Ljubljana se veseli življenja: »Spočetje je točka, kjer se vse začne«

Pohod za življenje je priložnost, da povzdignemo glas za tiste, ki tega ne morejo storiti sami – za vse matere in očete v stiskah ter nerojene otroke, so danes na shodu v Ljubljani poudarili organizatorji, ki so ga pred tem organizirali tudi v Kopru in Mariboru. Vsi letošnji pohodi potekajo pod geslom »Človek že od spočetja«.

»Spočetje je točka, kjer se vse začne,« je danes na Prešernovem trgu v Ljubljani poudarila Urša Cankar Soares. Dogodek, ki je po navedbah organizatorjev združil več kot 5.000 udeležencev, je potekal tudi v znamenju veselja, da je bilo zbranih več kot 40.000 podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu, ki ureja pomoč pri samomoru.

»Ne moremo reči, da o razvoju otroka ne vemo ničesar. Danes je znanost tako napredovala, da lahko pogledamo v maternico in vidimo, da je v njej otrok. Vsakemu človeku pripadajo človekove pravice,« je povedala Cankar Soaresova, ki je prepričana, da nihče nikomur ne bi smel jemati pravice do življenja. »Pravica do življenja je naša osnovna, fundamentalna pravica. Ni temelj pogajanj ali pravica samo za privilegirane, zaželene, načrtovane, zdrave …«

V imenu Mestne občine Ljubljana je zbrane pozdravil mestni svetnik Aleš Primc, ki se je zahvalil tudi vsem tistim, ki so oddali podpis za referendum o pomoči pri samomoru. »Naš boj se je šele dobro začel. Nadaljevati ga moramo z osveščanjem ljudi o pomenu vsakega življenja od spočetja do naravne smrti,« je dejal Primc.

Bojanka Štern o nedotakljivosti življenja

»Temeljni postulat humanistične etike je nedotakljivost človekovega življenja, tako kot je temeljni postulat religiozne etike svetost življenja. V ustavi imamo zapisano pravico o nedotakljivosti življenja. Poslanci so 27. julija na izredni seji kljub temu sprejeli zakon, ki ga imenujejo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. To je novorek – njegov namen je razpravo z besedo odvrniti od bistva. To je zakon o pomoči pri samomoru in o dolžnostih zdravnika ter zdravstvenih delavcev o pomoči pri samomoru,« je na shodu povedala zdravnica Bojanka Štern.

Bojanka Štern: »V ustavi imamo zapisano pravico o nedotakljivosti življenja.«

Prepričana je, da lahko paliativna oskrba pomaga pri lajšanju bolečin in strahu. Poudarila je, da so pripravljavci zakona pri državnih institucijah lobirali, da bi zdravnikom pri tem odvzeli pravico do ugovora vesti. Sporno se ji zdi tudi, da samomor ne bo naveden kot vzrok smrti. »To pomeni, da na mrliškem listu ne bi pisalo, da se je zgodil asistiran samomor. Ne bomo imeli niti enega podatka, kaj se s temi ljudmi dogaja, niti ne bomo imeli statistik.«

Opozorila je tudi na morebitno trgovanje z organi. »Iz prve roke prejemam informacije, da je v Kanadi 15 odstotkov vseh transplantiranih organov pridobljenih z evtanazijo. Prejemam informacije, da se uveljavlja geslo: 'Nobeno truplo ne gre pod zemljo z enim zdravim organom.'« Pozvala je k zavrnitvi zakona na referendumu ter sprejetju zakona o paliativni oskrbi.

Emanuela Žerdin: Delamo za življenje, ne za smrt

Nato je spregovorila medicinska in redovna sestra Emanuela Žerdin, ki je povedala, da so bili njeni najboljši učitelji prav umirajoči. »Ko govorimo o novem zakonu, pogosto slišimo, da tako lajšamo trpljenje bolnikom. Pozabljamo, da je trpljenje del življenja. Vprašajte naše vrhunske športnike, ali so njihovi uspehi prišli skozi užitke ali skozi odpovedi in trpljenje.« Trpljenje tudi ni samo telesno, je tudi duhovno in duševno, je nadaljevala. »Tega ne more rešiti niti evtanazija, edino ljubezen, sočutje, bližina in vera v večnega.«

»Večina ljudi je hvaležnih, če lahko doživijo še eno jutro in pozdravijo ljudi na tej naši zemlji. To bo potrdil umirajoči gospod, ki smo ga z vsemi infuzijami peljali na Brezje, da se je zahvalil Mariji, da je prižel živ z onkologije. To bo povedala gospa, ki je plačala evtanazijo v Švici, a je bila v Hiši Ljubhospic in je po smrti rekla, da je bil to najlepši mesec njenega življenja, saj ga je lahko v polnosti končala in uredila. To bo rekel tudi migrant iz Afrike, ki so mu sodelavke plačale in uredile, da je šel domov – ne zato, ker je bil zdrav, ampak zato, ker je želel umreti doma. Ljudje smo ustvarjeni tako, da delamo za življenje in ne za smrt,« je povedala Emanuela Žerdin.

Po njenem mnenju je trenutek odhoda s sveta prav tako pomemben kot trenutek prihoda. »Tako kot nas ob rojstvu sprejmejo ljubeče roke, si tudi ob smrti želimo, da so ob nas naši dragi ali vsaj ljudje, ki nas razumejo.«

Emanuela Žerdin: »Večina ljudi je hvaležnih, če lahko doživijo še eno jutro in pozdravijo ljudi na tej naši zemlji.«

Mirjam Kastelec: Ni veliko stvari, ki ne zahtevajo truda

Pred zbranimi je pričevala nogometašica v slovenski reprezentanci Mirjam Kastelec, ki ima brata z downovim sindromom. »Velika škoda je, da toliko otrok z downovim sindormom zaradi splava nikoli ne bo imelo možnosti imeti tako pozitivnega vpliva na okolico, kot ga ima Danijel na našo družino.« Življenje s takim človekom zahteva veliko truda in energije, je povedala. »Zdi se mi, da v življenju ni veliko stvari, ki ne zahtevajo truda in energije, a jih je vredno imeti.«

Zaradi brata se je začela manj obremenjevati s tem, kaj si misli okolica. »Danijel me rešuje iz zagledanosti vase. Ko sem na fakulteti, se vse vrti okoli mene. Ko pa pridem domov, srečam Danijela, ki mi pod nos pomoli kitaro in prosi, da mu jo zaigram. Takrat se spomnim, da nisem edini človek na svetu. Danijel je središčna točka, okoli katere se zbiramo družinski člani. Skrb, ki jo zahteva, nas združuje in preprečuje, da bi živeli vzporedna življenja,« je povedala.

Igor Vojinovič preživel splav

Igor Vojinovič je zaupal svojo zgodbo – njegova mati je opravila tri splave. Tega ni vedel vse do študentskih let. Pred tem je imel občutek praznine, a ni vedel, zakaj. »Mamina postabortivna travma je bila strašna. Njeno zdravje se je pred mojimi očmi iz dneva v dan slabšalo,« je dejal in dodal materine besede, ki jih je kasneje v življenju večkrat ponavljala: »Ne grešite ljudje, kot sem jaz grešila.«

»Kljub vsemu je mati pomirjena z usodo. Hvaležna sva, da vsaj jaz živim, da skrbim zanjo in da se lahko veseli vnukov,« je dejal. Kasneje je izvedel, da tudi sam ni bil namenjen preživetju, saj sta bila starša še brez doma, službe in denarja. Za njuno namero, da otroka splavita, je izvedela njegova babica, ki ju je začela rotiti. Čas je medtem mineval in Igor je doživel starost, ko je bilo za prekinitev nosečnosti prepozno. »Tako sem preživel splav. Življenje je zmagalo. Hvala Bogu!« je sklenil.

»Danes je praznik življenja«

»Danes je praznik življenja. Lepo mi je, da se srečamo in pokažemo svetu, da je lepo živeti. Na to včasih pozabljamo, zato je prav, da v teh trenutkih to ovrednotimo,« pravi udeleženka Ana in dodaja: »Če si kristjan, si kristjan doma, v službi, v šoli. Včasih je treba povedati na glas, včasih tudi ne – kakor čutiš. A kristjan ne moreš biti samo od pete do šeste ure, ampak si vse življenje.«

»Na Slovenskem je kultura smrti v porastu, zato moramo podpreti življenje. Ni prav, da smo kristjani pasivni,« pravi Urška, Ivo pa dodaja: »Življenje ni naša domena, za nas, kristjane, je življenje domena Boga. Zdi se mi, da je to moralna vrednota tudi za neverne, na katero nimamo pravice vplivati. Prav je, da to povemo javno in glasno. Mi, ki verujemo, verjamemo, da je Bog močnejši in bo premagal kulturo smrti.«

Matija pa nam je povedal, da želi pokazati, da se je treba boriti za življenje. »Življenje se začne ob spočetju. To je znanstveno dokazano. Treba se je boriti za vse ljudi od spočetja naprej. Kristjani smo danes lahko razcepljeni na zelo ekstremne poglede, ki mejijo na jezo do sočloveka in netoleranco. Po drugi strani smo lahko konformisti in podležemo vsakemu pritisku družbenih pričakovanj. Med tema dvema skrajnostma je treba iskati ravnovesje.«