Kdo na svetu reže z Vorančevo ostro Bernardko, Žigo in priljubljenim Francem?

Vir: osebni arhiv Lovra Jurečiča
POSLUŠAJ ČLANEK

Lovro Jurečič je mlad kovač iz Podbočja v bližini Krškega. Izdeluje predvsem nože, včasih pa si vzame čas tudi za kak poročni prstan. Družinsko kovaško tradicijo je leta 2019 obudil pod imenom Vorančeva kovačija. Že njegov praded je bil kovač, njegovo znanje pa se je preko dedija Francija preneslo tudi nanj.

Kot se predstavi na svoji spletni strani, je nože začel izdelovati v upanju, da mu uspe narediti »nekaj uporabnega, kakovostnega in navsezadnje lepega. Skozi učenje in izdelavo sem ugotovil, da lahko s pomočjo nožev pripovedujem razne zgodbe in tradicije, ki so mi še posebej pri srcu. Iz vse te radovednosti je nastala Vorančeva kovačija, ki je zmnožek tradicije, kakovosti in rokodelstva.«  

Vir: osebni arhiv Lovra Jurečiča

Ime Vorančeva kovačija, kot je poimenoval svojo delavnico, je nastalo na podlagi koroške verzije imena Lovro (Lovro Kuhar – Prežihov Voranc). Poleg tega je sv. Lovrenc tudi zavetnik kuharjev, tako da se dobro ujema z dejavnostjo izdelovanja kuhinjskih nožev. Sicer priznava, da s Koroško nima nobenih povezav, a nedvomno je treba priznati, da ime nosi določen zven, poln asociacij.  

Začetki so najbolj zabavni 

Kot nam razloži dedi Franci, je bil sam prvotno ključavničar, kasneje se je sicer preusmeril, a je bila izdelava štedilnikov, ključavnic in škropilnikov za vinograde vedno osnova – in seveda nožev, ki so jih naročali lokalni mesarji. Kot pove Lovro, je orodje tako že bilo prisotno, sam pa je včasih rad hodil v delavnico »razbijat«. Ko je leta 2019 med študijem strojništva pavziral, se je odločil, da situacijo izkoristi. Kot ljubitelju kuhanja in hrane ter ročnega dela odločitev za izdelavo nožev ni bila težka.   

Kuhinjski noži danes predstavljajo večino nožev, ki jih izdela, a se med njimi najdejo tudi lovski oziroma takšni, kot jih naročijo kupci. Na mesec izdela približno od 10 do 15 nožev, vse delo pa opravi sam. Če se le da, uporablja lokalne materiale, zlasti les za izdelavo ročajev. Jeklo je bilo nekoč pridobljeno na odpadu, danes pa ga predvsem zaradi pregleda kakovosti večinoma kupuje, saj mu je kakovost izjemno pomembna.  

Kot omenjeno izdeluje tudi prstane, a je to, kot pravi sam, »bolj za dušo«. Na leto tako naredi približno od 10 do 15 poročnih kompletov, včasih tudi kak zaročni prstan ali križ za birmo. Na vprašanje, če morda razmišlja tudi o razširitvi svoje obrti, odgovori, da je srebrokovaštvo tip obrti med kovaštvom in zlatarstvom, tu pa obstaja niša, imenovana izdelovanje kelihov, česar se želi lotiti v prihodnosti. Prvi kelih je že naredil, vendar priznava, da bo potreboval še veliko znanja in orodja, a so mu začetki, ko o nečem nimaš pojma in upaš, da bo uspelo, izredno zabavni, zato (vsaj zaenkrat) v svojem delu neizmerno uživa.  

Vir: osebni arhiv Lovra Jurečiča

Tekmuje z nožarji vsega sveta, a prisega na vpetost v lokalno okolje 

Kakšni so izzivi za mladega podjetnika? Kot pravi Lovro, je problem predvsem pridobiti publiko, saj danes obstaja prava poplava vseh možnih izdelkov. Kupci so večinoma Slovenci, a ravno pred kratkim je pri njem nož naročil kupec iz Amerike, en nož pa gre trenutno v Čile. Ob tem se zave, da v resnici tekmuje z nožarji vsega sveta. V taki poplavi izdelkov je glavni izziv narediti nekaj unikatnega.   

Izziv predstavlja tudi to, kaj delati – to, kar želiš sam, ali to, kar misliš, da hočejo ljudje. Sam zaenkrat dela to, kar želi sam. Kot pravi, bodo ljudje začutili, če je tvoje delo iskreno. Prav tako je dandanes pomembno sporočilo. Zgodba okoli izdelka je izrednega pomena. Sporočilo, ki ga želi poslati sam, je družinska tradicija in uporaba lokalnih materialov. Simboli, ki jih uporablja, tako pripovedujejo njegovo zgodbo.   

Osebno mu gre nekoliko na živce, da se cel svet zgleduje po japonskih nožih, sicer znanih po svoji kakovosti, ki so postali nekakšen standard. Kot pravi, ljudje na Instagramu ob slikah nožev pogosto pišejo, da gre za Gyuto (tip japonskega noža) itd. Sam si je zato za svoje nože izmislil lastna poimenovanja. Oblike nožev, ki jih izdeluje, je tako poimenoval po ljudeh, ki so mu blizu. Med njegovimi tipi so noži z imeni Bernardka, Žiga, Klemen, Ivanka, najbolj priljubljen pa je Franc.

Vir: osebni arhiv Lovra Jurečiča

Pomembna sestavina unikatnosti Lovrovih izdelkov so lokalne značilnosti. Za logotip si je izbral lokalni most, ki ga domačini radi poimenujejo kar Napoleonov most. Francoski vojaki, ki so takrat prečkali te kraje, naj bi namreč postavili most, saj je hudournik Sušica ob slabem vremenu povzročal kar nekaj težav. Kot pravi, je kamniti most, ki je več kot očitno prestal test zoba časa, izvrsten simbol za njegova obrtniška načela – željo po kakovosti, natančnosti in trajnosti. Prav tako pa most predstavlja most med generacijami, ki ga povezujejo z obrtjo.    

Na koncu vsakega ročaja lahko opazimo odkovek cekina z napisom »sancta cruz«, kar pomeni »sveti križ«, ki je še danes zavetnik župnije. Vas Podbočje, v kateri je odraščal, se je v preteklosti imenovala Sveti križ.   

Na vsak ročaj kot poklon svojim prednikom vtisne črko »Č« – v upanju, da se bo tradicija nadaljevala. Črka »Č« se namreč v imenu Vorančeva kovačija pojavi dvakrat, enkrat za pradeda in drugič za dedija, saj sta se pisala Černelič.  

Iskanje ravnovesja 

Eden izmed izzivov, na katerega je naletel, je marketing – koliko in kam vložiti. Prevelike izpostavljenosti si vseeno ne želi, saj mu je težko izdelati 50 nožev za eno podjetje, medtem ko druge stranke zaradi tega čakajo. Tu je bistveno ravnovesje. Omeni, da je na začetku naredil napako, ko se je po 50 naročilih odločil, da novih ne bo sprejemal, za kar meni, da je bila velika neumnost. A iz izkušenj se uči. Kot najboljšo podjetniško potezo zadnjega leta izpostavi mailing listo, ki je po njegovem mnenju nujna stvar za vsakega malega podjetnika oziroma obrtnika.   

Ravnovesje pa je pomembno tudi v drugem oziru – kot pravi Lovro, se je treba odločiti, ali si podjetnik ali obrtnik. Podjetnik ni nujno obrtnik, obrtnik pa mora hkrati biti tudi podjetnik. Zaenkrat vse delo opravi sam oziroma z malo pomoči družine, a če bi koga zaposlil, bi to bilo na področju marketinga in administrative. Vprašanje je še odprto, a zaradi osebne note mu je delo težko delegirati, saj so konec koncev tudi opisi na družbenih omrežjih odraz njegove osebnosti in vloženega dela ter tako bolj pristni. Vsak nož ima lastno zgodbo in tudi noži posameznega tipa med seboj niso identični.  

Ravno to ravnovesje je bistveno – kot obrtniku mu je najpomembnejša kakovost, kot podjetniku (in morda umetniku) pa izgled in zgodba, ki jo s svojim delom pove. 

Vir: osebni arhiv Lovra Jurečiča
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike