Pogajanja ali vojna: Kaj bo z Iranom?

Hormuška ožina je v zadnjih dveh mesecih postala teater za razkazovanje vojaške moči ZDA, Irana, Rusije in Kitajske. Zaenkrat ZDA ustvarjajo pritisk na Iran, kjer pa zaenkrat ameriška strategija še ni čisto jasna. Ali bodo ZDA odprle vojno proti Iranu ali se bodo pogajanja nadaljevala, je predvsem stvar dveh pogajalcev Bele hiše, odposlanca Witkoffa in Kushnerja. Pogajanja sicer formalno še potekajo, toda zaenkrat ne kaže, da bi bili ZDA in Iran kaj bližje razpletu. Kako naprej, bo zelo odvisno od poročanja Witkoffa in Kushnerja, ki naj bi ocenila, ali je Iran pripravljen pristati na postavljene pogoje ali pa se Iran le poslužuje taktike zavlačevanja. Oba svetovalca naj bi tudi ocenila, kako pripravljen je Iran sprejeti specifične ameriške zahteve, kakšna pa so merila, ni jasno.

Splošne zahteve ZDA

Za ZDA sta pomembni dve ključni zahtevi – iranski jedrski program in iranski raketni program. Iz preteklih sporazumov, kot recimo JCPOA, ki je bil sprejet pod pokroviteljstvom bivšega ameriškega predsednika Obame, vemo, da je Iran kršil sporazum, ki je predvideval redni nadzor Mednarodne atomske agencije (IAEA), uporabo centrifug za civilne namene, omejitev izdelave raket srednjega in dolgega dosega ter prenehanje financiranja terorističnih organizacij.

ZDA in EU sta podpisali sporazum, del sankcij pa je bil odpravljen. Obama je celo 1,7 milijarde USD, ki so jih ZDA dolgovale Iranu za nedobavljeno orožje v ZDA še iz časa vladavine Pahlavijev, prepeljal v gotovini z letali v Iran. Toda Iran je prekršil celoten sporazum, zagnal program izdelave nuklearnega orožja in prepovedal inšpektorjem IAEA pregled določenih obratov. Ne le to; s svežim denarjem je pospešil izdelavo raket srednjega in dolgega dosega, razvoj in proizvodnjo dronov, ki jih je dajal v uporabo celo Rusiji v ukrajinski vojni. Ravno tako je Iran nadaljeval s financiranjem terorističnih organizacij, z njegovo pomočjo pa je Hamas napadel Izrael 7. oktobra, zraven pa je oborožil še Hutije.

Edino, kar Iranu ni uspelo, je zagon lastne ekonomije in s tem boljšega življenja Irancev.

Pri tokratnih pogajanjih je eden izmed pogojev polna zaustavitev iranskega jedrskega programa. Iran je že sporočil, da ne more na to pristati, ker jih zanima civilna raba jedrske energije, vendar so to trdili že v preteklosti in navkljub civilnemu izgovoru še vedno vodili program izdelave jedrskega orožja.

Drugi pogoj je prekinitev iranskega raketnega programa, v kar pa Iran ne pristaja, saj pravi, da je ta program ključen za njihov nacionalni obstoj. Ta iranski argument ima smisel in zelo verjetno Iran ne bo privolil v ta pogoj.

Ostala pogajanja vključujejo še zahteve po humanem ravnanju z iranskimi protestniki, na kar pa ZDA težko vplivajo, ker nimajo mehanizma za preprečitev iranskih represivnih in pravosodnih organov. Morda bi tukaj lahko pomagali Združeni narodi (ZN), toda glede na še eno sramoto, torej da je bil Iran ravnokar izvoljen na podpredsedniško mesto v Ekonomski in socialni svet Organizacije združenih narodov ter na svetovalno mesto Sveta Organizacije združenih narodov za človekove pravice, težko upamo na obsodbe iranskih zločinov.

Kaj pričakuje Iran

Iran v tem trenutku pričakuje, da bo pridobil čim več časa in da do napada ne bo prišlo. Iranu je v preteklosti »cincanje« zahodnjakov ter zavlačevanje vedno prišlo prav, saj je takrat pridobil največ. Tokrat se sooča še z drugimi težavami, ki v preteklosti niso bile tako akutne. Najprej lahko govorimo o katastrofalnem ekonomskem stanju države, ki je glavni katalizator protestov. Kronična nezaposlenost, predvsem mladih, podivjana inflacija, nemogoče razmere mladih za ureditev družinskega življenja in morebitne kariere ter nepotizem pri zaposlovanju je težava, ki se je Iran ne bo znebil kmalu. Ljudje so ravno tako siti iranskega financiranja terorističnih organizacij in regijskih vojn, medtem ko doma vladajo nemogoče razmere.

Iran v tem trenutku pričakuje, da bo pridobil čim več časa in da do napada ne bo prišlo.

Druga težava Irana je izsiljevanje obeh glavnih partneric, Kitajske in Rusije. Iran mora dobavljati Rusiji strelivo, rakete in drone, za katere je Rusija sicer obljubila plačilo, vendar do njega ni nikoli prišlo. Po drugi strani Kitajska zahteva velike popuste pri dobavi nafte, nazadnje 15 USD na Brent sodček, pod mizo pa naj bi Kitajska zahtevala še več, celo do 20 USD. Kitajska v zameno za podporo zahteva še dostop do ključne iranske infrastrukture, kar povzroča predvsem tenzije z Iransko republikansko gardo (IRGC), ki upravlja z največjimi podjetji in industrijami v Iranu.

Tretja težava je vidna ranjenost režima, ki je izgubil moč v regiji, od Libanona, Gaze, Sirije ter vse do Jemna. Prav tako so izraelski napadi junija 2025 pokazali, da lahko zadenejo v samo srce IRGC in predstavnike Irana, ki so del elite in samega vrha. To je iranskemu ljudstvu pokazalo, da lahko premagajo teokratski režim, kdaj in kako, je verjetno le vprašanje časa. Iranski režim bo zato poizkusil pridobiti na času, da si ne le finančno in fizično opomore, ampak tudi poizkuša nazaj zgraditi svojo podobo, ki jo projicira iranskemu ljudstvu, čeprav je za to že prepozno. Z upanjem na dober razplet so ravno danes iranski diplomati sporočili optimizem pri pogajanjih.

Vojaška navzočnost v Hormuški ožini

Na novo je največja navzočnost v Hormuški ožini letalonosilka USS Abraham Lincoln, tam pa ima še pet raketnih rušilcev, logistično tovorno ladjo, preskrbovalni tanker, tri podmornice in drone. To je poleg pomorskih sil, ki jih imajo ZDA že v vojaških bazah v Savdski Arabiji in Katarju. Na poti so še letalonosilka USS Gerald R. Ford, pet raketnih rušilcev, podmornica, preskrbovalni tanker in še ena logistična tovorna ladja. V pripravljenosti je še letalstvo, na primer F-15E Strike Eagle eskadron, ki se v zadnjem tednu premika proti regiji kar je še en od pritiskov na Iran.

Iranska kopenska obramba temelji predvsem na obalnih defenzivnih sistemih C-701 Kosar, C-704 Nasr, C-802 Noor, C-802A Ghader in nekaj starejših sistemih. Mornarica je nekoliko zastarela s 131 plovili, vendar stavi na lahka plovila in predelane tovorne ladje v izstrelišča dronov. Ima tudi dva raketna rušilca, ki uporabljata C-704 Nasr, hitro manevrsko ladjo s C-802A Ghader protiladijskim sistemom, 20.000 mornarjev in 5000 marincev.

Poleg tega je Rusija poslala korveto in preskrbovalni tanker, Kitajska pa dve korveti in preskrbovalni tanker.

Iran je včeraj sporočil, da je zaprl Hormuško ožino in kot protiutež ameriški vojaški moči napovedal vojaške vaje z Rusijo in Kitajsko za danes,19. februarja.

Vojaško posredovanje ali pogajanja

Kaj pomeni posredovanje ZDA v Iranu in kakšne so lahko koristi in posledice? ZDA imajo proti Iranu nedvomno superiorno vojaško moč in Iran se tega vsekakor zaveda. Toda Iran se zaveda tudi, da so velika država in da ZDA v regijo niso pripeljale kopenskih sil. To pomeni, da ZDA do zdaj še niso razmišljale o kopenskem posredovanju in bodo ob morebitnem napadu uporabili le mornarico in letalstvo. Gre za vprašanje cilja, realistično dosegljivega cilja, ki bo prinesel dolgoročni odstop režima, ki pa trenutno ni na vidiku.

ZDA se soočajo z naslednjimi dilemami – kako učinkovito bo letalstvo; ali bo prišlo do širšega spopada v Hormuški ožini; iranska odločenost prikazati nove tehnologije (droni); škoda in žrtve med ameriško mornarico; ali bo napad pomagal protestnikom v Iranu; ali so protestniki v Iranu sposobni prevzeti oblast in ali imajo moč za prevzem institucij (kar brez sodelovanja vsaj dela IRGC ne bo izvedljivo); kako dolgo se lahko spopad zavleče; ali dolgotrajen spopad lahko prinese prednost Iranu; kaj bi širša vojna prinesla regiji ter kaj bi to pomenilo za svetovno ekonomijo in ameriški proračun.

Treba je upoštevati tudi rusko in kitajsko pomoč. Kitajska je Iranu pred kratkim dobavila tri-dimenzionalni radarski sistem YLC-8B z dolgim dosegom, ki uporablja frekvenco UHF in rakete DF-17 in hipersonične rakete DF-ZF. Rusko delovanje proti ZDA je ponovno vidno v Iranu, zato bo Trump moral premisliti, ali njegova taktika za pridobitev Rusije na svojo stran deluje.

Verjetno je prišel čas, da se Trump začne zavedati, da je njegov napad na evropske zaveznike nesmiseln, kar se kaže ravno zdaj, ko nujno potrebuje evropske baze za premike letalskih sil, kar brez EU in njene logistike ne bi mogel storiti. Zračne sile lahko opravijo le delno nalogo, primer je recimo Izrael, ki v Gazi brez pehote ni mogel uničiti Hamasa, čeprav je Gazo bombardiral dve leti.

Kaj lahko pričakujemo

Primera iz Iraka (1991) in Afganistana kažeta, da izključno bombardiranje ne bo prineslo želenih rezultatov, predvsem če v Iranu še ni opozicije, ki bi bila sposobna prevzeti oblast. Prevzem oblasti namreč pomeni trdno upravljanje z vojsko, oboroženimi milicami, ki lahko Iran pahnejo v dolgotrajno državljansko vojno, nadzor nad institucijami in mediji, ključno infrastrukturo, kot sta nafta in rudarstvo, nadzor nad velikimi državnimi konglomerati, ki so trenutno pod nadzorom IRGC. Najpomembnejša pa bo trdna ekonomija, da prebivalstvo ne pride iz dežja pod kap, za kar pa je potrebna stabilnost. ZDA morajo biti prepričane, da je iranska opozicija sposobna upravljati državo.

Ameriški fokus bo v primeru napada osredotočen na nekaj pomembnih ciljev. Ti cilji so obrati za bogatenje urana, obrati za izdelavo balističnih raket, instituti za načrtovanje orožja, raketni cilji in baze IRGC. Ti cilji bi ostali omejeni in osredotočeni na nadaljnje izčrpavanje Irana. S tem bi dolgoročno naredili režim še bolj nepriljubljen, dobili bi pa še večjo možnost za nastanek bolj osredotočene opozicije in priložnost za nadomestitev teokratskega režima od znotraj. V tem primeru bi bila dobrodošla tudi pomoč obveščevalnih služb Izraela.

Po drugi strani lahko nadaljujejo pogajanja ter se eni in drugi izognejo konfrontaciji, ki se lahko hitro razširi v večji spopad. Iranci s pogajanji želijo obdržati status quo in se izogniti vojni ter dodatnim sankcijam. ZDA po drugi strani želijo stopnjevati pritisk na Iran do te mere, da se bo režim v naslednjih letih izčrpal. Največja napaka pogajanj pa bi bil podpis sporazuma, ki bi spominjal JCPOA in dal Iranu ponovno moč, da si opomore. Tako bi zmagal teokratski sistem, kar ZDA nikakor ne smejo dopustiti.