Kolaboracija in propaganda (14. del): Slovenski protikomunisti in kolaboracija 4: domobranci, vojska ali policija?

V prejšnjem članku smo ovrednotili vaške straže. Takšno vrednotenje bomo opravili tudi za domobrance. Pogledali bomo okoliščine njihove ustanovitve, z mednarodnopravnega vidika bomo ocenili njihovo kolaboracijo, v naslednjih dveh člankih pa bomo presodili tudi njihovo prisego ter si ogledali odnos med domobranstvom in vojsko Kraljevine Jugoslavije. 

General Rupnik in nastanek domobranstva 

Komunisti so italijansko kapitulacijo septembra 1943 izkoristili za krvav obračun z nasprotniki in civilnim prebivalstvom, ki jih ni podpiralo. Pobili so dve tretjini vaških stražarjev. Že junija 1943 je protikomunistična stran dobila v roke načrt komunistov za čas po italijanski kapitulaciji. Načrtovali so tridnevno klanje, v katerem bi odstranili 20.000 ljudi v Ljubljani in 20.000 ljudi zunaj Ljubljane. V Ljubljani je komunistom ta načrt preprečil ljubljanski župan general Leon Rupnik, ki je stotniku Suvajdžiću zaupal organizacijo meščanske straže. Ta je v nekaj dneh štela že 1.000 mož.  

Sredi septembra 1943 so Nemci generalu Leonu Rupniku ponudili mesto šefa pokrajinske uprave Ljubljanske pokrajine. General Rupnik je zahteval proste roke pri delovanju za slovenstvo, pa tudi ustanovitev slovenske protipartizanske formacije. Dr. Rainer, vrhovni komisar operacijske cone Jadransko primorje (ki ji je pod nemško zasedbo pripadala tudi Ljubljanska pokrajina), je Rupnikove pogoje sprejel in mu obljubil obnovitev dežele Kranjske s kar najširšo samoupravo. Podobno naj bi bila urejena tudi Primorska, o južni Štajerski pa naj bi se dogovarjali po vojni. Pobuda za ustanovitev protikomunističnih enot je prišla tako s slovenske kakor tudi z nemške strani. 16. septembra (dan pred pogovorom z generalom Rupnikom) je general Rösener poklical na pogovor o protikomunističnih enotah duhovnika A. Križmana, ki je bil v odboru vaških straž, istega dne pa je k Rösenerju prišel na pogovor vidni predstavnik SLS in Slovenske legije, odvetnik dr. Albin Šmajd, ki ga je za to pooblastilo slovensko politično vodstvo. Z nemške strani je prišla pobuda za ustanovitev slovenskih protikomunističnih enot zato, ker Nemci za zagotavljanje reda v Ljubljanski pokrajini niso imeli dovolj svojih sil. Njihova pobuda je skladna z dolžnostjo okupatorja, da poskrbi za javni red in varnost, pri čemer sme (tako mednarodnopravni strokovnjak Morris Greenspan) angažirati tudi domače prebivalstvo. 

Komunisti so za čas po italijanski kapitulaciji načrtovali tridnevno klanje, v katerem bi odstranili 20.000 ljudi v Ljubljani in 20.000 ljudi zunaj Ljubljane. 

Domobranci: vojska, policisti, SS-ovci? 

Nemci so septembra 1943 dovolili ustanovitev domobranstva. Slovensko ime (Slovensko domobranstvo) tako kot nemško (Slowenische Landwehr) napotuje na staroavstrijske deželne vojaške enote, t. i. deželno brambo oz. cesarsko-kraljevo domobranstvo. Vrhovni poveljnik domobrancev je bil policijski in SS general Erwin Rösener.  

Pravno podlago je domobrancem dajala Uredba o vzpostavitvi deželnih samozaščitnih enot v operacijski coni Jadransko primorje (7. 12. 1943), ki je imela retroaktivno veljavo od 1. oktobra 1943. Za razumevanje domobranstva pa sta pomembna še dva pravna dokumenta, ki urejata delovanje domobranstva: Statut domobrancev, ki ga je gen. Rösener izdal po 12. aprilu 1944 in je pomemben za tolmačenje prisege, in Uredba o vojaški službi v operacijski coni Jadransko primorje (na katero se sklicuje 3. čl. Uredbe o vzpostavitvi deželnih samozaščitnih enot). Uredba o vojaški službi je pomembna za opredelitev samozaščitnih enot (domobrancev) v razmerju do Waffen-SS in do nemške policije.  

Uredba o vojaški službi v 3. členu našteva, v katerih enotah je mogoče opraviti »vojaško službo«: to so med drugim »deželne samoobrambne enote, nemška vojska, Waffen-SS in nemška policija«. Iz tega člena razumemo, da »vojaška služba« ni bila vezana samo na vojsko: »vojaško službo« je bilo mogoče opraviti tudi v enotah, ki niso bile vojska. Opraviti jo je bilo mogoče celo v okviru delovne obveznosti ali nemške policije. Za domobranstvo je ta člen pomemben, ker iz njega jasno sledi, da so »deželne samoobrambne enote«, »nemška vojska«, »nemška policija« in »Waffen-SS« med seboj različne, ločene enote. To pomeni, da domobranci (tj. »deželne samoobrambne enote«) niso del nemške vojske ali nemške policije, prav tako tudi niso Waffen-SS.  

Uredba o vzpostavitvi deželnih samozaščitnih enot je imela šest členov. Drugi člen je opredelil prostovoljni značaj domobranstva (podatek je pomemben zaradi mednarodnopravnega vidika) in dodatno utrdil njegov lokalni značaj: v domobranstvo se včlanijo možje, ki so v operacijski coni »doma, tu bivajo«. Ta samozaščitna enota naj bi »pomagala pri ohranjanju javnega reda in varnosti v operacijski coni« (1. čl.). Iz tega določila sledi, da so bili domobranci pomožna policijska enota. Policijska enota so, ker opravljajo delo policije: »ohranjanje javnega reda in varnosti«. Pomožna enota so, ker svojega dela ne opravljajo samostojno, njihova naloga je »pomagati«. Da gre za pomožno policijsko enoto, dokazujejo razni nemški dokumenti. V tem smislu jo je opredeljeval tudi general Rösener. V pismu 8. marca 1944 jih je označil kot »samozaščitno enoto, ki [...] pomaga pri vzdrževanju javnega reda in varnosti«. General Rösener in dr. Rainer sta kar naprej poudarjala, da so domobranci policijska enota, in razni nemški dokumenti to potrjujejo. Niso pa veljali za redno policijsko enoto.  

Poudarek, da za Nemce domobranstvo ni bilo samostojna vojaška enota, ampak policijska enota, je pomemben zaradi razumevanja njihovega mednarodnopravnega statusa in njihovega odnosa do domovine, Kraljevine Jugoslavije. Velik del propagandnih napadov na domobrance je omogočala prav zmeda glede njihovega statusa, saj so bili pogosto napačno prikazovani kot vojska v nemški službi.  

Dejansko je šlo pri domobrancih za enote za boj proti bandam. To je razvidno iz dejstva, da je bil domobranski organizacijski štab podrejen operativnemu štabu za uničevanje tolp (Führungstab fuer Bandenbekaempfung). Izraz die Bande v nemščini pomeni skupino ljudi, ki delujejo skupaj, navadno s kriminalnim namenom; glede na kontekst gre torej za organiziran in oborožen kriminal roparskih tolp, posiljevalcev, požigalcev in morilcev, kar so partizani tudi bili. 

Domobranstvo organizacijsko ni bilo ena sama organizacija: domobranstvo v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem in na Gorenjskem so bile formalno tri različne enote z različno stopnjo samostojnosti in pod različnimi poveljstvi. 

Na Primorskem so bili domobranci ustanovljeni nekoliko pozneje, 12. novembra 1943. Uradno so se primorski domobranci imenovali Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ). Podrejeni so bili generalu Odilu Globocniku kot generalporočniku policije. Njihov poveljnik je bil polkovnik Anton Kokalj, pred vojno adjutant kneza regenta Pavla in poveljnik konjeniškega polka kraljeve garde. 

Tudi gorenjsko domobranstvo se je oblikovalo iz odpora proti partizanskemu (komunističnemu) terorju nad civilnim prebivalstvom. Gorenjski domobranci so se imenovali Gorenjske straže. Prve skupine so nastale pozimi 1943–1944 v Poljanski dolini. Poleti 1944 se je gorenjsko domobranstvo precej razširilo in je do konca leta štelo že 20 postojank. V primerjavi z domobranci v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem so imele Gorenjske straže veliko manj samostojnosti, a so si prizadevale pridobiti podobne pravice kot ti, pri Nemcih pa so hotele doseči tudi slovensko šolstvo, vrnitev mobiliziranih in izgnanih ter predvsem vrnitev izgnanih duhovnikov.  

Domobranstvo v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem in na Gorenjskem so bile formalno tri različne enote z različno stopnjo samostojnosti in pod različnimi poveljstvi. 

Komunistična propaganda domobrance pogosto interpretira kot del SS ali vsaj kot esesoidne, to pa utemeljuje s tem, da je bil njihov vrhovni poveljnik, Erwin Rösener, SS-general (Obergruppenführer). A pri tem zamolčujejo, da je bil Rösener tudi policijski generalporočnik. Slovensko domobranstvo, ki je bilo pomožna policijska enota, ni bilo podrejeno Rösenerju kot SS-Obergruppenführerju, ampak kot policijskemu generalu. Ustanovna listina tega sicer ne opredeljuje natančno, saj v 4. členu določa, da je poveljstvo preneseno na »višje častnike SS in policije«. Toda Uredba o vojaški službi jasno razlikuje med »deželno samoobrambno enoto« in »Waffen-SS«, kar pomeni, da je prikazovanje domobrancev kot enote SS pravno popolnoma neustrezno in napačno.  

Ob tem je treba povedati, da si je general Rösener nekaj časa dejansko prizadeval, da bi iz domobrancev naredil slovensko SS-divizijo, v katero bi vključevali tudi Slovence iz Gorenjske in Spodnje Štajerske. Od teh načrtov je odstopil, ko mu je general Rupnik pojasnil, da bi to med Slovenci izzvalo vsesplošen upor.  

General Rupnik je bil poveljnik domobranstva le nekaj dni ob ustanovitvi, ko si je poveljstvo prilastil, in en dan v obdobju pred vključitvijo domobranstva v vojsko Kraljevine Jugoslavije. Sicer poveljniške funkcije v Slovenskem domobranstvu ni imel. 

Domobranci so bili enote za boj proti bandam, torej proti organiziranemu kriminalu roparskih tolp, posiljevalcev, požigalcev in morilcev, kar so partizani tudi bili. 

Slovenska policija 

Preden podamo mednarodnopravno oceno domobrancev, velja omeniti slovensko policijo, ki je delovala vzporedno z domobranstvom in je prav tako temeljila na 43. členu Haaške konvencije, a pod drugačno verigo poveljevanja. Razlika med njima dodatno potrjuje, da domobranci niso bili del nemškega policijskega sistema, ampak samostojna domača enota, niso bili redna policija (Ordnungspolizei), ampak pomožne policijske enote (Hilfspolizei).  

Nemci so ob zasedbi Ljubljanske pokrajine – v skladu s 43. členom Haaške konvencije o zakonih in navadah bojevanja na kopnem (1907, IV) – privolili v obnovitev slovenske policije in v imenovanje predvojnega direktorja ljubljanske policije dr. Lovra Hacina za njenega upravnika. Dr. Hacin je vpoklical slovenske policiste (stražnike oz. redarje) in žandarje (orožnike), ki so zamenjali italijanske. Ustanovili so tudi politično policijo. Policijski uradniki niso bili vključeni v domobranstvo, ampak so bili podrejeni pokrajinski upravi. Člani politične policije in »špecielni vod«, ki je varoval policijske zapore, so bili podrejeni generalu Rösenerju. Politične policije, ki je delovala v okviru slovenske policije v Ljubljani, ne smemo mešati z obveščevalnim centrom pri domobrancih.  

Domobranci so bili kot pomožna policijska enota ustanovljeni v skladu s Haaško konvencijo 1907 (IV). 

Mednarodnopravna ocena domobrancev 

Domobranci so bili kot pomožna policijska enota ustanovljeni v skladu s Haaško konvencijo 1907 (IV). 43. člen konvencije zahteva od okupatorja, da v okupirani deželi »obnovi in zagotovi javni red in varnost«. Tako kot mora ohraniti domačo upravo, mora ohraniti tudi domačo policijo. Nemci so v Ljubljanski pokrajini stanje, ki so ga podedovali od italijanskih okupatorjev, popravili z ustanovitvijo slovenske policije (Ordnungspolizei), kar so prav tako zahtevali slovenski politični predstavniki. Slovensko domobranstvo pa je bilo ustanovljeno kot »deželna samozaščitna enota«, ki bo »pomagala pri ohranjanju javnega reda in varnosti v operacijski coni«. Ne slovenska policija ne domobranci niso bili del nemške policije, ampak so bili deželne domače enote reda. Da gre pri domobrancih za »pomožno policijsko enoto« (Hilfspolizei), je razvidno iz dejstva, da ustanovni dokument njihovo delovanje opredeli kot pomoč in ne kot samostojno delovanje pri opravljanju policijske službe (ohranjanje javnega reda in varnosti). Vredno je opozoriti, da 1. člen ustanovne uredbe domobranstva z navedkom o delovnih zadolžitvah domobrancev (ohranjanje javnega reda in varnosti) dobesedno navaja 43. člen Haaške konvencije (1907, IV). V praksi so bili domobranci namenjeni boju proti partizanom in njihovi kriminalni dejavnosti. Pomembno je, da ni obstajala možnost uporabe domobrancev zunaj slovenskega ozemlja. Bili so pod poveljstvom nemškega policijskega generala (Rösenerja oz. Globocnika), vendar niso bili del nemške policije. 

Če bi bili domobranci enota Waffen-SS, za kar si je prizadeval general Rösener, bi bili del vojaške oz. paravojaške mašinerije Tretjega rajha. Cilj njihovega delovanja bi bil že institucionalno tudi vojaški cilj Tretjega rajha. V tem primeru bi bili veleizdajalci. 

Če bi bili domobranci (prostovoljne) enote redne nemške vojske (Wehrmacht), bi veljala enaka ocena kakor za Waffen-SS (kar sicer ne drži za prisilne mobilizirance v nemško vojsko). Ne bi pa ta ocena veljala, če bi bili nemški vojski samo podrejeni (kot so bile italijanski vojski podrejene vaške straže). Vendar obstaja izjema: tudi če bi bili domobranci organizirani kot orožniki (žandarmerija), ki so tradicionalno vojaška policija s civilnimi pooblastili (tako še danes v Italiji in Franciji), bi bilo njihovo delovanje pokrito s Haaško konvencijo (1907, IV, čl. 43), ki ne določa formalne organizacije enot za vzdrževanje reda in varnosti, ampak samo dolžnost okupatorja, da vzdržuje javni red in varnost na okupiranem ozemlju.  

Ker pa so bili domobranci pomožne policijske enote za boj proti organiziranemu kriminalu razbojniških tolp (tj. zoper partizane), so tako institucionalno kot tudi vsebinsko popolnoma ustrezali zahtevam 43. člena Haaške konvencije (1907, IV), ki okupatorju nalaga vzdrževanje javnega reda in varnosti. 

43. člen Haaške konvencije (1907, IV) po splošnem soglasju pravnih strokovnjakov okupatorju daje pravico, da pri zagotavljanju javnega reda in varnosti angažira domače prebivalstvona okupiranem ozemlju. To tudi pomeni, da ima okupirano prebivalstvo, če je treba, pravico in dolžnost pri tem sodelovati. Morris Greenspan komentira ta vidik 43. člena takole: »Če je treba, sme (okupator) vpoklicati domače prebivalstvo, da opravlja policijske dolžnosti, pomaga redni policiji pri ohranjanju javnega reda in gasi požare.« Domobranci kot pomožna policijska enota popolnoma ustrezajo temu razumevanju. 

Ugotavljamo torej, da je bil namen sodelovanja domobrancev z okupatorjem zaščita domačega okupiranega prebivalstva pred nasiljem in kriminalom partizanskih tolp. S svojim sodelovanjem so domobranci uveljavili svojo dolžnost in pravico, ki jim jo daje mednarodno pravo, da sodelujejo pri ohranjanju javnega reda in varnosti v svoji okupirani domovini. Hkrati so s tem uveljavili pravico okupiranega slovenskega prebivalstva do javnega reda in varnosti ter do zaščite življenj in premoženja. 

V nadaljevanju bomo videli, da so bili domobranci poleg tega v veliki meri organizirani podobno kot vaške straže: imeli so dvojno, legalno in ilegalno strukturo, pri čemer je ilegalna struktura pripadala vojski Kraljevine Jugoslavije. To ni bila samo slovenska posebnost, šlo je za organizacijsko rešitev, s katero je tam, kjer je bilo zaradi pravice okupiranega civilnega prebivalstva do »javnega reda in varnosti« (Haag 1907, IV, čl. 43) potrebno sodelovanje domačega prebivalstva v policijskih enotah, vojska Kraljevine Jugoslavije razširila svojo bazo v te policijske enote, kar ji je omogočalo širše obveščevalsko omrežje, večje moštvo, oborožitev dela svojih enot z okupatorskimi viri in ilegalno preskrbo z okupatorskimi viri. Domobransko vodstvo je na ta način zakonito, mednarodnopravno predvideno sodelovanje z okupatorjem uporabljalo tudi kot krinko za dejavnosti, ki so bile del boja vojske Kraljevine Jugoslavije proti okupatorju.  

Slovensko domobranstvo (pa tudi Gorenjske straže in Slovenski narodni varnostni zbor na Primorskem) je bilo ustanovljeno v skladu z mednarodnopravnimi načeli, veljavnimi v 2. svetovni vojni. Njihova kolaboracija z okupatorjem je mednarodnopravno predvidena: je zapovedana in častna. Priznanje, da so delovali v mednarodnopravno zapovedanih okvirih in s svojim delovanjem okupiranemu domačemu prebivalstvu omogočali mednarodnopravno zajamčeno pravico do javnega reda in varnosti, je zahteva pravičnosti in bo imelo tudi pravne posledice.  

In kako je bilo s prisego? O tem spregovorimo v nadaljevanju. 

S svojim sodelovanjem z okupatorjem so domobranci uveljavili svojo dolžnost in pravico, ki jim jo daje mednarodno pravo, da sodelujejo pri ohranjanju javnega reda in varnosti v svoji okupirani domovini. 

(D250, 44-47)