Ko resnica utihne (2): Psihologija množic in zakaj ljudje sodelujejo pri lastni prevari

Če smo v prvem delu pogledali, zakaj se narodi vedno znova ujamejo v arhetip odrešenika, je naslednje vprašanje neizogibno: zakaj množice pri tem sodelujejo? Noben sistem moči ne obstane zaradi posameznika na vrhu, temveč zaradi ljudi, ki iz udobja, strahu ali pripadnosti izberejo iluzijo pred resničnostjo. 

Avtor: Nik Sever 

»Najlažji način, da zasužnjiš narod, je, da mu ponudiš pobeg pred lastno svobodo.« (Erich Fromm) 

Ko govorimo o tiraniji, si predstavljamo nekoga, ki udari po mizi, kriči, grozi in kaznuje. Toda nobena tiranija ni nastala tako. Nastala je mehko, skoraj nevidno, v imenu stabilnosti, morale, enotnosti, celo sočutja. Zato ključno vprašanje ni, kaj naredi oblast, temveč zakaj ljudje sodelujejo.  

Jordan Peterson opozarja, da množice ne postanejo pokorne zato, ker bi bile šibke, ampak zato, ker se želijo izogniti konfliktu – z zunanjim in notranjim svetom. Človekov živčni sistem je zasnovan za preživetje, ne za resnico. Bolje prenese neudobje laži kot stres resnice. Tu se začne psihologija političnega udobja.  

Pripadnost je močnejša od resnice  

Vsakdo želi biti del nečesa – skupnosti, ideje, gibanja. Pripadnost daje varnost in smisel, resnica pa zahteva pogum, osamo in tveganje.  

Ko ljudje molčijo ob neumnosti, tega ne počnejo zato, ker ne bi vedeli, temveč zato, ker se bojijo stopiti iz vrste – takrat se rodi tiha tiranija soglasja. V Andersenovi pravljici Cesarjeva nova oblačila cesar ne hodi naokrog gol, ker je nor, ampak ker nihče nima poguma, da bi povedal resnico. Tako nastane tiha tiranija soglasja – temelj vsake politične iluzije.  

Udobje je močnejše od morale  

Družbe ne sodelujejo v laži, ker bi bile pokvarjene, temveč ker je laž pogosto manj boleča kot resnica. Tako kot žaba ne zazna vrelišča, če se voda segreva počasi, ljudje ne zaznajo družbenega propada, če se dogaja postopoma in vedno z dobro utemeljitvijo.  

• »Moramo biti enotni.«  
• »Moramo paziti, kaj rečemo.«  
• »Ne razpravljajmo, saj to škodi.«  
• »Ni čas za kritiko.«  

Nedolžne fraze, ki skupaj postanejo mehanizem kolektivne samoprevare.  

Tako kot žaba ne zazna vrelišča, če se voda segreva počasi, ljudje ne zaznajo družbenega propada, če se dogaja postopoma in vedno z dobro utemeljitvijo.  

Strah pred izobčenjem  

Naši možgani so še vedno možgani plemenskih skupnosti. Najhujša kazen ni bila smrt, temveč izobčenje. In še danes ljudje storijo vse, da jih skupnost ne zavrže. Zato tiho prikimavajo, ko mediji ali politika ustvarijo »prave« in »napačne« ljudi. Zato sprejmejo absurd, če prihaja od »naših«.  

To, kar sociologinja Elisabeth Noelle-Neumann poimenuje spirala tišine, politična psihologinja Diane Vaughan opiše kot normalizacijo deviantnosti.  

Družba tekmuje v moralni konformnosti  

Nevarnejši trenutek nastopi, ko se ljudje začnejo prepričevati, ne zgolj slediti. Ko je bolj pomembno biti »pravilen« kot imeti prav. Ko se javni prostor napolni z moralnim šumenjem, ne argumenti:  

• ljudje se bojijo vprašati,  
• strokovnjake diskreditirajo,  
• druga mnenja so nevarna. 

Problem ni oblast – problem je množica, ki sodeluje  

Čeprav je tiran vedno le ena oseba, tiranijo ustvari množica, ki sprejme masko kot obraz, PR kot resničnost in ki sprejme, da je vladna čustvena retorika glas razuma. To ni politična, temveč psihološka slabost: »Družba sodeluje v lastni iluziji, ker je to udobno.«  

Toda resničnost prej ali slej potrka na vrata. Težava nastane, ko se iluzija zlomi. Ko se maska stopi. Ko projicirana slika izgine.  

Narodi, tako kot posamezniki, zdržijo dolgo. A ko se razkrije pošast pod masko, je običajno že prepozno – tako kot za žabo, ki se še trenutek prej nonšalantno namaka v »ogrevanem« kotlu, ne da bi opazila, da bo voda zavrela.  

V naslednjem delu: Ko družba zamenja sence za resničnost.