Odhod moralne avtoritete

Vir: Shutterstock

Kljub izjemno visoki lestvici vrednot, ki jih je papež Frančišek vsak dan živel, se ni nikoli razglašal oziroma kazal kot moralna avtoriteta, čeprav je to nedvomno bil. Cerkvi je dal smer, po kateri bo nekoč v prihodnosti morda spet nagovorila več ljudi. 

V jutru po velikonočni nedelji je svet presenetila novica o smrti papeža Frančiška. Nedavno je bil po besedah zdravnikov med večtedenskim zdravljenjem pljučnice v rimski bolnišnici Gemelli in velikih težavah z dihanjem že na robu smrti. Toda zdravstveno stanje se mu je izboljšalo in v nedeljo je pozdravil vernike na Trgu svetega Petra ob velikonočnem blagoslovu mestu in svetu. Na kratko je sprejel tudi ameriškega podpredsednika J. D. Vancea in hrvaškega premierja Andreja Plenkovića. Sveti oče je dan za tem umrl zaradi možganske kapi. 

V svojem 12-letnem pontifikatu papež Frančišek ni nagovarjal zgolj katolikov in ostalih kristjanov, pač pa tudi vernike drugih ver in nasploh vse ljudi. Ne s pozicije moči, pač pa se je znal izredno približati sočloveku. Spoštovanje, usmiljenje, sočutje, socialna pravičnost, skromnost so ga zaznamovali kot »navadnega človeka« – Argentinca Jorgeja Maria Bergoglia, pa tudi kot voditelja Rimskokatoliške cerkve z 1,4 milijarde vernikov po svetu. Opozarjal je na stranpoti nebrzdanega kapitalizma, odmika ljudi od duhovnosti, od soljudi. Bil je prvi papež iz Latinske Amerike in prvi jezuit na čelu Cerkve. Sekularizacija zahodne družbe se nadaljuje in ni ga papeža, ki bi mu to uspelo ustaviti, a Frančišek je dal Cerkvi smer, po kateri bo nekoč v prihodnosti morda spet nagovorila več ljudi. V javnosti že krožijo imena kardinalov, ki naj bi imeli večje možnosti za mesto Frančiškovega naslednika; ni izključeno, da bo novi papež Azijec. 

Kljub izjemno visoki lestvici vrednot, ki jih je papež vsak dan živel, se ni nikoli razglašal oziroma kazal kot moralna avtoriteta, čeprav je to nedvomno bil. Žal je popolnoma drugače s slovenskimi nosilci oblasti, ki zviška prepričujejo ljudi o svoji superiornosti in nedotakljivosti. Javnost je imela pred kratkim priložnost še enkrat spoznati pravi obraz premierja Roberta Goloba, potem ko je bilo razkrito njegovo dopustovanje v obmorski vili poslovneža Tomaža Subotiča, ki ga je kakor po naključju (tako nas poučujejo) Golobova vlada imenovala v dva sveta večjih javnih zavodov v zdravstvu. Ne le, da premier strahopetno beži pred novinarko, ki ga je prosila za pojasnilo, pač pa smo bili znova priča njegovi aroganci in vzvišenosti. Nekateri njegovi poslanci pa se celo delajo še bolj neumne, kot so, češ da sploh ne vedo, kaj je bilo narobe.  

Slovenski politični prostor je v zadnjih dneh zaznamovala tudi oprostilna sodba za predsednika SDS Janeza Janšo (in še dva soobtožena) v nepremičninski zadevi Trenta. Tožilstvo je vztrajalo pri obtožnici kljub očitno neverodostojno (daleč prenizko) ocenjeni vrednosti posestva v Trenti, ki ga je Janša leta 2005 prodal zasebnemu podjetju Imos. Pomagale niso niti novinarske analize, da je bila glede na tedaj prodane nepremičnine v tistem delu Trente cena dejansko nižja od povprečja. Janša ima prav, ko opozarja, da tega procesa sploh ne bi smelo biti. A ne le, da je bil, vlekel se je nesprejemljivo dolgo. Julija 2014 je sodišče izdalo sklep o sodni preiskavi, ki je bila zaključena šele februarja 2021.  

Polnih šest let in pol trajanja sodne preiskave naj bi dokazovalo, da slovensko pravosodje deluje, da je temelj pravne države!? S tega vidika so besede predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića, ki zavrača »diskreditacijo sodnikov«, neverodostojne. Kot nekdaj nikakor nismo smeli kritizirati Jugoslovanske ljudske armade, katere generali so bili ideološko najbolj zadrt del komunistične partije, tako se zdaj pričakuje, da bomo državljani tiho ob očitnih zlorabah pravosodja za politične namene. Ne bomo. 

Papež Frančišek je opozarjal na stranpoti nebrzdanega potrošništva, odmika ljudi od duhovnosti, od soljudi. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike