Volitve na Saškem – AfD upa na absolutno zmago

Alternativa za Nemčijo (AfD) upa na triumfalno zmago na Saške, tako bi namreč lahko interpretirali njihove voditelje, ki so v zadnjih dneh že praktično proslavljali zmago. Etablirana politika v strankah Krščanske demokracije in Socialdemokratov deluje v paniki, obstajali pa so celo predlogi, da bi AfD prepovedali, kar je popularnost populistične in skrajne AfD le še okrepilo. Današnje volitve ne bodo le pokazale javno mnenje Nemcev v praksi, ampak bodo tudi nakazale smer prihodnjih volitev na zvezni ravni, ki naj bi bile izvedene leta 2029.

Napovedi pred volitvami

Meritve javnega mnenja so že mesece pred volitvami kazale, da je popularnost AfD zrasla do te mere, da se jim obeta absolutna zmaga. Tako Krščanski demokrati (CDU) kot Socialdemokrati (SPD) so porabili mesece z negativnimi kampanjami proti AfD, namesto da bi prisluhnili ljudem in se osredotočili na njihove potrebe. Nemški kancler Merz je šele v zadnjih mesecih povzel kampanjo za zaostritev ilegalnih migrantskih tokov, zdaj razmišlja tudi o delni remigraciji; predvsem takrat, ko gre za kršitve zakona, oziroma kriminal.

Že v začetku leta so bile projekcije, da bo AfD dobila 39% glasov, danes pa jim celo kaže zmaga z 42%, po nekaterih napovedih celo 47% glasov. Prebivalci Saške so vsaj po volilnih rezultatih nekoliko bolj konzervativni, saj so od volitev 1990 volili v večini za CDU, z izjemo volitev leta 1994 in 1998. Po zadnji zmagi CDU leta 2021 je AfD dobila 20,8% glasov, CDU pa 37,1% glasov, kar je bil sicer zelo visok odstotek glasov. Toda CDU se je s SPD in Liberalci (FDP) pogajala kar 102 dneva za formacijo skupne koalicije, ker niso želeli biti v vladi skupaj z AfD.

Nič bolje ne kaže drugi tradicionalni stranki SPD, ki naj bi izgubila še nekaj dodatnih glasov. Leta 2021 je dobila 9% glasov, medtem ko ji danes napovedi kažejo le 8,4%. Če AfD jemlje glasove CDU, po drugi strani SPD izgublja glasove na račun skrajne levice. Skrajna levica zbrana v Die Linke naj bi po napovedih poskočila z 12% na 13,3%, kar bi močno zapletlo koalicijske kalkulacije. Po drugi strani naj bi v saškem parlamentu ostala še ena skrajna leva stranka, torej Zeleni, medtem ko Liberalcem ne kaže najbolje.

Ali je koalicija možna v primeru visoke zmage AfD

CDU je na strankinem kongresu leta 2018 sprejela zavezo, da ne bodo šli v koalicijo z ekstremističnimi strankami. Tako sta odpadli obe stranki, tako AfD kot Die Linke, predvsem zadnja kot naslednica komunistične represije iz Vzhodne Nemčije. Zato je na primer po zadnjih volitvah na Saškem sklenila koalicijo s SPD in Liberalci. Podobno v sosednji Turingiji ni želela skleniti koalicije niti z eno niti drugo stranko, ampak je prevzela manjšinsko vlado.

Toda v primeru uresničitve predvolilnih projekcij bi se morebitna koalicija močno zapletla. CDU in SPD bi skupaj dobili celo manj kot 30%, kar bi zelo verjetno otežilo delovanje tudi manjšinske vlade. Zelo težko CDU pokaže obraz pred lastnimi volivci, če bi se odločila za koalicijo z ekstremistično stranko na levici, torej Die Linke, ki je popolno nasprotje krščanskih vrednot in zagovarja nedemokratične smernice. Potem je namreč popolnoma vseeno, če bi šla CDU v koalicijo z AfD in tako poskusila vsaj nadzorovati vladavino za naslednjih pet let.

Sorodnost AfD in Die Linke

AfD in Die Linke namreč nista tako narazen in imata obe visoko podporo v nekdanjih podpornikih tako komunizma kot nacizma, kar je bilo v nekdanji Vzhodni Nemčiji del istega miljeja. Vzhodna Nemčiji ni obračunala niti z nacizmom niti s komunizmom, zato je podpora obema strankama razumljiva. Obe sta namreč veliki podpornici skrajnih režimov, kot so ruski, kitajski in iranski. Obe stranki zagovarjata manjšo podporo zahodnim integracijam ter večje sodelovanje s Komunistično partijo Kitajsko, vrhuško nekdanjih obveščevalcev v Rusiji pod Putinovim okriljem in iranskimi mulami.

AfD je sicer stkala odnose z ameriško MAGO, ki je skrajni del ameriških Republikancev. Toda MAGA je bolj ali manj v sporu s Trumpom zaradi napada na Iran in njegove delne podpore Izraelu. Anti-semitizem MAGE je izbruhnil v velikem delu gibanja, ki so postali celo zapriseženi sovražniki Trumpa, tak primer sta danes Tucker Carlson in Nick Fuentes. Zanimivo, da je Carlson celo javno podprl kandidata demokratičnih socialistov v Michiganu Abdula el-Sayeda, ki naj bi denar prejemal iz Katarja. AfD se tako navdušuje nad Carlsonom, Die Linke pa nad el-Sayedom, kar je še en primer integracije mnenj skrajno leve in skrajno desne stranke.

Kje je CDU naredila napako

CDU je postala nedefinirana konzervativna stranka, ki je – namesto da bi podprla krščansko tradicijo Nemčije, ekonomsko robustnost, integracijo in nadzorovan pritok migracije – zapadla v tok 'prebujenskega' (woke) gibanja. Gre za splošno napako konzervativnih strank na zahodu, ki so avtomatično sprejeli obtožbe rasizma in neokolonializma vsakič, ko je šlo za kritiko nenadzorovanih migracij.

Nekdanji socialdemokratski kancler Schroeder je povzročil katastrofalno ekonomsko škodo Nemčiji z uničenjem lastne energetske industrije, na kratko lahko rečemo, da je izdal Nemčijo Rusiji za denar. Podobno je storila nekdanja kanclerka Krščanskih demokratov Angela Merkel, ki je potopila nemško tradicijo v približno eni dekadi. Če je prvi poskrbel za ekonomsko uničenje Nemčije, je druga poskrbela za kulturno uničenje ne zaradi emigracije same, ampak zaradi odprtih vrat, manka nadzora in multi-kulti zavračanja integracije.

Kot kaže, v CDU niso prisluhnili svojim volivcem, saj so ti iskali konzervativno stranko, ki bi naslovila te probleme; zapiranje industrije zaradi zavožene energetske politike, izdaje nemških interesov tretjemu svetu, strahu pred naslavljanjem problemov, ki so ostali zaradi integracije itd. Podobno kot nemški konzervativci niso uspeli nasloviti težav, ki so pestile prebivalstvo pred drugo svetovno vojno, jih niso naslovili tudi danes. Takrat so se na ulicah Berlina, Dresdena in Hamburga pretepale skupine nacionalsocialistov in komunistov, podobno tudi danes pobudo prevzemata dva ekstrema. AfD torej dobiva glasove zaradi nezadovoljstva volivcev CDU, ki nočejo rešiti težav, s katerimi se soočajo volivci.

Kdo je Ulrich Siegmund, vodja AfD

Siegmund je nekdanji prodajalec parfumov in z gotovostjo lahko rečemo, da na tokratnih volitvah voha zmago. Zanj je ta zmaga izjemnega pomena, ker jo vidi kot odskočno desko za osvojitev drugih regij. Čeprav Saška-Anhalt predstavlja le okoli 2,5% nemške populacije, pa je pomembna za volitve v prihodnosti. Gre za moža lepih izgledov, ki zna prisluhniti volivcem in jim prodati, kar želijo. Diplomiral je iz 'vplivanja vonja na obnašanje ljudi', kar se je verjetno izkazalo za koristno v politični kampanji.

Veliki kritik klientelizma se je ujel v past, ko je prišlo na dan, da si je njegov oče zagotovil lep prihodek v parlamentu z njegovo pomočjo, kar so kritizirali tudi njegovi strankarski kolegi, ki gradijo platformo tudi na protikorupciji.

Gre za modernega človeka s 700.000 sledilci na Tik Toku s smislom za šov, kajti nekoč je delal tudi v kabarejskih predstavah. Veliko se druži z ljudmi in mu ni težko z volivci popiti piva in jim marsikaj obljubiti; to pa je sprožilo negodovanje tudi med ostalimi člani stranke, ki vidijo v nemogočih obljubah težave. V kampanji je obljubljal celo 4.000 evrov za vsakega rojenega otroka, vendar sredstev za to ni, po drugi strani pa danes več otrok rojevajo ravno migranti, zato bo zanimivo videti, kako se bo v primeru zmage odzvala AfD.

AfD na zvezni ravni

Toda cilj AfD ni osvojiti malega prebivalstva Saške, ki je tradicionalno konzervativno, ampak celotno Nemčijo. Prevelike obljube hitro pokopljejo naslednje volitve, zato ideje o tisočih evri za otroke in lokalna podjetja brez garantiranih finančnih sredstev lahko pomenijo vrnitev volivcev k CDU. AfD se sicer zaveda dobrih kart, ki jih ima v roki, zato je Evropska komisija evropski proračun v višini 2 bilijonov evorv, vprašanje pa se postavlja, ali je Komisija s tem storila več škode kot koristi.

AfD je že napovedala hitre deportacije, čeprav ni razložila, kako bi to storila, kajti države, od koder prihajajo migranti, lahko zavrnejo svoje ljudi. Verjetno bo morala na to še počakati, saj jih tu čakajo pogajanja z Evropsko komisijo, potem pa so tu še sodišča. Poleg migracij AfD obljublja približevanje Rusiji in Kitajski, prav tako zagovarja približevanje z iranskimi mulami, kar je zelo nenavadno, če upoštevamo, da so ravno oni krivi za večino migracij iz Sirije in Iraka v Nemčijo.

Podobno je nerazumljiva podpora Rusiji, ki organizira ilegalne prehode migrantov iz Belorusije in preko Salvadorskega trikotnika v Afriki. Ali pa Kitajski, ki vodi agresivno 'vojno' politiko uničevanja evropske industrije z izvozom, izsiljevanjem in subvencijami. Takšna politika približevanja Rusiji, Kitajski in Iranu je velik obrat Nemčije in škodljiva – ne le za celoten zahod, ampak tudi za Nemčijo.

Kaj naj stori CDU

CDU bi morala prevzeti žezlo pri politiki remigracije, zmanjšanju ilegalnih migracij, strožji obravnavi kriminalnih dejanj ilegalnih migrantov in uvedbi strožjih pogojev za azilne prošnje. Absolutno bi morala biti CDU med največjimi zagovornicami močnega Frontexa.

Poleg tega je povečala obrambne sile in proizvodnjo v obrambni industriji, zato bi se morala na ravni EU zavzeti za odprtje evropskih baz v Afriki. Enako bi se morala javno zavzeti za strogo upoštevanje zahodnih kulturnih tradicij in absolutno nasprotovati prebujenski ideologiji v institucijah tako v Nemčiji in EU.

Tako bi odvzela velik del orožja AfD in verjetno tudi velik del glasov.

Kako naprej

Siegmund je povedal, da je njegov idol železni kancler Otto von Bismarck, vendar pozablja, da je ravno Bismarck uničil kraljevino Saško in jo priključil Prusiji ter ustvaril veliko Nemčijo.

Bismarck je bil prav tako stvaritelj socialne države in nemškega militarizma, ki je začel takratni pohod po Evropi vse do Pariza. Ta militarizem se je na koncu izkazal v dveh skrajnih gibanjih, tako nacionalsocializmu kot komunizmu, dvema grobarjema Nemčije in nekdanjih nemških kraljevin. Nemčija je kasneje zacvetela v okviru zahoda in zahodnih integracij, torej NATA in Evropske unije, kot je bila ta zamišljena ob svojem nastanku.

Evropa se danes sooča s populističnimi alternativami tako na levi kot na desni, ki nas vodijo v naročje ruske obveščevalne oligarhije, Kitajske komunistične partije ter v zavezništvo z bližnjevzhodnimi teokracijami. Kako si sicer te stranke predstavljajo alternativo na takšen način, še ni jasno, toda verjetno bi to pomenilo razpad zahoda in zahodnega vpliva. Toda krivdo za to nosijo tradicionalne stranke na obeh političnih polih, ki so dopustile pohod skrajne levice po institucijah od univerz do institutov, kjer se je prebujenska (woke) ideologija razširila kot virus.

Kot odgovor na skrajno levico je na popularnosti pridobila skrajna desnica. Tradicionalne stranke morajo prevzeti odgovornost, začeti zagovarjati nacionalne interese, poceni energijo, vrnitev naklonjenosti poslovnemu razvoju, širitev interesov v svetu, pokopati prebujensko ideologijo v vseh institucijah in poskrbeti za integracijo ali pa remigracijo tistih, ki ne želijo sprejeti zahodnih kulturnih norm.