Pokop posmrtnih ostankov žrtev povojnih pobojev na ljubljanskih Žalah

Te dni votlo odmevajo predrzne izjave ljubljanskega župana in (nekdanje) ministrice za kulturo o pokopu posmrtnih ostankov žrtev povojnih pobojev na ljubljanskih Žalah. V medijih smo lahko zgroženi prebrali, da pokopa ne more biti, ker so Žale namenjene zgolj prebivalcem mesta Ljubljana (!), in da je pokop najmanjši problem najlepšega slovenskega mesta. Nekateri mediji so k temu dodali še masten, 'depolitiziran' naslov, da bo tema že spet razdvajala slovensko javnost. 

Pa pojdimo po vrsti. Najprej ljubljanske Žale, ki v nobenem primeru niso namenjene zgolj Ljubljančanom, ker tam počivajo mnogi prišleki in ljudje od vsepovsod. Naj se spomnimo le vojaškega pokopališča ali grobov tujcev. Po županovo so nekateri imeli to srečo, da so umrli ali so zgolj pokopani v Ljubljani. Drugič, pokop mrtvih, ne glede na narodnost, stan, spol ali versko pripadnost, je temeljna in nediskutabilna civilizacijska zahteva vseh časov in vseh družb. Res pa je, da dejanje pokopa že od starega veka razdvaja človeštvo in družbe. Še več, pietetni pokop mrtvih ločuje človeštvo od živalskega sveta in je ključen za razlikovanje med kultiviranimi skupnostmi in primitivnimi združbami. Pokop je namreč temeljna civilizacijska norma, ki družbo od pamtiveka deli na civilizirano ali barbarsko, pri čemer tehnološka stopnja razvoja ni odločilnega pomena. Večina preprostih družb mrtve spoštljivo pokopava, mnoge sodobne, visoko civilizirane skupnosti pa ne premorejo več pietete, ki je osnova etičnih družbenih načel. 

Pokop mrtvih je temeljna in nediskutabilna civilizacijska zahteva vseh časov in vseh družb. 

Ali politika še razume pomen pietete? 

Toda župana, ki se šteje med demokratične in napredne sile, ter gospo, ki jo kiti celo doktorat s področja humanistike, teža nekulturnih izjav ne bremeni. So mar mandati prekratki, da bi ju lahko doseglo Sofoklejevo ali Smoletovo pretresljivo moralno sporočilo o pomenu pokopa? Kakorkoli. Dejstvo je, da sta družno in ob pomoči 'depolitiziranih' medijev prestopila meje civilizacijskega praga. Pokop mrtvih je namreč tista kritična in brezpogojna civilizacijska norma, ki ljudem in družbi daje raison d'être (smisel obstoja). Ki legitimizira katerokoli oblast. In ki tudi politike prepoznavno določa kot častne (ali nečastne) ljudi. Če tega v političnih krogih, in kar je še huje, v parlamentu ne vedo, naj povprašajo preproste ljudi, saj očitno šolska izobrazba ne zadostuje.  

Mrtvi so sveti in nedotakljivi in vse družbe preteklosti in sodobnosti določa spoštljiv odnos do umrlih. Človek je telesno, duševno in duhovno, presegajoče bitje. Svojo intelektualno moč, spoznanja in znanje črpa iz preteklosti, s svojimi dejanji (in tudi nedejanji) sooblikuje prihodnost. Preteklost so dejanja prednamcev, zapisana v kolektivni spomin, kar hkrati predstavlja tudi dediščino vseh oblik, ki dolgoročno določa prihodnost človeškega rodu. Spomin je torej središče človekovega življenja in človekovanja. Preprečevanje pokopa je kršenje najbolj osnovnih človekovih pravic ter skrunitev kolektivnega spomina. Je izraz nespoštovanja, prezira in objestnega maščevanja nad nemočnimi mrtvimi. Odrekanje pravice do pokopa je (bilo v preteklosti) značilno za nasilne oblastnike. Žal pa je še bolj značilno za sodobne totalitaristične režime, ki rastejo iz zanikanja človeka in človeškosti ter se hkrati goljufivo sklicujejo na svobodo in demokracijo. 

Mrtvi so sveti in nedotakljivi in vse družbe preteklosti in sodobnosti določa spoštljiv odnos do umrlih. 

Stari Grki so pretirano ošabnost, brezsramnost in nasilje nad nemočnimi imenovali hibris. Vedeli so, da je znamenje propada skupnosti, in so verjeli, da se za hibris bogovi brez izjeme kruto maščujejo. Sodobna sekularizirana družba ne verjame več v maščevanje grških bogov, a se kljub vsemu še vedno zaveda, da je objestnost nevarno početje, ki najeda družbeno sožitje. To je vzrok, da je postalo etično pravilo »z drugimi ravnam tako, kot želim, da drugi ravnajo z mano« nepreklicno in temeljno moralno načelo, veljavno že dolgo pred to ali ono slovensko oblastjo. T. i. zlato etično pravilo zagovarja etiko vzajemnosti, ki presega kulturne in religiozne meje ter poudarja spoštovanje, empatijo in odgovornost do Drugega. Etični kodeks služi v družbi kot nekakšna nujno potrebna varovalka, ki opominja k socialni oz. družbeni čuječnosti in (so)odgovornosti. Vabi k razkrivanju drugačnosti, omogoča pravičnost ter demokratizacijo sodobne družbe. Kulturna okolja se zavedajo, da spoštljiv pokop vzpostavlja dialog, da spodbuja nastanek bolj povezanih skupnosti. Ne nazadnje, sožitje in medsebojno spoštovanje sta vitalnega pomena v sodobni postmoderni različnosti.  

Kulturna okolja se zavedajo, da spoštljiv pokop vzpostavlja dialog in spodbuja nastanek bolj povezanih skupnosti. 

Moralni zakon nad politično močjo 

Že bežen pogled na družbeni pomen etičnih norm razkriva, da pravi vzrok razdvajanja ne more biti pokop, ki je izraz medsebojne spoštljivosti, temveč njegovo nespoštljivo preprečevanje. Pravi problem je torej županovo omalovaževanje in nekulturni gnev nekdanje ministrice za kulturo. Skupaj s Sofoklejevo in Smoletovo Antigono lahko zaključimo, da so še zakoni, ki so višji od zapovedi trenutne oblasti, in da etična dejanja osmišljajo človeško bivanje v svetu, polnem nasilja. Pokop krivično in brez sodbe pobitih torej nikakor ne more razdvajati (slovenske) družbe, je le brezpogojna moralna obveza vsake skupnosti. Vsekakor pa so vsaki skupnosti zelo nevarna brezsramna in nasilna dejanja oblastnikov, ki z objestnostjo, nespoštljivostjo in lažmi rušijo temelje sobivanja ter vodijo v totalitarizem.  

Obema politikoma bi bilo treba pojasniti nekaj ključnih civilizacijskih, etičnih načel. Prvič, da dostojanstvo ne pripada samo živim, temveč tudi mrtvim, ne oziraje se na njihovo ime, stan, spol ali dejanja. Da smrt ni ključen kriterij dostojanstva in da so mrtvi vedno človeška bitja in predstavljajo enako temeljno (družbeno in duhovno) vrednoto ter imajo enako dostojanstvo kot vsi drugi ljudje.  

Bolj malo resnice je torej v trditvi medijev, da predlog pokopa žrtev povojnih pobojev razdvaja ljudi. Lažnive in manipulativne so tudi besede nekdanje ministrice za kulturo (!), da gre za »nizkotno politično izkoriščanje mrtvih«. Oba politika stojita očitno na napačni strani ogledala človekovanja in očitno je tudi, da sta etično in moralno že dolgo gola in bosa. Edino na ta način je mogoče razumeti njune presunljivo nehumano barbarske izjave. 

Pravi vzrok razdvajanja ne more biti pokop, temveč njegovo nespoštljivo preprečevanje. 

(D252, 12-13)