Jemen – bojišče za prevlado Savdske Arabije, Emiratov in Irana

Jemen je bil do pred kratkim razdeljen na severo-zahodni Jemen s prestolnico Sanaa in jugo-vzhodni Jemen s prestolnico Aden. Prvega so zasedli Hutiji z iranskim financiranjem, pomočjo Iranske republikanske garde (IRGC), ki je zagotovila potrebno orožje ter inštruktorje iz IRGC, Hezbolaha in Hamasa. Hutiji, ki se sicer imenujejo 'Ansar Alah', oziroma božji podporniki, so leta 2014 z oblasti vrgli mednarodno priznano vlado predsednika Saleha in začeli brutalno državljansko vojno, ki se formalno ni končala, ampak je zamrznjena vse do danes. Jugo-vzhodni Jemen vodi Predsedniški svet voditeljev (PLC), originalno s podporo Kraljevine Savdske Arabije (KSA) in Združenih arabskih emiratov (ZAE), ki so podprli koalicijo več strank, klanov in sekt proti Hutijem. Gre za mednarodno priznano vlado Jemna, ki formalno opravlja tudi uradne naloge Jemna. PLC, ki ga je sprva družil odpor proti Hutijem, se je z leti začel krhati zaradi različnih interesov, predvsem po tem, ko je Južni tranzicijski svet (STC) leta 2017 nastal iz dela Južnega gibanja, imenovanega al-Hirak.

Jemen je ena najrevnejših držav na svetu, ki leži na izjemno pomembni lokaciji. Adenski zaliv je namreč vstopna točka v Rdeče morje in nato skozi Sueški prekop, ki povezujeta 30% svetovnega kontejnerskega transporta, kar predstavlja 15% celotne svetovne trgovine. Gre za glavno povezavo med Azijo in Evropo, nadzor nad Adenskim zalivom pa je za nekatere države ključnega pomena. KSA, ZAE, Katar, Oman in Egipt so popolnoma odvisne od neoviranega prehoda ladij, enako velja za Evropo, ki prepelje skozi Sueški prekop 6% vsega kontejnerskega prometa in okoli 10% vseh energentov. Najpomembnejše dejstvo za EU je cenovna dostopnost in hitrost transporta, kjer je cena približno pol nižja za kontejnerski transport, časovno pa ladje prispejo v EU približno 20 dni hitreje.

Ko so Hutiji sprožili državljansko vojno, je KSA in ZAE zajela velika panika, kajti zelo dobro so se zavedali, da bi vsakršna omejitev transporta nafte in naftnih izdelkov zanje pomenila hudo finančno krizo. To je bil še čas Obame, ki je verjel v umik ZDA iz regije ter sprožitev hladne vojne med KSA in Iranom, ko je resno verjel, da bo to podobno kot med ZDA in SZ ohranjalo nekakšen zamrznjen status quo med tekmicama. Do tega ni prišlo, kajti takoj ko je Iran prejel odmrznjena sredstva in umik dela sankcij s podpisom JCPOA, je sprožil vojne v Jemnu, se aktivno vklopil v sirsko vojno in z desetinami milijonov financiral Hezbolah, Hamas in celo Muslimansko bratovščino, ki je nasprotovala Sisijevemu režimu v Egiptu.

Tako se je začela brutalna vojna v Jemnu, ki ni za sabo potegnila le na desettisoče ubitih civilistov in množične lakote, ampak popolnoma nove aspiracije. Po ustanovitvi PLC v Rijadu, ki združuje mnoge stranke, sekte, klane in druge interese, sta KSA in ZAE deloma uspešno parirala vzponu Hutijev. Z ameriško pomočjo so uspeli ponovno zavzeti Aden in tam ustanoviti novo prestolnico, državljanska vojna pa se je nekako zamrznila z ustanovitvijo dveh držav – državo Hutijev, ki jo priznava Iran in Jemen pod vodstvom PLC, ki ga priznava mednarodna skupnost. V PLC predstavljajo velik del simpatizerji južnega Jemna, kar pa je v nasprotju z aspiracijami ostalih voditeljev z vzhoda države, zato so ustanovili samostojni Južni tranzicijski svet (STC).

Razlika med predstavniki STC in ostalimi voditelji PLC je v zgodovini. Aden je bil kot britanski protektorat in kasneje pod imenom Federalna arabska republika kot nekakšen pra-Singapur zelo razvit v primerjavi z ostalimi deli Jemna, združeval pa je 15 emiratov. Po marksistični revoluciji se je ta zgodba končala, Južni Jemen je postal odvisen od SZ do združitve s Severnim Jemnom leta 1990. Velik del 20. stoletja je bil južni Jemen samostojen, STC pa je te aspiracije ponotranjil v decembru 2025, ko je napovedal samostojnost in 2. januarja 2026 popolnoma šokiral KSA, ko je njegov predsednik Aidarous al-Zubaidi razglasil samostojno Državo južna Arabija, ki bo obsegala ozemlje 15 emiratov, ki so nekoč sestavljali Federalno arabsko republiko in nato Ljudsko republiko južni Jemen.

Separatistično gibanje aktivno podpirajo ZAE in so do nedavnega tam imeli tudi vojaške sile. STC podpira tudi Izrael, ker jih vidi kot glavni branik pred Hutiji. Dogovor iz Rijada iz leta 2019 je zahteval popolno integracijo vojaških sil STC z jemenskimi oboroženimi silami, do česar pa ni prišlo. ZAE so podprli separatistične aspiracije STC, medtem ko je KSA zagrozila z vojaškim posegom, če se vojska ZAE ne bo umaknila iz Adena, ostale lokalne milice pa se pridružile jemenski vojski. KSA je v decembru 2025 raketirala nekaj ciljev vojske STC in zagrozila vojski ZAE, da naj se takoj umakne iz Adena, sicer bodo postali legitimen vojaški cilj. Vojska ZAE se je ekspresno umaknila med 31. decembrom in 1. januarjem, ko so državo zapustili vsi vojaki, svetovalci in ostalo osebje. KSA in ZAE, sicer zaveznici, nista še nikoli prišli tako navzkriž, najmanj pa, da bi ena drugi grozili z vojaškim posredovanjem. Šlo je tako daleč, da je savdski dnevnik Arab News, ki ga nadzira savdska vlada, celo natisnil na naslovnico 'WANTED – Aidarous al-Zubaidi', potem ko je ta 7. januarja filmsko pobegnil preko Somalije v Abu Dabi. Potem ko so se sile ZAE umaknile Adena, so vojska in milice PLC zavzele Aden, vključno z vso infrastrukturo in komunikacijami. Danes, 8. januarja, pa je v Rijad prispela še 62 članska delegacija STC na pogajanja s PLC.

Vse se vrti okoli nadzora Adenskega zaliva, transporta preko Rdečega morja ter dostopa do Indijskega oceana. Savdijci vidijo nadzor nad Adenom kot nacionalni interes in ga niso pripravljeni prepustiti novi državi, ki bi sklepala samostojne mednarodne pogodbe. Morda je to tudi razlog za ohladitev z Izraelom v zadnjem letu, ker je ta podpiral STC. ZAE, ki so videli v Državi južna Arabija priložnost za okrepitev moči lastne države, kajti njihova vojska in interesi so že vpleteni v Somaliji, Sudanu in Eritreji, z vplivom v Adenu pa bi tako skrajšali pot do omenjenih držav in direktno nadzirali konflikte. ZAE se na koncu ni želel spustiti v vojaški konflikt s KSA, verjetno zaradi manjše vojaške moči, saj so ZAE že vpleteni v več vojaških konfliktov, še enega pa si ne bi mogli privoščiti. Zanimivo je tudi, kako ZAE in Izrael delujeta v skupnem interesu, kar je verjetno tudi posledica Abrahamskega sporazuma.

Adenski zaliv je in bo ena izmed strateških točk v prihodnosti. Kakšna bo prihodnost Jemna, pa še ni jasno, vidimo lahko le, kako hitro se v arabskem svetu premešajo zavezništva. Iran trenutno ni zmožen financirati Hutijev, čeprav so zaradi spora v PLC v odlični strateški situaciji. Zgodba s samostojno državo v Adenu ni končana, kako uspešno bo KSA uspela nadzirati regijo bomo videli kmalu, kajti klanska lojalnost se tam hitro spreminja. Kako pomemben je Adenski zaliv, pa pove dejstvo, da ima na primer Džibuti več vojaških baz – največjo vojaško bazo v Afriki imajo tam ZDA, Francozi imajo kar dve, potem pa še Kitajska, Italija in Japonska. Izrael, ki v regiji nima vojaških baz, je prvi priznal Somaliland in si s tem odprl pot v regijo. Eritreja je dom dvema ruskima vojaškima bazama, upa pa še na podmorniško bazo v Sudanu, čemur pa nasprotuje ZAE. Nadzor nad logističnimi potmi je prvotnega pomena za varnost in nacionalne interese držav, zato v Adenskem zalivu še nekaj časa ne bo miru.