Pred dnevi je močno odmevala vest o odkritju sedmih "Zemlji podobnih planetov", ki krožijo okrog rdeče pritlikavke v ne tako oddaljeni Zemeljski soseščini.
Odkritja v astronomiji si sledijo s svetlobno hitrostjo in zdi se, da smo na pragu rešitve ene največjih dilem človeške civilizacije: Smo v vesolju sami?
Odgovor na to vprašanje lahko bistveno spremeni naše dojemanje stvarstva in tega kdo smo in kam gremo. In hkrati odpira številna vprašanja, povezana z vero in obstojem Boga, stvarnika vesolja.
Pri ameriškem katoliškem mediju Crux Now so se v naslovu zanimivega članka vprašali ali lahko katolištvo preživi takšno odkritje.
Papež, strokovnjaki in teologi trdijo, da ja, piše Crux.
Umetnikova predstava površine enega izmed planetov sistema Trapist 1)
Zgolj nekaj desetletij nazaj je človeštvo zgolj ugibalo o drugih oblikah življenja v brezkončnem vesolju; danes je izven sončnega sistema identificiranih že več kot 3.000 planetov in jasno je, da je teh v vesolju precej več kot samih zvezd. Težko predstavljivo, če vemo, da naj bi samo "naša" Rimska cesta imela 100 milijard osončij.
Številni astronomi, astrofiziki astrobiologi in drugi preučevalci vesolja so si edini, da vprašanje o najdbi življenja izven našega planeta ni več pogojeno s "če", temveč z "kdaj".
Kaj bi se zgodilo, če bi se Marsovec želel krstiti?
Skušajmo si predstavljati, kaj bi se za katoliško dojemanje sveta in stvarstva spremenilo, če bi na trgu sv. Petra med papeževo tedensko avdienco pristal leteči krožnik.
Papež Frančišek je že tri leta pred nami. "Če bi prišla ekspedicija Marsovcev in bi eden izmed njih dejal: 'Želim biti krščen!', kaj bi se zgodilo?" je med sveto mašo vprašal papež Frančišek maja 2014. Preprosto. Kot papež periferij, ne glede na to, koliko so oddaljeni, jim Cerkev ne bi obrnila hrbta.
Katoličani bi nezemljane sprejeli veliko mirneje kot Hollywood
Toda četudi bi papež kaj takega sprejel mirno, kdorkoli, bi lahko kdorkoli, ki si je ogledal kakšen znanstvenofantastični film s prihodom Marsovcev na Zemljo sklepal, da je pričakovati vsesplošno paniko, v kateri bi se verski sitem prvi sesul sam vase.
Zdi se, da so zunaj Hollywooda verniki nekoliko bolj trezno razmišljujoči. V raziskavi britanske Kraljeve družbe iz leta 2011 kar 90 odstotkov verujočih meni, da odkritje inteligentnega življenja v vesolju ne bi zamajalo njihovega verskega prepričanja.
Po rezultatih raziskave profesorja Daytonske univerze, Joshue Ambrosiusa, iz leta 2015 so katoličani in tisti, ki se ne identificirajo z nobeno veroizpovedjo, najbolj optimistični kar se tiče odkrivanja življenja na drugih planetih v roku naslednjih 40 let.
Katolištvo je nenazadnje vera, ki evangelizira: ni težko verjeti, da so se katoličani pripravljeni odpraviti v vesolje širiti Božjo besedo.
O drugih svetovih se je spraševal že Tomaž Akvinski
Katoličanom, obogatenih s poznavanjem grško-rimske filozofijo, so se vprašanja o drugih svetovih pojavila že dovolj zgodaj. V 13. stoletju je denimo Tomaž Akvinski zagovarjal obstoj drugih svetov; teološka vprašanja, ki so se ob tem pojavila, je obravnaval v tretjem delu Summa theologiae.
Francoski duhovnik in filozof John Buridan je v 14. stoletju dejal, da nobeni drugi svetovi ne nakazujejo na omejitev Božje moči. "Kot verjamemo, da je Bog ustvaril ta svet, je lahko ustvaril drugega ali celo več," je napisal.
Religija in Astronomija dvojčici
Globoke vezi med katolištvom in preučevanjem zvezd dokazuje tudi Gregorijanski koledar, ki ga je uvedel papež Gregor XIII leta 1582. Veliko stoletij sta bili Religija in Astronomija dvojčici, neločljivo povezani in celo pogosto zamenjani. Spor med Galileom Galiejem in Katoliško cerkvijo o heliocentrizmu ni bil znanstveni, temveč teološki.
Ločitev Religije in Astronomije se je začela v renesansi. Toda v zadnjem stoletju si je Cerkev ponovno začela prizadevati zapolniti vrzel.
"Resnica ne more nasprotovati resnici," je leta 1996 dejal Janez Pavel II na zasedanju Papeške akademije znanosti. Vztrajal je, da se Cerkev ne sme bati znanstvenega razvoja in novih izzivov v znanosti, in obratno. Pri tem je citiral papeža Leona XIII, ki je leta 1891 ponovno ustanovil vatikanski astronomski observatorij, Specula Vaticana.
Latinski slovar Svetega sedeža celo vsebuje akronim RIV, torej Res Inesplicata Volantes ali "neznani leteči predmet".
Ali nezemljani sploh podrebujejo odrešitev?
Kljub temu pa bo morala Cerkev, če človeštvo vzpostavi stik z nezemljani, rešiti teološko uganko.
"Kako lahko Bog obstaja in hkrati pusti nezemljane v grehu? Nenazadnje je bil dober do nas. Zakaj ne bi mogel biti dober do njih? Bog je izbral zelo specifično pot za odrešitev človeških bitij. K njim je poslal svojega edinega sina Jezusa. Ali je to naredil tudi za nezemljane?" se sprašuje jezuit in glava vatikanskega observatorija med 1978 in 2006, George Coyne.
Omembe nezemeljskega življenja so v Svetem Pismu zelo redka. "Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir," je dejal Jezus (Jn 10,16).
Novi direktor vatikanskega observatorija, jezuit Jose Gabriel Funes ,je postavil hipotezo: "Človeška bitja smo lahko izgubljene ovce, grešniki, ki potrebujemo pastirja. Bog se je učlovečil v Jezusu, da bi nas rešil. V tem primeru, tudi če bi obstajale druge oblike življenja, morda ne potrebujejo odrešenja. Lahko, da so ostali v popolni harmoniji s svojim Stvarnikom."
Po drugi strani pa je Karl Rahner, eden izmed najbolj vplivnih katoliških teologov 20. stoletja dejal: "V pogledu nespremenljivosti Boga in identitete Logosa z Bogom, ne more biti dokazano, da mnogokratna inkarnacija v različnih zgodovinah odrešenja ne more biti popolnoma nepredstavljiva."
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.