Ksenija Mahkovic Hergouth, Delo: Sprašujem se, katerim ljudem bi bila evtanazija sploh potrebna

Zdravnica Ksenija Mahkovic Hergouth v Delu opozarja na pasti evtanazije in se sprašuje, če gre pri tem res za reševanje perečega družbenega problema. Uvodoma zapiše, da se predlagatelji zakona paternalistično (kar sicer očitajo zdravnikom) predstavljajo kot glas ljudstva, ki da ta zakon potrebuje in podpira. »Ali vemo, da ga res? Človeško mi ideja evtanazije ni povsem tuja, vseeno pa mi vzbuja pomisleke in se sprašujem, katerim ljudem pri nas bi bila danes sploh potrebna.«

»Skozi dolgoletno delo v protibolečinski ambulanti onkološke ustanove s subspecialistično obravnavo bolečine sem se srečevala z množico najbolj bolečinsko prizadetih bolnikov. Nekaterim je bilo res težko pomagati, večini pa solidno, in razvoj stroke, novih zdravil, timski pristop k bolniku so v zadnjih 25 letih naše uspehe izrazito izboljšali, prav tako več znanja osebnih in drugih zdravnikov na tem področju. Izboljšala se je splošna dostopnost ter kvaliteta lajšanja bolečin. Moja izkušnja (z onkološkimi bolniki) je tako precej nasprotna – neozdravljivi bolniki si želijo čim dlje živeti, a s čim manj težkimi simptomi, kar je naša naloga in cilj,« razmišlja Ksenija Mahkovic Hergouth.

V nadaljevanju zapiše, da se psiha bolnikov in njihova pričakovanja v bolezni precej spremenijo, zdravi ljudje pa jih morda težko razumemo. Bolniki so, kot pravi, hvaležni za učinkovito pomoč – predvsem pa so skupaj s svojci hvaležni, če imajo do konca primerno in empatično oskrbo, kar je dejansko naloga države (paliativna medicina).

»Po moji izkušnji smo kot narod nagnjeni k upanju do zadnjega in k oklepanju življenja, pa naj je to s perspektive zdravih še tako ubogo. Še več, mnogi bolniki in njihovi svojci si želijo ali celo zahtevajo bolj ali manj brezupno dodatno zdravljenje, ki prinaša nove težave in tudi trpljenje. To pogosto vidim kot potrebo po malo več časa za soočenje in sprejetje bližajoče se smrti in jo razumem. Zato se mi zdi zelo neverjetno, da bi se bolnik odločil za končanje življenja primarno zaradi grozečih, pa tudi ne v fazi hudih bolečin. Vsekakor v svoji dolgoletni praksi takega bolnika nisem srečala.« 

Ideja o evtanaziji je po njenih besedah lahkotna in po svoje privlačna, ko je še v neoprijemljivi prihodnosti – ko si trpljenje iz svoje, še zdrave perspektive samo predstavljamo. »Poznam zagovornike, ki so, ko so sami prišli v slabo zdravstveno stanje, na evtanazijo čisto pozabili, in to se mi zdi povsem človeško.«

»Intenzivnost kampanje za evtanazijo me preseneča, saj daje napačen vtis, da gre za reševanje perečega problema, ki to gotovo ni, obstajajo pa v družbi mnogi drugi,« še zapiše Ksenija Mahkovic Hergouth.

Celotno razmišljanje preberite na spletni stani Dela.