Pred srečanjem NATA v Ankari – turški odnosi v regiji

Naslednji teden bo med 7. in 8. julijem v Ankari potekal vrh NATA. Nazadnje je vrh v Turčiji potekal leta 2004 v Istanbulu. Za Turčijo je vrh izjemnega pomena, saj ima drugo največjo armado med članicami NATA, vrhunsko vojaško industrijo in velikanske ambicije na Bližnjem vzhodu in Levantu. Turški predsednik Erdogan ima že dalj časa cilj razširiti vpliv v regiji, ki jo vidi kot tradicionalno cono turških interesov, povezanih z nekdanjim otomanskim imperializmom, ki je propadel z razglasitvijo sekularne turške države leta 1924. Zato je NATO zadnjih deset let izjemno previdno pristopal k Turčiji, ki jo sicer ne more ignorirati.

Turške oborožene sile

Turške oborožene sile so med prvimi desetimi vojskami na svetu, njena obrambna industrija pa je postala med najbolj naprednimi. Turški vojaški proračun je 45 milijard EUR, kar je približno 3,13% BDP.  Aktivna vojska ima 481.000 vojakov, stalna rezerva pa se giba okoli 380.000 vojakov. Turška vojska ima 2.284 tankov, 14 podmornic in 192 plovil v mornarici, v večini frigat (17) in korvet (9), nima pa rušilcev in letalonosilk, z izjemo plovila za helikopterje.

Turško letalstvo operira z F-16 Fighting Falconi, F-4 Phantomi, T129 helikopterji in droni Bayraktar. Predvsem droni so v zadnjih letih postavili Turčijo na zemljevid uspešnih izvoznic orožja, pohvalijo pa se lahko z izkušnjami v ukrajinski vojni in na Bližnjem vzhodu. Turčija razvija preko podjetja Turkish Aerospace še lastnega lovca 5. generacije TF Kaan, ki naj bi Turčijo osamosvojil od tujih dobav orožja. Novo letalo 5. generacije bi z vgrajeno umetno inteligenco in visokimi tehnološkimi sistemi za zračne operacije postalo predvsem tekmec kitajskemu Chengduju J-20. Ta bi namreč lahko nadomestil kitajske trge v Egiptu, Indiji in Pakistanu.

Turška obrambna industrija

Turška obrambna industrija velja za eno najnaprednejših in se je predvsem v zadnjih 20 letih zaradi kvalitetnih rešitev razširila na mnoge trge. Turčija je začela razvijati obrambno industrijo predvsem po napadu in okupaciji Cipra leta 1974, ko so zahodne zaveznice uvedle embargo na prodajo orožja. Ankara se je takrat odločila, da bo morala za doseganje svojih interesov imeti dobro razvito orožarsko industrijo, ki bo v primeru izredni razmer in vojne samostojni steber obrambe države in uveljavljanja turških interesov v regiji.

Obrambna podjetja so bila v večini ustanovljena v 80. letih 20. stoletja in so postala eden izmed temeljev turškega izvoza. Toda Turčija je stopila v podobno past kot Kitajska, ki je odvisna od izvoza, podjetja pa operirajo na meji, oziroma imajo izgube brez državnih subvencij. Endemični klientelizem v omenjenih podjetjih, predvsem državnih gigantih, prav tako pa mikrovodenje z vrha piramide je razlog za slabo alokacijo sredstev in finančnih izgub, kar je hiba, s katero se bo morala turška državna industrija prej ko slej soočiti.

Obrambna industrija temelji na lastnem znanju, sodelovanju s tujimi partnerji in nadgradnji tujih platform. Lahki lovec Hürjet je nastal v sodelovanju z BAE Systems, Honeywellom in GE Aviation, zračno raketo SOM-J pa sta TÜBİTAK SAGE in ROKETSAN izdelala skupaj z Lockheed Martinom za letala F-35. Turška podjetja sodelujejo skupaj še z italijanskim Leonardom pri izdelavi lahkih helikopterjev AW119T Koala, Istif frigate pa uporabljajo motorje nemškega MTU in ameriškega GE Aviation. Toda raketni sistemi Barbaros (Aselsan, Havelsan), SIPER (Rokestan), STA (FNSS) ter vozila in tanki, na primer Altay in Pars İzci, so izključno turško znanje. Bayraktar (Baykar) na primer, ki je eden najuspešnejših turških obrambnih produktov zadnjega desetletja, pa je nastal v sodelovanju z Hensoldt South Africa, Ivchenko-Progress (Ukrajina), Motor Sich (Ukrajina), Pratt & Whitney (Kanada) in L3 Wescam (Kanada).

Turške operacije v regiji

Turčija je pod Erdoganom vodila politiko vrnitve vpliva v nekdanje imperialne regije Otomanskega cesarstva. Dokler je Turčija še imela cilj sekularnega vodenja države, so bili odnosi z Izraelom solidni, z Erdoganovo islamizacijo in razgradnjo sekularne dediščine ustanovitelja moderne Turčije Mustafe Kemala Atatürka pa so se odnosi radikalno poslabšali. Turčija ni postala le eden največjih ideoloških sovražnikov Izraela, ampak je tudi pod okrilje vzela člane teroristične organizacije Hamas, ki iz Turčije operirajo še danes.

Erdogan se je vmešal v egiptovsko politiko takoj po revoluciji leta 2011, takrat je namreč videl za možnost sodelovanja in vplivanja na Muslimansko bratovščino, ki jih vidi kot naravne zaveznike. Ko je Muslimanska bratovščina za las zmagala na volitvah, je Erdogan svoje otomanske ambicije začel pretvarjati v direktno politiko vplivanja v svojih nekdanjih kolonialnih regijah. Začela se je vzpostavljati os Muslimanske bratovščine v Egiptu, Erdoganove Turčije, teokratskega Irana in Katarja. Toda potem je egiptovska vojska izvedla državni udar, tudi s pomočjo velikega dela ljudstva in prešla v dolgoletni spor z Erdoganom, ki se je še le v zadnjih treh letih začel popravljati.

Največja turška intervencija je bila v Siriji, kjer je proti Asadu takoj podprla sirsko opozicijo, tudi islamistične sile pod vodstvom al-Džolanija, današnjega predsednika Sirije al-Šare, ki vodil Al-Kajdino organizacijo al-Nusro, ki je popolnoma uničila prvotno sirsko opozicijo. Turčija je delovala v Siriji na treh frontah – proti Asadu, Islamski državi in PKK. Vstop Turčije v Sirijo je bila predvsem posledica okrepitve kurdskih sil, ki so sredi vojne odstopili od zavezništva s sirsko neislamistično opozicijo in začeli z vojaškimi ukrepi za ustanovitev kurdske države. Za Turčijo je bilo to popolnoma nesprejemljivo, zato je Asad, ki je že prej financiral PKK, postal sovražnik, ki ga je bilo treba uničiti. Po drugi strani je kot koalicijski partner v NATU sodeloval v uničenju Islamske države ter bojem proti PKK.

Odnosi Turčije z Rusijo

Obe državi imata utrjene diplomatske odnose, ki pa prehajajo od prijateljstva do sovražnosti. Medtem ko sta se Putin in Erdogan večkrat srečala, pa so njuni pogledi na regijo različni. Treba je razumeti, da se Rusija in Turčija tradicionalno že od časov Katarine Velike borita za prevlado v regiji. Državi sta tekmici, ki imata skupno stičišče v avtoritarnem vodenju. Toda že kratek vpogled v zgodovino zadnjih 15 let pokaže, da so bili odnosi zelo nihajoči. Državi sta prišli v resen spor potem, ko je Turčija leta 2015 z lovcem F-16 sestrelila ruskega Suhoja Su-24M. Turčija je trdila, da je Suhoj vstopil v turški zračni prostor, Rusija pa, da to ne drži. Toda ne glede zračno pot lovca je Turčija jasno dala Rusiji vedeti, da je vojaška sila, ki bo uveljavljala svoje interese v regiji.

Podobno je med vojno v Ukrajini, kjer Turčija aktivno pomaga ukrajinskim oboroženim silam s tehnologijo, droni in raketnimi sistemi, obe državi pa danes sodelujeta tudi z obrambnimi podjetji. Razlog ni posebna ljubezen Turkov do Ukrajincev, ampak golo dejstvo, da Turčija ne želi ruske prevlade nad Črnim morjem. Za Turčijo bi bila ruska okupacija Odese strateška napaka, zato so odnosi z Ukrajino predvsem uveljavljanje interesov v regiji. Za Rusijo pa je turško vpletanje v njene vojne škodljivo ne le zato, ker je zaradi padca Asada izgubila vpliv in eno bazo v Levantu, okupacija Ukrajine pa se jim ni izšla po načrtih. Ukrajina in Rusija, kot letos Iran, so vsi pokazali, da ruski protiraketni sistemi S-300 in S-400 niso tako učinkoviti kot so si predstavljali.

Odnosi z Izraelom in Levantom

Turški odnosi z Izraelom so bili od dobrih do zelo sovražnih, kar lahko opazujemo danes. Turčija je bila med prvimi državami, ki je priznala Izrael, vzpostavila diplomatske in trgovinske odnose. Judovski migranti iz Turčije so v okolici Haife leta 1953 celo posadili gozd in ga poimenovali po Mustafi Kemalu Atatürku. Odnosi so se spremenili s prihodom predsednika vlade Adanan Menderesa, ki si je želel postati del koalicije z Irakom, Savdsko Arabijo in Libanonom zaradi želje po zmanjšanju ruskega vpliva na Egipt in Sirijo.

Sovjetska zveza je po razdoru z Egiptom in propadom Arabske republike obtožila Turčijo in Izrael kot tuji sili, ki si prizadevata za imperialistične zarote proti arabskemu svetu. Ko se je Turčija pridružila Bagdadskemu paktu, so se zadeve zapletle še bolj z Naserjevo obtožbo, da je Irak postal zaveznik Izraela, iz Kaira in Damaska pa so letele hude obtožbe proti Turčiji. Po državnem udaru v Bagdadu leta 1958 je Turčija izgubila zaveznico, ki je prešla pod vpliv Sovjetske zveze. To je združilo Izrael in Turčijo v zavezništvo skupaj z Etiopijo in Pahlavijevim Iranom. Po vojaškem udaru leta 1960 je bil Menders obešen, kar je nekoliko skrhalo odnose med državama.

Toda le za kratek čas, ker sta Turčija in Izrael začela z novo turistično pobudo za privabljanje Evropejcev in Američanov. Ta pobuda je bila tako uspešna, da sta obe državi uspeli razviti turistično industrijo, ki deluje na istih temeljih še danes. Niti šestdnevna vojna leta 1967 ni skrhala odnosov med državama, Turčija je sicer zahtevala umik iz okupiranih ozemelj, vendar je bila ta zahteva relativno blaga. Zadeva se spremeni potem, ko je Palestinska osvobodilna organizacija zavzela Egiptovsko ambasado v Ankari in vzela 17 talcev, ker je Sadat podpisal mirovno pogodbo z Izraelom.

Od vojaškega sodelovanja z Izraelom do sovražnosti

Takrat Turčija prvič zahteva, da Izrael umakne svoja diplomatska predstavništva iz Turčije, čeprav ta potem ni glasovala za resolucijo ZN, ki je obsodila izraelsko zasedbo Golanske planote. Takratni predsednik vlade Ilter Turkmen je poudaril, da želi biti Turčija most med zahodom in islamskim svetom, istočasno pa so v Tel Avivu ponovno odprli diplomatsko predstavništvo, leta 1991 pa so odprli veleposlaništvo. Mirovni sporazum med Izraelom in PLO je odprl vrata izraelskim turistom v Turčiji, čeprav je Turčija podprla prvo intifado, turški predsednik Demirel pa je odprl vrata vojaškemu sodelovanju. Zaradi tega ga je atentator leta 1996 skoraj ubil.

Nekdanji predsednik vlade Izraela Šaron in nekdanji predsednik Turčije Ecevit sta imela sprva zelo tople odnose, toda takratni predsednik vlade Erdogan je že začel krhati odnose z Izraelom. Pozval je k sankcijam zaradi uboja Ahmeda Jasina, zloglasnega šefa Hamasa, kasneje pa je Izrael obtožil umora Arafata. Izrael sta obiskala Erdogan in zunanji minister Gul, toda situacija se je poslabšala po operaciji 'Cast Lead' proti Hamasu leta 2008. Erdogan je celo besno odkorakal z odra na Svetovnem ekonomskem forumu, ko je bil v debati z izraelskim predsednikom Šimonom Perezom. Turčija je potem v Gazo poslala flotiljo, da bi prebila izraelsko blokado, izraelske specialne enote pa so vstopile na plovilo, kjer je bilo ubitih devet aktivistov. Od takrat naprej so šli odnosi med državama le še navzdol.

Os Turčija-Iran-Katar-Pakistan – pohod islamistične osi

Turški sovražni odnosi z Izraelom so predvsem posledica Erdoganovega državnega islamizma, kjer si prizadeva za nekakšno 'neo-otomansko cesarstvo', oziroma vsaj njegov približek. To je danes vidno v mediaciji po iranski vojni, kjer je Trump sicer popolnoma sprejel mediacijo ravno tistih držav, ki so največje sponzorke ne le islamizma, ampak tudi terorizma v regiji.

Erdoganu ni uspel veliki met Muslimanske bratovščine v Turčiji, zato je približevanje Katarju in Iranu smiselno s stališča širjenja vpliva državnega islamizma. V Turčiji mu razgradnja sekularne države ni popolnoma uspela, kajti njegova popularnost z leti usiha. Prav tako ima Turčija dovolj legalnih mehanizmov, da Erdogan ne more popolnoma uveljaviti avtoritarnega vodenja države. Zato je islamistična os Turčija-Iran-Katar-Pakistan pomemben faktor pri širjenju neo-islamistične ideologije v regiji.

Zahodna tišina pri kritikah Turčije

Zahodne države redko kritizirajo Erdogana, predvsem zaradi odnosov znotraj organizacije NATO, kjer ni mehanizma za izključitev članice.

Po drugi strani pa zahod nima tega interesa, saj vidi Turčijo kot branik pred ruskimi interesi v Evropi. Konec koncev je Turčija druga največja sila NATA, sodelovanje je torej neizbežno, zato kritike človekovih pravic, stanja demokracije in razgradnje Atatürkove sekularne države nekako potihnejo v ozadju.

Evropa, ki je glasna ob varovanju kulturne dediščine in sekularizma, ni uspela preprečiti ponovne islamizacije Hagije Sofije, ki je postala muzej ravno kot simbol Atatürkove sekularizacije Turčije, Erdogan pa je iz nje ponovno naredil mošejo.

Erdoganova paravojska

Erdogan je preko tasta (Orhan Uzuner) svojega sina Necmetina Bilala Erdogana ustanovil civilno paravojsko, ki spominja na Madurove motoristične milice. Javno delujejo preko dveh platform, Kardeş Kal Türkiye (Ostanite bratje Turčije) in Türkiye Yara Sar Acil Durum İletişim ve Haberleşme Derneği (Turška agencija za nujno pomoč in komunikacije). Erdogan je leta 2016 očistil več institucij – sodne, vojaške in policijske, v večini pa so sodelovale ravno paramilice. Erdogan je obtožil opozicijo državnega udara in situacijo izkoristil za čistke, zapiranje opozicijskih predstavnikov, oficirjev, direktorjev in novinarjev, zaprl pa je vsaj 200 različnih medijev.

Najbolj sporno je prikazovanje omenjenih organizacij kot humanitarne, v resnici pa gre za oborožene milice, ki delujejo s komunikacijskimi kanali, tudi s pomočjo državnega telekoma. Gre za islamistične organizacije z anti-zahodno retoriko ter vzpodbuja islamski odpor proti ZDA in EU. Prav tako redno praznujejo Hamasove proslave, njegove borce in druge islamistične organizacije.

Analitiki pravijo, da imajo milice okoli 100.000 pristašev, kar predstavniki omenjenih organizacij zanikajo. Prav tako trdijo, da gre izključno za humanitarni namen.

Prihodnji odnosi

Turčija je prepomembna sila, da bi jo zahod kar odpisal, po drugi strani pa je čas, da naveže delovne stike tudi s turško opozicijo. Turška islamistična os z Iranom in Katarjem bo predvsem opolnomočila islamistična gibanja, glede na nižanje popularnosti Erdogana pa je čas za zahodno opolnomočenje turške opozicije. Cilj je prihod Turčije nazaj v zavezništvo z zahodom, Izraelom, ZAE ter Egiptom, kar bo zagotovilo zid iranskemu in katarskemu vplivu.

Morda je čas tudi, da se Evropa preneha otepati Turčije in ji pusti, da se približa v tesnejšem zavezništvu kot enakovredna partnerica. Toda to možno šele po Erdoganu.