Nadomestila za brezposelnost v nebo

Če danes ostanete brez službe, lahko prejmete nadomestilo v razponu od približno 1.037 evrov bruto (okoli 762 evrov neto) pa vse do 1.926 evrov bruto oziroma okoli 1.280 evrov neto. To pomeni občuten dvig v primerjavi s prejšnjo ureditvijo, ko je bila zgornja meja več kot za polovico nižja, večina upravičencev pa je prejemala približno 653 evrov neto.

Do tako izrazitega povečanja je prišlo zato, ker so nadomestila po novem vezana na minimalno plačo. Posledično se je tudi skupna masa izplačil močno povečala – v prvih dveh mesecih za približno 50 odstotkov, z okoli 15 na 22 milijonov evrov mesečno.

Če številke pogledamo brez olepševanja, postane jasno, da ne gre zgolj za socialni ukrep, temveč za resen poseg v javne finance in hkrati tudi v razmerje med delom in nedelom.

Leta 2024 je nadomestilo za brezposelnost prejelo 43.856 oseb, kar pomeni približno 16.000 prejemnikov mesečno – torej stabilno skupino ljudi, ki sistem redno uporablja. Skupni strošek je znašal 150,5 milijona evrov, pri čemer približno tretjino krijejo prispevki zaposlenih in delodajalcev, preostanek pa država – torej davkoplačevalci.

Na prvi pogled gre za običajen socialni mehanizem. A nova ureditev bistveno spreminja razmerja.

Danes lahko posameznik brez dela prejema tudi do 1.280 evrov neto, kar je primerljivo ali celo višje od prihodka številnih zaposlenih z nižjimi plačami. Ob tem lahko zasluži še dodatnih 200 evrov mesečno, ne da bi izgubil pravico do nadomestila.

Vprašanje, ki se ob tem odpira, je neprijetno, a nujno: ali sistem še spodbuja delo ali pa ga v določenih primerih celo razvrednoti?

Ali sistem še spodbuja delo ali pa ga v določenih primerih celo razvrednoti?

Hitro naraščanje izdatkov

Podatki za leto 2026 kažejo, da so se stroški začeli hitro povečevati:

• februar 2026: 22,5 milijona evrov izplačil – to je znesek, ki ga država izplača v enem samem mesecu,
• februar 2025: 15,5 milijona evrov – primerljiv podatek iz prejšnjega leta, ko sistem še ni bil spremenjen,
• razlika: skoraj 7 milijonov evrov več – strošek, ki je nastal izključno zaradi višjih nadomestil, ne zaradi več brezposelnih.

V prvih dveh mesecih skupaj to pomeni približno 14 milijonov evrov dodatnih izdatkov glede na leto prej – kar kaže, da se učinki reforme poznajo takoj in zelo neposredno.

Ključno dejstvo: sistem je dražji, ne pa tudi bolj obsežen.

So bile ocene prenizke?

V zakonodajnem predlogu je bilo zapisano:

• 2025: približno 7 milijonov evrov dodatnih stroškov – začetni učinek spremembe,
• 2026: 46,3 milijona evrov dodatnih izdatkov – pričakovani letni vpliv reforme.

A realni podatki kažejo, da je vilo že v prvih dveh mesecih porabljenih 14 milijonov evrov več – kar je skoraj tretjina načrtovanega letnega povečanja. Trend rasti pa se nadaljuje – kar pomeni, da bi lahko bil končni znesek bistveno višji od predvidenega.

To odpira vprašanje, ali je država podcenila dejanski učinek sprememb (optimistične napovedi) ali pa je zavestno sprejela večje tveganje (politična odločitev).

Ko socialna politika trči ob realnost

Povečanje nadomestil dodatno vpliva na proračun, saj so zaradi plačne reforme in dodatnih izplačil višji stroški dela v javnem sektorju. Socialni transferji rastejo, pri čemer so nadomestila za brezposelnost le del širšega povečanja izdatkov. Okrepljene so tudi državne investicije, ki dodatno pritiskajo na proračun.

Kombinacija vseh teh dejavnikov pomeni, da država hkrati povečuje izdatke na več področjih. Na to opozarja tudi fiskalni svet, ki izpostavlja tveganje za povečanje primanjkljaja ter možnost odstopanja od fiskalnih pravil.

Če razlika med delom in nedelom postane premajhna, se zmanjša motivacija za zaposlitev, poveča pritisk na javne finance in dolgoročno oslabi vrednota dela v družbi.

Zato razprava o nadomestilih ni več le socialna tema – postaja vprašanje, kakšen odnos do dela kot družba sploh želimo.