Ko slovenske gore postanejo lunapark, reševalci pa brezplačni strežniki

Instagramizacija gora in ugrabitev bivakov

Prav poseben fenomen, ki ga reševalci opažajo z naraščajočo skrbjo, je popolno nerazumevanje namena gorske infrastrukture. Bivaki, ta visokogorska svetišča, namenjena izključno zaščiti in reševanju življenj v sili, so se prelevili v brezplačna prenočišča za turiste. V Sloveniji imamo 17 bivakov. Ti objekti nimajo oskrbnikov, nimajo tekoče vode, nimajo sanitarij in – kar je ključno – »ni jih mogoče rezervirati«.

Pa vendar so postali tarča t. i. »bivak turizma«, kjer si posamezniki, opremljeni z dragimi spalnimi vrečami in kuhalniki, načrtno organizirajo poceni dopust v osrčju gora. Posledica? V zadnjih petih letih se je v neposredni bližini bivakov zgodilo kar 37 nesreč. Ljudje zasedejo bivak, tisti, ki pomoč dejansko potrebujejo zaradi nevihte ali izčrpanosti, pa ostanejo pred vrati.

Naravnost bizarni pa so primeri, ko ljudje v gore vlačijo svoje hišne ljubljenčke na poti, ki niso primerne niti za izkušene gornike. V zadnjih petih letih so reševalci zabeležili 45 reševanj psov. Lastniki pse vodijo na izjemno zahtevne poti, kjer živali zaradi dehidracije, toplotnega udara ali zdrsa obnemorejo, nato pa lastniki z nespametnim reševanjem na kocko postavijo še svoje življenje.

Lastniki pse vodijo na izjemno zahtevne poti, kjer živali zaradi dehidracije, toplotnega udara ali zdrsa obnemorejo, nato pa lastniki z nespametnim reševanjem na kocko postavijo še svoje življenje.

Kdo plačuje račune za tujo lahkomiselnost?

In tukaj pridemo do ključnega, sistemskega in predvsem političnega vprašanja, ob katerem bi morala vsaka odgovorna država udariti po mizi. Kdo vse to plača?

Slovenski gorski reševalci so prostovoljci. Ljudje, ki pustijo svoje službe, svoje družine, toplo kosilo ali nočni spanec, da tvegajo lastno kožo za reševanje popolnih neznancev. V letu 2025 je bilo kar 41 odstotkov vseh reševanj (273 intervencij) opravljenih s pomočjo helikopterja Slovenske vojske ali Policije. Ura letenja vojaškega ali policijskega helikopterja stane več tisoč evrov.

Slovenski gorski reševalci so prostovoljci.

Najpogosteje reševani tuji državljani v letu 2025

Lani so kar 46 odstotkov vseh ponesrečencev v slovenskih gorah predstavljali tuji državljani.

Na vrhu neslavne lestvice so Nemci (65 nesreč), sledijo Poljaki (34), Hrvati (34) in Madžari (25). Ti ljudje v slovenski proračun ne prispevajo ničesar. Ko se zaradi lastne neumnosti, v nizkih čevljih in sredi poletne nevihte znajdejo v steni pod Triglavom, pokličejo 112. V zrak poleti državni helikopter, ekipa reševalcev tvega življenje, tujca prepeljejo v dolino, on pa se nasmehne, pomaha in odide domov. Strošek? Nekaj tisoč evrov, ki jih solidarno pokrijemo slovenski davkoplačevalci preko državnega proračuna.

Predsednik GRZS Gregor Dolinar je bil na novinarski konferenci jasen in diplomatski, a njegove besede imajo težo grmenja: »Glede odgovornosti vseh teh bo potrebno s strani države v kratkem narediti naslednji korak. Mi s svojim znanjem lahko pomagamo pri oblikovanju vsebine. Dejstvo je, da je finančno breme na proračunu, v katerega tujci ne prispevajo nič.«

Da se da drugače, nam ni treba gledati daleč. V začetku letošnjega leta, ko slovenski helikopter zaradi tehničnih ali vremenskih omejitev ni mogel vzleteti, so naši na pomoč poklicali avstrijske kolege. Avstrijci so prileteli, opravili delo in nato slovenskima alpinistoma izstavili astronomski račun za reševanje. Brez milosti.

V Avstriji, Italiji ali Švici je gorsko reševanje posel, krit z zavarovanji. Če nimaš ustreznega planinskega zavarovanja (npr. preko Alpinističnega kluba) in si povzročil nesrečo iz malomarnosti, boš prodal avto ali najel kredit, da boš poravnal stroške reševanja. Pri nas pa še vedno vztrajamo pri socialističnem samoupravnem modelu, kjer je nespametnost tujih in domačih turistov brezplačno subvencionirana s strani države.

Statistika za leto 2026 kaže, da se agonija le še stopnjuje. Do 10. junija letos smo zabeležili že 229 posredovanj (lani v enakem obdobju 188), od tega kar 86 helikopterskih (lani 58). Rast je skoraj 50-odstotna! Kdaj bo torej država potegnila črto?

Statistika za leto 2026 kaže, da se agonija le še stopnjuje.

Vrnitev h koreninam gorniške etike

Čas za vljudna opozorila in brošure je potekel. Narava ne pozna politične korektnosti, gore ne berejo opozorilnih tabel na družbenih omrežjih. Skrajni čas je, da zakonodajalec prebije birokratski krč in uvede stroge finančne sankcije ter obvezno gorsko zavarovanje za tuje obiskovalce, kot to poznajo drugod v Alpah. Naši gorski reševalci so narodni zaklad, heroji v rdečih vetrovkah, ne pa brezplačni strežniki v lunaparku nespametnosti.

Naši gorski reševalci so narodni zaklad, heroji v rdečih vetrovkah, ne pa brezplačni strežniki v lunaparku nespametnosti.

A zakon ne more rešiti vsega. Rešitev se skriva v tistem ponovno odkritem strahospoštovanju do gora. Preden si naslednjič zavežete pohodne čevlje, se poglejte v ogledalo in se vprašajte: Sem telesno pripravljen? Poznam pot? Imam pravo opremo? Gore bodo tam počakale. Vi pa si zapomnite: varno gorništvo se ne začne na vrhu z zmagoslavnim selfijem, temveč doma, ob načrtovanju poti in z globokim zavedanjem lastne majhnosti pred mogočnostjo narave. Ohranimo gore čiste, varne in spoštovane – zaradi nas samih in zaradi tistih, ki tam zgoraj tvegajo svoja življenja, da bi rešili vaša.

Varno gorništvo se ne začne na vrhu z zmagoslavnim selfijem, temveč doma, ob načrtovanju poti in z globokim zavedanjem lastne majhnosti pred mogočnostjo narave.