Razvojni zakon na preizkušnji: bo Slovenija izbrala višje plače in konkurenčnost ali višje davke?

Pred Slovenijo je politični in gospodarski preizkus, ki bo pomembno zaznamoval jesensko dogajanje. Sindikati so začeli zbirati podpise za referendum o interventnem zakonu za razvoj Slovenije, njegovi zagovorniki pa opozarjajo, da gre za enega pomembnejših korakov k bolj konkurenčnemu gospodarstvu, višjim neto prihodkom in ustvarjanju novih delovnih mest.

V razpravi se tako ponovno odpira staro vprašanje: ali lahko socialno državo dolgoročno financiramo brez močnega gospodarstva? V Klubu slovenskih podjetnikov (SBC) opozarjajo, da je odgovor jasen – ne.

Izvršni direktor SBC Gregor Trebušak poudarja, da mora država ustvariti okolje, v katerem se znanje, delo, podjetnost in pogum izplačajo. Slovenija po njegovem ne more biti uspešna, če ljudem in podjetjem z visokimi davki odvzame prevelik del ustvarjenega.

Kaj prinaša razvojni oziroma omnibus zakon?

Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije posega na področje desetih drugih zakonov. Sprejet je bil na predlog poslancev NSi, SLS, Fokusa, Demokratov in Resnice, podprli pa so ga tudi poslanci SDS.

Med pomembnejšimi ukrepi je znižanje DDV na osnovna živila, predvidena pa je tudi možnost nižje stopnje DDV za določene energente v času energetske krize. 

Zakon posega tudi na področje prispevkov. Popoldanski s. p.-ji, izvajalci dopolnilne dejavnosti na kmetiji, sobodajalci in upokojenci bi bili oproščeni plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo. Predlagana je tudi ugodnejša davčna obravnava normiranih podjetnikov. 

Največ polemik pa je povzročila omejitev najvišje osnove za plačilo socialnih prispevkov pri 7.500 evrih bruto mesečno. Prav ta ukrep je postal osrednja tarča sindikatov.

Sindikati opozarjajo na izpad prihodkov

Sindikati so ob začetku zbiranja podpisov za referendum poudarili, da zakon po njihovem mnenju koristi predvsem najbolje plačanim.

Generalna sekretarka Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Martina Vuk je dejala, da je zakon namenjen predvsem ljudem z najvišjimi plačami ter da bi zaradi omejitve prispevne osnove prišlo do zmanjšanja prilivov v socialne blagajne. To je osrednji argument sindikalne kampanje: manj prispevkov pomeni manj denarja za socialno državo.

Toda zagovorniki zakona opozarjajo, da je tak pogled preozek.

Brez močnega gospodarstva ni močne socialne države

Poslanec NSi Aleksander Gungl meni, da sindikalna kampanja temelji na spodbujanju nevoščljivosti do ljudi z višjimi dohodki. Po njegovem bi morali sindikati namesto boja proti razbremenitvi gospodarstva predvsem iskati načine, kako ustvariti več kakovostnih in bolje plačanih delovnih mest.

Podobno razmišlja tudi poslanka NSi Iva Dimic. »Socialna država je tako močna, kot je močno gospodarstvo,« poudarja.

To je pravzaprav bistvo celotnega spora. Država lahko deli le tisto, kar je bilo prej ustvarjeno. Pokojnine, zdravstvo, socialni transferji, šolstvo in javne storitve se ne financirajo iz političnih obljub, ampak iz davkov in prispevkov, ki nastanejo v gospodarstvu.

SBC: Najprej mora nekdo ustvariti vrednost

Predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Marko Bitenc je razpravo postavil širše. Po njegovem socialna država ne more temeljiti zgolj na dobrih namenih, ampak potrebuje uspešna podjetja, kakovostna in dobro plačana delovna mesta, dobiček, potrošnjo ter ljudi, ki lahko v skupno blagajno prispevajo več.

Davki od dobička, prispevki od plač in DDV namreč ne nastanejo sami od sebe. Najprej mora nekdo nekaj ustvariti, razviti, izdelati in prodati.

Bitenc opozarja tudi na slovensko miselnost, po kateri je uspeh športnika pogosto razlog za ponos, medtem ko se na uspeh podjetnika prepogosto gleda s sumničavostjo.

Njegovo sporočilo je zato precej drugačno od tradicionalne slovenske paradigme: Slovenija bi si morala prizadevati za čim več bogatih ljudi in hkrati za družbo brez revščine. To ne pomeni, da mora država bogastvo prerazdeljevati, temveč da mora ustvariti pogoje, v katerih lahko ljudje bogastvo ustvarjajo.

Zakaj je meja 7.500 evrov tako pomembna?

Najvišja prispevna osnova je eden najbolj občutljivih delov zakona. Zagovorniki menijo, da lahko previsoka obremenitev najvišjih dohodkov zmanjšuje motivacijo za delo, podjetništvo in ustvarjanje visoko plačanih delovnih mest.

Če je dodatna bruto plača obremenjena z zelo visokimi davki in prispevki, se podjetnik ali visoko usposobljen strokovnjak lahko vpraša, ali se dodatno delo sploh še izplača.

Sindikati pa opozarjajo na drugo stran enačbe: če so prispevki omejeni, bo v socialne blagajne priteklo manj denarja.

Oba pogleda imata skupno točko: vprašanje je, koliko lahko država vzame, ne da bi s tem zmanjšala pripravljenost ljudi in podjetij ustvarjati.

Slovenija potrebuje več ustvarjene vrednosti

Razprava prihaja v času, ko slovensko gospodarstvo že občuti številne pritiske – od stroškov dela in energije do davčnih obremenitev ter pomanjkanja kadrov. Prav zato gospodarstvo razvojni zakon razume kot signal, da želi Slovenija postati bolj privlačna za delo, investicije in podjetništvo.

Trebušak iz SBC poudarja, da si želijo, da bi vsem, ki v Sloveniji delajo in ustvarjajo, čim več zasluženega denarja ostalo v njihovih žepih. To po njegovem ne pomeni koristi samo za lastnike podjetij. Če podjetju zaradi nižjih obremenitev ostane več denarja, ga lahko vloži v razvoj, nove zaposlitve, višje plače, opremo ali širitev poslovanja.

Jesenska referendumska razprava bo verjetno presegla vprašanje posameznih členov zakona. V ozadju je namreč veliko pomembnejša dilema: Ali želi Slovenija svojo socialno državo financirati z vedno višjimi obremenitvami obstoječih davkoplačevalcev ali pa želi ustvariti pogoje, da bo davkoplačevalcev in ustvarjene vrednosti več?

To je vprašanje, na katerega ne more odgovoriti samo gospodarstvo in nanj ne morejo odgovoriti samo sindikati. Odgovor bo moral dati tudi politični sistem. Socialna država potrebuje denar, denar pa mora biti najprej ustvarjen.

Zato je morda najpomembnejše sporočilo sedanje razprave preprosto: brez uspešnega gospodarstva ni mogoče dolgoročno vzdrževati niti močne socialne države.

Slovenija ima tako pred seboj izbiro med dvema pogledoma na prihodnost. Prvi poudarja predvsem prerazporejanje že ustvarjenega. Drugi želi ustvariti pogoje, da bo ustvarjenega več. Prav zato bo razvojni zakon ena prvih velikih preizkušenj nove oblasti – ter hkrati test, koliko je slovenska politika pripravljena staviti na delo, podjetnost, investicije in ustvarjanje nove vrednosti.