Ukrepi Golobove vlade kot počasno kuhanje žabe

Zaradi trenutnih gospodarskih razmer so znova v modi keynesianski ekonomski prijemi. Za nepoučene, Keynes je bil britanski ekonomist, ki je sredi tridesetih let poudaril vlogo države pri regulaciji gospodarskih ciklov (recesije in konjukture), in sicer z nižanjem ali višanjem davkov ter z višanjem ali nižanjem obrestnih mer.

Zaradi tega imajo vlade Keynsa oziroma njegovo teorijo zelo rade. Vendar je težava (sploh pri davkih), da večina vlad sliši samo del, ki se glasi zvišanje davkov. Na znižanje, ki pa bi moralo priti ob obratu gospodarskega ciklusa, pa enostavno pozabijo. Ne pozabijo pa ob ponovnem obratu zvišati davkov (recimo spomnimo se začasnega zvišanja davka na dodano vrednost pod vlado Bratuškove; od tedaj so se menjale že tri vlade, davek pa se še ni znižal, še slabše, pod to vlado lahko kvečjemu pričakujemo, ob obratu gospodarskega cikla, ponovno zvišanje).

Sicer nisem ljubitelj Keynsa, vendar je v njegovi knjigi Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja kar nekaj ekonomskih resnic, ki so jih klasični ekonomisti spregledali ali pa so jih opredelili kako drugače. Med njimi je npr. Keynsova teorija neprostovoljne nezaposlenosti. Keynes je napram klasičnim ekonomistom zagovarjal teorijo, da obstaja tudi neprostovoljna zaposlenost, ne glede na višino mezd. Če so klasični ekonomisti trdili, da je nezaposlenost prostovoljna in obstaja zato, ker se pač delavci niso pripravljeni odreči delu mezde oziroma, da bi bilo več dela, če bi bili delavci pripravljeni sprejeti nižje mezde, je Keynes to teorijo ovrgel.

Vendar pa je za razumevanje delovanja te vlade bolj zanimiva oziroma bolj uporabna Keynsova teorija ta, ki je prav tako v nasprotju s teorijo klasičnih ekonomistov, ki so enačili realno in nominalno mezdo, kot mezdo, ki še ravno zadošča, da so zaposleni delavci še pripravljeni delati. Keynes pa je dokazal, da so se ljudje pripravljeni odreči delu realne mezde (realne plače), niso pa se pripravljeni odreči delu nominalne mezde (nominalne plače). In da bi v primeru znižanja nominalnih mezd bili vsi takoj na ulicah, v primeru znižanja realnih mezd pa smo pripravljeni potrpeti. Poenostavljeno, delavci so pripravljeni delati, če se jim plača, izražena v denarni enoti, ne spremeni, četudi za njo, realno gledano, lahko kupijo manj.

Delavci so pripravljeni delati, če se jim plača, izražena v denarni enoti, ne spremeni, četudi za njo, realno gledano, lahko kupijo manj. In na ta princip deluje tudi vlada.

Očitno ta keynsov princip dodobra razume tudi sedanja vlada in tako tudi deluje oziroma se glede na njene napovedi lahko tako delovanje očitno tudi pričakuje, saj so med njenimi člani tudi popolni ekonomski analfabeti in sofisti, katerih ideje sicer zvenijo lepo, če ne celo čudovito, nimajo pa te ideje nobene realne ekonomske vrednosti. Oziroma so, realno gledano, dolgoročno celo škodljive za gospodarstvo.

Torej, poenostavljena razlaga teh ukrepov: cena dobrin se dvigne za npr. 20 %, vlada jo zniža z ukrepi (regulacijo) za 10 %. In to tako traja neko časovno obdobje, delavci delajo za isto plačo naprej, bentijo, a potrpijo. Vlada pa to razglasi za uspešen socialni ukrep, s katerim so rešili draginjo.

Čez nekaj časa regulacijo ukinejo, cene se zopet dvignejo za 20 %, vlada zniža cene z regulacijo le-teh za 10 %, plače delavcev pa so še vedno iste. Sicer delavci bentijo, a še vedno delajo naprej, saj so jim ostale plače nominalno enake, samo da sedaj pač za njih lahko kupijo manj. Vlada pa ta ukrep zopet proglasi za svoj uspeh.

Seveda sem rast cen zapisal namerno pretirano, vendar pri tem ne gre toliko za vrednosti dviga v %, gre za prikaz principa delovanja ekonomskih ukrepov, ki jih napoveduje ta vlada. Gre za princip kuhanja žabe. Če jo vržeš v lonec z vrelo vodo, takoj skoči ven, če pa jo kuhaš počasi, pa tega sploh ne opazi.

Žalostno, a pričakovano je, da imajo ti ukrepi podporo v glavnih medijih, ki jih dobesedno slavijo, kako dobri in uspešni so, posledice pa bodo dolgoročno nosili vsi državljani.