Male neumnosti velikega socializma (2/12): Pozabljen od ljudi, pozabljen od JLA

Verjetno bi lahko rekli: kolikor je bilo v nekdanji JLA (Jugoslovanski ljudski armadi) Slovencev, toliko zgodb. Nišem še srečal starejšega moškega, ki se ne bi rad pogovarjal o tem. Seveda predvsem zato, ker je bilo v nekdanji skupni državi v zvezi z vojsko pomembno samo dvoje: kako ukaniti predpostavljene oziroma kako pasti lenobo od jutro do večera, ponoči pa brezskrbno spati.

Če danes obudim tovrstne spomine, me spreleti kar srh po telesu, kako izgubljen čas je bil to. Komaj si dopolnil devetnajsto leto, že te je zmanjkalo z zemeljskega površja za poldrugo leto, nekatere tudi za dve leti. Doma so komajda vedeli, kje si. Sam pa si si želel samo eno: čim prej domov. In začeti življenje znova.

Naborniške peripetije

Vojaščino sem služil od marca 1968 do septembra 1969. Torej skoraj pred 58 leti. Tedaj smo bili celo tisti s srednjo šolo tako slabo razgledani, da nismo vedeli, kje sta Sombor in Samobor. Zato sem po tistem, ko sem dobil vojaški poziv, najprej kupil zemljevid. Pri tem pa ugotovil, da sem imel nenavadno srečo. Napoten sem bil v Sombor v Vojvodini. Veliko Slovencev je namreč služilo domovini na jugu Makedonije, na srbsko-albanski ali srbsko-bolgarski meji.

Seveda je po lepem jugoslovanskem načinu življenja tudi v tem pogledu cvetela korupcija. Očetje komunistov in drugi bogataši so pri občinskem referentu za vojaške zadeve malce podmazali, pa je šel ljubi sinko takoj k vojakom iz osrednje Slovenije v Maribor ali Vipavo.

V naših krajih kakšnih posebnih proslavljanj ob odhodu k vojakom ni bilo. Znano pa je, da so bili na to, da sinovi odhajajo k vojakom, izjemno ponosni v Srbiji. Tam so kot po pravilu prirejali tridnevne požrtije. Seveda s trubači na čelu.

Veliko Slovencev je namreč služilo domovini na jugu Makedonije, na srbsko-albanski ali srbsko-bolgarski meji.

Ubij se, zelenec

Ker smo k vojakom prišli z vseh vetrov, so nas najprej ostrigli do golega, v mednožje pa nasuli neke vrste prašek, pantakan, ki je ubijal tudi koloradske hrošče. Kopali smo se enkrat tedensko in še to skupinsko. Higiena je bila tako na višku, da si po kopanju lahko stare spodnjice kar postavil v kot kot neke vrste smrdečo kuliso.

V Somborju sem bolj kot starše, brata in drugo sorodstvo pogrešal hribe. Počutil sem se tako, kot bi me postavili sredi puščave. Pogrešal pa sem tudi nekaj mamine miline in očetove pameti. Ko sem prvič dobil v roke puško, sem v njej naletel na listek:

»Ubij se, remo!« (Ubij se, zelenec!)

To me je tako pretreslo, da sem nalašč ostal – živ!

Očetovo modrost sem pogrešal, ko smo v aprilu, prav na dan, ko je sredi Vojvodine že udarila huda vročina, v plašču, šinjelu, kopali zaklonišča. Ko sem podoficirju rekel, da bi bilo morda dobro, da bi plašče slekli, mi je odvrnil:

»Čuti, bre! (Molči!) Za to, da razmišljam, sem tu jaz in ne ti, navaden pezde!«

In sem si nagradno prislužil čiščenje 'sekretov'.

Ko sem naslednjega dne spet nekaj jezikal, sem dobil čiščenje hodnika.

Ko sem še tretji dan imel pripombe, sem bil nagrajen s trojnim 'požarstvom'.

A učil sem se sorazmerno hitro. Po treh dneh sem bil tiho kot miška.

Pol(n)opismen

V JLA so vsa povelja potekala v neobstoječem jeziku – srbohrvaščini. V glavnem je šlo za srbščino, hrvaščina je bila dodana zaradi lepšega. Kdor pa je omenil, da bi bilo lahko poveljevanje tudi v slovenskem ali makedonskem jeziku, je bil proglašen za šovinista, za nagrado pa je dobil teden dni zapora.

 Srbohrvaščine sem se naučil sorazmerno hitro. Pa tudi cirilico sem obvladoval že po mesecu dni. Za mlajše rodove naj napišem, da je cirilica pisava, ki je ne uporablja samo velika Srbija, temveč tudi Rusija in še pet drugih slovanskih držav. Mi, tedanji vojaki, smo na začetku sicer brali:

CAPAJEBO. Zadnja dva zloga sta zvenela nekoliko vulgarno. Ko pa smo prebrali Sarajevo, se nam je vsem zdelo sila fino. Podčastniki in častniki pa so bili nad nami zelo navdušeni:

»Vidi ti Slovenca! Sploh ni več polpismen!«

V vojaški karakteristiki je bilo zaradi moje bistroumnosti pozneje napisano:

»Sivac (ponekod v srbohrvščini to pomeni osla, op. a.) je odličan vojnik. Ume da čita ćirilicu.« Upam, da to razumete vsaj starejši bralci. Mlajši se tako in tako danes v Beogradu med seboj sporazumevajo – v angleščini. Ubogi Srbi, kako so popustili!

O bratstvu in enotnosti je pričal tudi program srbske radijske postaje, ki nas je začel vsako jutro prebujati ob petih. Ves čas so vrteli pretežno srbska kola. Resnici na ljubo pa je treba dodati, da so vsako jutro v jutranjem programu zavrteli tudi po eno polko. Ko danes poslušam Radio Slovenija, ugotavljam, da je bilo to vendar več, kot jih predvajajo zdaj na naši nacionalni postaji …

Očetova napaka

Kdo ve, kaj je z nami, ubogimi Slovenci, toda na take ali drugačne neumnosti navadno odreagiramo z alkoholom. Do vojaščine ga sploh nisem okusil. Potem pa sem padel v neko alkoholno visoko izobraženo druščino, ki je imela glede tega precejšnje izkušnje. Nato je storil veliko napako še oče. Poslal mi je 2.000 dinarjev. Mi kot vrli uničevalci alkohola smo to takoj preračunali v litre vina, imenovanega ružica. Bila je po 320 dinarjev za liter.

Ves očetov denar smo takoj pretopili v cvičku podobno vino. Pretopili in pozabili, kje je naš dom. Na srečo nas ni pozabila vojaška policija. Drugega za drugim nas je kot ovce zvozila naravnost v zapor. Zjutraj sem se zbudil s strašnim glavobolom. Počutil sem se kot tlačan, ki ga graščak po nedolžnem vrže podganam. Nato je seveda sledil raport. Prepričan sem bil, da bom dobil vsaj teden dni nagradnega. A mi je močno pomagala moja igralska nadarjenost. V šoli sem namreč večkrat recitiral oziroma igral glavne vloge v igrah. Pred kapetanom sem zaigral do smrti obupanega fanta, ki je tistega dne izvedel, da se mu je doma nekdanje dekle omožilo. To je pri častnikih vedno vžgalo. Na ženske so bili vsi občutljivi. Oficirjeve žene očitno niso bile pretirano zveste. Tako sem jokal in stokal, da me je kapetan nazadnje objel čez rame in mi rekel:

»Ne sekiraj se, bre! Ima pi ... ko trave. I nemoj, da sada praviš neko glupost, neko samoubistvo!« Upam, da ste razumeli tudi tisti, ki se učite samo angleščino.

»Pa možda neću! (Morda pa res ne bom!)« sem mu odvrnil in ostal živ.

Slovenci smo imeli nekdaj pri Srbih velik ugled. Še posebej pri Srbih, ki so imeli za možitev godna dekleta.

Pozabljen od JLA

Ko sem se vrnil z dopusta – tedaj sem bil že v prekomandi v Beogradu – je bila takoj na vrsti vežba, vaja na terenu. Mojo radijsko postajo so postavili v neko šumadijsko vasico v hribih in tam sem moral dežurati noč in dan. Prehranjeval sem se pri neki družini, pri nekem ponosnem Srbu, ki je bil presrečen, da je lahko gostil vojaka. In to celo Slovenca. Treba je povedati, da smo imeli Slovenci nekdaj pri Srbih velik ugled. Še posebej pri Srbih, ki so imeli za možitev godna dekleta. Tudi sam bi se kmalu tam kar poročil. A sem bil pač sivac, tokrat pisano res z malo začetnico. Oženil se nisem, a sem v miru po Prešernovem vzoru napisal Sonetni venec – v slovenščini. Tedaj sem dokončno dal kapo dol pred Prešernom.

Vaja se je potem zelo uspešno končala. V poročilu je pisalo:

»Rdeči so na celi frontni črti ognjevito premagali plave. Poškodb je bilo malo, smrtnih žrtev ni bilo. Pripis: Na vaji smo izgubili dva topa, pet pušk in nekega norega Slovenca.«

(D234: 56-57)