Ko debatni krožek postane politični aktivizem – dijaki II. Gimnazije Maribor zapustili tekmovanje

Nedavno smo lahko brali, da so dijaki II. Gimnazije v Mariboru bojkotirali debatno tekmovanje v Zagrebu, ker bi morali zagovarjati ustanovitev države Izrael. V uradni obrazložitvi lahko ugotovimo, da so se odpravili na tekmovanje z že izdelanim stališčem, da v primeru debatiranja o temi ustanovitve države Izrael ne bodo sodelovali, ker verjamejo, da bi z zagovarjanjem ustanovitve Izraela zagovarjali tudi genocid nad palestinskim prebivalstvom.

Kot kaže, so se tako odločile vse slovenske ekipe, II. Gimnazija Maribor pa je naletela na omenjeno temo in povesila nos ter oddrvela nazaj domov z namišljeno idejo o nekakšni plemenitosti dejanja. Kako so se motili. Odločitev je bila sramotna, zadovoljila je le aktivistične vzgibe mentorice in ravnatelja, dijaki pa so potegnili kratko.

Bistvo debate so argumenti

Ideja debat je ravno izmenjava mnenj, kjer se poizkuša tistega na nasprotni strani prepričati z dobrimi argumenti, da imamo prav. Tisti, ki se takšnih debat udeležujejo, se morajo dobro pripraviti na vsako temo, raziskati in prebrati marsikaj, s tem pa si razširijo tudi obzorje. Morda so sprva prepričani v nasprotno tezo od tiste, ki jo veleva tema, toda z dobrim raziskovanjem bi lahko ugotovili, da se mentorica s trditvami o genocidu lahko tudi moti. Toda zaradi aktivistične in skrajne prepričanosti mentorice, ki je šla na tekmovanje le z enim izdelanim stališčem, so bili dijaki dejansko prikrajšani za znanje in artikulacijo stališč. Tako se niso mogli preizkusiti v zelo zanimivi in odločni temi, kjer bi imeli možnost izkustva prerekanja teme, ki je kočljiva in obenem razburljiva ter vedno čustvena.

Tisti, ki se takšnih debat udeležujejo, se morajo dobro pripraviti na vsako temo, raziskati in prebrati marsikaj, s tem pa si razširijo tudi obzorje.

Ko ravnatelj reče, da dijaki nimajo politične agende, ampak jih vodi človečnost in zdrav razum, potem je jasno, da je s slovensko prosveto nekaj hudo narobe. Edini razlog, da dijaki niso dokončali debatnega tekmovanja in sramotno pobrali šila in kopita, je ravno v politični agendi, toda ne dijakov, ki so mladi in si izkušnje šele pridobivajo. S politično agendo jih vodijo odrasli, torej učitelji, mentorica in ravnatelj, ki v otroke in dijake v osnovi vbijajo aktivistične in enostranske ideje o 'genocidu' in državi Izrael, kot o nekakšni zli tvorbi.

Ravnatelju se zdi pobeg iz tekmovanja zaradi ideološkega prepričanja pogumno, dejansko pa gre za sramotno strahopetnost in nezmožnost debate. Tukaj ne moremo kriviti dijakov, ki so jim glave oprale učiteljice, namesto, da bi jim predstavile argumente tako Izraela kot Palestine, pomagale razviti zdravo debato o temi nastanka Izraela, ne pa da enostavno debato preprečijo, ker učiteljskemu svetu in mentorici ta ne paše. Ravno zatrtje in ubijanje argumentov v kali ter strah pred debato je tista rak rana slovenskega šolstva, ki se ga spomnim še izpred desetletij. Pri tem ne gre – kot bi morda utemeljevali – za vzgojo kritičnega mišljenja, ampak nasprotno; gre za vzgajanje enoumja.

Ravno zatrtje in ubijanje argumentov v kali ter strah pred debato je rak rana slovenskega šolstva.

Aktivizem proti znanju in argumentom

Morda bi bila 'občudujoč' ravnatelj in 'ponosna' mentorica naslednjič naravnana nekoliko manj aktivistično in bolj odprta za znanje in sposobnost argumentacije.

Najprej pomislimo, da oni že samo ustanovitev države Izrael enačijo z genocidom! Ali bi bilo tako težko, če so porabili veliko časa za vbijanje informacij o genocidu, da bi recimo zavrteli še film o napadu Hamasa 7. oktobra, ali pa pokazali dnevno raketiranje iz palestinskih ozemelj, kar je sicer glavni razlog za veliko število zaklonišč v Izraelu? Ali pa morda 600 km vojaških tunelov zgrajenih z denarjem evropskih davkoplačevalcev, katerih edini namen je bila pomoč pri izvajanju terorističnih napadov proti Izraelu? Lahko bi raziskali še Hamasovo uporabo bolnišnic in šol, kakršna je II. Gimnazija v Mariboru, kot raketna izstrelišča! Zanimiv bi bil tudi koncept mučeništva, kjer si po anketah Pew Research večina prebivalcev Gaze želi, da bi njihov otrok končal kot mučenik v terorističnem napadu na Izrael.

Po drugi strani bi morali vse te informacije tehtati proti ekstremnim izraelskim elementom v vladi, kot sta Itamar Ben-Gvir in Bezalel Smotrič ter njunim izjavam o Palestincih. Enako bi veljalo raziskati nasilje izraelskih naseljencev na Zahodnem bregu ter ravnanje policije na kontrolnih točkah. Toda ravno to bi bili argumenti, ki bi jih uporabili na debati, pro et contra, kjer bi se še kaj naučili ter ugotovili, da svet ni črno-bel, najmanj pa kot ga vidijo skrajni anti-izraelski aktivisti.

Argumenti, ki bi jih uporabili na debati, bi bili pro et contra, ob tem bi se še kaj naučili ter ugotovili, da svet ni črno-bel, najmanj pa kot ga vidijo skrajni anti-izraelski aktivisti.

Niso odšli zaradi teme, temveč zaradi stališča

Bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da niso odšli, ker bi morali zagovarjati vojno Izraela s Hamasom v Gazi, ampak ustanovitev države Izrael! Tukaj namreč pridemo do problematiziranja judovske države same in ne zadnje vojne v Gazi. Odhod, ki ga je očitno organizirala mentorica, se je nanašal na nasprotovanje temi ustanovitve države Izrael in ne morebitni vojni, ki jo mentorica razume kot 'genocid'. Ali pa se je morda mentorica ustrašila možnosti spoznanja dijakov, da je Izrael vendarle demokratična država, kjer Arabci uživajo enake pravice kot Judje in kristjani z enakovredno volilno pravico, so ministri in namestniki predsednikov vlad, vrhovni sodniki in generali, zakonodajalci in odlikovani vojaki IDF, za razliko od Zahodnega brega in Gaze, kjer Judje ne smejo kupiti zemlje in tam živeti, kaj šele, da bi imeli volilno pravico, ali pa celo sedeli v vladi.

To spoznanje za dijake II. Gimnazije Maribor ne bi prineslo le drugačnega razumevanja države Izrael, ampak verjetno tudi njihove mentorice. Morda pa je bil to največji strah – strah, da bi njeni lastni dijaki spoznali dejstva, ki jih ona v svojem aktivizmu odriva stran.

Morda pa je bil to največji strah – strah, da bi njeni dijaki spoznali dejstva.