Suša, draga krma in vse manj živine ogrožajo domačo hrano

Državni svet opozarja, da se težave slovenskega kmetijstva kopičijo: slabša letina, pomanjkanje krme, zmanjševanje števila krav molznic in omejene kmetijske površine predstavljajo vse večje tveganje za domačo proizvodnjo hrane.

Slovensko kmetijstvo se letos sooča s kombinacijo težav, ki jih ni več mogoče razumeti zgolj kot posledico ene slabe sezone. Suša in visoke temperature so prizadele rastlinsko pridelavo, težave se stopnjujejo tudi v živinoreji, kmetje pa se hkrati spopadajo z visokimi stroški in negotovimi razmerami na trgih.

Na to je opozorila Komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki se je na seji v Gornji Radgoni seznanila z oceno stanja slovenskega kmetijstva za leto 2026, ki jo je pripravil Kmetijski inštitut Slovenije.

Ocena je zgovorna: strukturne težave, ki slovensko kmetijstvo spremljajo že dalj časa, se v kombinaciji z vremenskimi ekstremi in geopolitično negotovostjo še poglabljajo. Posledice pa niso pomembne samo za kmete, temveč za celotno državo in njeno prehransko varnost.

Letošnja suša ni udarila samo po pridelkih

Dolgotrajna suša in visoke temperature so prizadele številne kmetijske panoge. Prve ocene kažejo na slabšo letino in slabšo kakovost številnih kmetijskih pridelkov. Posebej zaskrbljujoče je, da posledice temperaturno-sušnega šoka niso nujno omejene na letošnjo sezono. V sadjarstvu in vinogradništvu bi lahko vplivale tudi na prihodnjo letino.

To pomeni, da lahko ena zahtevna vremenska sezona sproži posledice, ki jih kmetje občutijo še precej dlje. Če je pridelek manjši, je manj prihodkov. Če je slabša kakovost, je lahko nižja tudi odkupna cena. Če hkrati primanjkuje krme, se povečajo stroški živinoreje.

In prav pri živinoreji se težave že kažejo.

Krma je vse večji problem, zmanjšuje se tudi proizvodnja mleka

Suša je prizadela pašnike in zmanjšala razpoložljivost krme. To je še posebej pomembno za živinorejska gospodarstva, ki so odvisna od lastne proizvodnje krme. Komisija opozarja, da so razmere posebej zaskrbljujoče v mlečni proizvodnji. Število krav molznic se zmanjšuje.

Podatek o letu 2025 sicer kaže nekoliko drugačno sliko: prireja mleka se je zaradi večje mlečnosti povečala za štiri odstotke. Toda prve ocene za leto 2026 kažejo na zmanjšanje prireje mleka. Komisija opozarja, da se lahko posledice letošnjih razmer prenesejo tudi v leto 2027.

Pri tem težava ni samo v količini mleka. Rejci se soočajo tudi z nizkimi odkupnimi cenami mleka, medtem ko stroški prireje rastejo. Če se razkorak med prihodki in stroški nadaljuje, postane vprašanje preživetja posamezne kmetije vse bolj neposredno. Komisija opozarja, da bi lahko nadaljevanje takšnih razmer povzročilo trajno opuščanje mlečne proizvodnje in širše živinoreje.

To pa bi imelo posledice, ki presegajo posamezne kmetije.

Če izgine živina, ne izginejo samo litri mleka

Slovenska živinoreja ima tudi pomembno vlogo pri ohranjanju podeželja in kmetijskih zemljišč. Kar 57 odstotkov kmetijskih zemljišč v uporabi predstavljajo travniki in pašniki. Če se živinoreja zmanjšuje, se zato postavlja tudi vprašanje, kdo bo ta zemljišča obdeloval in vzdrževal.

Opuščanje živinoreje lahko pomeni opuščanje kmetovanja, zaraščanje zemljišč in postopno spreminjanje kulturne krajine. Hkrati lahko podeželje izgublja gospodarsko dejavnost in prebivalce.

Problem tako ni več samo kmetijski. Postaja prostorski, gospodarski, okoljski in demografski.

Slovenija ima za svojo prehransko varnost zelo malo njiv

Posebna ranljivost Slovenije izhaja tudi iz omejene razpoložljivosti kakovostnih kmetijskih zemljišč. Kar 76 odstotkov kmetijskih zemljišč v uporabi leži na območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost. To pomeni, da Slovenija svojih kmetijskih površin ne more preprosto povečevati, kot bi to lahko storile nekatere druge države.

Še bolj zgovoren je podatek o njivah. Na prebivalca Slovenije pride približno osem arov njiv, medtem ko evropsko povprečje znaša okoli 22 arov.

To je pomemben podatek tudi z vidika prehranske varnosti. Slovenija ima omejen proizvodni potencial, zato je toliko pomembneje, kako ravna z zemljišči, ki jih ima.

Stopnje samooskrbe so sicer med posameznimi proizvodi zelo različne, pri nekaterih ostajajo izrazito nizke. Vsako nadaljnje zmanjševanje domače proizvodnje zato pomeni večjo odvisnost od zunanjih trgov.

Ko se podražijo energenti, gnojila in krma, kmet plača račun

Vremenske razmere pa niso edini problem. Kmetijska gospodarstva so v zadnjih letih izpostavljena tudi velikim nihanjem cen energentov, mineralnih gnojil in surovin za krmo. Na drugi strani so prihodki številnih kmetij precej manj prilagodljivi. Kmet tako hkrati nosi več tveganj: vreme lahko zmanjša pridelek, višje cene povečajo stroške, nizke odkupne cene pa omejijo prihodke.

Komisija Državnega sveta opozarja, da se dolgoletne strukturne težave zaradi neugodnih vremenskih razmer in geopolitične negotovosti še poglabljajo. Posledično postajajo kmetijska gospodarstva bolj ranljiva, dolgoročna vzdržnost kmetovanja pa bolj vprašljiva.

Država je pomoč že napovedala, a vprašanje je dolgoročna rešitev

Del ukrepov je država že napovedala. Minister Janez Cigler Kralj je na sejmu AGRA predstavil ukrep v vrednosti 8,1 milijona evrov, namenjen pomoči zaradi višjih cen energentov in gnojil. Do konca avgusta naj bi bila izplačana tudi glavnina pomoči zaradi lanske suše, v skupni višini 8,45 milijona evrov.

Toda pri kmetijstvu enkratna pomoč ne more rešiti vseh težav. Če se zmanjšuje število kmetij, če se opušča živinoreja in če se kmetijska zemljišča zaraščajo, gre za dolgoročne procese. Ko kmet enkrat opusti proizvodnjo, se je pogosto zelo težko vrniti nazaj.

Zato komisija od vlade in pristojnega ministrstva pričakuje ukrepe, ki ne bodo usmerjeni zgolj v blaženje posledic posamezne slabe sezone, temveč tudi v dolgoročno ohranjanje kmetijskih gospodarstev in zemljišč.

Odločitev danes bo vplivala na to, koliko domače hrane bomo imeli jutri

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti območjem z omejenimi možnostmi za kmetovanje ter panogam, kjer obstaja povečano tveganje zmanjševanja oziroma opuščanja proizvodnje.

Komisija poudarja potrebo po izboljšanju ekonomske vzdržnosti kmetijske proizvodnje, ohranjanju živinoreje in povečanju domače pridelave hrane. Pri tem gre za vprašanje, ki presega interese posameznih kmetov. Če Slovenija izgublja kmetijska zemljišča, zmanjšuje živinorejo in postaja vse bolj odvisna od uvoza hrane, postaja bolj občutljiva na dogajanje zunaj svojih meja. Geopolitične krize, motnje v dobavnih verigah, nihanja cen energentov in ekstremno vreme lahko namreč hitro vplivajo tudi na dostopnost in cene hrane.

Komisija Državnega sveta opozarja, da od sposobnosti države, da ohrani kmetijsko proizvodnjo, kmetijska zemljišča in ljudi na podeželju, ni odvisen le gospodarski položaj kmetov. Od tega je odvisno tudi, koliko lastne hrane bomo lahko pridelali v prihodnje.

Slovensko kmetijstvo je tako pred dvojno nalogo: preživeti vse težje razmere danes in hkrati ohraniti proizvodni potencial za prihodnje generacije. Če bodo njive ostale neobdelane, hlevi prazni, pašniki pa se bodo začeli zaraščati, bo posledica vidna na vsakem krožniku – in takrat bo za ukrepanje morda že prepozno.