Neznosna lahkost gledanja

Za večino Slovencev je spremljanje televizijskih oddaj še zmeraj opravilo, ki jim vzame kar nekaj časa. Programski operaterji pri nas nam ponujajo obilico tujih in domačih programov za vse okuse. Kar nekaj sto jih je, ki predvajajo informativne, filmske, športne, poljudnoznanstvene, glasbene, zabavne in druge oddaje. Resda gre v veliki meri za lokalne in regionalne postaje doma in v nekdanji Jugoslaviji, vendar moramo še zmeraj upoštevati kakih sto osrednjih. Lahko bi dejali: obilje, od katerega se človeku zvrti v glavi. Vendar ima to preobilje tudi svoje senčne in temne plati.

Od mafijašev do morilcev

Najprej je treba reči, da je večina televizijskih programov tujih. V ospredju so filmi, ki jih snemajo predvsem ameriška filmska podjetja; vmes so tudi francoski, španski, skandinavski TV-filmi, ki razbijajo monotonost čezoceanskega pogleda na svet. Ameriški filmi so skoraj vselej žanrski: kriminalke, trilerji, akcijske in pustolovske »drame« – vse to je seveda garnirano z obilico pretepanja, streljanja, divjim pregonom po velemestnih ulicah, krutimi umori in nazadnje z razkrivanjem in eliminacijo zločincev vseh vrst (od mafijašev do ugrabiteljev in množičnih morilcev). Tistemu, ki pri nas predvaja take programe, se očitno dozdeva, da smo Slovenci obsedeni s kriminalom in delovanjem pravičniških maščevalcev, ki hočejo doseči svoje in končati film s pozitivnim podukom. Sicer nimamo podatkov o gledanju takih filmov, vendar že njihova množina daje misliti, da se ne predvajajo za nekaj deset ali sto gledalcev.

Morda tudi naraščajoče nasilje in kriminal vseh vrst pri nas kažeta, da vpliv teh filmov pri Slovencih ni zanemarljiv. Pomenljiv pa je tudi podatek, da zadnja leta v Sloveniji nastane vse več nadaljevank kriminalnega žanra, posnetih po domačih literarnih delih (med drugim Tadeja Goloba ali Avgusta Demšarja), ki doživljajo med gledalci odmeven uspeh. Pri tem je zaznaven vpliv skandinavskih nadaljevank tega žanra, ki sodijo v zvrsti med boljše. Kar pa se tiče »umetniških« filmov neameriškega izvora, so ti na sporedu neprimerno redkeje, predvsem na slovenskih in hrvaških kanalih.

Turške Esmeralde

Druga filmska zvrst, ki jo je mogoče gledati na naših televizorjih, so osladne ljubezenske limonade, postavljene v zgodovino ali neposredno sedanjost. V zadnjem času so to v prvi vrsti turške nadaljevanke, ki povzdigujejo osvajalski čas osmanske vladavine ali pa z obilico pretiranega lišpa predstavljajo idealno podobo turške družbe – s solzavimi dramoleti, polnimi ljubezenskih zapletov in družinskih spletk. Nekaj tega najdemo tudi v srbskih nadaljevankah (kjer pogosto nastopajo slovenski igralci), medtem ko se drugi (predvsem Hrvati) historičnih pustolovščin lotevajo s črnim humorjem.

Tovrstna filmska produkcija je zamenjala nekdanjo priljubljenost mehiških limonad s slovito Esmeraldo na čelu, očitno pa lahko tudi uspešno konkurira indijskemu Bollywoodu. Ker se filmi turških producentov množijo, lahko domnevamo, da je njihova priljubljenost med Slovenci velika, v časih norega zabavljaštva morda vse večja; prav mogoče je sentimentalne filmske zaplete primerjati s slovensko realnostjo, ki se nam dogaja vsak dan.

Poplava kreposti in grehov

Nenavadno je, da se med Slovenci širijo prav turške limonade; Slovenci so očitno pozabili na čase, ko so osmanski osvajalci divjali, ropali in ugrabljali po naših krajih. Kot da je spet po sredi razdvojena, shizofrena slovenska zavest, razklana med dobrim in zlim, med močjo in šibkostjo, med razumom in čustvi. Ali spet postajamo hlapci, tokrat hlapci tuje miselnosti, ki nas zasužnjuje v tolikšni meri, da že izgubljamo trdno narodno identiteto? Ali postajamo podložniki neskončno plehke in naivne sentimentalnosti, ki nas dela neobčutljive za vsakršne obupne neumnosti tega sveta?

Ne gre namreč zgolj za turške Sulejmane in Osmane na naših zaslonih; gre tudi za poplavo vseh mogočih »zabavnih« programov, ki po tujih vzorcih (npr. Poroka na prvi pogled v Avstraliji) prinašajo v naše domove za lase privlečeno propagando življenjskih kreposti in grehov. Množijo se oddaje o debelih ljudeh in njihovem zdravljenju; o iskanju družinskih partnerjev; o jedeh in pijačah po Evropi in svetu; o popotovanjih brez pravega cilja; o … kdove čem še. Imamo celo programe, ki predstavljajo zgolj žensko spodnje perilo! Zato se ne gre čuditi, da se ob infantilnih, pubertetniških ljubezenskih prigodah predsednice državnega zbora samo nasmihamo, namesto da bi bili osupli in zgroženi, da take stvari počne po rangu tretji politik v državi. Neumnost se je že tako globoko vrasla v naše življenje, da je postala identitetna lastnost slovenskega naroda.

Neumnost se je že tako globoko vrasla v naše življenje, da je postala identitetna lastnost slovenskega naroda.

Posiljevanje s tračarijami

Ob tem se je nujno vprašati: Kdo kreira take programe na naši televiziji in nam jih vsiljuje, ne da bi nas poprej povprašal, ali si jih želimo? Če bi obstajale ankete o tem, bi si dobršen del Slovencev nedvomno želel gledati podobne neslanosti s tračarskega repertoarja; o tem nam govorijo že pisma gledalcev (predvsem gledalk), ki se zgražajo o umiku kakšne limonade s sporeda. Toda bodimo resni. Kdo je naročil našim distributerjem, da radi gledamo turške in avstralske oddaje, serije o življenju na Aljaski, »pričevanja« o vesoljcih, ki so obiskali Zemljo, razkrivanje vseh mogočih tabujev in podobno? Ali so te oddaje res prikazovane po željah domačih gledalcev ali pa so sestavni del televizijskih programov, ki se vrtijo vsepovsod po svetu, od Kalifornije do Indonezije, od Velike Britanije do Južne Afrike? Sumim (pravzaprav sem prepričan), da gre za monopolno posiljevanje človeštva s strani najmočnejših ameriških televizijskih producentov, ki imajo v lasti ne le posamezne programe, ampak kar cele televizijske mreže v različnih državah, od česar imajo gotovo velike koristi.

Kaj ima k temu reči slovenska publika, navsezadnje tudi slovenska država? Kot kaže, nič; odmevov na to ni, ljudje so tiho in pobožno sprejemajo vse, kar se jim servira, politiko pa zanima le medijska hvala, ne poneumljanje celega naroda. Še največ negodovanja vzbudi kakšen odpovedan športni prenos; pomanjkanja kakovostnih kulturnih oddaj pa gledalci niti ne zaznajo, saj so jim dovolj površni nadomestki – kvizi za osnovnošolsko znanje. Očitno Slovenci ne potrebujemo ne boljših in predvsem ne domačih programov.

Še največ negodovanja vzbudi kakšen odpovedan športni prenos; pomanjkanja kakovostnih kulturnih oddaj pa gledalci niti ne zaznajo, saj so jim dovolj površni nadomestki – kvizi za osnovnošolsko znanje.

Jezikovno in kulturno mrcvarjenje

Slovenci, ki smo sicer občutljivi za jezik pri vsaki drobni pravopisni napakici, se za slovensko mrežo televizijskih distributerjev sploh ne zmenimo. Tam pa se dogajajo katastrofalne pomanjkljivosti in napake, ki bi jih morala iz zraka opaziti celo nadvse popularna Jezikovna svetovalnica na ZRC SAZU. Ne gre samo za tehnične spodrsljaje, npr. za to, da cel sistem predvajanja oddaj ne sledi času predvajanja: oddaje so torej napovedane z zamudo, zaostajajo za dejanskim predvajanjem, kar pomeni, da so za gledalce neaktualne. Poleg tega pogosto ne zaznajo sprememb v programu, tako da napovedujejo program po stari shemi. Huje je, kako se v napovedih mrcvarita slovenski jezik in slovenska kultura nasploh: nastopajo vselej le igralci in režiserji (igralk in režiserk v sistemu ni), povzetki filmskih vsebin so sicer dvojni, vendar ne povedo nič več kot en sam stavek, slovanska imena nastopajočih so popačena do neprepoznavnosti, slike slovenskih igralcev v večji meri manjkajo, filmskemu klišeju predstavljanja oddaj se podrejajo tudi dokumentarne in druge oddaje, kar povzroča neverjetne nesmisle. Ipd., itd. Za doktorje jezikoslovja torej dovolj dela. Tako pa je slovenska televizijska mreža v svojem velikanskem obsegu nekaj sto programov žal postala morda najboljši primer, kako Slovenci postajamo kulturna provinca; iz dunajskih kočijažev se spreminjamo v ameriške občudovalce infantilnega kavbojstva.

Slovenska televizijska mreža je žal postala morda najboljši primer, kako Slovenci postajamo kulturna provinca; iz dunajskih kočijažev se spreminjamo v ameriške občudovalce infantilnega kavbojstva.

(D211, 38-39)