Andrej Rupnik: Odstranitev ograje na meji je bila napaka

Varnost je ključna človeška dobrina, ki jo v Sloveniji morda še premalo cenimo. Slovenija je namreč po globalnem indeksu miru 2026 četrta najvarnejša država na svetu. Dejansko nimamo občutka, kaj pomeni, če se vsakodnevno bojiš za varnost svojih otrok, bodisi v vrtcu bodisi v šoli. Prav tako nam še vedno ne predstavlja nikakršne težave večerni sprehod. Tudi v poznih večernih urah na ulicah srečujemo mlada dekleta, ki brezskrbno pohajkujejo. V kakšni drugi državi bi bilo to povsem nepredstavljivo.

Prav nezakonite migracije pa so v zadnjem desetletju tudi Slovencem dale misliti, da varnost ni samoumevna dobrina. Je nekaj, kar lahko izgubimo podobno kot zdravje. Dokler človek ne zboli, se pogosto ne zaveda, kako velik dar je njegovo telesno zdravje.

Varnostni pomisleki lokalnega prebivalstva

Vprašanje varnosti se je v zadnjih letih večkrat znašlo tudi v središču razprav o namestitvi migrantov. Vlada Janeza Janše je tako 24. septembra letos preklicala sklep iz leta 2024 o vzpostavitvi začasnih izpostav azilnega doma na območju nekdanjih mejnih prehodov na Obrežju in v Središču ob Dravi.

Izpostavi sicer nikoli nista zaživeli, že sama napoved njune vzpostavitve pa je med lokalnim prebivalstvom sprožila pomisleke glede varnosti, okoljske obremenitve in vključevanja lokalnih skupnosti v odločanje.

24-odstotno povečanje nedovoljenih vstopov v državo

Vlada je svojo odločitev utemeljila s spremenjenimi migracijskimi razmerami in zmanjšanjem pritiskov ter prisluhnila opozorilom lokalnega prebivalstva. Toda podatki o nedovoljenih vstopih v državo kažejo nekoliko drugačno sliko.

Policija je v prvih osmih mesecih letošnjega leta obravnavala 20.164 nedovoljenih vstopov, v enakem obdobju lani pa 16.236, kar pomeni približno 24-odstotno povečanje.

Kako pripravljena je Slovenija na nov migracijski pritisk

Prav zato je odprto vprašanje, kako dobro je Slovenija pripravljena na morebitno ponovno zaostritev migracijskih razmer in kakšne bi bile njihove varnostne posledice.

O tem smo se pogovarjali z Andrejem Rupnikom, nekdanjim direktorjem Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova), policistom, pravnikom, veteranom vojne za Slovenijo in strokovnjakom za varnostna vprašanja. Rupnik opozarja na več različnih vidikov upravljanja iregularnih migracij – od obremenitev državnega proračuna in policije do tveganj, povezanih s kriminalom, varovanjem meje in morebitnim nastankom 'migrantskega žepa' v Sloveniji.

Ali bo po vašem mnenju preklic začasnih izpostav azilnega doma na Obrežju in v Središču ob Dravi izboljšal varnost in kakovost življenja lokalnih prebivalcev? Kaj ta odločitev pomeni za širšo regijo in Slovenijo?

Podatki policije kažejo, da je v okolju objektov urada za oskrbo in integracijo migrantov v Ljubljani in na območjih, kjer se slednji gibajo in zadržujejo, zaznaven trend večanja števila varnostnih dogodkov (premoženjski delikti, kršitve javnega reda in miru, preprodaja prepovedanih drog ipd.), kar vpliva na občutek varnosti pri lokalnem prebivalstvu. V okolju izpostave tega urada v Logatcu takih problemov ne beležijo v zaskrbljujoči meri. Zelo verjetno bi bile razmere v okolici izpostav na Obrežju in v Središču ob Dravi podobne.

Pričakovano je, da bo lokalno prebivalstvo vselej in povsod z neodobravanjem sprejelo odločitve države, da v njihovo okolje vpelje varnostno tvegane elemente, pa četudi aktualne statistike ne kažejo zaskrbljujoče slike. Povprečno slovensko stališče je: »Načeloma nimamo nič proti azilnim domovom, če le niso na našem dvorišču. Naj se s tem ukvarjajo sosedje, zakaj bi se mi?«

Z vidika države kot najširše skupnosti državljanov pa je seveda v interesu, da se v procesu obvladovanja iregularnih migracij z njimi ukvarjajo čim bliže izvoru. Za Slovenijo sta primarna izvora večine migracij mejni območji s Hrvaško na jugovzhodu in severovzhodu naše države. Tam je prestreženih tudi največ iregularnih migrantov, ki jih mora policija po slišani čarobni besedi azil odpeljati v Ljubljano, nekatere med njimi pa naprej v Logatec ali Postojno. Na ta način jim v resnici pocenijo in skrajšajo pot proti Italiji.

Menim, da je bila odločitev vlade za formiranje izpostave bliže meji s Hrvaško smiselna in upravičena, odstop od te namere pa je pogojen s protestom lokalnega prebivalstva. Čeprav te ljudi razumem, njihovega stališča ne morem v celoti sprejeti, saj je v danih razmerah treba upoštevati predvsem nacionalni in ne zgolj lokalni interes. Vlada je očitno (in napačno) dala prednost slednjemu.

Z vidika države kot najširše skupnosti državljanov je v interesu, da se v procesu obvladovanja iregularnih migracij z njimi ukvarjajo čim bliže izvoru.

Varnostno kompenzacijo tveganj bi bilo seveda mogoče doseči s spremembo teh domov v objekte zaprtega tipa, ki bi omogočali nastanitev in oskrbo migrantov do zaključka azilnega postopka, vendar z omejenim gibanjem in interakcijo z lokalnim prebivalstvom, ne pa tako, kot velja sedaj, ko se jim omogoča prosto gibanje po celotni državi. Kar seveda večina izkoristi bodisi za nadaljevanje poti proti namembnim državam, kriminogenemu delu te populacije pa omogoča izvajanje kaznivih dejanj in prekrškov, tudi na škodo slovenskih državljanov.

Upravljanje iregularnih migracij v Sloveniji bo tako še naprej manj učinkovito, kot bi lahko bilo. V bistvu sami ustvarjamo okoliščine, ki privabljajo namesto odbijajo iregularne migracije. Južna meja, ki je v smislu schengenskega režima notranja meja EU, je za nas še vedno velik problem, lokacija azilnih domov pa je pomemben del tega problema.

Vlada pravi, da so se migracijski pritiski zmanjšali. Kako vi ocenjujete trenutne migracijske razmere v Sloveniji z vidika varnosti?

Sklepanje vlade o zmanjšanju migracijskega pritiska v letošnjem letu sloni na napačnih predpostavkah. Če je verjeti javno objavljenim policijskim statistikam – in ne vidim razloga, zakaj jim ne bi verjeli – ter ob uporabi primerjalne metode ugotovimo, da se število iregularnih migrantov na slovenskih notranjih schengenskih mejah v primerjanem obdobju v letih 2025 in 2026 povečuje.

Trend se zmanjšuje zgolj na celoletni ravni v letih 2024 (upad za 24 odstotkov v primerjavi s predhodnim letom) in 2025 (upad za 38 odstotkov v primerjavi s predhodnim letom), medtem ko večmesečni trend v letu 2026 upadanja ne kaže. V letu 2026 so znani podatki za prvih šest mesecev in za prvih osem mesecev, po obeh primerjalnih obdobjih pa je zaznaven porast.

Primerjava obdobja od januarja do junija 2025 in 2026 pokaže, da porast znaša 46 odstotkov, primerjava obdobja od januarja do avgusta 2025 in 2026 pa pokaže porast za 24 odstotkov. Če podatke ekstrapoliramo na letno raven, se v letu 2026 po prvi primerjavi obeta okoli 29.000 primerov iregularnih migrantov, po drugi pa nekaj čez 30.000 (v lanskem letu je bilo skupno evidentiranih 28.186 primerov).

Na končno število bo vplivala vrsta dejavnikov, kot so vremenske razmere, varnostne razmere na območjih, ki ustvarjajo migracije, doslednost zunanje in notranje mejne kontrole v schengenskih in tretjih državah in podobno. V najboljšem primeru bodo letne številke ostale podobne kot lani, v slabšem pa bo beležen porast, ki pa verjetno ne bo preveč dramatičen.

Govorimo seveda le o v Sloveniji zaznanih iregularnih migracijah, pri čemer pa obstaja obsežno temno polje, saj se relativno velikemu številu iregularnih migrantov uspe prebiti v Avstrijo in Italijo mimo policijske zaznave. Vsaj tako kažejo primerjalne statistike teh dveh držav.

Število iregularnih migrantov na slovenskih notranjih schengenskih mejah se v primerjanem obdobju v letih 2025 in 2026 povečuje.

Katera so po vašem mnenju danes največja varnostna tveganja, povezana z migracijami, za Slovenijo?

Upravljanje iregularnih migracij generira določena tveganja za Slovenijo. Trenutno v prvi vrsti na proračunskem področju, saj povečana dejavnost policije in oskrba migrantov, potem ko izrečejo čarobno besedo azil, padeta na pleča državnih financ.

Pri tem je treba sešteti vse nastale stroške: delo policije, delo (plače) zaposlenih v enotah urada za oskrbo in integracijo migrantov ter v centru za tujce, materialne in investicijske stroške ter stroške medicinske in socialne oskrbe.

Ob tem so pomembna še naslednja dejstva: večina 'prosilcev' za azil v Sloveniji ne ostane dolgo in kmalu nadaljuje iregularno pot naprej na zahod ter ne čaka na izid azilnega postopka, izjemno majhen delež tistih, ki ostanejo do konca postopka, pa tudi dejansko uspe pridobiti azil.

Del migrantov, nastanjenih v azilnih domovih, je nagnjen k nasilju in kriminalu, na srečo pa v okoljih teh domov še ne predstavljajo varnostnega problema, ki ga policija ne bi mogla obvladovati.

Največje tveganje bi pomenila nezmožnost nadaljevanja iregularne poti proti zahodnim državam, ki se lahko odločijo zaostriti varnostni režim na svojih notranjih mejah ali pa začnejo vračati migrante nazaj v varne države, prek katerih so prispeli k njim, torej tudi v Slovenijo.

Če bi se ustvaril tako imenovani 'migrantski žep' v Sloveniji in se vzporedno dotok novih migrantov ne bi zmanjšal, bi to lahko povzročilo tudi kaj več kot zgolj ekonomska tveganja za proračun. Zanesljivo bi se povečala stopnja varnostnih dogodkov (kriminal, prekrški ...), saj dolgoročno povečanega števila migrantov ne bi uspeli delovno in socialno integrirati v slovensko družbo, ne nazadnje tudi zato, ker med iregularnimi migranti ni interesa za integracijo v slovensko družbo.

Enostavno povedano, Slovenija ima (zaenkrat) srečo, da je zgolj tranzitna država, kar pa se lahko hitro spremeni.

Ali bi morala Slovenija pri obvladovanju migracij več pozornosti nameniti tudi varovanju meje in preprečevanju čezmejnega kriminala?

Premik zunanje schengenske meje proti jugu je Sloveniji koristil predvsem v smislu lažjega in hitrejšega pretoka ljudi, blaga in storitev med Slovenijo in Hrvaško. Na drugi strani pa je vstop Hrvaške v režim varovanja zunanje schengenske meje negativno vplival na varnostne razmere na državni meji s to sosedo, saj ta meja metodološko ni več nadzorovana enako kot prej.

Mejna ograja usmerja iregularne migrante do točk, na katerih je mogoče fizično policijsko kontrolo bolje in lažje uveljaviti.

Prva napaka, ki jo je Slovenija storila, je bila odstranitev ograje na meji. Mejna ograja namreč usmerja iregularne migrante do točk, na katerih je mogoče fizično policijsko kontrolo bolje in lažje uveljaviti.

Na srečo slovenska policija ni bistveno zmanjšala števila pripadnikov mejne policije, temveč jih je razporedila v notranjost, kjer izvajajo tako imenovane kompenzatorne ukrepe. Ob porastu števila iregularnih migrantov (2023) se je vlada odločila za uvajanje ponovne mejne kontrole na nekdanjih mejnih prehodih in je tja vrnila mejne policiste, kar pa je imelo bolj kot na iregularne migracije vpliv na zakonite migracije med državama, kjer so morali zakone spoštujoči ljudje ponovno čakati za prestop državne meje.

Učinkovito pa je bilo patruljiranje dodatnih policijskih sil ob južni meji, čeprav je bilo to za policijo izčrpavajoče z vidika porabe virov (človeških, tehničnih, finančnih). Logika nezakonitih dejavnosti na državni meji je povsem enostavna: tam, kjer ni kontrole, jih je več in so bolj donosne.

Pomanjkljivo varovane meje in neučinkovito vračanje iregularnih migrantov v državo, iz katere so prišli, sta dejavnika, ki privlačita iregularne migracije in s tem povezan kriminal. Zavedati se je treba, da je večinski del (med 80 in 90 odstotkov) iregularnih migracij vir dobička za mednarodno organizirane kriminalne združbe, ki povezano delujejo od držav izvora prek tranzitnih držav pa vse do namembnih držav.

Dodatna varnostna tveganja na odprtih mejah predstavljajo tudi prost pretok teroristov, kriminalcev, ukradenih predmetov, prepovedanih drog, orožja in tihotapskega blaga.

Večinski del iregularnih migracij je vir dobička za mednarodno organizirane kriminalne združbe, ki povezano delujejo od držav izvora prek tranzitnih držav pa vse do namembnih držav.

S temi problemi se lahko policija sooča le z uvajanjem sodobnih avtomatiziranih sistemov za nadzor problematičnih območij ob meji, s sistematičnim in selektivnim patruljiranjem, z doslednim izvajanjem kompenzatornih ukrepov v notranjosti in z obveščevalno načrtovanim in vodenim policijskim delom.

Vladajoča politika pa nosi odgovornost za dajanje pobud in koordinacijo mednarodnih strateških ukrepov na evropskih zunanjih mejah, za izvajanje diplomatskega pritiska na države izvora iregularnih migracij in za odpravljanje domačih dejavnikov, ki za migrante delujejo kot privlačna sila (tako imenovani pull factors).