Po Svetovnem dnevu mladih: Mladi vstajajo in se odpravljajo na pot, vprašanje pa je, kdo in kam jih vodi

Privzeta profilna slika
Peter Merše
Foto: Peter Merše
POSLUŠAJ ČLANEK
Za nami je še en izjemen dogodek – Svetovni dan mladih, srečanje, ki vsakih nekaj let združi katoliške mlade s celega sveta in je letos potekalo v Lizboni. Ob pogledu na 1,7-milijonsko množico mladih, ki kleči pred Najsvetejšim, pol dneva na soncu čaka na prihod papeža in skupaj poje, moli in upa, se človeku lahko utrne samo ena misel – za prihodnost Katoliške cerkve se nam ni bati. Vzdušje med mladimi je bilo enostavno izjemno, tudi če kdaj ni vse teklo povsem gladko. Tako kultivirano in hkrati veliko množico mladih ljudi boste težko našli kjerkoli drugje. 

Upanje velja tudi za Slovenijo, kjer sicer ob prehodu v novo leto pogosto poslušamo statistike, ki tega občutka ne dajejo. Na svetovni dan mladih je prišlo približno 600 mladih iz Slovenije, in kar je še bolj pomembno – med njimi je bilo v glavnem čutiti željo po konkretni in živi duhovnosti, katehezi, odnosu do svetega. Toliko molitev rožnega venca kot prav med slovenskimi mladimi na SDM že dolgo nisem videl. 

Čeprav se bo morda naša katoliška skupnost številsko še nekaj časa manjšala, pogled na udeležence SDM kaže, da jedro ostaja – zdravo jedro, ki lahko ob primernem vodstvu in spremstvu resnično postane sol zemlje in kvas, o katerem govori Jezus v evangelijih.

SDM hkrati kaže tudi mednarodno razsežnost katoliške vere, ki jo udeleženci v praksi začutijo, ko vidijo mlade iz vsega sveta, povsem različnih kultur, ki živijo isto vero kot oni sami.
SDM hkrati kaže tudi mednarodno razsežnost katoliške vere, ki jo udeleženci v praksi začutijo, ko vidijo mlade iz celega sveta, povsem različnih kultur, ki živijo isto vero kot oni sami.

V katero smer vodijo Cerkev njeni vodilni?


Hkrati pa se po doživetem SDM pojavlja tudi vprašanje, kam Katoliško cerkev vodi njeno trenutno vodstvo. Uradne osrednje teme dogodka so bližje kakšni nevladni organizaciji kot pa Katoliški cerkvi, vse več je tudi raznih simbolov, ki predstavljajo gibanja, ki cerkvi odkrito nasprotujejo, njihovi nosilci pa v pogovoru odkrito priznajo, da se s cerkvenim naukom ne strinjajo, in zavračajo dele Svetega pisma.

V mislih imam predvsem posameznike, ki so paradirali z zastavami v barvah mavrice, sicer katoliškega, a prepogosto zlorabljenega simbola. Jezus in posledično Cerkev sprejemata vse in vsakogar, a da je nekdo res lahko sprejet, mora Jezusa in njegov nauk sprejeti tudi sam. "Sprejemanje" za ceno odpovedi nauku nima nobenega smisla, ne za Cerkev ne za tiste, ki bi jih na tak način sprejela.

Okolje je pomembna družbena tema in prav je, da se tudi kristjani te problematike lotimo aktivno in konkretno, z dolžno odgovornostjo do skupnega doma, ki nam ga je v upravljanje zaupal naš Stvarnik. Ampak okolje in narava nikakor nista ključna skrb Katoliške cerkve. Njena skrb je oznanjanje veselega oznanila in prinašanje upanja. Če pa se že pogovarjamo o okolju, naj bo to predvsem v obliki zgleda in prinašanja upanja, ne pa prilivanja olja na ogenj podnebne histerije, ki ima že danes mnoge negativne posledice. Nekaj obojega smo vsekakor lahko zaznali tudi na SDM in vsekakor bi lahko dosegli mnoge izboljšave.
Postavljanje obrobnih tem v ospredje pomeni nevarnost, da se Cerkev začne spreminjati v zgolj še eno nevladno organizacijo, brez presežne dimenzije.

Skrb za okolje pa nikakor ne bi smela povzročiti izgube osredotočenosti na svoje osnovno poslanstvo. Postavljanje obrobnih tem v ospredje pomeni nevarnost, da se Cerkev začne spreminjati v zgolj še eno nevladno organizacijo, brez presežne dimenzije. 

Še več, vsebine SDM Cerkev spreminjajo v nekakšen supermarket, kjer vsakdo kupi tisto, kar mu "paše". Da ne bo pomote – Cerkev je vedno bila raznolika in je imela različna gibanja, kar je vsekakor prav. Ljudje duhovnost dojemamo na različne načine in prek različnih medijev, a temeljna smer mora ostati jasna. Tako pa se zdi, da imamo različne pastirje, ki včasih zmedeno čredo vodijo v precej različne smeri. Kaj nas torej loči od protestantizma?

Ne bojte se, vstanite in pojdite na pot – a kam?


Papež Frančišek sicer z vidika samega nauka ne prinaša pomembnejših sprememb in ne popušča na ključnih področjih. A njegovi nagovori, tudi na SDM, so po eni strani zelo preprosti, po drugi strani pa dovolj dvoumni in nedoločni, da lahko v njih vsakdo sliši to, kar želi slišati. 

Papež nas tako vabi, da vstanemo in se brez strahu podamo na pot. A na katero pot? Kdo nas bo vodil na tej poti? Potrebujemo tudi pastirje, ki bodo množico vstalih mladih vodili po pravi poti, in zdi se, kot da si papež in mnogi škofje in duhovniki ti pastirji ne upajo biti. 

Prav je, da se mladi zganemo in postanemo sprememba, ki jo želimo videti v svetu, kot nas vabi papež, in ne čakamo nanj in duhovnike, da to naredijo namesto nas. A hkrati zanje to tudi ni izgovor, da ne opravijo svojega pastirskega dela. 

Mladi ga, sodeč po odzivih udeležencev na SDM, vsekakor želijo in iščejo. Duhovnost in želja po katehezah, čaščenju, molitvi in duhovnosti je tako za večino udeležencev zasenčila “od zgoraj” določene osrednje teme SDM. Večini ostaja tista prava vsebina, občutje vere, krščanske skupnosti, kar je nenazadnje ključni vidik SDM, ne računanje ogljičnega odtisa s svojo udeležbo na njem. 

Mladi so tako pokazali, da prave pastirje iščemo. In tako jih bomo prej ali slej tudi našli. Zato je tudi prav, da se podamo na pot in postanemo sprememba, ki jo želimo videti v svetu – kot nas vabi papež. Dokler bo tako, se nam za prihodnost Cerkve nikakor ni bati. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Protest pri maši za LGBT osebe: katoliški vdor med tiste, ki običajno precej radi vdirajo v katoliška prepričanja
  • 13. 08. 2023
Svetovni dan mladih: živahno na prizorišču, kontroverznosti in resna vprašanja burijo duhove v ozadju
  • 31. 07. 2023
Med 1,7 milijona mladih na srečanju s papežem v Lizboni: Cerkev naj bo več kot zgolj nevladna organizacija
  • 06. 08. 2023