Prve demokratične volitve: večstrankarske, ne pa tudi v celoti svobodne

Prve demokratične volitve pri nas leta 1990 so bile resda večstrankarske, niso pa bile tudi v celoti svobodne in poštene, je nocoj na javni tribuni v organizaciji Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve poudaril predsednik SDS Janez Janša. Posledice tega, da Demos ni zmagal z višjo razliko, so se kazale tako v sprejemanju osamosvojitvenih dokumentov, med katerimi so bili nekateri ključni »po sreči in božji milosti« sprejeti s pičlo večino, kot tudi v poznejšem razvoju slovenske države.

Čas prostosti

V Evropi in tudi v Sloveniji je med letoma 1988 in 1992 nastopil »sorazmerno redek čas prostosti«. Gre za čas, ko dovolj ljudem postane jasno, da tako, kot je bilo, ne more iti več naprej, je obdobje osamosvajanja v kontekst umestil zgodovinar Aleš Maver.

V takšnem času pride ali do popuščanja obstoječih oblasti ali pa do sprememb. V luči tedanjega evropskega prostora je bila Slovenija po njegovi oceni zelo težak teren. V večini vzhodnoevropskih držav je bila zmaga demokratičnih sil bistveno bolj krepka, pri nas pa je Demos v družbenopolitičnem zboru prejel 47 od 80 sedežev.

Med vzroki za takšen razplet je Maver izpostavil, da je bila pri nas komunistična revolucija »samonikla« in ne izvožena iz Sovjetske zveze. Tudi zato je bila ocena glede dejanske pripravljenosti starih političnih struktur na demokratizacijo zmotna. V naslednjih letih in desetletjih se je pokazalo, da je bila ta pripravljenost zelo omejena. Tudi nobenega kompromisa niso sprejeli iz prepričanja, saj se je izkazalo, da so pozneje na vsak način skušali nazaj pridobiti tisto, čemur so se morali v letih »prostosti« odreči.

Kdo je Kučanu štel glasove?

Volitve leta 1990 so bile večstrankarske, niso pa bile v celoti poštene, je vzroke za pičlo (in ne bistveno bolj suvereno) zmago Demosa opisal predsednik SDS Janez Janša. Listine tedanje Konference za varnost in sodelovanje v Evropi so v tem smislu predpisovale pet kriterijev, od katerih pa sta bila pri nas izpolnjena le dva, trije pač ne. Tujih organov, ki bi glasovanje nadzorovali, pa takrat ni bilo.

Med neizpolnjenimi pogoji je Janša izpostavil neenakovreden dostop do medijev pa tudi nepluralno sestavljene volilne odbore, ki jih je imenovala partija. Isti volilni odbori so seveda šteli tudi glasovnice za Milana Kučana, ki je tedaj v boju za predsedniški položaj premagal Jožeta Pučnika.

Toda po prepričanju Janše tako velike razlike med volitvami v skupščino in volitvami v predsedstvo ni mogli biti. V Ljubljani rezultat gotovo ni bil takšen, kot se je prikazovalo, je pojasnil in dodal, da je bilo v zvezi z glasovanjem tudi na stotine pritožb, a so bile vse zavrnjene.

Posledica vsega tega so bili kompromisi, ki jih je moral sprejemati Demos, vključno z ustavo, ki ni bila takšna, kot je predvidevala pisateljska ustava iz leta 1988, je pojasnil Janša. Spomnil pa je tudi, da so številni predpisi, ki so omogočili zavarovanje samostojne države, skozi skupščino šli za las. Vključno z obrambno zakonodajo in vojaškim proračunom.

Ladja s ključnim orožjem za zavarovanje osamosvojitve je zaradi zamika pri sprejemanju dokumentov v Slovenijo prispela vsega dva ali tri dni pred osamosvojitvijo. Nekatere stvari so po besedah Janše uspele »po sreči in božji milosti«.

Peterle: SKD so izvolili »najbolj tepeni«

Vendarle je demokratična opozicija na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 volitve dobila. V njenem okviru je največ glasov prejela SKD, zato je Lojze Peterle postal tudi predsednik prve slovenske vlade. In to kljub temu, da predvolilne ankete njegove stranke praktično niso zaznale. Peterle vzroke za to danes pripisuje dvema skupinama, ki sta bili za časa prejšnjega režima »najbolj tepeni« – prva so bili kristjani, druga pa kmetje.

Demos je na politični parket prišel s pobudo, vizijo in ciljem, ki so ga ljudje najprej izbrali na volitvah, nato pa potrdili še na plebiscitu, je spomnil na današnji tribuni. Obenem pa je opomnil na nekatere nedosledne interpretacije pomena nekaterih zgodovinskih dogodkov za osamosvojitveni proces – med drugim akcije Sever in odhoda slovenske delegacije s 14. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije v začetku leta 1990, ko je bilo tako že jasno, da je z bivšo državo konec.

Slovenska obrtniška stranka (pozneje Socialna liberalna stranka) se je Demosu pridružila v začetku leta 1990. Njen prvi predsednik Vitomir Gros se danes spominja, kako popolnoma sesuti sta bili tako tedanje jugoslovansko kot slovensko gospodarstvo. Ljudje so pozabili, da smo bili tik pred bankrotom. Tudi zato se je prepoznal v Demosovem programu, ki je poleg osamosvojitve domovine in demokratizacije predvideval tudi izničenje komunističnega vpliva na gospodarstvo.

Se pa Gros tudi spominja, kako je bila tudi komunistična stran v luči demokratičnega vrenja prisiljena pristajati na določena odstopanja. Ko gre za plebiscit, je Kučan po besedah Grosa sprva imel celo idejo, da bi mejo za njegov uspeh postavili pri 75-odstotni udeležbi in 75-odstotnem strinjanju s predlogom. Nazadnje je moral le pristati na 50-odstotkov.

Izkazalo se je sicer, da je bila udeležba in potrditev Demosovega programa nazadnje na plebiscitu potrjena še z bistveno bolj suvereno večino. Ob več kot 93-odstotni udeležbi se je za samostojno državo izreklo skoraj 96 odstotkov oziroma 88,5 odstotka vseh takratnih volilnih upravičencev.