Cveta Stepanjan: Srhljiva izkušnja mučenja

Intervju: Cveta Stepanjan, žena političnega zapornika

V oddaji 35 let Slovenije smo se pogovarjali s Cveto Stepanjan, ženo pokojnega političnega zapornika Agopa Stepanjana. Poskušali smo osvetliti, zakaj je bilo tako pomembno, da smo šli Slovenci na samostojno pot, ven iz enopartijskega sistema. Mnogi mislijo, da so se najhujše stvari v času komunizma dogajale samo v obdobju po drugi svetovni vojni. A za družino Stepanjan se je začela tragedija šele leta 1984. Cveta Stepanjan nam je pripovedovala o srhljivi izkušnji mučenja njenega moža in cele njene družine.

Gospa Cveta, vaša tragična zgodba se je začela, ko so komunistične oblasti zaprle vašega moža Agopa Stepanjana. Najprej pa nekaj besed o njem. Bil je Armenec, njegova družina pa se je zaradi Turkov preselila v Bolgarijo.

Ja, točno tako. Že v času armenskega genocida je njegova družina zbežala iz Burse v bolgarsko Varno. Del družine se je razbežal po svetu: sestra njegovega očeta je odšla v Sirijo, brat pa v Francijo. Oče je imel v Bolgariji delavnico, tiskal je rute, tam se je poročil in imel pet otrok. Najmlajši je bil Agop.

Agop je do četrtega razreda obiskoval armensko šolo, ker je tam obstajala armenska skupnost. Potem je prišel komunizem in so tudi tam šolo zaprli. Kasneje je v Sofiji zaključil tehniško gimnazijo, nato pa se je začel ukvarjati z glasbo.

Kaj je igral?

Igral je bobne. Začel je igrati na črnomorski obali, po hotelih. Leta 1968 je dobil možnost, da pride igrat v Jugoslavijo. Zanje je bila takrat Jugoslavija bolj demokratična kot Bolgarija. Komunizem je bil tukaj bolj blag, zato so si glasbeniki želeli priti sem.

Najprej je igral v Piranu, pri Treh papigah, potem v Portorožu in drugih hotelih ob obali. Leta 1970 pa je s skupino prišel na Bled, v Park hotel. Tam je igral med drugim z Danijem Gančevom in Aleksandrom Aleksandrovom.

Gančev je bil kasneje v skupini Hazard?

Ja, Gančev je igral v skupini Hazard. Tudi on je takrat dobil izgon. Agopa sem spoznala na Bledu, ko je igral v Park hotelu.

Je bila to ljubezen na prvi pogled?

Skoraj bi tako rekla. Hodil je k meni v trgovino, ker sem bila zaposlena v Jugotehniki. Hodil je poslušat plošče, saj takrat ni bilo tako, da bi imeli vsi gramofone.

Malo je prišel zaradi plošč, večinoma pa zaradi vas.

Tako bi rekla, ja. Začela sva hoditi in se leta 1971 v Sofiji poročila. Potem sva prišla nazaj v Slovenijo in živela pri mojih starših v Gorjah. Agop je igral po hotelih na Bledu, jaz pa sem delala v Jugotehniki.

Leta 1975 sem rodila Njegosa. Kasneje smo se preselili v Duplje, kjer sem dobila službo poslovodje in stanovanje nad trgovino. Čez dve leti sem rodila še dvojčka. Tudi Agop je pomagal v trgovini, zraven pa je še naprej igral.

Skratka, takrat je bilo za tiste razmere precej idilično življenje. Hodili smo na šverc v Avstrijo ali Italijo, ker se pri nas ni vse dobilo.

Tako, ja. Kupovali smo kavbojke, da smo bili bolj moderni. Agop je zvečer igral v Podvinu, Kranju, na Bledu, v Bohinju, Kranjski Gori …

Politika ga ni čisto nič zanimala.

Nič. Nobenega od nas ni. Imeli smo dovolj drugega dela: jaz z otroki, Agop z igranjem in službo. Vedeli smo samo za Tita, drugega pa ne.

Ali pa smo rekli: vedeli smo, kdo je pri rdečih.

Še to ne. Bili smo mladi. Potem pa se je kar naenkrat leta 1984 zgodilo. Agop je šel popoldne v službo. Delal je v Metalki Tržič kot varnostnik. Jaz sem šla po mlajša dva v vrtec. Ko sem prišla nazaj, mi je Njegos rekel: »Mami, polno je avtomobilov pred trgovino. Pa ati je prišel nazaj.« Rekla sem: »Kako, če je šel v službo?« On pa: »Gor je.«

Prišla sem gor in doživela šok. Stanovanje je bilo polno čudnih ljudi, ki jih v življenju še nisem videla. Bili so v oblekah, imeli so pištole. Agop je sedel na divanu. Vprašala sem: »Kaj pa je to?« Oni pa meni: »Tiho bodite.« Po stanovanju so hodili, gledali, metali stvari ven. Sploh nisem vedela, za kaj gre. V življenju nismo vedeli, da obstaja kakšna druga policija kot milica. Agopa so kar odpeljali.

Stanovanje je bilo polno čudnih ljudi, ki jih v življenju še nisem videla. Bili so v oblekah, imeli so pištole.

Brez pojasnil?

Brez pojasnil. Rekla sem mu samo: »Imaš ključ?« Rekel je: »Ja, imam.« Potem so ga odpeljali. Tri dni ni bilo nikjer nobenega. Nisem vedela, kje je.

Telefon je bil samo na pošti. S pošte sem poklicala sestro in ji rekla: »Katja, Agopa so odpeljali, ne vem, kje je.« Ona pa mi je rekla: »Pokliči ambasado.« Potem so pa takoj popoldne prišli.

Torej so prisluškovali?

Da. Tudi na pošti. Prišli so me iskat. Govorili so, da bo Agop prišel domov, da ni nič hudega, naj se pomirim. Čez nekaj dni so prinesli papir od Agopa, na katerem je pisalo, da je vse v redu in naj nič ne skrbim.

Odpeljali so ga 12. aprila. To sem šele pozneje videla v arhivu. Takrat nisem vedela, za kaj gre, kdo ga je odpeljal in zakaj. V arhivu pa piše, da so ga odpeljali zato, ker je v Kranj prihajala neka tajska delegacija in ker so ga hoteli odstraniti iz Kranja.

V začetku maja so spet prišli. Rekli so mi, naj grem na vojaško sodišče na Roško in naj poiščem nekega Vukosava. Oče me je peljal v Ljubljano. Tam so mi spet dali Agopovo sporočilo, da je vse v redu in naj se pomirim. Čez kakšen teden so mi spet rekli, naj pridem do tega Vukosava. Ob osmih zjutraj sem morala biti na vojaškem sodišču. Dali so me v temno čakalnico na stopnicah. Sedela sem tam in čakala. Ure so tekle, bilo je že poldne. Bilo me je strašno strah.

Potem je prišel vojak in rekel: »Idite sa mnom.« (Pojdite z mano, op. a.) Peljal me je na avtobus, jaz pa sploh nisem vedela, kam. Odpeljala sva se na Metelkovo, v vojašnico. Vojak me je peljal skozi čakalnico in čez dvorišče, drugi vojaki so se mi smejali. Še vedno sem mislila, da je mogoče Agop na kakšnih orožnih vajah, ker je imel jugoslovansko državljanstvo.

Potem pa me je peljal tja, kjer je bil vojaški zapor. Ko so se začela odpirati železna vrata, mi je postalo slabo. Rekla sem si: to je zapor. Tam sem skupaj padla. Oficirji so me odnesli v sobo in vpili, da se moram držati, sicer ga ne bom videla. Potem so ga pripeljali. Za njim sta stala dva vojaka s pendreki. Agop je bil ves zabuhel, krvav, grozen. Rekla sem mu: »Ali naj pokličem ambasado? Kako naj pomagam?« V tistem sta me vojaka zagrabila in odpeljala ven. Samo toliko sem ga videla.

Zato, ker ste omenili ambasado.

Ja, zato. Ne vem, kako sem potem prišla iz Ljubljane na avtobus. Spomnim se, da sem na avtobusu videla dva, ki sta bila že pri nas doma. 

Špijona.

Šla sta za mano. Takrat sploh nisem vedela, kaj se dogaja. Vojska, vojaški zapori – to mi ni šlo niti skozi glavo.

Agop ni bil edini v tem procesu, o katerem je Igor Omerza napisal knjigo 1984, Orwellovo leto Agopa Stepanjana. Poleg njega so v to vojaško-komunistično kolesje padli še Aleksander Aleksandrov, Milan Pfeifer, Stevan Dostan, Rade Lazarević, Vencelj Gašperšič, Milko Cočev, Georgi Angelov Goša in Lazar Semerdžijev. Kar devet jih je bilo aretiranih. Potem ste videli, da Agop ni na vojaških vajah, ampak v zaporu. Vedeli pa niste ničesar. Zakaj je bil glasbenik in nekdo, ki je delal kot varnostnik, v zaporu?

Tudi tega nisem vedela, da so drugi v zaporu. Nič nisem vedela. Potem so me maja spet začeli zasliševati. Hodili so k meni domov. Spraševali so, kje smo hodili, ali smo se slikali pred vojašnico na Bohinjski Beli. Jaz sem rekla, da se nismo nikoli slikali.

Potem so me 15. maja kar odpeljali. Zvečer ob šestih so prišli udbovci oziroma SDV-jevci in otroke pustili same v stanovanju. Odpeljali so me v Tržič na policijsko postajo, od tam pa direktno v zapor na Povšetovo.

Ste lahko koga poklicali?

Nobenega. Ni bilo telefona, ničesar.

Otroci bi lahko sami umrli v stanovanju.

Ja. V zaporu so mi govorili, da jih bodo odpeljali v poboljševalnico v Preddvor.

Na srečo je bila takrat tam soseda.

Ja, soseda je poklicala moje starše in sestra je prišla po otroke ter jih peljala k mojim staršem.

Groza. Ampak tega vi niste vedeli.

Ne, nisem vedela. Tri dni sem bila v zaporu. Prosila sem tistega udbovca, naj pusti vrata odprta. To je bil Verk.

Ta, ki se je potem pojavljal kot sindikalist?

Da, ta je bil tam. On me je dal v zaporu zraven samih klatežev. To sem pozneje videla tudi v dokumentih iz arhiva. Celo noč so praskali po stenah, govorili grozne stvari. Nisem mogla ne spati ne jesti. Bilo me je strah, pa kaj bo z otroki …

Vojska je hodila tja in me zasliševala. Oficirji so vpili: »Vstanite, umijte se, svinja, prasica bolgarska; ata partizan, vi pa vohunka!« Govorili so, da sem bolgarska vohunka.

Da ste vohunili za Bolgarijo?

Nekaj takega. Groza. Po štirih dneh so me peljali v hotel Slon. Zdi se mi, da je imela Udba tam celo nadstropje. Tam so me imeli en dan, da so me spravili k sebi, potem pa so me peljali k sestri v Kranj.

So vam dali kaj podpisati?

Ničesar nisem podpisala. Rekla sem, da nobenemu nisem nič naredila in da ničesar ne bom podpisala.

Kdaj ste potem spet srečali otroke? Po petih, šestih dneh?

Ja, potem. Bila sem čisto na koncu. Mislim, da sem se po tistem eno leto komaj sestavljala. Ves čas so me vozili, ves čas je Udba hodila, spet so me zaprli, spet so me vlekli v vojaški zapor k Agopu.

Junija so me spet peljali k njemu. Govorili so o eksplozivu. Rekla sem, da nisem imela nobenega eksploziva. Samo enkrat je Agop iz Metalke prinesel neke vijake. 

V knjigi Igorja Omerze so objavljeni. To naj bi bil dokaz. Gre pa za navadne vložke za v steno. 

Z Njegosem sta iz njih delala avtomobilčke.

Ti vijaki naj bi bili eksploziv proti državi.

Ja. Udbovci so ves čas hodili in zasliševali.

So Agopa takrat pripeljali domov?

Vozili so ga po Udin borštu, po smeteh, iskali so eksploziv. Vozili so Agopa in Aleksandrova. Vse so nam razbili, vse stanovanje. Enkrat so prišli ponoči ob dveh, z lučmi svetili gor, kar v stanovanje so vdrli. Na srečo je bila takrat pri meni mama, ker sem komaj živela.

Kaj so iskali?

Nihče ni povedal, kaj iščejo. Vse so razbili. Barbara, ki je bila v trgovini, je rekla, da je slišala, kako so ga tepli, ko so ga pripeljali v Duplje. Mene so vedno odstranili, ko so ga pripeljali. Vojska je zaprla celo Duplje. Bilo je polno vojaških avtomobilov. 

In to leta 1984.

Tako je.

Kdaj se je začel uradni, zmontirani proces?

Jaz nisem nič vedela. Oktobra sem zvečer na televiziji videla, da se je na vojaškem sodišču v Ljubljani zaključil proces, v katerem so obsodili devet naših in tujih državljanov zaradi vohunstva, terorizma in sovražne propagande. Rekla sem si: to je gotovo to. Potem je bila majhna novica v Delu, v Pavlihi pa so se iz tega norčevali. Eden sprašuje: »Ali si bil tudi ti obsojen na vojaškem sodišču v Ljubljani?« Drugi pa odgovarja: »Zakaj sprašuješ?« Prvi reče: »Sprašujem vsakega, ker ne vem, kdo je bil obsojen.« 

Najvišjo zaporno kazen je dobil Aleksandrov?

Tako je, Aleksandrov je dobil 12 let, Agop devet let, Pfeifer osem, drugi manj.

Po tej objavi ste že lahko stopili v stik z Agopom?

Po tej objavi je šel Agop na Povšetovo. Povedali so mi, da je tam. Napisal mi je dopisnico, še danes jo imam doma: »Sem v zaporu na Povšetovi.« Nič drugega. Potem pa so ga odpeljali neznano kam.

Jaz sem spraševala. Še vedno so hodili udbovci in govorili, da jim moram pokazati vsa pisma. Če bi kdorkoli prišel v stik z mano, bi morala poklicati nekega Petra na Udbo v Kranj. Ta Peter v resnici ni bil Peter, ampak Vojko Jeran. Strašili so me, da mi lahko tuja obveščevalna služba iz Bolgarije ukrade otroke. Ves čas so me strašili.

Potem sem začela pisati na sekretariat za pravosodje, da izvem, kje je. Odgovorili so mi šele čez dve leti. Dve leti torej nisem vedela, kje je.

Kaj pa vaši sodelavci? Vi ste bili žena obsojenca, za tiste čase protidržavni element. Kako so ravnali z vami? Ste bili še poslovodja?

Ja, še sem bila, ker so me poznali. Sodelavci in direktor so vedeli, da pri nas ni nič takega. Vsi, ki so ga poznali, so to vedeli. Ampak vsi so se odmaknili, ker jih je bilo strah. Po tem, kar se je zgodilo v Dupljah, je bilo ljudi res lahko strah.

Kdaj ste potem prvič lahko Agopa obiskali v zaporu?

To je bilo na začetku leta 1986. S sestro Minko sva šli z vlakom dol, ker so mi povedali, da je v Zabeli, v Požarevcu. Zunaj sva čakali od osmih zjutraj do dvanajstih. Bila je košava, januar, strašno mraz.

Potem so ga pripeljali. Samo jaz sem smela noter. Bil je ves umazan, za njim so se po tleh vlekle 'ketne'. Po pravici povedano ga nisem poznala. Mislila sem, da so mi podtaknili nekoga drugega. Potem pa je rekel: »Cveti.« Tako me je klical. Rekla sem: »Moj bog, ali si ti, Agop?« Tudi takrat samo pet minut, potem pa ven. Tri dni sva hodili dol za pet minut.

Bil je ves umazan, za njim so se po tleh vlekle 'ketne '. Nisem ga prepoznala. Mislila sem, da so mi podstavili nekoga drugega. Potem pa je rekel: »Cveti.« Tako me je klical.

Ampak takrat ste vsaj vedeli: živ je.

Ja, to sem videla.

Kako so potekali naslednji obiski?

Potem sem šla še enkrat z otroki, peljal nas je sin moje sestre. Tudi takrat je bilo samo pet minut.

Kako so otroci to sprejemali?

Težko, seveda.

Ali vam je, ko je prišel nazaj, govoril, da so ga pretepali v zaporu? Ponavadi želijo v preiskovalnem zaporu kakšno priznanje izsiliti tudi z mučenjem. V zaporu pa bi človek pričakoval, da je s tem konec.

Niti v zaporu ni bilo konec zasliševanj. Poglejte dokumente: ni bilo nobenega dokaza. Sodba je bila brez dokazov. Pri nobenem od devetih niso našli ničesar, pa so jih vseeno obsodili. 

So jih tudi pretepali?

Oh, kako so jih mučili.

Agop ni bil ves čas v istem zaporu.

Ne. Iz Povšetove so ga peljali v poseben zapor v Beograd, na Banjico. To je bil udbovski zapor. Rekel je, da je bilo pod zemljo, da so bile stene obložene, da so bili psi pri vratih, ljudje pa v posebnih uniformah, kakršnih ni videl nikoli prej. Gotovo so bile to službe državne varnosti ali vojaški KOS.

Od tam so ga peljali v Sremsko Mitrovico, potem v Zabelo pri Požarevcu. Tam je bil ves čas v samici. Jaz sem ves čas pisala v Ljubljano, naj ga premestijo, ker bo umrl. Potem so ga leta 1986 oziroma 1987 dali na Dob, v Slovenijo.

Tudi tam ni bilo konca. Še vedno so ga zasliševali, iz Beograda so še vedno hodili udbovci. Na obiskih nismo bili nikoli sami z njim. Vedno je bila zraven policija. Nikoli nisva mogla sama govoriti, da bi sploh izvedela, kaj se je dogajalo.

To je bilo že tik pred demokratizacijo.

Ja. Če ne bi bilo procesa JBTZ, ne vem, ali bi prišel živ ven. Takrat se je začelo nekaj premikati, ampak strah je bil v meni tako velik, da si nisem upala. Enkrat sem na Dobu videla gospoda Bavčarja, pa si nisem upala do njega. Rekla sem si: Če grem do njega, bodo še njih zaprli. Nisem si upala do Odbora za človekove pravice.

Enkrat sem na Dobu videla gospoda Bavčarja, pa si nisem upala do njega. Rekla sem si: Če grem do njega, bodo še njih zaprli.

Vam je Agop v zaporu kdaj lahko rekel: mili bog, zakaj sem zaprt?

Nikoli. Nič nismo vedeli.

Leta 2016 je izšla knjiga Igorja Omerze. V njej je precej natančno opisano, kaj se je zgodilo. Verjetno je bilo to za vas in vašo družino – žal Agopa ni bilo več – neko zadoščenje, da je nekaj prišlo na dan.

To je bilo zadoščenje za vse, za vse te, ki so bili obsojeni.

Nekateri Jugoslavijo še vedno čislajo, potem pa slišiš takšne zgodbe. Kako si razlagate, da nekateri še vedno z veseljem nosijo rdečo zvezdo in sliko Josipa Broza Tita, ki je ne nazadnje za vse to kriv?

Morilec. Ko rečeš to, si sploh ne moreš predstavljati grozot, ki so jih ljudje doživljali po vojni. Mladi moški, ženske z otroki, da te zazidajo v rove in zaprejo. Kakšni ljudje so to? Kako lahko to živi med nami? Ne vem, ali smo normalni. Da zazidajo otroke, ki niso nič krivi, in jih zmerjajo z domobranci. Kdorkoli je bil, bil je človek. To niso kosti, to je človek.

In v Ljubljani župan ne dopusti pokopa ...

To je še večja sramota. Kakšen narod smo Slovenci?

Je bilo potem kaj zadoščenja, ko je prišlo do nekakšne razveljavitve? Kdaj se je to zgodilo?

Tudi to je malo čudno, da je sodišče delalo 31. decembra 2002. Na silvestrovo, ko ponavadi vsi že praznujemo, so oni še delali. Tako velik proces, pa so delali 31. decembra.

Pred dvanajstimi leti pa nič.

Tako. Sodba je napisana 31. decembra 2002. Obtožbe so umaknili, razveljavili so sodbo, zapisali, da ni bilo nič.

Je bilo to tudi opravičilo? So vam povedali, kaj sledi: da boste lahko zaprosili za nadomestilo?

Nič. Čakali so, da jih čim več umre. Vedeli so, da je Agop septembra zbolel. Sodba je bila 31. decembra, 4. januarja smo jo po pošti dobili domov. Agopu sem jo komaj še prebrala. Trikrat je rekel: »Prekleti komunisti.«

Sodba je bila 31. decembra 2002, 4. januarja smo jo po pošti dobili domov. Agopu sem jo komaj še prebrala. Trikrat je rekel: »Prekleti komunisti.«

To so bile skoraj njegove zadnje besede.

Ja. Tudi on ni vedel, zakaj je bil zaprt. Še tega nismo vedeli. Vse sorte smo si predstavljali, ampak vedel si, da nikomur nisi nič naredil. To je bilo to. 19. januarja je umrl.

Verjetno imava oba isto željo: da je Slovenija nekaj drugega, kot je bila nekdanja Jugoslavija, in da je treba na tem graditi. Marsikaj se da še izboljšati, ne nazadnje tudi to, da živimo v še bolj pravni državi.

Resnica vedno pride ven. Jaz sem rekla: Če ne bo od mene, bodo pa otroci ali vnuki. Enkrat bo že prišlo ven. Tega ne moreš skrivati.

(D257: 28-31)