Zakaj Elon Musk in Google selita UI v vesolje in kaj to pomeni za Slovenijo?

Tomaž Cuder

28. 5. 2026 ob 9:00
0 komentarjev

Svet

POSLUŠAJ ČLANEK

Elon Musk je pred kratkim na omrežju X zapisal pomenljive besede: »Kot dokazuje nedavno razširjeno partnerstvo s podjetjem Anthropic, SpaceX ponuja računalniško moč za umetno inteligenco (AI compute) kot storitev v izjemnem obsegu. Sčasoma, še posebej z orbitalnimi podatkovnimi centri, lahko pričakujemo, da bomo storitve umetne inteligence ponujali v ekstremnem merilu.« Kaj ta navidezno znanstvenofantastična napoved vizionarja pomeni za globalno geopolitiko, kje so dejanske meje zelenega prehoda in zakaj bi morala ob teh besedah slovenska ter evropska politika močno zastriči z ušesi, smo zapisali v nadaljevanju.

Anthropic is paying Elon Musk ~$41M a day.
$1.25B/month. $45B total through 2029.
For Colossus 1, the 300MW Memphis supercluster.

AI’s two biggest rivals are now landlord and tenant. xAI calls it their “dual monetization strategy.”

Elon competes head-on with Grok while… pic.twitter.com/3EbnOoCHFb
— Alvin Foo (@alvinfoo) May 22, 2026

JUST IN: Claude AI developer Anthropic to pay Elon Musk's SpaceX $1.25 billion per month until May 2029. pic.twitter.com/JnqaUuzTwM
— Watcher.Guru (@WatcherGuru) May 20, 2026

Anthropic is paying Musk $1.25B per month.

Not for ads. Not for a partnership.
To rent his data centers.

$45 billion total.
220,000 GPUs.
Through 2029.

The company that competes with Grok
is now funding xAI's infrastructure.

This is wild. pic.twitter.com/FJN4tWRUvt
— f0rest (@f0restfomo) May 25, 2026

Globalna tehnološka in civilizacijska krajina je na prelomni točki. Eksponentna rast zmogljivosti sistemov umetne inteligence (UI) trka ob stroge fizične, prostorske ter predvsem energetske meje našega »modrega« planeta. Razvojna paradigma se vse bolj odmika od zgolj programske opreme k vedno bolj surovi infrastrukturni in elektroenergetski moči. Kdor ima dostop do najsodobnejših procesorjev in predvsem do poceni, neprekinjene električne energije, bo narekoval prihodnost človeštva. Vsaj tako kažejo zadnji tehnološki premiki.

V tem kontekstu se Muskova podjetja na očeh svetovne javnosti preoblikujejo v enega najpomembnejših ponudnikov računalniške infrastrukture za umetno inteligenco na svetu. Strateška odločitev, da se procesne kapacitete sčasoma preselijo v zemeljsko orbito, pa razkriva, da na Zemlji preprosto ni več dovolj prostora in poceni energije za naslednji korak v razvoju.

Kdor ima dostop do najsodobnejših procesorjev in predvsem do poceni, neprekinjene električne energije, bo narekoval prihodnost človeštva.

Kdo sta glavna akterja 40-milijardne pogodbe?

SpaceX: Podjetje, ki ga je ustanovil vizionar Elon Musk in je bilo primarno znano kot globalni monopolni igralec na področju vesoljskih izstrelitev ter satelitskega interneta (Starlink). Z nedavno krovno vertikalno integracijo maja 2026, ko so vase pripojili raziskovalno podjetje xAI in omrežje X (nekdanji Twitter) ter vse združili v divizijo »SpaceXAI«, se je SpaceX prelevil tudi v gigantskega ponudnika infrastrukture za umetno inteligenco. S prihajajočo največjo javno ponudbo delnic (IPO) v zgodovini ciljajo na vrednotenje do 2 bilijona dolarjev in absolutno prevlado na trgu oblaka.

Anthropic: Eno izmed vodilnih svetovnih raziskovalnih podjetij na področju generativne umetne inteligence. Njihov glavni produkt je visoko zmogljiva družina velikih jezikovnih modelov Claude. Zaradi eksponentne rasti in popularnosti premium naročniških paketov (Claude Pro in Claude Max) Anthropic potrebuje enormne količine procesorske moči in energije za izvajanje sklepov (inference) – torej za neprekinjeno in bliskovito odgovarjanje na zapletene poizvedbe uporabnikov v realnem času.

Vojna za megavate in rojevanje novega monopola

Da bi razumeli Muskovo objavo, moramo pogledati številke, ki se skrivajo v ozadju zgodovinske pogodbe med podjetjema SpaceX in Anthropic. Anthropic bo podjetju SpaceX plačeval 1,15 milijarde evrov (1,25 milijarde dolarjev) vsak mesec za ekskluziven dostop do masovnih računalniških zmogljivosti. Če bo dogovor veljal do izteka v maju 2029, bi njegova vrednost lahko presegla kar 36,8 milijarde evrov (40 milijard dolarjev).

Srce tega posla predstavljata podatkovna centra Colossus 1 in prihajajoči Colossus 2. Izvirni center v Memphisu integrira več kot 220.000 visoko zmogljivih grafičnih procesnih enot (GPU) podjetja Nvidia in operira z nepredstavljivo močjo 300 megavatov (MW). SpaceX, ki je te kapacitete prvotno gradil za svoj model Grok, presežke zdaj oddaja v obliki storitve računalniške moči (Compute-as-a-Service). S tem je neposredno vstopil na trg in postal eden največjih konkurentov gigantom, kot so Amazon, Google in Microsoft.

Tudi Google s »Projektom Suncatcher« beži v orbito

Čeprav astronomska pogodba med podjetjema SpaceX in Anthropic nakazuje na trenutno premoč Elona Muska, njegov največji tekmec ne stoji križem rok. Tehnološki gigant Google namreč v ozadju bije vzporedno in neusmiljeno bitko za prevlado nad orbitalno infrastrukturo prihodnosti.

Google v sodelovanju s podjetjem Planet Labs aktivno razvija lasten inovativni raziskovalni program z imenom Project Suncatcher (Projekt Lovilec sonca). Njihov cilj je pragmatičen in časovno natanko odmerjen: do začetka leta 2027 nameravajo v orbito izstreliti prva poskusna satelita. Ta ne bosta namenjena le komunikaciji, temveč bosta opremljena z Googlovimi lastnimi procesorji TPU (Tensor Processing Unit) – ključnim orožjem podjetja za poganjanje naprednih modelov umetne inteligence. Primarni namen te misije je praktični preizkus delovanja in predvsem reševanje vprašanja hlajenja teh izjemno obremenjenih čipov v ekstremnih pogojih vesoljskega vakuuma.

Tehnološki gigant Google namreč v ozadju bije vzporedno in neusmiljeno bitko za prevlado nad orbitalno infrastrukturo prihodnosti.

Ironija in paradoks vesoljskega monopola

Ob tem pa Google trči ob nenavaden in skorajda bizaren poslovni paradoks sodobne tehnološke geopolitike. Ker ima Muskova družba SpaceX v tem trenutku pod popolnim nadzorom globalni trg vesoljskih izstrelitev, bo Google za utirjenje svoje konkurenčne UI infrastrukture v vesolje verjetno prisiljen najeti – ravno Muskove rakete. Google bo torej prisiljen plačati milijone svojemu največjemu tekmecu, da mu ta sploh omogoči vstop v orbito.

Ta dinamika razkriva, kako globoko se preoblikuje svetovni trg storitev v oblaku. Google, ki je skupaj z Amazonom in Microsoftom vrsto let zasedal nesporni prestol infrastrukture oblakov, se zdaj sooča z brutalnim vdorom na lastno dvorišče. SpaceX s ponujanjem surove računalniške moči kot storitve (Compute-as-a-Service) prek centrov Colossus postaja neposredni tržni konkurent uveljavljenim velikanom iz Silicijeve doline.

Tako Elon Musk kot vodstvo Googla sta prišla do spoznanja, da se razvoj umetne inteligence na Zemlji sooča z energetsko potratnostjo in birokratskimi preprekami. Beg v vesolje je zato »poslovna nuja«. Orbitalna tekma se je tako uradno že začela, njen zmagovalec pa bo narekoval digitalne in gospodarske pogoje naslednjega desetletja.

Google bo prisiljen plačati milijone svojemu največjemu tekmecu, da mu ta sploh omogoči vstop v orbito.

Beg v orbito: Rešitev pred sindromom NIMBY in energetsko sušo

Musk: SpaceX Is Actively Seeking More AI Compute Customers, After Anthropic Deal https://t.co/EnLZR04wZ4
— zerohedge (@zerohedge) May 26, 2026

A celo 300 megavatov v Memphisu je šele začetek. Musk v svojem zapisu eksplicitno omenja 'orbitalne podatkovne centre'. Zakaj bi kdorkoli pošiljal strežnike v vesolje? Razlog je preprost in zastrašujoč: umetna inteligenca je trčila ob energetski zid Zemlje in je super lačna elektrike.

Sodobni centri za umetno inteligenco so neusmiljeni porabniki elektrike. Vsaka kompleksna poizvedba, generiranje besedila ali slike in predvsem nenehno učenje nevronskih mrež zahtevajo sočasno delovanje sto tisoče čipov, ki praznijo energetska omrežja hitreje kot je mogoče zgraditi in priključiti nove elektrarne. Planet Zemlja tako zaradi neustavljivega apetita umetne inteligence po surovi elektriki postaja dobesedno premajhen. Lokalna energetska omrežja v razvitem svetu klecajo pod obremenitvami. Poleg enormnih energetskih zahtev se industrija sooča z odporom lokalnih skupnosti (sindrom NIMBY – »Ne na mojem dvorišču«) in ekološkimi zahtevami, saj hlajenje takšnih centrov terja milijone litrov pitne vode.

Vesolje po drugi strani ponuja rešitev v obliki neprekinjene, 24-urne čiste sončne energije brez oblakov in noči, nobenih ozemeljskih sporov ter popolno neodvisnost od lokalnih zakonodaj in okoljevarstvenih birokratov.

Pri tem SpaceX ni edini. Celo njihov največji tekmec, Google, aktivno razvija »Project Suncatcher« – inovativni raziskovalni projekt, v okviru katerega nameravajo v sodelovanju s podjetjem Planet Labs do začetka leta 2027 v orbito izstreliti prva poskusna satelita, opremljena s procesorji TPU, da bi testirali delovanje in hlajenje umetne inteligence v vesolju. Paradoksalno je Google za izstrelitev te infrastrukture morda celo prisiljen najeti ravno Muskove rakete.

Sodobni centri za umetno inteligenco so neusmiljeni porabniki elektrike.

Kaj je sindrom NIMBY?

Kratica NIMBY izhaja iz angleške fraze »Not In My Back Yard«, kar v slovenskem prevodu pomeni »Ne na mojem dvorišču«.

Gre za pogost sociološki in urbanistični pojav, pri katerem prebivalci ali lokalne skupnosti nasprotujejo umestitvi novih infrastrukturnih projektov v svojo neposredno bližino, čeprav načeloma priznavajo njihovo širšo družbeno ali gospodarsko korist. Ljudje razvoj in tehnologijo podpirajo, vendar strogo pod pogojem, da se gradnja in z njo povezani vplivi ne dogajajo v njihovi soseščini.

V kontekstu umetne inteligence in energetike: Medtem ko sodobna družba zahteva hitrejše tehnološke rešitve, industrija pri gradnji orjaških podatkovnih centrov vse pogosteje trči ob zid lokalnega odpora. Glavni razlogi za nezadovoljstvo prebivalcev vključujejo:

Ekstremne energetske zahteve, ki lahko destabilizirajo lokalna omrežja.
Ekološke obremenitve, saj hlajenje strežniških sistemov terja milijone litrov lokalne pitne vode.
Hrup močnih hladilnih sistemov in vizualno degradacijo prostora.

Prav ta neizprosen lokalni odpor je eden izmed ključnih razlogov, zakaj tehnološki giganti rešitev za nadaljnjo širitev infrastrukture iščejo zunaj meja našega planeta – v orbiti, kjer »dvorišč« preprosto ni.

Inženirska nočna mora: Sevanje in hlajenje v vakuumu

Ideja je genialna, izvedba pa peklenska. V brezzračnem prostoru vesolja namreč ni konvekcije (kroženja zraka) in izhlapevanja, ki na Zemlji hladita vroče strežnike. Toploto je mogoče odvajati izključno preko infrardečega toplotnega sevanja. Izračuni kažejo, da bi za hlajenje 5-gigavatnega orbitalnega podatkovnega centra potrebovali masivne radiacijske plošče v velikosti več kvadratnih kilometrov.

Ideja je genialna, izvedba pa peklenska.

Druga, še resnejša nevarnost so kozmični žarki. Visokoenergijski delci v vesolju redno povzročajo, t. i. preobrate bitov (angl. bit-flips) v spominu računalnikov. Za komercialne grafične kartice, ki procesirajo modele umetne inteligence in niso strojno zaščitene pred sevanjem, so takšni dogodki lahko usodni, saj povzročijo trajne okvare in napačne izračune. Kljub tem izjemnim tehničnim in finančnim tveganjem so potencialne nagrade tako velike, da se je tekma med tehnološkimi velikanoma – in velesilama ZDA ter Kitajsko – že začela.

Koliko elektrike sploh »pokuri« vaš pogovor z umetno inteligenco?

Da bi resnično razumeli enormne in hitro rastoče energetske zahteve UI sektorja, ki silijo v selitev podatkovnih centrov v orbito, moramo to super lakoto prevesti v nam znane, vsakodnevne številke. Razlika med tem, ko iščemo informacije preko klasičnega iskalnika, in tem, ko isto vprašanje zastavimo pametnemu UI modelu, je astronomska.

Klasično iskanje prek brskalnika Google porabi približno od 0,3 do 1 vatne ure (Wh) električne energije. Na drugi strani posamezna poizvedba pri naprednem modelu umetne inteligence za generiranje odgovora porabi med 3 in 5 Wh, kar pomeni, da je klepet z UI približno 10- do 20-krat bolj potraten.

Kaj to pomeni v praksi?

Eno samo zastavljeno vprašanje in pridobljen odgovor pri UI klepetalniku porabi približno toliko energije, kot bi jo porabili za 2 do 3 minute polnjenja vašega pametnega mobilnega telefona. Če ste nekoliko bolj aktivni uporabnik in UI klepetalniku, dnevno zastavite samo okoli 10 vprašanj (kar nanese približno 30 Wh), s tem porabite toliko elektrike, kot bi jo potrebovali za eno do dve uri neprekinjenega dela na povprečnem prenosnem računalniku, ali pa za skoraj tri celovita polnjenja baterije mobilnega telefona na teden. Na osebni ravni se te številke morda zdijo majhne, a ko jih pomnožimo z milijardami uporabnikov po vsem svetu, ki generirajo milijarde takšnih poizvedb na dan, dobimo orjaško skupno dnevno obremenitev omrežij. K temu je treba prišteti še nepredstavljivo količino energije, ki se predhodno porabi za samo učenje (trening) teh modelov.

Eno samo zastavljeno vprašanje in pridobljen odgovor pri UI klepetalniku porabi približno toliko energije, kot bi jo porabili za 2 do 3 minute polnjenja vašega pametnega mobilnega telefona.

Slovenska in evropska realnost: Budnica ob zatonu

Kaj te globalne tekme v gigavatih pomenijo za Slovenijo in Evropo? Ob soočenju številk slovenska realnost prinaša streznitev.

Po podatkih Statističnega urada RS (SURS) je v Sloveniji v letu 2023 delovalo 41 obravnavanih podatkovnih centrov, katerih skupna nazivna moč je znašala zgolj okoli 7,5 MW, v celotnem letu pa so porabili 36.833 MWh električne energije. Naš nacionalni ponos, superračunalnik Vega v Mariboru, za svoje delovanje potrebuje približno 2 MW električne moči. Na drugi strani luže en sam Muskov podatkovni center za umetno inteligenco (Colossus 1) trenutno porablja 300 MW, v planu pa so gigavatni sistemi.

Tudi v Sloveniji upravičeno polagamo upe v projekte, kot je novoustanovljena Slovenska tovarna umetne inteligence (SLAIF), ki naj bi ob podpori superračunalnikov pomagala pri digitalni preobrazbi in medicini, a se v ozadju bije bitka za preživetje elektroenergetskega omrežja. Podjetje Elektro Ljubljana je nedavno prejelo 50 milijonov evrov posojila Evropske investicijske banke (EIB) izključno za to, da bo slovensko omrežje sploh preneslo priklop vseh novih sončnih elektrarn in toplotnih črpalk, ki jih prinaša zeleni prehod.

A prav tukaj se skriva ključni problem Evrope. Konkurenčnost na področju umetne inteligence zahteva ogromne količine stabilne in poceni energije. Kot opozarjajo kritiki trenutnih evropskih energetskih politik, podatkovni centri na Kitajskem plačujejo okoli 3 cente za kilovatno uro, medtem ko so cene v Evropi pogosto blizu 30 centov. Na drage, nestabilne sončne panele in vetrnice, ki so odvisni od muhavosti vremena, enostavno ni mogoče resno in zanesljivo poganjati globalne infrastrukture za umetno inteligenco. Evropska »zelena norost« po mnenju mnogih analitikov ni uničila zgolj tradicionalne težke industrije, temveč nas že v štartu izključuje iz tekme za industrijo prihodnosti.

Konkurenčnost na področju umetne inteligence zahteva ogromne količine stabilne in poceni energije.

Energetska suverenost ali digitalna kolonizacija

Ko torej Elon Musk in korporacije, kot je Google, svoj pogled usmerjajo v vesolje in orbitalne podatkovne centre, s tem ne uresničujejo samo otroških sanj o osvajanju vesolja. Bežijo pred birokracijo, dragimi energenti in fizičnimi omejitvami na zemeljskih tleh.

Za Slovenijo in Evropo je sporočilo jasno: kdor ne bo sposoben zagotoviti robustnih, stabilnih, zanesljivih in poceni virov pasovne energije (tukaj je ključnega pomena pravočasna razprava o jedrski energiji in stabilnem omrežju), bo v prihajajočem desetletju digitalno in gospodarsko povsem koloniziran s strani tistih, ki to energetsko moč – na Zemlji ali nekaj sto kilometrov nad njo – že imajo.