Kaj se je zgodilo z nami, da si ne pomagamo živeti, ampak umreti

POSLUŠAJ ČLANEK

Parlamentarni odbor za zdravstvo obravnava predlog razpisa posvetovalnega referenduma. Poleg zakonodajno pravne službe so povabili tudi več predstavnikov civilne družbe in strokovne javnosti. V izrazito raznoliki debati se je pokazalo, da še prisotni v dvorani niso enotni, o čem naj bi državljani sploh odločali, saj ni jasno, ali bo glas ZA hkrati pomenil tudi podporo zakonu Srebrne niti, ki bi v Slovenijo prinesel eno najbolj razrahljanih ureditev na tem področju na svetu.

Zagovorniki so posebej živčno napadali termin »svetost življenja«, čeprav v razpravi nasprotnikov sploh ni bil omenjen. Poudarjajo tudi, da bi radi ljudi povprašali, ali naj se to področje zakonsko uredi, ter implicirali, da trenutno ni urejeno. O tem in drugih argumentih zagovornikov in nasprotnikov razmišljamo v komentarju uredništva.

Po tem, ko je Državni zbor v prvem branju pred časom zavrnil predlog Srebrne niti, ki bi v Sloveniji uzakonil evtanazijo, so se poslanci koalicije zavezali, da bodo pripravili posvetovalni referendum, na katerem bi iskali potrditev ljudi, da sporni zakon vendarle sprejmejo, in glede na javno objavljene meritve javnega mnenja so suvereni, da lahko tudi zmagajo. Ankete si sicer podobno visoko naklonjenost kazale tudi družinskemu zakoniku, ki je nato prepričljivo padel na referendumu.

Zakonodajno pravna služba: Referendumsko vprašanje je nejasno in nesprejemljivo

Predlog referendumskega vprašanja: »Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?« je Zakonodajno pravna služba označila kot izrazito nejasen in posledično v nasprotju z ustavo in več zakoni.

»Nejasno vprašanje krši pravico volivca, da korektno izrazi svojo voljo in je v nasprotju z interesi pravne države,« v imenu zakonodajno pravne službe DZ opozarja Nataša Voršič. Nejasno vprašanje je v nasprotju z interesi pravne države, saj naj referendum poda jasen izid brez možnosti različnih interpretacij. Iz tega vprašanja ni jasno, ali gre zgolj za pomoč pri samomoru ali tudi za evtanazijo, kar je še posebej sporno, ker se glede tega vprašanja v slovenski javnosti odloča prvič.

Po mnenju zakonodajno pravne službe tako predlagano referendumsko vprašanje krši ključna referendumska načela učinkovitega izvrševanja pravice, poštene izvedbe in informiranega izjavljanja na referendumu ter predlagatelje referenduma poziva, naj jasneje določajo, kaj sprašujejo ljudi.

Kaj se je zgodilo z nami, da si ne pomagamo živeti, ampak umreti

Da je vprašanje zavajajoče, opozarja tudi profesorica in kandidatka za evropsko poslanko SLS dr. Sara Ahlin Doljak, ki pravi, da argumenti predlagateljev ne zdržijo moralne presoje, saj želijo dekriminalizirati uboj, medtem ko je po aktualni slovenski zakonodaji evtanazija pač kazniva.

Opozorila je tudi na porast prošenj iz obupa v državah, ki so evtanazijo že uzakonile, ter potrebo po zaostrovanju tamkajšnjih zakonodaj. Zbrane je izzvala z vprašanjem: »Kaj se je zgodilo z nami, da si ne pomagamo živeti, ampak umreti?«

Profesor in zdravnik Matjaž Zwitter opozarja, da je nesprejemljivo, da zakon v celoti temelji na avtonomiji človeka, saj je marsikdo ob koncu življenja zelo dovzeten za manipulacije. Opozarja tudi, da velika večina ljudi ni prebrala zakona, o katerem bi odločali, in da bo večina ljudi odločala na podlagi lažne premise, ali želijo trpeti ali ne.

Foto: Matija Sušnik DZ RS

Uvajali bi evtanazijo, pa še zdravstvenega sistema ne znamo narediti dostopnega

Še bolj ostra je bila Alenka Križnik iz društva Hospic, ki je opozarila, da imamo v Sloveniji težavo že z dostopom do zdravstva, ter izrazila zaskrbljenost nad primerjanjem stroška evtanazije s paliativno oskrbo, s čimer silimo v razmislek, da smo vredni le, dokler družbi doprinašamo, ko potrebujemo pomoč, pa ne več.

Opozarja tudi na odsotnost oskrbe v Hospicih (Slovenija ima vsega 12 hospic postelj) in težave, kot so zamenjava pacientov, dolge čakalne dobe in pomanjkanje nastanitvenih kapacitet za bolnike in starostnike. V nebo vpijoča je razlika med omejevanjem gibanja po zakonu o duševnem zdravju, kjer je vpeljanih bistveno več mehanizmov, kot bi jih predlagatelji vključili v predlog o medicinski usmrtitvi.

Helena Zevnik Rozman iz Slovenske karitas ob tem dodaja, da se stisk lotevamo na napačen način, saj je odgovor nanje človek, ne smrtonosna učinkovina. Opozarja na ironijo, da bi medicinsko usmrtitev (evtanazijo) plačevali iz zdravstvenega zavarovanja, medtem ko paliativna oskrba ni krita, večina slovenskih bolnic pa zanjo nima niti tima.

Namesto da ljudi sprašujemo po končanju življenja, bi bilo primerneje, da bi jih vprašali po ustrezni zdravstveni oskrbi, še dodaja, predlog v zdajšnjem stanju zdravstvenega sistema pa je povsem neprimeren.

Bomo odločali o konkretnem zakonu?

Čeprav je predsedujoča razpravi udeležence ves čas opozarjala, da se pogovarjamo zgolj o vprašanju ureditve tega vprašanja, so tudi zagovorniki jasno povedali, da je govora o nedavno vloženem zakonu Srebrne niti, ki bi področje »urejal«.

Spomenka Hribar je očitala lažno sklicevanje na svetost življenja in Hipokratovo prisego, češ da je zdravljenje povzročanje odsotnosti bolečine ter da je trpljenje osebno, medtem ko drugi zagovorniki poudarjajo predvsem pomen, da se o tem vprašanju družba obširno pogovori in o tem razmišlja.

Igor Pribac je jasen, da vprašanje, kot je zastavljeno sedaj, vključuje tudi evtanazijo oz. medicinsko usmrtitev, pri kateri je zdravnik dolžan usmrtiti pacienta, če ta za to zaprosi. Zagovorniki poudarjajo tudi, da si želijo absoluten nadzor nad svojim telesom, torej tudi nad smrtjo, ter da se tisti, ki imajo etične ali verske zadržke do ubijanja bolnih ljudi, lahko pač odločijo, da se ne bodo evtanazirali. Nasprotnike pa označujejo za ljudi, ki si želijo zaprto družbo.

Foto: Matija Sušnik DZ RS

Zavrnili paliativno oskrbo, uvajajo evtanazijo

Razprava poslancev se je vrtela okoli istih argumentov, kot so jih v začetku izpostavili gostje, pri čemer koalicija očita opoziciji, da se boji ljudstva in refrendumskega odločanja, opozicija pa je opozarjala na zavajajočo komunikacijo do ljudi ter prej izpostavljene pomanjkljivosti zakona ter zavajajoče referendumsko vprašanje.

Jelka Godec (SDS) je opozorila tudi na dvoličnost vladajoče koalicije, ki ne zagotavlja zdravstvenega sistema, bi pa poskrbela, da se lahko ubije vsakdo, ne le tisti, ki si lahko privošči potovanje v Švico v ta namen. »Opletate z besedo dostojanstvo. Iz tabuja smrti ste naredili absurdno situacijo, ko življenje ne pomeni nič več,« je odgovorila kolegom iz koalicije. Nataša Sukič (Levica) ob tem zagotavlja, da evtanazija ne pomeni konca paliativne oskrbe in da opozicija vprašanje pometa pod preprogo ter da za duševne bolnike ni tablet, ki bi jim lajšale trpljenje, medtem ko Iva Dimic (NSi) opozarja, da je koalicija zavrnila zakon o paliativni oskrbi ter da ima življenje smisel tudi ob preizkušnjah. 

Kljub vsem opozorilom Zakonodajno pravne službe je koalicija na odboru z devetimi glasovi za in štirimi proti odločila, da je referendumsko vprašanje primerno za nadaljnjo obravnavo. 

Foto: Matija Sušnik DZ RS

 

 

 

KOMENTAR: Peter Merše
Vprašanje evtanazije je že urejeno in ne, ubiti človeka nikoli ni odgovor na trpljenje

Ob današnjo razpravo velja podati več komentarjev.

  1. Čeprav predlagatelji skušajo prikazati, da vprašanje še ni urejeno in ga je »potrebno zakonsko urediti«, je dejstvo, da je zakonodaja zelo jasna. Ubijanje ljudi je kaznivo dejanje in je nesprejemljivo ne glede na okoliščine, četudi nekateri sami to hočejo. Sprememba zakonodaje na tem področju bo torej posegla v urejeno področje, kjer bodo skušali dodajati izjeme, da bi bilo v nekaterih primerihubijanje ljudi vendarle lahko zakonito in ne kaznivo.
  2. Zakon je že spisan. Ni sicer zagotovila, da bo takšen tudi sprejet, je pa dejstvo, da mu je koalicija naklonjena in je zato dobra osnova za razmislek, kaj nas čaka, če bo na referendumu zmagal odgovor ZA. To pa pomeni, da bo Slovenija zelo verjetno dobila zakonodajo, ki bo po vrhu vsega skoraj brez varovalk.
  3. Uvajanje evtanazije ni nekaj naprednega in sodobnega. Ubijanje bolnikov, da bi jih »odrešili muk«, je bilo splošno prisotno v času antike. Prav Hipokrat, ki predstavlja temelj zdravništva, se je zavzel, da se to barbarstvo umakne, in zato v Hipokratovi prisegi njegovi študentje obljubijo, da bodo zdravili in ne ubijali. Ker je Hipokratova miselnost skozi zgodovino civiliziranega sveta prevladala, je to danes standard sodobne medicine. Ni res, kot trdi Spomenka Hribar, da je zdravljenje le odprava bolečin. Zdravljenje je doseganje čim višjega zdravja pacienta. Včasih je kakšno zdravljenje tudi boleče, a je potrebno, da se izboljša zdravje pacienta. Če bi le odpravljali bolečino, potem bi zdravniki le delili protibolečinske učinkovine in ubijali ljudi, ko te ne bi več prijele. Takšnega zdravstva pa nočemo.
  4. Nobena zakonska rešitev ne bo odpravila trpljenja. Razmislek, da za duševne bolnike ni tablet, ki bi jim lajšale trpljenje, pa je strašljiva in morbidna, saj implicira, da bi bilo bolje duševne bolnike kar pobiti, da ne bodo trpeli. 
  5. Dejansko spremljamo poskus, kako uvesti ideološko vprašanje namesto razmisleka o prihodnosti Slovenije in Evrope, ki naj bi krojilo evropske volitve. Z ideološkim vprašanjem pa bi rada koalicija ljudi z vprašanjem, za katerega verjame, da ima večino, prepričala, da se razdvojijo in stopijo na njeno stran, kljub temu da nima nikakršne ideje, kako izboljšati zdravstveni sistem in vse drugo. Namesto tega bi tako rajši enostavno rešila problem – za tiste, za katere zdravstveni sistem ne bo mogel poskrbeti in ki si ne bodo mogli privoščiti zdravljenja pri zasebnikih ali v tujini, bo enostavno poskrbela z evtanazijo. In čakalne vrste bodo morda naposled krajše. Kaj vse to potegne za sabo, pa je ne zanima, ko bo govorila o strahu pred trpljenjem in dostojanstvu, ki naj bi ju s svojim zakonom reševala.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike