Najboljši prašiči gredo v zakol v tujino, domov se vračajo slabši kosi

Slovenke in Slovenci od vsega mesa pojemo največ svinjine, navajajo strokovnjaki iz mesnopridelovalne industrije, na naših krožnikih se v skoraj polovici mesnih obrokov znajde svinjsko meso, tudi na račun predelanih izdelkov, a za svoje potrebe v Sloveniji danes vzredimo le še slabih 40 odstotkov prašičev pitancev.

Samo v zadnjih petih letih se je prašičereja pri nas zmanjšala kar za petino, saj manjši živinorejci dejavnost opuščajo, kar na trgu pušča samo največje. Skupina Panvita, ki prehaja v hrvaške roke, in kamniške Farme Ihan skupaj prispevajo skoraj dve tretjini svinjskega mesa na slovenskem trgu. Nasploh agrarni ekonomisti opažajo, da je slovenskemu potrošniku pred kakovostjo in poreklom vseh vrst mesa vse bolj pomembna cena. To vodi v nižanje stopnje samooskrbe z mesom, kar bo zelo težavno v primeru naravnih nesreč, ekoloških nesreč in drugih družbenih sprememb, kot so na primer vojne. Temu smo bili v zadnjih letih že priča, opozarjajo strokovnjaki. Tuji trgovci z mesom bi lahko dejstvo, da Slovenija nima lastnega mesa, tudi izkoristili – in močno navili cene.

Raziskave in opažanja agrarnih ekonomistov so v zadnjih mesecih pokazale, da čeprav je slovenski potrošnik še vedno mnenja, da sam pri nakupih veliko pozornosti namenja kakovosti in poreklu mesa, nakupni vzorci tega ne odražajo. Ključni nakupni dejavnik ostaja cena mesa, ki je nižja v veleblagovnicah, ki ponujajo tuje izdelke, katerih poreklo je povečini neznano. V javnosti sicer domači mesni pridelovalci že vrsto let trdo delajo na ozaveščanju ljudi o pomembnosti izbire slovenskega mesa. Poudarek dajejo na svinjino, saj imamo ravno pri svinjini najnižjo stopnjo samooskrbe, čeprav je med vsemi vrstami mesa pojemo največ. Živinorejci želijo izpostaviti tudi pomen sledljivosti mesa.

Sledljivost mesa se navezuje zlasti na sprejeti ukrep masnih bilanc in na vprašanje, ali slovenski potrošnik resnično ve, kaj položi v svojo nakupovalno košarico. Slovensko meso je namreč bolj kakovostno, podvrženo strožjim veterinarskim nadzorom, hkrati pa tudi bolj sveže in trajnostno zaradi krajših dobavnih poti. Slogan »jejmo domače in zdravo« zaradi trenutnih razmer v kmetijski politiki in neodzivnosti vlade, kar mlade prevzemnike kmetij odvrača od nadaljevanja poslanstva svojih prednikov, pomeni tudi »jejmo dražje«.

Uničujoča Golobova košarica

Da je bil korak v pravo smer dogovor na agroživilskem sejmu v Gornji Radgoni leta 2018, meni Branko Virag, predsednik Združenja kmetijskih podjetij pri GZS, ki si že od leta 1984 bogate delovne izkušnje nabira v Skupini Panvita na področju primarnega dela kmetijstva. Takrat je bil podpisan dogovor med deležniki, da bi se pospešila reja prašičjega mesa. Namen je bil dvigniti število t. i. plemenskih svinj, torej »prašičjih mam«, da bi v desetih letih prišli na vsaj 50-odstotno samooskrbo. Tudi ministrstvo se je v času vlade Marjana Šarca zavezalo, da bo učinkovito pristopilo k projektu povečevanja plemenskih svinj z gradnjo novih objektov in sofinanciranjem kmetij s 100 ali več prašiči, vendar pa je pred dvema letoma vlada Roberta Goloba z zloglasno živilsko košarico povzročila ravno obraten učinek. Najnižje osnovne cene živil so namreč odločale tudi o nakupu svinjskega mesa. Takrat se je posledično začela kupovati poceni hrana, ne pa slovensko meso s t. i. kvalifikatorjem »4x Si«, zaradi česar so dobavitelji stiskali trgovce s cenami.

Pujski so skoteni v Sloveniji, se redijo v slovenskem prostoru, so zaklani v slovenskem prostoru in so razsekani v slovenskem prostoru. S promocijo takšnega mesa bi Slovenci lahko postali samooskrbni. 

»Mi v Sloveniji s svojo majhnostjo nikoli ne bomo mogli konkurirati največjim prašičerejcem v evropskem prostoru,« razlaga Branko Virag in pojasnjuje, da je šlo vse njihovo delo s promoviranjem »štirikrat slovenskega mesa« zaradi košarice čez noč v nič. »Takšno meso je garancija za domače in zdravo. Pujski so skoteni v Sloveniji, se redijo v slovenskem prostoru, so zaklani v slovenskem prostoru in so razsekani v slovenskem prostoru.« S promocijo takšnega mesa bi Slovenci lahko postali samooskrbni. Pri govejem in perutninskem mesu je sicer Slovenija skoraj stoodstotno pokrita, zato bi morali iti ukrepi države izključno v smeri prašičereje. Virag navaja tudi poenostavitev gradbenih in okoljevarstvenih dovoljenj. »Vemo, da novi hlevi, ki ne onesnažujejo okolja in ne oddajajo vonja, veliko stanejo, tukaj bi država morala priskočiti na pomoč s subvencijami,« dodaja in opozarja, da se je v načrtu nove skupne evropske kmetijske politike 2023–2027 investicije močno omejilo. To pomeni, da lahko po novi zakonodaji pravni ali fizični subjekt v petih letih pridobi do največ 800 tisoč evrov, kar je premalo za gradnjo novodobnih kmetijskih objektov. Hlevi za vzrejo prašičev od 100 pa vse do 400 glav stanejo tudi do pet milijonov evrov. Kmetje se brez sofinanciranja države v takšne investicije, tudi zaradi prašičje kuge, ki razsaja v sosednjih državah, ne želijo spuščati.

»Štirikrat slovensko«

Virag poudarja, da se je s košarico demantiralo slogane, ki so slovenske potrošnike nagovarjali h kupovanju lokalno pridelane hrane. »Z deležniki smo na tem res ogromno delali, opažali smo pozitivne spremembe. Tudi če je bila hrana dražja od poceni uvožene, so potrošniki dejansko začeli posegati po policah z domačimi proizvodi. Potem se je začelo tekmovati s cenami in zainteresiranost za lokalne izdelke je padla,« opisuje situacijo Virag. In kakšne so trenutne razmere na slovenskem trgu? Po ocenah je pri nas okrog 120 tisoč pitancev s kvalifikatorjem »štirikrat slovensko«, Panvita in Ihan imata skoraj dve tretjini teh pitancev. Na trgu je še približno 120 tisoč prašičev pitancev z oznako »3x Si«, kar pomeni, da so bili k nam »tekači« pripeljani od drugod. Za primerjavo: pred 15 ali 20 leti je bilo pitancev na slovenskem trgu več kot 600 tisoč, čeprav svinjskega mesa količinsko danes pojemo skoraj enako. Če Slovenec v povprečju na leto zaužije 78 kg mesa, je od tega po trenutnih ocenah prašičjega za skoraj 45 kg.

 Če Slovenec v povprečju na leto zaužije okrog 78 kg mesa, je od tega po trenutnih ocenah prašičjega za skoraj 45 kg, torej več kot polovico.

Kako pomembno bi bilo, da bi zaživela izbrana kakovost za prašičje meso, poudarja tudi predsednik Zveze prašičerejcev Slovenije Alojz Varga. »Lažje bi prodali doma vzrejene prašiče, če bi se Slovenec za mesom oziral po slovenskih hlevih. Čeprav imamo tretjinsko samooskrbo, prašiče težko prodajamo, celo tisti najmanjši prašičerejci. Želimo si tudi administrativnih razbremenitev, saj pol našega delovnega časa preživimo za papirji,« razlaga Varga, doma iz okolice Murske Sobote. »To so hudi časi, zame je najpomembnejši faktor trenutno umestitev v prostor novih prašičjih hlevov in pridobitev gradbenih dovoljenj, ki pa jih je težko pridobiti, saj se skoraj vsak sosed lahko na dovoljenja pritoži.«

Desetletje za sosedi

Tehnološko smo desetletje zadaj za sosedi, razlaga Varga, evropska prihodnost bodo večje prašičerejske kmetije brez vonja in s tudi po tisoč prašiči pitanci. »Profesionalni rejci ne bomo zadostovali slovenskemu potrošniku, zato je pomembno, da se ohranijo tudi manjši, ki imajo denimo od pet do dvajset plemenskih svinj.« A manjše kmetije niso konkurenčne, zato bi morale poleg prašičereje iskati drugo dodano vrednost, denimo predelavo mesa na domu, kar pa zahteva bistveno več dela. Varga priznava, da je ta hip le okrog 40 odstotkov Slovencev zaradi draginje pripravljeno za meso plačati več, kot ponujajo veleblagovnice, a kupci bodo samo na ta način na dolgi rok lahko uživali meso, ki je kvalitetno. Glavni razlog je v krmi; prašiče na slovenskih farmah še vedno vzrejajo bistveno počasneje kot v drugih državah. Zaradi stroge skupne kmetijske politike je pri nas namreč že samo žito bolj kvalitetno, saj pri njegovi proizvodnji uporabljajo manj dušika. Domača krma je zato veliko bolj kakovostna kot v tujini. Da jesti zdravo pomeni jesti lokalno, ni samo marketinški trik, temveč je v njem precej resnice.

Čeprav cena ni vedno tista, ki odloča o nakupu mesa, pa v zadnjih dveh letih bolj kot kadarkoli prej drži, da povprečen Slovenec daje prednost poceni mesu tujega porekla, ki ga je na policah veleblagovnic na desetine vrst, pravijo strokovnjaki. Glavnina potrošnikov mora paziti na vsak svoj izdatek, opozarja agrarni ekonomist z Biotehnične fakultete v Ljubljani dr. Stane Kavčič. Belo meso je sicer cenovno lažje dostopno tudi domače, a tudi pri perutnini na slovenske police vdira vse več izdelkov tujega izvora in nepreverjene kakovosti, medtem ko se kvalitetno domače meso prodaja v tujino. »Tudi pri govedoreji je tako, da je pridelava doma večja od porabe, ampak najboljši izdelki gredo na tuje trge, v zakol v tujino, če se kaj od tega vrne v Slovenijo, se vrnejo slabši kosi mesa,« situacijo opisuje Kavčič. Slabše meso se po njegovih navedbah pogosto znajdejo tudi v predelanih mesnih izdelkih.

»Tudi pri govedoreji je tako, da je pridelava doma večja od porabe, ampak najboljši izdelki gredo na tuje trge, v zakol v tujino, če se kaj od tega vrne v Slovenijo, se vrnejo slabši kosi mesa.«

Kavčič opozarja, da nakupovalne smernice določa trg, a da trenutno v Sloveniji nimamo kapacitet, da bi domačo rejo dvignili na primernejšo raven: »Dejstvo je, da živinoreja danes poteka na drugačnih osnovah, da so poudarki drugje, denimo prašičereja je ključno odvisna od njivskih površin, ki pa jih pri nas ni dovolj.« To pomeni, da tudi če bi v Sloveniji jutri povečali prirejo svinjskega mesa, bi ta reja temeljila na uvoženi krmi, s čimer pa ne bi rešili veliko.

Kaj razmišlja ministrica

Stane Kavčič, ki je zaposlen na oddelku za Zoologijo, dodaja, da bi lahko v kriznih situacijah in naravnih nesrečah prišlo do težav z uvozom in pomanjkanja mesa, tujci pa bi lahko zaradi dejstva, da Slovenija ni samooskrbna, dvigovali cene mesa, tako da bi na dolgi rok to postalo »luksuzno blago«. Kavčič miri, da smo na globaliziranem trgu in da se vsak deležnik v verigi odloča sam zase, ponavadi bolj kratkoročno kot dolgoročno. »Zgodba se lahko zaostri, mislim pa, da je zadeva prilagodljiva, vsak bi v taki situaciji lahko potegnil pozitivno zgodbo zase, kar se je nenazadnje pokazalo v času covida, ko so se trendi res spremenili. Ampak v normalnih časih so se potem cene sicer vrnile v ustaljene tirnice.« 

Da so negativne posledice košarice, čeprav gre že za stvar zgodovine, na slovenskem trgu še vedno prisotne, priznava tudi profesor Kavčič. »Če bi želeli imeti slovensko poreklo mesa, bi morali zastaviti načrte precej drugače, a ker tega ni in prireje čez noč ne moremo povečati na zadostno raven, bi to kratkoročno pomenilo tudi spremembe v prehranjevalnih navadah. Česar pa si potrošniki ne želijo priznati.« Kavčič je kritičen tudi do usmeritev slovenske kmetijske politike, ki danes ne dajejo prioritete domači prireji, temveč so poudarjeni številni cilji, ki niso pravilno hierarhično postavljeni. Na ta način pa se izgubljamo med usmeritvami, vsak išče svojo kratkoročno korist, kar pa na dolgi rok ne pelje v pravo smer. »Trenutna kmetijska ministrica zagotovo ne razmišlja o tem, čeprav morda kdaj da kakšno izjavo, ki daje slutiti, da jo skrbi prehranska samooskrba, vendar ta vlada kmetijsko politiko usmerja v nasprotno smer. S pristopi, ki povzročajo veliko nezadovoljstvo na podeželju in tudi širše, zagotovo ne bo pozitivnih učinkov,« zaključuje Kavčič.