[Pozabljeni Slovenci] Jože Abram (1875–1938)

Jože Abram je bil slovenski duhovnik, pisatelj, dramatik, prevajalec in planinec. Rodil se je v Štanjelu leta 1875 in cela življenjska pot ga je vodila po Primorski.

Prav kmalu je začutil klic duhovništva. Po gimnaziji v Gorici je šolanje nadaljeval v Ljubljani in končal študij teologije. Kot duhovnika so ga desetletja pošiljali po različnih župnijah Primorske, ki jo je podrobno spoznal.

Kot kaplan je služboval v Bovcu in kot vikar v Trenti. Tu se je navdušil nad življenjem domačinov in začel zbirati etnografski material ter ustanavljal knjižnice, društva in denarne ustanove, s katerimi je ljudem poskušal pomagati pri izboljšanju socialnega položaja. Navdušil se je nad slovenskimi gorami in tu srečal znane planince s konca 19. stoletja: Antona Tobarja, Andreja Komaca ter Juliusa Kugyja in Jakoba Aljaža, s katerimi je osvojil veliko število takrat še skorajda neobiskanih vrhov.

Pisanje In prevajanje

Duhovniška pot ga je vodila v Novake, kjer ga je njegov sošolec Janez Evangelist Krek navdušil za pesnikovanje in pisanje. Iz teh časov izhaja drama Zlatorog. Poleg ustvarjalnega pisanja je postal priznan prevajalec iz ukrajinščine; prevajal je dela najpomembnejšega ukrajinskega pesnika Tarasa G. Ševčenka. Objavljal je pod psevdonimom Bajda Kazak, še rajši pa kot Josip Abram Trentar. Njegovo najbolj znano delo je Vmeščenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvode pri Gospé Sveti na Koroškem.

Duhovnik in intelektualec

Duhovniški poklic ga je vodil v Bilje v Vipavski dolini, pa v Bukovico, Orehovlje in Obloke, kjer je preživel prvo svetovno vojno. Na koncu je služboval v Sveti Luciji, današnjem Mostu na Soči in Pevni. Po vojni je bil kot duhovnik in intelektualec trn v peti italijanskim oblastem in je kot številni drugi rodoljubi moral oditi na drugo stran novonastale meje, v Ljubljano. Tu je leta 1938 umrl. Skorajda stoletje že mineva od časov njegovega ustvarjanja. Za njim je ostal spomin na podeželskega duhovnika, ki je živel za svoje vernike in z njimi.

Po vojni je bil kot duhovnik in intelektualec trn v peti italijanskim oblastem in je kot številni drugi rodoljubi moral oditi na drugo stran novonastale meje, v Ljubljano.