Mi smo 1 %

Slovenci smo znani po tem, da imamo družbeni sistem naravnan k tlačenju ljudi v povprečje. Naša država sodi med najbolj egalitarne na svetu, kar v praksi pomeni, da država z visokimi progresivnimi obdavčitvami jemlje uspešnim, oziroma politično korektno rečeno - bogatim. In daje manj uspešnim, oziroma korektneje rečeno - revnim.

Takšen sistem je izjemno družbeno solidaren, a obenem ni pravičen, je nedavno nekje pripomnil dr. Žiga Turk. Slednje najbolje ponazorimo s številkami: nekdo z minimalno plačo v zdravstveno blagajno letno prispeva dobrih 1.500 €, tisti s 3.500 € neto plače pa 11.000 €, pri čemer oba dobita enako storitev (beri: oba si zdravje kvarita v nenormalno dolgih čakalnih vrstah).

Ne čudi torej, da je država Slovenija v svetovnem vrhu še po eni statistiki: glede nestimulativnosti davčne politike za delo. Po raziskavi Svetovnega gospodarskega foruma imajo manj stimulativen sistem zgolj še  Brazilci.

Rojeni in vzgojeni v tovrstni miselnosti smo kot narod na videz izjemno občutljivi tudi na globalne razlike v porazdelitvi svetovnega bogastva. Presenetljivo pa smo pri tem selektivni; v zobe nam denimo ne gre ozka partijska elita v državah kot sta Rusija in Kitajska, ki si je prilastila naravne vire in živi v nepredstavljivem bogastvu, medtem ko navadni ljudje malodane jedo travo.

Na naši meti so vedno znova bogataši Zahodnega kapitalizma, ki so si premoženje večinoma ustvarili z inovatorstvom ali spretnostjo pri rokovanju s potrošniškimi dobrinami, katere množično uporablja ves svet, od sodobnih tehnoloških igračk in gospodinjskih mašin do topšop pojočih rib in podobne nepogrešljive plastik-fantastik navlake naših domov.

Medklic - ne pozabimo, donedavno najbogatejši Slovenec je do svojih milijonov prišel s preprodajo poceni kitajske robe, pri čemer se njegovo članstvo v stranki nekdanjih komunistov zdi grotesken, a hkrati pristno shizofren izraz slovenskega odnosa do potrošniškega kapitalizma. Skoraj tako dober kot primer tednika Mladina z lastniki v davčnih oazah.

Po eni strani smo za »boljši svet« in proti »kapitalističnem izkoriščanju« pripravljeni dvigniti svoj glas tako na družabnih omrežjih kot na na ulici, hkrati pa se ne bi odpovedali ugodnostim kluba »Mi smo 1 %«; brez svojega MacBooka, iPhona, Chanel kozmetike in allstark bi furali safr.

Biti proti globalnemu kapitalizmu je kul ...

Nasprotovanje globalizmu in korporativizmu je sicer povsem legitimno in ta čas v svetu vse bolj trendovsko stališče. Veter v jadra dobiva z uspešnimi političnimi projekti tipa Trump in Le Pen, v idejah katerih se najdejo radikalci z obeh koncev politične palice.

Podobno velja za našo levico, ki ima glede odnosa do globalizacije, državnega lastništva, protekcionizma, NATO in  EU skepticizma, Rusije in Putina  … več skupnih točk s Trumpom ali Orbanom kot z marsikaterim politikom evropske zmerne levice. Temna prihodnost sporazuma TTIP pod novim ameriškim predsednikom je lep dokaz, da je boj Donalda Trumpa v marsičem tudi boj klenega slovenskega levičarja.

A pri vsem tem zgražanju nad bogatimi, ki imajo vedno več in revnimi, ki imajo vedno manj, imamo Slovenci majčken problem, ki smo ga na Domovini nazorno nakazali v tem članku.

Kakorkoli obračamo, med 1 % najbogatejšega prebivalstva, ki uživa več materialnih dobrin kot ves preostali svet, sodimo tudi sami, pa če se pišemo Manica Janežič, Luka Mesec, Miha Kordiš ali Branimir Štrukelj. No, slednji sodi med elito elite -  0,30 % po prihodku najbogatejših Zemljanov, kot je razkrila priročna spletna aplikacija.

... a le v besedah in ne v dejanjih

Imamo torej mi, ki uživamo dobrine 1 % elite svetovnega prebivalstva, pravico pljuvati v lastno skledo in bentiti nad korporacijskim kapitalizmom kot pregovornim vzrokom za takšno neravnovesje?

Nedvomno, saj v osnovi nimamo nobenega vpliva na to v kakšno okolje se rodimo ter ali nam je v zibelko položena velika blaginja ali velika revščina.  Dejali bi celo lahko, da je opozarjanje na svetovno materialno neravnovesje dolžnost tistih, ki nam je namenjeno odraščati v svetu, kjer sta mir in materialna preskrbljenost nekaj samoumevnega.

A hudič je v podrobnostih, oziroma v našem primeru doslednosti. Po eni strani smo za »boljši svet« in proti »kapitalističnem izkoriščanju« pripravljeni dvigniti svoj glas tako na družabnih omrežjih kot na na ulici. Obenem pa se kar ne bi odrekli ugodnostim statusa Mi smo 1 %; brez svojega MacBooka, iPhona, Chanel kozmetike in allstark bi na polno furali safr.

Spomnite se samo selfijev s prestižnimi tablicami in pametnimi telefončki na vseslovenskih vstajah proti »povampirjenem kapitalizmu in neoliberalizmu«!

Neprijetna resnica je, da smo v boju proti nepravični svetovni porazdelitvi dobrin močni le v besedah, a jim hkrati v dejanjih nismo pripravljeni slediti niti z odpovedjo najprestižnejšim statusnim simbolom elitnega kluba 1 % ter se zadovoljiti z adekvatnimi izdelki noname blagovnih znamk. Kaj šele, da bi v prid pravičnejši porazdelitvi svetovnega bogastva pristali na nižji nivo materialnega bivanja.

Slednje pa nam jemlje legitimnost bentenja čez nepravični svetovni red. Kajti če je naša želja po spremembi pristna, bi morali, kot pri mnogih drugih stvareh, najprej začeti pri sebi, četudi zgolj s simboličnimi dejanji, ki same po sebi sveta ne bi obrnile na glavo.

A doslednost in načelnost v klubu 1 % že dolgo nista pozornosti vredni, kaj šele cenjeni vrlini.