Levi teater v polnem teku: zahteva po razrešitvi Stevanovića obsojena na neuspeh

Leva opozicija v sestavi poslancev Svobode, SD in Levice je vložila predlog za razrešitev predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića. Očitajo mu kršenje ustavnega reda zaradi ravnanja v zvezi z opozicijskimi preiskovalnimi komisijami o Black Cube in obvodnem financiranju strank. A predlog je obsojen na neuspeh, saj opoziciji manjka poslanskih glasov, zato lahko takšen predlog razumemo kot teatralni poskus nadaljevanja ustvarjanja izrednih razmer.

Sajovičevo moraliziranje

»Z ustavo, ki je temelj naše domovine, se ni igrati,« je na novinarski konferenci dejal vodja poslancev Svobode Borut Sajovic. Spomnil je na stališča ustavnih pravnikov, da je šlo pri neustanovitvi preiskovalnih komisij za kršitev ustave.

Podobno je tudi vodja poslancev SD Meira Hot ocenila, da »predsednik državnega zbora nima nobene legitimnosti več za vodenje te institucije«. Vsi poslanke in poslanci so primarno vezani na ustavo, ki ne pušča dvomov, je dejala. Kar se je zgodilo z glasovanjem proti dnevnemu redu izredne seje, na kateri bi morali ustanoviti komisiji, je po njeni oceni »eklatantna in neposredna kršitev ustave«, prvi, ki bi moral na to opozoriti in to spremeniti, pa da je predsednik državnega zbora.

In Meščevo zavajanje

Sokoordinator Levice Luka Mesec je kot povod za razrešitev dodal še ravnanje Stevanovića v primeru poslanca Resni.ce Borisa Mijiča. Kot je dejal, Stevanović sicer ocenjuje, da omenjenemu poslancu ni več mesta v državnem zboru, hkrati pa potrebo po njegovem odstopu odlaga v oktober, torej v čas, ko stranka zaradi tega ne bo več na škodi. Kot je še dejal Mesec, se prvič v zgodovini samostojne države dogaja, da parlamentarna večina z neizglasovanjem dnevnega reda onemogoča nastanek preiskovalne komisije.

Gre seveda za namerno zavajanje, če ne kar za laž. Prejšnja predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič namreč predloga tedanje opozicije za ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije o energetiki (oziroma o Gen-I in šefu Svobode Robertu Golobu) ni uvrstila niti na dnevni red. Pa niti eden od predstavnikov tedanje leve koalicije ni kričal o kršitvah ustave in zahteval njenega odstopa. Govorimo torej o klasičnem primeru dvojnih meril.

Anja Bah Žibert: Mi smo znali šteti

Na to je v zapisu na omrežju X spomnila tudi poslanka SDS Anja Bah Žibert. Kot je navedla, levičarji s tem zagotovo sporočajo, da »bi morali v preteklem mandatu tedensko vlagati zahteve za razrešitev Urške Klakočar Zupančič«. »Materiala je bilo sicer dovolj na dnevni bazi, ampak mi smo znali šteti. Levičarjem pa ne gre in ne gre,« je pripomnila poslanka SDS.

Gre namreč za že 11. takšen poskus v parlamentarni zgodovini samostojne države in kot vsi prejšnji bo tudi ta najverjetneje neuspešen, saj leva opozicija do 46. glasu preprosto ne seže. Ne gre torej za resno parlamentarno potezo, temveč za politični teater, namenjen predvsem medijski pozornosti in poskusu vplivanja na javno mnenje v času počitnic. Po poslovniku se sicer predlog uvrsti na naslednjo redno sejo, vendar pa bi opozicija lahko zahtevala tudi izredno.

Trn v peti levice

Zoran Stevanović je 10. aprila na tajnem glasovanju prejel 48 glasov za izvolitev za predsednika državnega zbora. 29 poslank in poslancev je bilo proti, dva pa sta oddala neveljavni glasovnici. Predsednik DZ je torej prejel podporo vseh poslancev tedaj še nastajajoče parlamentarne večine, ki jo sestavljajo SDS, trojček okoli NSi in Demokrati. Ni šlo torej za naključje, saj je njegova izvolitev jasno nakazala nastajanje desnosredinske vlade.

Stevanović je kot predsednik DZ iz najmanjše parlamentarne stranke zagotovil stabilnost desnosredinskega bloka. Rušenje položaja, ki ga je s popolno pogajalsko nesposobnostjo omogočil prejšnji premier Robert Golob, tudi zato ni niti v najmanjšem interesu kateri od parlamentarnih strank desne sredine, ki sestavljajo večino.

Ko opozicija zamoči sama

Predsednik DZ naj bi po trditvah opozicije kršil ustavo, ker državni zbor ni potrdil dnevnega reda izrednih sej, na katerih naj bi ustanovili preiskovalni komisiji o avtorjih predvolilnih, za levico izjemno problematičnih posnetkov in o financiranju strank. A v prvem poskusu ustanovitve komisij je opozicija zamočila kar sama. Če bi v parlamentu sedeli vsi njeni poslanci, bi ju zlahka ustanovili. Med manjkajočimi sta bila tudi šefa največjih opozicijskih strank Golob in Matjaž Han iz SD.

V drugem poskusu koalicija in Resni.ca levim strankam nista več dajali potuhe in dnevni red je bil v okviru obstoječe politične realnosti zavrnjen, s tem pa tudi komisiji nista bili ustanovljeni. Ustava sicer določa, da jih je treba ustanoviti, kadar jih zahteva najmanj četrtina poslancev. A nihče niti ne napoveduje, da ne bosta ustanovljeni. Kot poudarja predsednik parlamenta Stevanović, pa bi bilo smiselno, da državljanke in državljani pred tem na napovedanem referendumu odločijo o tem, kakšna bo njihova zakonska podlaga.

Teater, ki lahko okrepi desno sredino

Da predlog razrešitve Stevanovića nima možnosti za uspeh, najbrž dobro vedo tudi v opoziciji. Zato je mogoče takšen predlog dojeti le kot teatralno gesto. Ta bo v delu javnosti sicer morda vplivala na percepcijo zlasti stranke Resni.ca in ustvarila nekaj hrupa v medijih. A na daljši rok bi lahko imela nasproten učinek. Vsak takšen neuspešen napad samo dodatno konsolidira zavezništvo med koalicijo in Resni.co.

Stevanovića sicer izzivi spremljajo, že vse odkar je dal košarico Golobu. Zadnja afera z njegovim poslancem Borisom Mijičem je sicer resna in Stevanović je ravnanje poslanca tudi javno in jasno obsodil, a opozicija jo zdaj izkorišča kot orodje za širše politično obračunavanje.

A desnosredinska večina je bila 22. marca izvoljena prav zato, ker so volivci zavrnili politiko delitev in ideoloških bojev. Opozicija z vlaganjem jalovih predlogov samo potrjuje, da nima konstruktivne alternative in da se boji stabilne parlamentarne realnosti, v kateri njenim preiskovalnim komisijam ne morejo samovoljno določati agende. Krepitev zavezništva med koalicijo in stranko Resni.ca pa bi lahko na drugi strani omogočila enotnost pri sprejemanju pomembnih razvojnih reform.