Spoštljiv spomin na žrtve komunizma in poziv k spravi: Ne morejo vzeti spomina

Slovenski narod je šel skozi svoj pasijon: skozi trpljenje, skozi razdeljenost, skozi rane, ki še danes niso zaceljene. Toda pasijon se ne konča na križu. Če ni vstajenja, pasijon nima smisla. Vstajenja pa ni brez resnice, priznanja krivic in ljubezni, je bilo slišati na letošnji slovesnosti v spomin na žrtve komunističnega nasilja.

Četrto leto zapored so se na pietetni slovesnosti na Trgu republike zbrali svojci pomorjenih žrtev komunističnega nasilja in drugi sočutni udeleženci. Na predvečer, 17. maja, dneva spomina nanje, so se v besedi, verzih in pesmi poklonili rojakom, ki še vedno čakajo na dostojen pokop. Slovesnost je zaznamoval spoštljiv, tih poklon, cvetje, množica sveč in slovenske zastave. Kot je v navadi, so svojci s seboj prinesli tudi križe z napisi krajev in številko, ki predstavlja število pomorjenih.

Za številkami so zgodbe

»Številke na njih niso samo seštevki mrtvih,« je navzoče opomnila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch. Za temi številkami so zgodbe ljudi, njihova hrepenenja in talenti, ki bi jih lahko darovali v dobro svojih bližnjih, svojih vasi, mest in naroda, ki so ga neizmerno ljubili. »Če jih ne bi revolucionarna oblast obsodila na krivično smrt,« je opozorila.

Udeležba na slovesnosti, ki je iz leta v leto večja, sicer kaže, da to sicer prodira v zavest naroda. A po oceni dr. Jaklitscheve prepočasi. Tako boleče odmeva pred nekaj tedni sprejeta odločitev ustavnega sodišča, da ni pristojno se izrekati o ukinitvi dneva spomina. Tehnično ima morda prav. »Toda komunistično nasilje je preveč zarezalo v naš narod, ga pohabilo in razklalo, da bi si to lahko privoščilo,« je povedala zgodovinarka.

Ukinitev dneva spomina namreč pomeni institucionalno sporočilo, da trpljenje, ki ga je država še včeraj štela za vredno posebnega javnega spomina, tega priznanja danes nima več, je dr. Helena Jaklitsch citirala enega od dveh ustavnih sodnikov, ki sta glasovala proti. V sklepnem delu slovesnosti pa je izrazila tudi upanje, da bo ta prihodnje leto že potekala na predvečer uradnega praznika, dneva spomina.

Tišina, ki ni prazna

»Nocoj stojimo tukaj v tišini, ki ni prazna. To je tišina, ki govori. Tišina zemlje, ki skriva zgodbe. Tišina srca, ki nosi spomin. To ni le spomin na zgodovino, to je spomin na ljudi. Na očete, matere, sinove in brate. Na tiste, ki niso imeli dostojnega pokopa. Na tiste, ki niso imeli zadnje besede. Na tiste, ki niso imeli pravice, da bi bili žalovani,« je v nagovoru dejal Marcelo Brula, sin preganjanih staršev, sicer pa tudi režiser Škofjeloškega pasijona.

Kot je poudaril, ga starši niso učili iskati krivcev, pač pa tega, da ostane človek. Velik del življenja je sicer preživel v Argentini. Slovenski narod z izseljevanjem na tuje po njegovih besedah ni izgubil samo ljudi, ampak tudi domove, družine in generacije, ki so morale zaradi strahu oditi.

Ostali so zvesti Bogu in domovini

»A tisti, ki so odšli, niso nehali biti Slovenci,« je poudaril. Naprej so gradili skupnost na temeljih vere, šolstva in kulture. Ustanovili so šole, da bi otroci znali jezik svojih staršev. Peli so v zborih, da bi ohranili dušo slovenskega naroda. »Ostali so Slovenci, zvesti Bogu in domovini,« je poudaril. Otroci, ki so bili rojeni daleč stran, so tako zrasli z zgodbo o Sloveniji, z ljubeznijo do domovine, ki je niso nikoli videli, z občutkom pripadnosti, ki ni bil samoumeven, ampak podarjen.

»Danes ne stojimo tukaj, da bi sodili. Stojimo tukaj zato, ker si upamo pogledati resnici v obraz,« je povedal Brula, Kot je poudaril, brez resnice ni miru. Sprava ni beseda, sprava je pot, je povedal in izrazil upanje po medsebojnem spoštovanju in ljubezni. Lahko ukinejo dan, ne morejo pa ukiniti spomina, je še poudaril in izrazil zadovoljstvo, da se tudi na ravni države odpirajo poti, ki želijo žrtvam prikritih grobišč vrniti ime, dostojanstvo in mesto v skupnem spominu. »Ne zaradi politike, ampak ker smo ljudje,« je dodal.

Rekviem

Slovesnost so zaznamovali tudi varuhi spomina, ki so predstavili zgodbe pokojnih svojcev in znancev, ki se jih spominjajo v molitvi. Igralec Pavle Ravnohrib pa je navzočim prebral imena nekaterih od 3450 žrtev iz Macesnove gorice. Pieteten in spoštljiv odnos do žrtev komunističnega nasilja je Ravnohrib odstrl tudi v verzih Toneta Ferenca v pesmi Rekviem.

»Tokrat praznoval ne bom.

Ne konca vojne in ne zmage.

Zaprl se bom v svoj tihi dom

in molil za Slovence svoje drage.

Za njih bom molil,

ki so nekoč bili rdeči, beli, plavi

in vsak v svobodo svojo zroč

izginili v gorja poplavi.

Naj Lux Perpetua zdaj sveti vsem,

ki v breznih in grobovih spijo,

in Requiem Aeternam njih kostem,

kjer koli trhle še ležijo.«

Slovesnost so s pesmijo pospremili člani moškega pevskega zbora TD Briše, rahločutne melodije sta iz citer izvabljali Neli in Karmen Zidar Kos. Molitev za vse žrtve, ki jim je totalitarni režim vzel življenje, pa je pred gotovo več kot 1000 udeleženci nocojšnje slovesnosti vodil duhovnik Rok Pogačnik.