Olaj: Ključno je obvladovanje migracijskih poti in kriminalnih združb

Vlada Janeza Janše je 24. septembra 2026 odpravila sklep iz februarja 2024 o načrtovanih začasnih izpostavah azilnega doma na območju nekdanjih mejnih prehodov Obrežje in Središče ob Dravi. Do njune vzpostavitve sicer nikoli ni prišlo, načrt pa je med lokalnim prebivalstvom sprožil pomisleke glede varnosti, obremenitve okolja in vključevanja lokalnih skupnosti v tovrstne odločitve.

Vlada je odločitev utemeljila s spremenjenimi razmerami in zmanjšanjem migracijskih pritiskov ter upoštevanjem opozoril lokalnih skupnosti. Ob tem ostaja vprašanje, kako pripravljena je Slovenija na morebitno ponovno povečanje migracijskih pritiskov. Od 1. januarja do 31. avgusta 2026 je bilo namreč obravnavanih 20.164 nedovoljenih vstopov v državo, v enakem obdobju leta 2025 pa 16.236, kar pomeni približno 24-odstotno povečanje.

O vladni odločitvi, njenem pomenu za lokalne skupnosti, varnostnih vidikih nedovoljenih migracij in pripravljenosti slovenskega varnostnega sistema smo se pogovarjali z dr. Antonom Olajem, nekdanjim generalnim direktorjem Policije v času 14. slovenske vlade oziroma tretje vlade Janeza Janše.

🤝 Vlada je pri odločitvi upoštevala izraženo zaskrbljenost lokalnih skupnosti ter prisluhnila njihovim opozorilom o obremenjenosti območja z migracijsko problematiko.

📍 Vlada je zato odločila, da sklep o organiziranju izpostav azilnega doma na območju nekdanjih mejnih prehodov… pic.twitter.com/m0uAP19mMW

— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) September 24, 2026

Ali bo preklic začasnih izpostav azilnega doma na Obrežju in v Središču ob Dravi izboljšal varnost in kakovost življenja lokalnih prebivalcev? Kaj ta odločitev pomeni za širšo regijo in Slovenijo?

Ker načrtovani izpostavi dejansko nista bili vzpostavljeni, njunega preklica ne bi neposredno povezoval z izboljšanjem objektivnega varnostnega stanja. Odločitev pa odpravlja možnost vzpostavitve dodatnih nastanitvenih kapacitet na teh dveh lokacijah in s tem tudi negotovost, ki je bila v lokalnih okoljih prisotna od sprejetja sklepa leta 2024.

Pri takšnih odločitvah je treba upoštevati tudi položaj lokalnega prebivalstva. Če država na določenem območju načrtuje večje nastanitvene zmogljivosti za prosilce za mednarodno zaščito, mora pravočasno oceniti varnostne, infrastrukturne in druge posledice ter v pripravo ukrepov vključiti lokalno skupnost.

Za Slovenijo pa je pomembneje nekaj drugega: država mora tudi ob zmanjšanju migracijskih pritiskov ohraniti dovolj zmogljivosti, da lahko ob njihovem ponovnem povečanju hitro in organizirano ukrepa.

Vlada pravi, da so se migracijski pritiski zmanjšali. Kako vi ocenjujete trenutne razmere z vidika varnosti in dela policije?

Pri tej trditvi je potrebna določena previdnost. Po javno objavljenih podatkih Policije je bilo od 1. januarja do 31. avgusta 2026 obravnavanih 20.164 nedovoljenih vstopov v državo, v enakem obdobju leta 2025 pa 16.236. To pomeni približno 24-odstotno povečanje.

Zato zmanjševanja potreb po dodatnih azilnih nastanitvenih zmogljivostih ne gre avtomatično enačiti z zmanjšanjem števila nedovoljenih prehodov oziroma vstopov.

Z vidika Policije je bistveno, da se razmere ocenjujejo na podlagi konkretnih podatkov: števila in strukture nedovoljenih vstopov, migracijskih poti, aktivnosti tihotapskih mrež, sekundarnih migracij ter razmer na zunanjih schengenskih mejah in Zahodnem Balkanu. Migracijske poti se lahko razmeroma hitro spremenijo, zato mora biti policijski sistem sposoben hitrega prilagajanja.

Ali so nedovoljene migracije po vaših izkušnjah lahko povezane tudi z drugimi varnostnimi tveganji, na primer čezmejnim kriminalom?

Da, vendar je treba biti pri tem natančen. Nedovoljenih migracij ni mogoče enačiti s kriminaliteto, še manj pa je dopustno avtomatično obravnavati migranta kot storilca kaznivega dejanja.

Obstaja pa pomembna povezava med nedovoljenimi migracijskimi tokovi in organizirano čezmejno kriminaliteto, predvsem kadar gre za tihotapljenje ljudi. Kriminalne združbe izkoriščajo ljudi, ki želijo nedovoljeno prečkati državne meje, organizirajo prevoze, ponarejanje dokumentov in druge oblike kriminalne dejavnosti. Prav zato policijsko delo na področju nedovoljenih migracij ni zgolj vprašanje migracijske politike, ampak tudi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja čezmejne ter organizirane kriminalitete.

Z vidika nacionalne varnosti je zato pomembno predvsem učinkovito obvladovanje migracijskih poti in kriminalnih struktur, ki jih izkoriščajo.

Kaj bi morala Slovenija storiti, da bi bila ob morebitnem ponovnem povečanju migracijskih pritiskov bolje pripravljena?

Slovenija potrebuje vnaprej pripravljen sistem odzivanja, ki se lahko glede na intenzivnost migracijskega pritiska hitro stopnjuje. Jedro mora ostati Policija, ki mora imeti zadostne kadrovske, tehnične in organizacijske zmogljivosti za izvajanje izravnalnih ukrepov, preprečevanje nedovoljenih migracij ter boj proti tihotapljenju ljudi in drugim oblikam čezmejne kriminalitete.

Pomembni so tudi učinkovita uporaba schengenskih informacijskih sistemov, izmenjava podatkov ter tesno operativno sodelovanje s policijami sosednjih držav in držav Zahodnega Balkana.

Hkrati bi morala država imeti vnaprej določene rezervne nastanitvene in logistične zmogljivosti, ki jih je mogoče aktivirati ob nenadnem povečanju števila prihodov, ne da bi se takrat šele začelo iskati improvizirane rešitve.

Pri izrazitejšem povečanju migracijskega pritiska pa mora obstajati tudi možnost stopnjevanja ukrepov in vključevanja dodatnih državnih zmogljivosti. To vključuje jasno vnaprej določene pravne, organizacijske in operativne mehanizme za pomoč Slovenske vojske Policiji pri varovanju državne meje, kadar bi varnostne razmere in obseg migracij to objektivno zahtevali.

Ključno je, da država takšne scenarije pripravi v času relativno obvladljivih razmer. Ko množični migracijski tok že nastane, je za oblikovanje sistema odzivanja praviloma prepozno.