Podpis sporazuma med Izraelom in Libanonom

Pogovori med Izraelom in Libanonom pod okriljem Bele hiše potekajo že dober mesec dni, komunikacija za zaprtimi vrati pa poteka že od začetka leta. Pogovori, ki jih je sprva želel voditi francoski predsednik Macron pod okriljem Francije, je uspelo ameriškemu predsedniku Trumpu spraviti pod sponzorstvo ZDA. Iran si je ves čas prizadeval za neuspeh pogajanj s pritiski na Libanon kot vključitvijo Hezbolaha v memorandum med ZDA in Iranom, kar je bilo zavrnjeno s strani ameriških pogajalcev. Medtem je Hezbolah poskušal z napadi na Izrael pogovore zaustaviti, vendar je bil pri tem neuspešen.

Kaj predvideva sporazum?

Sporazum je bil podpisan v noči s petka na soboto in je pomemben člen pri zbliževanju odnosov med Izraelom in Libanonom.

Sporazum predvideva postopen umik Izraelskih oboroženih sil (IDF) iz delov južnega Libanona do reke Litani. Umik bi potekal med posameznimi pilotnimi conami, kjer bi Libanonske oborožene sile (LAF) pod nadzorom in usposabljanjem ZDA počasi prevzele nadzor. Na kratko, ko libanonska vojska uspešno prevzame cono, ki je bila do sedaj pod nadzorom Hezbolaha, se Izrael umakne v naslednjo cono vse do reke Litani.

Izrael bi obdržal tamponsko cono med mejo z Libanonom in reko Litani. Če LAF uspešno prevzame cone, bi se v prihodnosti Izrael dokončno umaknil iz libanonskega ozemlja. Predsednik Libanona Joseph Aoun je sporočil, da se glede con in natančnega načina prevzema še pogajajo, zato sporazum še ni zaključen.

Kako bodo rešili težavo Hezbolaha?

Hezbolah je takoj zavrnil pogajanja in sporazum ter sporočil, da ga ne bo spoštoval. Hezbolah, ki je iranska teroristična milica v Libanonu, deluje kot država v državi in ima vzpostavljeno policijsko in vojaško mrežo. Libanon dejansko ne nadzira celotnega ozemlja, zato je bil relativno nemočen pri preprečevanju Hezbolahovih napadov na Izrael. Postavlja se še vprašanje razrešitve podpornikov Hezbolaha znotraj LAF, ki bi lahko dogovor aktivno minirali.

Po drugi strani pa gre še za vprašanja Hezbolahove samostojnosti, saj je ta direktno pod poveljstvom iranske Islamske revolucionarne garde (IRGC). Iran bo vedno ob doseganju lastnih ciljev aktiviral Hezbolah ali Hamas. Zato bo vloga LAF in njena sposobnost, zmožnost in volja za prevzem posameznih con, ki jih je do sedaj nadziral Hezbolah, na veliki preizkušnji. Porajajo se namreč vprašanja, ali bosta LAF in libanonsko predsedstvo pravzaprav voljna tvegati tudi oborožene spopade s šiitsko milico, ki že nadzira velik del države.

Predvsem ob predpostavki, da bodo s sporazumom med ZDA in Iranom milijarde začele pritekati nazaj v iransko blagajno, ki se bo nedvomno ponovno lotila financiranja terorističnih aktivnosti, kar je Iran že dokazal po sporazumu JCPOA. Danes namreč lahko opazujemo kako pogumnejši so na primer Hutiji, ki še pred tremi meseci niso želeli stopiti v vojno s silami ZDA, danes pa grozijo tako komercialnim ladjam v Adenskem zalivu kot južnemu Jemnu in Savdski Arabiji z novo vojno.

Padec privlačnosti in moči Hezbolaha v regiji

Z novembrsko prekinitvijo ognja leta 2024 so se tako v Libanonu kot v Izraelu začele razprave o podpisu mirovne pogodbe med državama. Libanon, ki je bil dolga leta pod hudim pritiskom Irana in Sirije pod vodstvom Asada, je takšne ideje trdno zavračal.

Z Asadom v ruskem izgnanstvu in šibkim Iranom pa je Libanon začel razmišljati v smeri približevanja z Izraelom. Ne le to, Hezbolah, ki je imel v zadnjih spopadih z Izraelom ogromne izgube, pred tem pa je praktično izgubil 3.000 borcev med izraelsko operacijo eksplodirajočih pagerjev imenovani 'Grim Beeper', se je moral soočiti še s padcem dotoka financ, ki jih je zagotavljal Iran. Nenazadnje je Hezbolah doživel že veliko redčenje v lastnih silah med državljansko vojno v Siriji, kar postavlja celotno organizacijo v niz neuspešnih vojn z velikimi izgubami.

Hezbolah v Libanonu na ozemljih pod lastnim nadzorom izterja davke, poleg tega pa preprodaja velik del sintetične droge v regiji. Toda z Asadovim padcem je izgubil ravno proizvodne kapacitete kaptagona. Po operaciji 'Epic Fury' je prišlo do zastoja izplačila plač, ker Iran ni mogel poravnati svojih obveznosti do Hezbolaha, zato je bilo nezadovoljstvo med borci relativno veliko. Ne glede na ideološkost Hezbolaha pa se zanj bori delež prebivalstva, ki potrebuje redno mesečno plačo za preživetje, ki je višja od libanonske šibke ekonomije in inflacije.

Pred začetkom pogajanj

Libanonska politika je zato po dolgem času ravno zaradi padca Hezbolahove moči v državi zgrabila za priložnost in se postavila z nekoliko 'tršo' retoriko. V mislih je namreč treba imeti, da so v Libanonu politiki, ki so kritizirali Hezbolah, lahko izgubili tudi življenje, kot na primer ubiti nekdanji predsednik vlade Rafik Hariri. Toda do danes so se razmere spremenile in je Anoun jasno in glasno sprva pozval Hezbolah, naj položi orožje. Do tega ni prišlo, zato lahko danes opazujemo pogajanja, kjer je Libanon dejansko prvič pripravljen ukrepati tudi vojaško, da bi zagotovil mir na lastnem ozemlju in sporazum s sosednjo državo. Ali bo to dejansko uspelo, pa bo pokazala prihodnost.

Obe državi sta potrebovali Trumpa, ki si je s svojo misijo regionalnega mirovnika zelo prizadeval za vlogo mediatorja. 23. septembra 2025 je Anoun na Arabsko-islamskem vrhu v Dohi povedal, da je Libanon končno pripravljen na podpis miru z Izraelom, ki bi imel osnovo v Arabski mirovni iniciativi. To iniciativo je leta 2002 predlagala Savdska Arabija, kjer bi arabske države priznale Izrael v zameno za izraelski umik iz zasedenih ozemelj po šestdnevni vojni leta 1967 (vključno z Golansko planoto), ustanovitvijo palestinske države z glavnim mestom v vzhodnem Jeruzalemu. To iniciativo je zavrnil Izrael, saj ni dopuščala pogajanj in je šlo v osnovi za 'vzemi-ali-pusti' predlog. Tega se vsekakor zaveda Amoun in verjetno ne pričakuje, da bo ravno ta iniciativa uspela, toda odprla je pot za pogajanja.

Kmalu po vrhu v Dohi je Amoun pozval k posrednim pogovorom z izraelskimi predstavniki, kmalu pa so podobni pozivi sledili iz širšega kroga politikov, celo zunanjega ministra Nawafa Salama, ki je načeloma takšnim idejam zelo nasprotoval, kot je to navada v miljeju močnih podpornikov Palestine na levici. Zadeve so dobile pospešek lani, ko je Netanjahu v Združenih narodih 26. septembra javno pohvalil libanonskega predsednika Amouna za njegov prispevek k razorožitvi Hezbolaha in sporočil, da obstaja možnost za mir med obema narodoma. Po tistem so sledili pogovori med mediatorji za zaprtimi vrati pod okriljem Washingtona, ki so pripeljali do današnjega podpisa sporazuma.

Kako so končali pretekli sporazumi

Med državama je bilo sicer več manjših dogovorov, najpomembnejša pa sta dva sporazuma. Prvo je bilo premirje iz leta 1949, torej po napadu arabskih držav na novo ustanovljeno državo Izrael.

Libanon se je v tem sporazumu zavezal, da ne bo dovolil uporabe lastnega ozemlja za napade na Izrael, mejo med državama pa so poimenovali Modra linija. Težava pa je ostala, kajti Libanon ni podpisal trajnega miru, poleg tega pa ni mogel nadzorovati milic na lastnem ozemlju. Ko sta Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) in kasneje Hezbolah začeli napadati Izrael z libanonskega ozemlja, je postalo premirje iz leta 1949 le še mrtva črka na papirju.

ZDA so leta 1983 uspele pripeljati Izrael in Libanon za isto mizo, kar je bila redkost v diplomatski zgodovini obeh držav. Sporazum so uspeli skleniti, ker je bil Libanon pod vodenjem falangistične vlade, ki si je želela skleniti mir z Izraelom. Sklenjen sporazum je končal vojno med državama potem, ko je leto prej Izrael okupiral dele Libanona. Ta mirovni sporazum je omogočil delno normalizacijo odnosov med državama z vzpostavitvijo neformalne diplomacije, sprostitvijo trgovine in celo prehoda državljanov med državama. Zaradi sirske okupacije Libanona, kjer je izginilo najmanj 30.000 libanonskih civilistov, je kot posledica pritiskov Asada sporazum propadel.

Fajonizacija francoske zunanje politike

Eden izmed največjih Macronovih neuspehov v zunanji politiki je izguba mediacije in sponzorstva v libanonsko izraelskih pogovorih. Francija ima zgodovinski interes v Libanonu in Siriji, saj je po Prvi svetovni vojni dobila mandat v Siriji in Libanonu ter z njim upravljala med leti 1923 in 1946. Zato se je Francija, ki je bila sicer eden glavnih kritikov ameriške vojne v Iraku, pridružila bombardiranju ciljev Islamske države v Siriji in Iraku v operaciji Opération Chammal. Ta operacija se je začela leta 2014 in je še vedno v teku. Letos 3. januarja na primer so francoske in britanske sile bombardirale skladišča orožja Islamske države v Siriji.

Toda Francija je začela s kampanjo proti Izraelu in kritiko napada na Iran. Ne le to, francoska diplomacija ni niti najmanj diplomatsko obravnavala izraelsko operacijo proti Hezbolahu. Medtem ko je s trdo kritiko obsojala izraelski vdor na Libanonsko ozemlje, pa je redko namenila tako ostre besede proti Hezbolahu. Niti libanonsko predsedstvo ni uporabilo tako ostrih besed proti Izraelu kot Francija, kar je postavilo Francijo na stran Hezbolaha, čeprav verjetno to ni bil njihov namen. Francija je šele potem, ko je bilo jasno, da Izrael zavrača francosko okrilje pogovorov in je to prešlo pod okrilje Washingtona, nekoliko bolj ostro obsodila Hezbolah.

Francija je bila popolnoma odrezana od pogajanj

Francija je kot ukrep proti Izraelu zaustavila dobave vojaške opreme in komponent, uporabljenih v vojaški industriji. Izrael je po drugi strani kaznoval Francijo z ustavitvijo lastnih dobav in ustvaril kar nekaj težav za francosko in evropsko obrambno industrijo. Francija je razbesnela Izrael, ker so bile francoske dobave uporabljene izključno v operaciji proti Iranu, kar je bilo pred tem koordinirano s francoskim ministrstvom za obrambo. To je poleg popolnoma nerazumljive francoske prepovedi sodelovanja izraelskih obrambnih podjetij na sejmih 2024 Eurosatory Defense Show in 2025 Paris Air Show.

Zato je Izrael gladko zavrnil posredovanje in sodelovanje Francije v pogajanjih, izraelski veleposlanik Yechiel Leiter pa je javno dejal, da želijo Francijo držati daleč stran od vsega, predvsem pa vsakršnih mirovnih pogajanj. Medtem se je bila vojna besed med obrambnima ministrstvoma obeh držav, Izrael pa je začel aktivno delati na lastnih dobavah opreme, ki jo sicer dobiva iz Francije. Čeprav je te opreme relativno malo, bo spor predvsem škodoval izmenjavi obveščevalnih podatkov med državama. Toda Francija, ki si je prizadevala za mediacijo med državama kot leta 2024, je dobila hladen tuš še od ZDA in ostalih evropskih partneric, ki Francijo niso aktivno podprle. Za Macrona je to, poleg umika sil iz centralne Afrike, največji diplomatski poraz.

Ali lahko sporazum preživi in pelje k trajni mirovni pogodbi

Kot vsi prejšnji sporazumi, je tudi ta odvisen od zunanjih faktorjev, kot na primer iranski vpliv na Hezbolah. Poleg tega bo moral Libanon pokazati najprej voljo in potem še željo po uresničitvi dogovora, ki je vse prej kot lahek.

Popolnoma jasno je, da če bo Hezbolah ponovno napadel Izrael, potem bo ta odgovoril z vso silo, kar bo dogovor pokopalo. Enako je bilo s palestinskimi organizacijami, ki so Libanon potisnile v vojno za svoje ozke interese, potem je Sirija s silo preprečila še en sporazum. Nazadnje je Iran vzpostavil s Hezbolahom nekakšno libanonsko teokratsko paradržavo, njen primarni namen pa je širitev Homeinijeve revolucije in uničenje Izraela.

Brez totalne razorožitve Hezbolaha in uničenja njegove politične moči verjetno mir ne bo vzdržal. Za razorožitev Hezbolaha, predvsem pa njegov izgon iz politike pa si mora prizadevati predvsem Libanon, sicer države ne bo dobil nazaj.