Utrip kulture v samostojni Sloveniji: ob 35-letnici osamosvojitve

Kultura v vsakem obdobju zgodovine kaže, kaj družba ceni, v kaj verjame in pri čem se navdihuje. Ko želimo ob 35-letnici osamosvojitve priti na sled utripu kulture v poosamosvojitvenem času, tega pravzaprav ne moremo storiti drugače, kot da čim bolj pozorno pogledamo, kaj smo Slovenci v tem času cenili, v kaj smo verjeli in pri čem smo se navdihovali.

Vprašanje kulture v poosamosvojitveni Sloveniji ni samo vprašanje umetnosti, ustanov, knjižnic, gledališč, muzejev ali galerij. Je vprašanje, kaj Slovenci danes razumemo kot svoje duhovno, zgodovinsko in civilizacijsko jedro. Je vprašanje, ali smo po osamosvojitvi res postali zrela demokratična kultura ali pa smo politično sicer dobili svojo državo, kulturno in simbolno pa ostali ujeti v nepredelane vzorce starih predosamosvojitvenih vrednostnih in simbolnih monopolov.

Narod kulture

Slovenska kultura je po eni strani nedvomno živa. Še vedno je močno povezana z jezikom, knjigo, šolo, gledališčem, glasbo, muzeji, galerijami, knjižnicami, ljubiteljsko ustvarjalnostjo, lokalnimi skupnostmi in spominom na narodno samobitnost. Slovenija ima razmeroma gosto kulturno mrežo in – glede na majhnost prostora – veliko ustvarjalnih posameznikov. V tem smislu poosamosvojitvena Slovenija ni kulturno prazna družba.

Toda ta živost ne sme prikriti globljega problema. Slovenska kultura nima dovolj skupne civilizacijske samozavesti. Ne zato, ker Slovenci ne bi imeli kulture, ampak zato, ker še vedno ni jasno, iz katere duhovne, zgodovinske in moralne dediščine naj ta kultura črpa svojo legitimnost. Slovenska država se je leta 1991 osamosvojila politično in pravno, kulturno pa ni dovolj jasno opravila prehoda iz totalitarnega in posttotalitarnega sveta v zrelo pluralno demokracijo.

Slovenci smo narod kulture. Nismo se oblikovali skozi veliko ozemlje, močno vojsko ali mogočno državno tradicijo, temveč skozi jezik, knjigo, vero, šolo, duhovno izročilo ter dolgotrajno in močno voljo po samoohranitvi. Zato je kultura pri Slovencih več kot zgolj eno od družbenih področij. Je eden glavnih načinov narodnega obstoja. Osamosvojitev Slovenije zato ni bila zgolj politično-pravni dogodek. Bila je tudi velik kulturni dogodek: trenutek, ko bi slovenska kultura lahko z novo močjo premislila svobodo, državnost, odgovornost, zgodovinski spomin in civilizacijsko pripadnost.

Ta možnost je bila samo deloma izkoriščena. Slovenska literatura, esejistika, gledališče, film, likovna umetnost, arhitektura, glasba in humanistika so po letu 1991 ustvarili pomembna dela. Kulturne ustanove so obstale, knjižnice in kulturni domovi so ostali pomembni, lokalna kulturna društva so še naprej nosilci duhovnega življenja mnogih krajev. Toda osamosvojitev kot osrednji dogodek moderne slovenske zgodovine v kulturi ni dobila mesta, ki bi ji pripadalo. Namesto da bi postala skupni simbol zrele svobode, je bila pogosto potisnjena v strankarski predal, izrinjena iz kulturnega središča ali obravnavana z nelagodjem.

Slovenija se je leta 1991 osamosvojila politično in pravno, kulturno pa ni dovolj jasno opravila prehoda iz totalitarnega in posttotalitarnega sveta v zrelo pluralno demokracijo.

Asimetrija inspirativnih virov

Glavni problem poosamosvojitvene Slovenije je asimetrija moči inspirativnih virov. Formalno imamo demokracijo, politične stranke, volitve, ustavo in menjavanje oblasti. Toda kulturno, medijsko, akademsko in institucionalno se je v veliki meri ohranila kontinuiteta starega simbolnega monopola. Večino poosamosvojitvenega obdobja so Slovenijo vodile levoliberalne oziroma tranzicijskosredinske vlade. To je imelo posledice. Politična desnica ni bila obravnavana kot ena od dveh normalnih demokratičnih možnosti, ampak pogosto kot motnja v sistemu, kot nevarnost ali kot zgodovinski odklon, ki ga je treba nadzorovati, omejevati ali celo moralno delegitimirati.

Ta hendikep desnice ni zgolj parlamentarni. Še bolj je kulturni. Desnica ima volivce, stranke in določeno politično težo, nima pa primerljivega položaja v kulturnih institucijah, medijih, akademskem prostoru, nevladnih omrežjih, šolskem spominu in simbolnem aparatu države. Zato slovenski politični prostor ni nevtralna arena enakovrednih možnosti. Je prostor, v katerem ena stran pogosto nastopa kot domnevno 'naravni' zastopnik normalnosti, napredka in civiliziranosti, druga pa se mora vedno znova opravičevati celo za sam svoj obstoj.

To se jasno pokaže vsakič, ko desnica pride na oblast. Namesto da bi bila menjava oblasti razumljena kot običajen demokratični pojav, se predstavlja kot izredno stanje. Nova vlada še nima niti sto dni poštenega političnega miru, pa je že obravnavana kot sistemska napaka in nevarnost. To ni znak zrele demokracije. Zrela demokracija prenese menjavo oblasti. Zrela demokracija ne razume desnosredinske vlade kot nesreče, ki jo je treba že vnaprej razglasiti za prevarantsko in nenormalno, ampak kot legitimno posledico volilne volje.

Večino poosamosvojitvenega obdobja so Slovenijo vodile levoliberalne oziroma tranzicijskosredinske vlade.

V ozadju tega ni samo politični spor, ampak globlja kulturna razpoka med dvema viroma legitimnosti.

   a) Prvi vir bi lahko imenovali postrevolucionarno-sekularni. Ta se praviloma predstavlja kot nosilec naprednosti, odprtosti, emancipacije, antifašizma, socialne pravičnosti, umetniške avantgardnosti, sekularnosti in kritične kulture. Njegovih dosežkov sicer ni mogoče preprosto zanikati: prispeval je k širjenju javne kulturne infrastrukture, k profesionalizaciji kulturnih ustanov, k socialni dostopnosti kulture, v času hladne vojne tudi k postopnemu odpiranju kulturnega in umetnostnega prostora v mednarodni prostor (npr. Ljubljanski grafični bienale, 1955). Toda v slovenskem primeru ta vir nosi tudi zelo težak zgodovinski dolg. Povezan je bil z revolucionarno logiko, enopartijskim monopolom, ideološkim nadzorom kulture, povojnim nasiljem, političnimi obsodbami, zatiranjem svobode vesti, marginalizacijo Cerkve, protikomunističnih glasov in številnih žrtev. Zato tega vira ni mogoče preprosto imenovati modernega in odprtega.

Modernost ni isto kot revolucionarni prelom. Resnična modernost pomeni pravno državo, pluralnost, svobodo vesti, omejitev oblasti, odprt javni prostor, avtonomijo institucij in sposobnost zgodovinske samokritike. Kadar se modernost razume kot pravica 'napredne' strani, da določa, kdo je legitimen, 'na pravi strani zgodovine', in kdo je ostanek preteklosti, ne gre za modernost, ampak za nadaljevanje revolucionarnega monopola z drugimi sredstvi.

   b) Drugi vir bi lahko imenoval civilizacijsko-kontinuitetni oziroma personalistično-narodni. Ta ne pomeni konservativnosti v običajnem političnem smislu. Vanj sodijo slovenski jezik kot kulturna domovina, krščansko-humanistična dediščina, personalizem, družina, lokalna skupnost, pravna država, narodna samobitnost, srednjeevropska pripadnost, spomin na žrtve totalitarizmov, demokratična opozicija, Nova revija, Majniška deklaracija, plebiscit, osamosvojitev in ustavna demokracija. Ta vir ni manj sodoben zato, ker govori o kontinuiteti. Nasprotno: po izkušnji treh totalitarizmov 20. stoletja je prav varovanje civilizacijske kontinuitete ena najpomembnejših nalog zrele modernosti.

Po totalitarizmih ni najbolj napreden tisti, ki vedno znova pridiga radikalni prelom. Prelom je bil prav geslo totalitarnih ideologij: prelom s starim človekom, staro vero, staro družino, staro kulturo, starim pravom, starim spominom. Po takšni izkušnji je moderno prav to, da znamo varovati krhke pogoje človekovega dostojanstva: vest, spomin, pokop mrtvih, svobodo govora, meje oblasti, pravno državo, družino, jezik, lokalno skupnost, religiozno svobodo, umetniško avtonomijo in odprtost javnega razpravljanja.

Temeljna slovenska kulturna anomalija in tudi krivica je zato v tem, da je bil vir, obremenjen z revolucionarnim in totalitarnim monopolom, predolgo predstavljan kot naravni nosilec modernosti, odprtosti in emancipacije, medtem ko je bil civilizacijsko-kontinuitetni vir pogosto potisnjen v oznake konservativnosti, tradicionalizma ali nazadnjaštva. To ni nevtralna razlika v okusih. To je asimetrija, ki je poosamosvojitveni kulturni prostor močno osiromašila. Kar bi moralo biti priznano kot živa os slovenske kulturne identitete, je bilo pogosto obravnavano kot ideološka motnja. Posledice so očitne.

Kar bi moralo biti priznano kot živa os slovenske kulturne identitete, je bilo pogosto obravnavano kot ideološka motnja.

Glavni problemi poosamosvojitvene kulture

Prvi problem poosamosvojitvene kulture je nezaceljen kulturni spomin. Slovenija še vedno nima dovolj mirnega, resnicoljubnega in dostojanstvenega odnosa do revolucionarnega nasilja in povojnih pobojev. Povojni poboji, revolucionarno nasilje, politični procesi, izključevanje drugače mislečih, emigrantska izkušnja, usoda vernih ljudi, vloga Cerkve, partizanski odpor, kolaboracija, državljanska vojna in osamosvojitev so teme, ki jih praviloma ne obravnavamo kot skupno zgodovino, ampak kot orožje v kulturnem boju. Kultura, ki ne zna pokopati mrtvih in imenovati krivic, ni le civilizacijsko invalidna. Še bolj tragično je, da v sebi ravno zato nima kali nobene smiselne prihodnosti.

Drugi problem je šibek osamosvojitveni kanon. Osamosvojitev je bila eden največjih zgodovinskih dosežkov Slovencev, toda v kulturi ni dobila mesta, ki bi ga upravičeno pričakovali. Imamo proslave, obletnice, dokumentarne oddaje, spominske govore in nekaj umetniških del na to temo, nimamo pa dovolj močnega skupnega umetniškega, literarnega, filmskega, gledališkega in izobraževalnega kanona osamosvojitve. Osamosvojitev je pogosto bodisi politično prisvojena bodisi v kulturi zelo zadržano obravnavana.

Kultura, ki ne zna pokopati mrtvih in imenovati krivic, ni le civilizacijsko invalidna. V sebi ravno zato nima kali nobene smiselne prihodnosti.

Tretji problem je ideologizacija kulturnih institucij. Slovenski kulturni prostor je majhen, zato so kulturne ustanove, razpisi, komisije, mediji, univerze, založbe in javni zavodi še toliko pomembnejši. V majhnem prostoru hitro nastanejo zaprti krogi priznanja, financiranja in simbolnega posvečevanja. Problem ni samo denar. Problem je vprašanje, kdo določa, kaj je legitimna umetnost, kateri spomin je sprejemljiv, kateri avtorji so 'resni', katere teme so moderne in kateri pogledi so že vnaprej sumljivi. Kultura izgublja avtonomijo, kadar postane podaljšek ideološkega habitusa, birokratskega sistema ali omrežja kulturne moči.

Četrti problem je redukcija kulture na politiko identitet in družbeni aktivizem. Kultura sme biti kritična in družbeno občutljiva, vendar ni samo proizvodnja ('pravilnih') stališč. Njena globlja naloga je, da odpira prostor resnice, lepote, spomina, dvoma, bolečine, presežka, igre, kontemplacije in osebnega srečanja s svetom. Kadar kultura postane predvsem moralni in politični seminar, izgubi svojo duhovno moč in svobodo.

Peti problem je šibitev skupnega jezika. Slovenščina je temelj slovenske kulture, vendar je danes pod pritiskom globalne angleščine, digitalnih platform, marketinškega jezika, birokratskega žargona in siromašenja javne besede. Problem ni samo v uporabi tujk. Problem je v tem, da slovenski javni jezik pogosto izgublja natančnost, slogovno razločnost, zgodovinsko globino in sposobnost mišljenja. Če je slovenski narod nastal skozi jezik, potem je kriza jezika civilizacijski, ne zgolj tehnični problem.

Šesti problem je negotov položaj kulturnih ustvarjalcev. Na zunaj se slovenska kultura zdi živa, a mnogi ustvarjalci živijo v negotovih delovnih pogojih. Odvisnost od razpisov, institucij, omrežij in vsakokratnih kulturnopolitičnih prioritet ogroža ustvarjalno avtonomijo. Socialna negotovost ni samo ekonomski problem. Vpliva tudi na duhovno držo kulture, saj ustvarjalca lahko sili v prilagajanje pričakovanjem financerjev, komisij, urednikov, kuratorjev in modnih ideoloških smeri.

Sedmi problem je provincialnost pod masko globalnosti. Slovenska kultura se rada sklicuje na Evropo, globalne tokove, sodobnost in internacionalizacijo. To je lahko dobro. Toda pogosto globalnost pomeni predvsem posnemanje trenutno veljavnih in uveljavljenih kulturnih kodov velikih kulturnih središč. Namesto samozavestnega dialoga s svetom dobimo prevajanje tujih mod v majhen prostor. Prava odprtost ni posnemanje. Prava odprtost pomeni, da iz lastnega jezika, izročila in izkušnje vstopaš v ustvarjalni dialog z drugimi.

Osmi problem je nerazvit odnos med visoko, ljudsko in množično kulturo. Slovenija ima močno ljubiteljsko in lokalno kulturno življenje: zbore, godbe, gledališke skupine, kulturna društva, folkloro, lokalne muzeje, prireditve in knjižnice. Toda med tem svetom in institucionalno visoko kulturo pogosto ni dovolj spoštljivega pretoka. Po drugi strani digitalna množična kultura vse bolj določa okus, pozornost in vrednostne predstave ljudi, zlasti mlajših. Nastaja nevarnost, da bo visoka kultura zaprta v svoje mehurčke, lokalna kultura v ceremonialni amaterizem, množična kultura pa v algoritmično površnost.

Kultura izgublja avtonomijo, kadar postane podaljšek ideološkega habitusa, birokratskega sistema ali omrežja kulturne moči.

Viri vitalizacije

Kljub temu stanje ni brezupno. Slovenska kultura ima močne vire obnove.

Prvi je jezik. Dokler je slovenščina živa kot jezik literature, znanosti, filozofije, molitve, politike, domačnosti, humorja in javne razprave, ima slovenska kultura svojo os.

Drugi vir je lokalnost. Slovenska kultura ni samo prestolnična; živi v krajih, knjižnicah, šolah, cerkvah, društvih, kulturnih domovih, pokopališčih, galerijah in družinskem spominu.

Tretji vir je osamosvojitvena izkušnja, ki ne vsebinsko, ne inspirativno, ne oblikotvorno nikakor še ni izčrpana.

Četrti vir je srednjeevropska lega, ki nam omogoča stik z romanskim, germanskim, slovanskim in mediteranskim svetom.

Peti vir je krščansko-humanistična in personalistična tradicija, ki lahko po totalitarnem stoletju znova spregovori o osebi, vesti, odgovornosti, odpuščanju in mejah oblasti.

Šesti vir je ustvarjalnost posameznikov, ki pogosto presegajo institucionalne in ideološke okvire.

Za zaključek

Če vprašamo, kaj Slovenci danes v kulturnem in civilizacijskem smislu cenimo, lahko rečemo: cenimo obstanek, jezik, domači kraj, naravo, dostojno življenje, izobrazbo, kulturno dostopnost, ustvarjalnost, uspeh majhnega naroda in občutek, da smo kljub zgodovinskim pritiskom »stali inu obstali«. Verjamemo v svobodo, zelo pogosto pa absolutno premalo v njene zahtevne pogoje: resnico, odgovornost, pravno državo, pluralnost in spoštovanje zgodovinskega spomina. Navdihujemo se pri naravi, jeziku, športnih in umetniških uspehih, lokalni skupnosti, evropski pripadnosti in osamosvojitveni izkušnji, čeprav prav tega zadnjega pogosto ne znamo dovolj samozavestno kulturno izraziti.

Največji problem poosamosvojitvene slovenske kulture pa je po mojem mnenju v tem, da še ni povezala svobode in kontinuitete. Predolgo se je zdelo, da je svoboda na strani preloma, kontinuiteta pa na strani preteklosti. Toda po izkušnji totalitarizmov je treba to obrniti. Svoboda brez kontinuitete hitro postane samovolja, kontinuiteta brez svobode pa jalova kvazitradicija. Zrela kultura potrebuje oboje: kontrapunkt ustvarjalne svobode in civilizacijskega spomina.

Slovenska kultura ne potrebuje novega revolucionarnega preloma. Potrebuje osvoboditev od starega monopola. Dozorela bo šele tedaj, ko bo modernost osvobojena revolucionarne dediščine, kontinuiteta pa očitka nazadnjaštva. Dokler se to ne zgodi, bo kultura ostajala prostor prikrite državljanske vojne z drugimi sredstvi. Ko pa bomo zmogli ta prehod, lahko postane prostor resnice, svobode, spomina in samozavestne slovenske prihodnosti.

Slovenska kultura bo dozorela šele tedaj, ko bo modernost osvobojena revolucionarne dediščine, kontinuiteta pa očitka nazadnjaštva.

(D264: 24-27)