Boris Kham: Avgust 2026 bo z astronomskega vidika resnični spektakel

Intervju: Boris Kham, profesor fizike

Pogled v zvezdnato nebo že od nekdaj buri človeško domišljijo, a šele oboroženi z znanjem in razumevanjem fizikalnih zakonitosti lahko resnično dojamemo osupljivo mehaniko, ki vlada nad našimi glavami. V iskanju odgovorov na vprašanja o prostranstvih galaksij, prihajajočih astronomskih spektaklih in naši vlogi v neskončnem vesolju je v podkastu Vroča tema gostoval izjemen poznavalec neba Boris Kham. 

Profesor Kham, običajno se astronomi najbolj razveselijo noči, vi pa ste najin pogovor začeli s pozdravom »dober dan«. Imate raje noč ali dan? 

Namerno sem rekel dober dan, saj je podnevi na našem nebu Sonce, in če je jasno, rad pogledam vanj. Sonce namreč ni mrtvo telo, ampak je izjemno aktivno, polno izbruhov in peg. Njegovo lice je vsak dan drugačno. Ko ga pogledamo, v resnici zremo osem minut v preteklost, kolikor časa svetloba potrebuje do Zemlje. Danes je tehnologija tako napredovala, da si lahko za dobrih 1500 evrov kupite poseben teleskop z ustreznimi filtri in sredi belega dne opazujete protuberance oziroma izbruhe plazme, ki smo jih včasih lahko videli le ob popolnem sončnem mrku. 

A vendarle noč nosi v sebi neko romantiko, mar ne? 

Seveda, noč ima posebno moč. Srečanje z naravo v miru in tihoti pod nočnim nebom je nekaj res edinstvenega. Za doživetje te harmonije ne potrebujete vedno dragega teleskopa, dovolj je povsem navaden daljnogled (10 x 50), s katerim se sprehodite po Rimski cesti in opazujete neštete bisere, torej zvezde, ki se lesketajo v različnih barvah. 

Ko zremo v Rimsko cesto, se ne zavedamo hitrosti, s katero potujemo po vesolju. Nam lahko ponazorite to dinamiko? 

Predstavljajte si ovalen disk, ki ni kompakten, ampak je sestavljen iz približno 400 milijard zvezd: to je naša galaksija, Rimska cesta. Mi smo na približno dveh tretjinah od njenega središča. Skupaj z našim osončjem hitimo okrog jedra galaksije s hitrostjo približno 220 do 260 kilometrov na sekundo. Če si to poskušamo predstavljati s pomočjo avtomobila, bi s tako hitrostjo v eni sami sekundi prepotovali razdaljo od Ptuja do Kranjske Gore. 

A to še ni vse. Naša celotna galaksija kot nekakšen 'frizbi' leti skozi medgalaktični prostor s hitrostjo 500 kilometrov na sekundo. Obenem pa se naša Zemlja giblje okrog Sonca s hitrostjo 30 kilometrov na sekundo. Če bi s tako hitrostjo potovali z motorjem, bi v eni sekundi prišli od Ljubljane do Medvod in nazaj. Ta neverjetna dinamika nam kaže, kako smotrno in urejeno je vesolje. Kot je dejal že Galileo Galilei: »Filozofija narave je napisana v tej ogromni knjigi univerzuma, ki je nenehno odprta pred našimi očmi, vendar je ne moremo razumeti, če ne poznamo jezika in znamenj, v katerih je napisana. Ta jezik je matematika.« 

Eno svetlobno leto je razdalja, ki jo svetloba prepotuje v enem letu, torej približno 9,46 bilijona kilometrov (9,46 × 10¹² km). 

Koliko časa traja, da se neka zvezda, ki jo vidimo zdaj, 'zgodi' v našem vidnem polju? 

Svetloba potuje s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo. Ko pogledate proti Severnici, zvezdi, ki nam vedno kaže sever, gledate približno 432 let v preteklost. Svetloba, ki danes doseže naše oko, je Severnico zapustila okoli leta 1593; za primerjavo, to je bilo natanko v obdobju znamenite bitke pri Sisku. Pri tem ima Severnica kar 2.100-krat močnejši izsev kot naše Sonce. Če vzamete v roke daljnogled in pogledate v ozvezdje Velikega medveda, lahko najdete galaksijo (M82), ki je od nas oddaljena kar 11 milijonov svetlobnih let in se skozi vesolje premika s hitrostjo 280 kilometrov na sekundo. 

Svoje znanje že vrsto let nesebično delite z javnostjo, za kar ste prejeli tudi nagrado prometej znanosti. Kako te kompleksne astrofizikalne koncepte razložite najmlajšim? 

Ključ je v vizualizaciji in povezovanju s preprostimi zgodbami. Spominjam se povabila v nek vrtec. Z vzgojiteljicami smo se dogovorili, da otrokom najprej preberejo zanimivi zgodbi o ozvezdjih Velikega medveda in Oriona. Zvečer smo šli na teraso, jim z usmerjenimi svetlobnimi žarki pokazali zvezde in teorijo prenesli v prakso. Največja nagrada je bila, ko so ti otroci po taboru v svoje zvezke natančno narisali to, kar so videli, torej zvezde v podobi medvedka na nebu. Podobno navdušenje vedno znova opažam tudi na koliščarskem taboru v Dragi, kjer celo otroci do desetega leta starosti neverjetno hitro in suvereno usvojijo iskanje glavnih ozvezdij na nočnem nebu. 

Slovenski pečat v astronomiji pa ni prisoten le v šolskih klopeh, temveč tudi med zvezdami. 

Res je. Slovenci smo zelo prisotni v širšem vesolju. Jurij Vega ima na Luni po sebi poimenovan krater. Pomemben je tudi naš fizik Jožef Stefan, ki je prvi ocenil temperaturo na površju Sonca, ki znaša okoli 5.500 stopinj Celzija; po njem se imenuje tudi zelo pomembna fizikalna konstanta, brez katere ne gre pri izračunih toplotnega sevanja. V sodobnem času pa je na slovenskem observatoriju Črni Vrh Stanislav Matičič odkril komet C/2008 Q1, ki nosi njegovo ime. 

Tudi današnji slovenski astrofiziki imajo vidno vlogo v mednarodnih projektih, kot so satelit Gaia, vesoljski teleskop James Webb in veliki teleskop Vera C. Rubin v Čilu, pa tudi pri razvoju navigacije po zvezdah. Med njimi velja izpostaviti dr. Tomaža Zwittra, dr. Andrejo Gomboc, dr. Marušo Bradač in dr. Marijo Strojnik. 

Najlepše pa je poimenovanje iz leta 2019, ob stoletnici Mednarodne astronomske zveze (IAU). Slovenija je dobila pravico poimenovati oddaljeno zvezdo WASP-38, katere svetloba do nas potuje 446 let, in njen eksoplanetni sistem. Strokovna komisija je zvezdi nadela ime Irena, njenemu eksoplanetu, ki je plinasti orjak s temperaturami okoli 1.400 stopinj Celzija, pa Iztok. S tem smo se čudovito poklonili junakoma iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem. 

Leta 2018 ste sprejeli izjemen didaktični izziv, ko vas je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije povabila, da njihovim članom predavate o opazovalni astronomiji.  

S slepimi in slabovidnimi sem se srečal dvakrat: na njihovem letnem srečanju leta 2018 in v Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skabrne v Ljubljani leta 2023. 

V začetku jeseni 2018 sem dobil vabilo iz Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, da bi na letnem srečanju njihovih članov v petek, 16. novembra 2018, na Okroglem pri Kranju predaval o svojem opazovanju nočnega neba in o tem, kako o njem razmišljam. Želeli so tudi, da spregovorim o zakonitostih, dimenzijah, lepoti in urejenosti vesolja. Vključil naj bi še nekaj o Pavlu Kunaverju in Nikolaju Koperniku ter o luninem in sončnem mrku, pa še o globokem vesolju. To je bil zame nov izziv, saj sem se moral spoprijeti z novo, drugačno metodiko in didaktiko podajanja razmišljanja o astronomiji. 

Najprej sem se povezal z Gregorjem Hribarjem, profesorjem fizike na Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne (Center IRIS), ki mi je razložil osnove metodike poučevanja in mi posodil posebne folije za razlago geometrije luninega in sončnega mrka za slepe. To so tridimenzionalne folije, kjer so Luna, Sonce in Zemlja različno veliki izbočeni krogi, ploskve teh krogov pa so različne hrapavosti, da lahko s prsti začutiš, kateri krog predstavlja kateri objekt. Žarki so na foliji premice, ki so prav tako različno hrapave. Poleg tega sem na centru dobil še nekaj 3D modelov, na primer model osončja. Prijazno so mi naredili še tri folije: zimski šesterokotnik, Sončeve pege in graf Wolfovega relativnega števila od leta 1939 do leta 1950. Podani sta bili dve krivulji: ena je predstavljala meritve Pavla Kunaverja, druga pa uradne podatke NGDC (The National Geophysical Data Center). 

Pred srečanjem sem pobrskal po internetu, po raznih knjigah in lastnih astronomskih zapiskih. Delavnico Tipam ozvezdja je pripravila tiflopedagoginja dr. Aksinja Kermauner v soavtorstvu z dr. Janjo Plazar; sam sem sodeloval kot gost in imel uvodno razmišljanje. Aksinja Kermauner in Janja Plazar sta napisali oziroma ustvarili knjigo S prstki do zvezd, ki je pravzaprav nekakšna slikanica s tipnimi predlogami. Tej vsebini je bila namenjena tudi delavnica, kjer je bila osrednja tema prikaz ozvezdij. Prvi korak je bilo ozvezdje Kasiopeje. Avtorici sta udeležencem razdelili vrvico in stiroporne ploščice, na katerih so bile razporejene bucike v obliki ozvezdja Kasiopeje. Prvi del naloge je bil, da z vrvico prosto povežejo bucike v smiseln lik, s čimer sta želeli doseči, da bi udeleženci dojeli in razmislili, kako je človek v preteklosti na nebo risal svoje junake, na primer Oriona in Kasiopejo. V drugem delu naloge sta jim povedali, da ima ozvezdje Kasiopeje obliko črke W ali M, in udeleženci so bucike/zvezde ustrezno povezali z vrvico. 

Za razlago geometrije mrkov, Sončevih peg in ozvezdij ste uporabili posebne tridimenzionalne folije z izbočenimi in hrapavimi ploskvami, zvezdno kopico v Herkulu pa ste slikovito primerjali z granatnim jabolkom in zrnci mivke. Kako so se poslušalci odzvali, ko so lahko z lastnimi prsti dobesedno otipali zimski šesterokotnik ali teleskop, in kaj vas je pri njihovem razumevanju teh folij najbolj presenetilo? 

Poslušalci so zavzeto in pozorno prisluhnili mojemu razlaganju. Uporabil sem 'baročni' pristop, kar pomeni, da sem posamezne pojme osvetlil z različnih vidikov. Pazil sem, da sem podatke, ki sem jih navedel, čim bolj ponazoril s primerjavami. Naj navedem primer: galaksija M31 v Andromedi se nam približuje s hitrostjo 304 km/s, kar je 1.094.400 km/h oziroma 26.265.600 km/dan. Če bi imeli avto, ki zmore to hitrost, bi v eni sekundi prišli iz Ljubljane do Šentilja in nazaj. 

Zvezdno gručo M13 v Herkulu sem ponazoril z granatnim jabolkom in poslušalcem predlagal, naj si predstavljajo, da imajo v roki zelo majhne kamenčke (mivko), ki predstavljajo posamezne zvezde, da jih je milijon in da ima vsaka izmed njih 2000-krat večji izsev kot Sonce. Da bi lažje doumeli to kopico, sem dodal še zapis Pavla Kunaverja: »V Herkulu se mi prikaže nežna, okrogla, žareča meglica. Kaj je to? Trudim se jo povečati z močnim okularjem. V mirni, čisti noči se posvetijo robovi megličice v tisočerih neizmerno drobnih lučkah, krogelna gruča, kopica M13.« 

Za opazovanje sončnega mrka obvezno potrebujete posebna  očala. 

Omenili ste, da so bili poslušalci neverjetno zavzeti in so po koncu predavanja kar obsedeli ter vas spraševali o zelo kompleksnih temah, kot so črne luknje, razvoj vesolja in življenje v njem. Kaj vas je ta izkušnja z ljudmi, ki vesolja ne morejo videti, a ga želijo podoživljati, naučila o naši primarni človeški radovednosti in kako je to srečanje spremenilo vaš lasten pogled na nočno nebo? 

V začetku svoje poti amaterskega astronoma sem le malo opazoval nočno nebo, nato pa sem se začel poglabljati v opazovalno astronomijo in zakonitosti vesolja kot celote. Zanimala so me vprašanja prostora in časa ter razvoja vesolja. Prebiral sem različno literaturo in v meni se je izoblikovala misel, da je vse smotrno urejeno, da so zakoni stvarstva vanj vgrajeni. 

Včasih se vznemirim, ko pomislim na Heisenbergovo načelo nedoločenosti, ki pravi, da nikakor ne moremo natančno poznati dveh lastnosti delca hkrati, na primer hitrosti in položaja. Načelo nedoločenosti pokaže, da je vesolje buren kraj, kadar ga proučujemo na vse manjših razdaljah in v vse krajših časovnih obdobjih. Morda torej ni vse tako smotrno, kot se zdi na prvi pogled, a tudi to je zakonitost, ki jo človeški um odkriva v naravi, v stvarstvu. 

V tihi noči, nekje v tihoti gora (Mangart, Krim, Sorica, Passo Stelvio …) mi tako odzvanjajo misli dr. Janeza Janžekoviča: »Tudi preprost, nešolan človek, ki ima bistre oči, uvidi, da narava ni slepo mešanje snovi, marveč da je v njej marsikaj tako pametno in duhovito zasnovanega, da daleč prekaša vse, kar je zmožen ustvariti človeški razum.« 

Slovenija skriva pomembne dragulje. Ena takih je zgodba o poljskem astronomu Nikolaju Koperniku. Kaj točno se skriva v naših knjižnicah? 

Nikolaj Kopernik je v 16. stoletju zrušil takratno svetovno ureditev, ko je ugotovil, da Zemlja ni središče vesolja, ampak le planet, ki kroži okoli Sonca. Ker se je zavedal, kako silovit sociološki in teološki pretres bo to sprožilo, saj je družbo s heliocentričnim sistemom dobesedno vrgel s prestola vesolja, je s publikacijo svojega dela odlašal kar 25 let. Izvode svoje znamenite knjige O kroženju nebesnih sfer (De revolutionibus orbium coelestium) je prejel šele na smrtni postelji. V Sloveniji imamo to neverjetno srečo, da hranimo kar dva originalna izvoda druge izdaje te knjige iz leta 1566. Enega hranijo frančiškani pri Tromostovju, drugega pa Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK). 

Zanimiva je Kopernikova misel: »V tej ureditvi najdemo torej občudovanja vredno somernost sveta in trdno harmonično povezavo med gibanjem in velikostjo sfer, kakršne na drug način ni mogoče odkriti.« 

Zgodba o odkritju te knjige v NUK-u pa spominja na napet zaplet, saj se za izvod ni vedelo. 

Razlog za to je majhna, a usodna napaka. Naš znameniti intelektualec Matija Čop, ki je delal popis gradiva, se je pri vnosu zmotil. Namesto prave letnice izdaje 1566 je v katalog pomotoma zapisal letnico 1766. Ker za noben ponatis s to letnico ni vedel nihče, je knjiga veljala za manj pomembno delo 18. stoletja in je dolgo samevala. 

Vse dokler je ni ponovno odkril naš strokovnjak. 

Tako je, odkril jo je slovenski fizik dr. Stanislav Južnič, ki se ukvarja z zgodovino znanosti. Ta izvod je nekoč pripadal ljubljanskim jezuitom, ki na tem področju še zdaleč niso bili nazadnjaški. Prav nasprotno: to knjigo so s ponosom razkazovali obiskovalcem in na njeni podlagi prirejali celo javne filozofske zagovore študentov. Zanimivo je, da je ob svetovnem popisu ohranjenih Kopernikovih del celo priznani harvardski astrofizik dr. Owen Gingerich spregledal ta slovenski izvod. Prisotnost obeh knjig dokazuje, da na področju današnje Slovenije v renesansi in baroku ni bilo miselne zatohlosti, in na to zgodovinsko dediščino moramo biti izjemno ponosni. 

Vaši lastni astronomski začetki v letu 1969 pa so povezani tudi z objektom v središču Ljubljane, ki ga danes žal ni več: s planetarijem. 

Moja pot se je dejansko križala z astronomijo po zaslugi profesorjev Franja Dominka in Marjana Prosena, ki sta nas študente navdušila za delo v planetariju. Ta naprava je bila na podstrešju takratne pravne fakultete na Kongresnem trgu. Imeli smo desetmetrsko kupolo s projektorjem, ki je simuliral ozvezdja in prikazoval nočno nebo, ne glede na vreme ali svetlobno onesnaženje. Študentje smo tam vodili predavanja za šolske skupine. Planetarij je tam deloval do leta 1989, potem pa so ga zaprli, tudi zato, ker statika tal ni več prenesla obremenitev. Zelo pogrešam sodoben planetarij v Ljubljani, saj ga imajo vsa večja mesta v naši soseščini, kot so Zagreb, Reka, Trst ali Celovec. 

Avgust 2026 bo še posebej vroč. Kaj vse nas čaka? 

Avgust 2026 bo z astronomskega vidika resničen spektakel, saj se bo zvrstilo več izjemnih dogodkov. 12. avgusta bo vrhunec dosegel meteorski roj Perzeidov. Veste, utrinki niso padajoče zvezde, temveč prašni delci in ostanki kometa Swift-Tuttle. Ko Zemlja na svoji orbiti prečka ta oblak prahu, ti delci vstopijo v našo atmosfero z veliko hitrostjo in zaradi trenja zažarijo. Večjim utrinkom rečemo bolidi. Takrat bodo pogoji fantastični, saj bo Luna v mlaju in nebo bo prijetno temno. 

Utrinki niso padajoče zvezde, temveč prašni delci in ostanki kometa Swift-Tuttle.

Istega dne pa nas čaka še glavni dogodek, sončni mrk. 

Res je. Sončni mrk nastane, ko se Sonce, Luna in Zemlja poravnajo v ravno črto. Leto 2026 bo prineslo popolni sončni mrk, katerega pas, torej območje popolne teme, bo prečkal Španijo. V Sloveniji bomo ta pojav videli kot delni sončni mrk, a bo zelo izrazit, saj bo Luna prekrila okoli 84 odstotkov Sonca. Odvijal se bo v sredo, 12. avgusta, začel pa se bo ob 20.12. 

Kje v Sloveniji ga bomo najlažje opazovali? 

Ključna težava bo, da bo Sonce ob začetku mrka viselo zgolj sedem stopinj nad obzorjem, na koncu pa le še dobri dve stopinji. Zato opazovanje z domačega dvorišča, obkroženega s hišami, ne bo mogoče. Obvezno se morate odpraviti nekam višje, kjer imate povsem čist pogled proti severozahodu. Predlagam lokacije, kot so planina Kuhinja, Krn, Nanos, Sinji vrh nad Vipavo ali Šmarna gora. Najbolje je, da si lokacijo ogledate že nekaj dni prej, da vas ob uri mrka ne preseneti kakšno drevo. 

Ob tem resno opozarjam: za opazovanje obvezno potrebujete očala za opazovanje sončnega mrka. Za uporabo daljnogleda ali teleskopa pri opazovanju pa si morate narediti filter iz astrofolije (mylar). Brez tega si boste uničili vid, kar je na lastni koži izkusil že znameniti Galileo Galilei, prav tako pa si je oči močno poškodoval tudi slovenski astronom Pavel Kunaver. 

Kot strokovnjak in lovec na sončne mrke ste prepotovali dobršen del sveta. Katera lovska ekspedicija vam je najbolj ostala v spominu? 

Vsak popolni mrk je izjemen in te pusti brez besed. V tistih nekaj minutah teme narava popolnoma utihne, ptice prenehajo leteti, zapiha hladen veter in temperatura očitno pade. Ena izmed zelo zanimivih izkušenj je bila zagotovo tista v Indoneziji, na otoku Ternate. Domačini so bili izjemno gostoljubni, radovedni in zelo spoštljivi ob pogledu skozi naše daljnoglede. Tamkajšnji lokalni politiki in generali pa so iz pojava naredili pravi politični spektakel ter se pred mrkom množično fotografirali, kot da so za pojav na nebu zaslužni kar oni sami. Ti prizori resnično prikažejo, kako različno različne kulture sprejemajo moč narave. 

Vsak popolni mrk je izjemen. Narava popolnoma utihne, ptice prenehajo leteti, zapiha hladen veter in temperatura očitno pade. 

Proti koncu meseca nas čaka še delni lunin mrk. Pogosto se uporablja izraz krvava Luna. Zakaj pride do obarvanosti? 

Obarvanost Lune je zelo zanimiv fizikalni fenomen loma svetlobe. Ob luninem mrku se Luna potopi v Zemljino senco. Toda takrat ne postane popolnoma črna. Del sončne svetlobe, ki se odbije od Zemlje, potuje skozi tanko plast zemeljske atmosfere, ki deluje kot leča. Modra svetloba se zaradi sipanja razprši, dolgovalovna rdeča svetloba pa se ukrivi in usmeri neposredno v Zemljino senco, kar Luno obarva v različne rdečkaste do temno bakrene odtenke. Odtenek te barve deluje kot zrcalo naše lastne atmosfere. Če so v zraku prašni delci, denimo zaradi vulkanskih izbruhov (kot se je zgodilo pred leti ob izbruhu vulkana na Islandiji), bodo ti odtenki neprimerljivo bolj izraziti in temni. 

V zadnjem obdobju je govora tudi o polarnem siju (aurori), ki smo mu bili priča celo nad Slovenijo. Ali tudi mi premikamo meje na področju raziskovanja tega fenomena? 

Polarni sij je izjemno lep pojav in pravzaprav neposredna posledica dejavnosti Sonca, natančneje sončnega vetra. Izbruhi na Soncu v vesolje pošljejo ogromne količine nabitih delcev. Ko ti delci trčijo v Zemljino magnetno polje in atmosfero, reagirajo s plini in zažarijo. Na področju proučevanja Sonca in teh vplivov imamo Slovenci odličnega strokovnjaka, doktorja Kajdiča, ki svoje raziskave opravlja v Južni Ameriki. Kar zadeva barve: ko opazujete polarni sij visoko na severu, na primer na Norveškem, boste videli spektakularne zelene zavese svetlobe. Ko pa so izbruhi tako ekstremno močni, da pojav seže vse do naših južnejših zemljepisnih širin, polarni sij nad Slovenijo običajno vidimo v izrazitih rdečkastih odtenkih, kar je posledica reakcij v najvišjih slojih naše atmosfere. 

Vse te pojave pa na Zemlji najbolj moti svetlobno onesnaženje. 

Točno tako. Naše umetne in pogosto nepravilno usmerjene nočne luči dobesedno brišejo nočno nebo. Ko se danes odpravite na Kurešček in pogledate proti Ljubljani, vidite zgolj ogromno svetlo rumeno kupolo. Še bolj žalostno pa je, da smo s svetlobnim onesnaženjem prekrili celo naše visokogorje. S kolegi smo decembra z Mangartskega sedla opazovali nočno nebo; pogled navzdol proti dolini, proti Kranjski Gori in Planici, je razkril močan, belkast soj, ki so ga ustvarjala umetno osvetljena smučišča. Podobno je na Vršiču: čim gledaš malce nižje proti obzorju, je opazovanje zaradi dolinske svetlobe popolnoma uničeno. Moj sin se ukvarja z astrofotografijo, in da bi ujel resnično čudovit utrinek (bolid) ter Rimsko cesto nad Aljaževim stolpom, se je moral s težko opremo podati povsem na vrh Triglava. Z nočno razsvetljavo človeštvu jemljemo stik z naravo in primarni občutek neskončnosti. 

Z nočno razsvetljavo človeštvu jemljemo stik z naravo in primarni občutek neskončnosti.

Tisočkrat ste zrli skozi teleskop, pripravili nešteto radijskih oddaj. Kaj vam pomeni stik z vesoljem? 

Pomeni mi spoznanje, kako majhni smo in da se lahko preprosto zlijemo z vso to lepoto okoli sebe. Vesolje je ogromen fizikalni laboratorij. Zanimivo se mi zdi opazovati planet Jupiter; če ste vztrajni in ga gledate dalj časa, lahko opazujete dinamiko njegovih Galilejevih lun, kako se premikajo in mečejo senco na površje planeta. To je opazovanje dogajanja v živo. Pomirja na povsem enak način, kot če bi obiskal vrhunsko galerijo, le da zreš v preteklost, živiš pa v sedanjosti. Človeku se vrne spoštovanje in ponižnost pred mogočno ureditvijo stvarstva. 

(D263, 46-50)