Po dolini pod Poncami do Tamarja

Planica ali dolina pod Poncami je verjetno najbolj znana ledeniška dolina pri nas. Leži v severozahodnem delu Julijskih Alp in se razteza vse od idiličnega kraja Rateče, kjer so vse hiše označene z domačimi imeni, mimo planiških skakalnic do doma v Tamarju (1.108 m).

Planico na zahodni strani krasi pogorje Ponc, kjer je najvišji vrh Visoka Ponca (2.274 m), na drugi strani sta Ciprnik (1.745 m) in Slemenova špica (1.911 m), o kateri smo že pisali v Domovini, na južni strani, že v Tamarju, pa najvišji tamkajšnji vrh Jalovec (2.645 m), Mojstrovka (2.366 m) in Travnik (2.379 m).

Nimam natančnega podatka, kolikokrat sem že bil v tej prekrasni dolini. Zagotovo najmanj dvajsetkrat na kateri od planiških skakalnih tekem, kjer resnično začutiš, da pravo slovenstvo še živi. Ob spoštljivem navijanju za vse planiške skakalne junake, ki imajo toliko poguma, da se upajo spustiti po planiški velikanki in drugih tamkajšnjih skakalnicah, do stojnic, kjer si lahko kupiš kapo, šal ali ragljo z napisom Slovenija ali Planica, do tisočerih slovenskih zastav, ki plapolajo, ko napovedovalec napove kakšnega našega skakalca. Sliši se tudi slovenska pesem, srce zaigra predvsem ob znani Slakovi Pod Poncami se dan budi ali Avsenikovi Planica, Planica, snežena kraljica.

S tekaškimi smučmi ni šlo

Nemalokrat sem to prekrasno dolino obiskal tudi v drugih letnih časih, ne le pozimi. Pogosto sem pot od planiških skakalnic nadaljeval do doma v Tamarju. Najpogosteje peš, s pohodnimi palicami, pozimi tudi s sanmi, ki so prav prišle na poti nazaj, nekajkrat z gorskim kolesom, pa tudi tekaško mi je ta enourna pešpot v eno smer zelo prijala.

Letos sem se v začetku februarja želel s to dolino »spopasti« še s tekaškimi smučmi. Avto sem parkiral na parkirišču ob kolesarski stezi, ki pelje do Italije, in razočarano ugotovil, da s tekom na smučeh ne bo nič. Dobro, proga proti Italiji, pravzaprav le do meje, je bila urejena, proti dolini pod Poncami in naprej proti koči v Tamarju žal ne. Če sem čisto iskren, sem se tega kar razveselil, saj verjetno s svojim slabim znanjem teka na smučeh ne bi zmogel premagati kar precej strme poti po dolini pod Poncami do koče v Tamarju. Sploh pa sem prepričan, da bi imel še večje preglavice pri spustu nazaj. Pravzaprav sem bil kar vesel, da sneg tudi v tem našem severnem koncu Slovenije letos ni ravno radodaren.

Peš do koče v Tamarju

Ni mi preostalo drugega, kot da se do koče v Tamarju odpravim peš. Ker nisem šel sam, ampak s prijateljema, ki pravita, da jima je dovolj enourna hoja v eno in še toliko v drugo smer, smo se do vznožja planiške velikanke, kjer je parkirišče, odpravili z avtomobilom. Gore nad nami je že lepo obsijalo sonce, tudi v dolini se je počasi ogrevalo. Tam okrog ničle je bila temperatura, celotna pot pa oblečena v led, tako da se je bilo treba primerno obuti ali pa si na pohodne čevlje nadeti dereze. Na ledeno pot so nas opozorili prijatelji iz Rateč. Ker pa nas je večer obdaril s centimetrsko snežno odejo, je bila pot dokaj varna. Nisem opazil, da bi koga spodneslo.

Po slabi uri smo prispeli do široke doline, ujete med gorami, kjer te najprej na levi strani pozdravi kapela Marije Pomagaj. Slovenija je namreč dežela, kjer je kar 400 Marijinih cerkva, od tega 144 božjepotnih. Tudi omenjena kapela je ena od njih. Tu lahko občudujete mozaike patra Rupnika. Opazimo lahko tudi manjše spominske plošče, ki nas spominjajo na preminule planince. Na obrobju travnika s prekrasnim gorskim ozadjem pa stoji planinski dom v Tamarju. Večina obiskovalcev si omenjeni dom izbere za končni cilj izleta, tako kot tokrat mi, nekateri pa le za vmesno točko kakšnega vzpona na bližnje vršace.

Gore nad nami je že lepo obsijalo sonce, tudi v dolini se je počasi ogrevalo. Tam okrog ničle je bila temperatura, celotna pot pa oblečena v led.

Slap Nadiže

Medtem ko so šli prijatelji v kočo na topli napitek, sem sam skrenil na desno, proti slapu oziroma izviru Nadiže. Nekje na pol poti – od omenjene kapele do slapa je približno 20 minut hoje – je tabla z opozorilom, da se je treba proti slapu vzpenjati previdno in s primerno opremo. Nadiža je sicer gorski potok, ki izvira nad dolino Tamar v Julijskih Alpah. Izvira dobesedno iz skalne stene in se spusti v kakšnih deset metrov visok drseč slap. Ob izviru imajo urejeno tudi vodno zajetje. Od izvira do mesta, kjer potok ponikne v grušč, je dobrih 300 metrov. Ven pogleda spet v Zelencih, izviru Save Dolinke, ki je kar nekaj kilometrov nižje. Potok Nadiža velja za prvi izvir Save, naše najdaljše reke. Ponavadi stopim za kočo v Tamarju še do slapa Črne vode, ki izvira pod Slemenovo špico. Dvajsetminutna pot je primerna tudi za družinski izlet.

Kakopak smo si nazaj grede ogledali tudi Zelence in v naslednjih dveh dneh, kolikor smo uživali v Gozdu - Martuljku, še tamkajšnji prvi Martuljški slap in malo nižje v Mojstrani še slap Peričnik.

(D188: 50-51)