Ob slovesu od duhovnika gospoda Borisa Kretiča

Avtor: Metoda Humar

V ponedeljek, 9. februarja 2026, smo se v cerkvi in na pokopališču v Matenji vasi pri Postojni poslovili od duhovnika koprske škofije gospoda Borisa Kretiča. Gospod Boris je v 78. letu starosti utrujen od življenjskih prizadevanj zaspal v Gospodu v sredo, 4. februarja, v bolnišnici v Šempetru pri Gorici.

Njegovo duhovniško pot so zaznamovale postaje od službe kaplana v Idriji, opravljanja službe tajnika pri koprskem škofu Janezu Jenku, do službe župnika v Krkavčah in Koštaboni, kasneje v Knežaku, potem duhovnega pomočnika v župniji Šempeter pri Gorici in v zadnjih letih koordinatorja za starejše duhovnike v Petrovem domu v Šempetru.  

Kot je bilo slišati v nagovorih pri pogrebni sveti maši, je bil gospod Boris duhovnik v pravem pomenu besede. Znal je pristopati k vsakemu človeku, vernemu ali nevernemu, otroku ali odraslemu, mlademu ali starostniku. Za vsakega je našel prijazno besedo, nasvet, tolažbo ali opogumljajoč nasmeh. Natančnost in urejenost sta ga spremljali tako v službah po župnijah kot še posebej v času opravljanja službe škofovega tajnika.

V Petrovem domu je kot oče za otroke skrbel za starejše in bolne sobrate duhovnike. Koliko je bilo neprespanih noči, koliko nehvaležnih trenutkov, koliko prevoženih kilometrov, ko jim je dostavljal obroke, jih vozil k zdravnikom, na praznovanja in obiske, koliko ur spremljanja in molitev, ko so se poslavljali s tega sveta. 

Do sobratov je gojil ljubeč in obenem spoštljiv odnos, čeprav je bilo delo z njimi včasih težko. Večkrat je rekel: »Profesorja Kralja pa kar ne morem tikati, on si zasluži moje vikanje.« Profesor Franc Kralj se je temu smejal, cenil njegovo prisotnost in delo ter ga prisrčno, kot najbrž že v šolskih letih, imenoval Boro.

Kot dober gospodar je skrbel za hišo in opozarjal na potrebe Petrovega doma ter bil v pomoč negovalkam pri njihovem delu. Posebno skrb je posvečal vsakodnevnemu skupnemu somaševanju, ko se je trudil, da je bilo vse pravočasno pripravljeno, da so vsi duhovniki prisostvovali in sodelovali po svojih močeh.

V času bivanja v Petrovem domu je gospod Boris opravljal tudi službo bolniškega duhovnika v šempetrski bolnišnici. Z rednimi tedenskimi obiski in kadar koli so ga poklicali, tudi v času omejitev zaradi covida, je pohitel k bolnikom, da jim je podelil zakramente. Kot je sam pripovedoval, so bili ti obiski tudi priložnost za pogovore s svojci, osebjem bolnišnice in drugimi bolniki.

Odlikoval se je kot dober govornik, sogovornik in spovednik. Ni mu bilo težko ustreči prošnjam sobratov duhovnikov, da je prihajal spovedovat v okoliške župnije, ali maševati v njihovi odsotnosti.

Njegova veličina človeka in duhovnika se je kazala v preprostosti, priznavanju svojih napak, potrpežljivem sprejemanju nalog in izkazovanju obljubljene pokorščine.

Gospod Boris je bil eden izmed duhovnikov, ki so življenje posvetili rasti Cerkve na Primorskem, delovanju in ugledu Koprske škofije ter blagru vernega človeka, a za svoje delo tukaj niso prejeli zaslužene zahvale. Naj ga zato Bog Oče, kot zvestega služabnika, sprejme v svoje naročje in mu za zemeljski trud poplača z mirom, večnim veseljem in nebeško srečo.