[Duhovna misel] V Sveti Trojici skriti človek

Duhovna misel za nedeljo po binkoštih: Jn 3,16-18

Praznik Svete Trojice razodeva krščansko vero v enega Boga v treh osebah – Očeta, Sina in Svetega Duha – kot občestvo ljubezni in odnosov. Človek je ustvarjen po podobi troedinega Boga, zato je poklican v odnose, ljubezen in darovanje samega sebe. Božja svoboda ni egoizem, ampak odprtost za drugega in pripravljenost na ljubeče podarjanje. Papež Leon XIV. poudarja, da sta moški in ženska ustvarjena za občestvo, rodovitnost in življenje. V času digitalne kulture in umetne inteligence ostajajo ljubezen, odnosi in človeška bližina nenadomestljivo jedro človekovega dostojanstva.

Praznik Svete Trojice, ki ga obhajamo v nedeljo po binkoštih, želi najprej spomniti na to, da se je razodevanje Boga po binkoštih, ko je nastopil čas Svetega Duha, zaključilo v razumevanju, kdo je Bog. Na vprašanje, kdo je krščanski Bog, se je izoblikovalo stališče, da je to troedini Bog, kar pomeni en sam Bog v treh osebah.

Na vprašanje, kdo je krščanski Bog, se je izoblikovalo stališče, da je to troedini Bog, kar pomeni en sam Bog v treh osebah.

Zakaj je to pomembno? Zato, ker se s tem pove nekaj zelo pomembnega tako o Bogu kot o človeku, ki je ustvarjen po Božji podobi. Enost Boga kaže na to, da ima Bog določeno individualnost, določen jaz, kakor se je razodel v Stari zavezi: »Jaz sem, ki sem.« Takšna podoba Boga bi lahko pomenila, da gre za vase zaprto in vase zagledano bitje, nekakšen božji egocentrizem. Potrditev za to bi lahko našli v Stari zavezi, ki večkrat govori o Bogu kot o ljubosumnem Bogu.

Ker je Jezus svoj odnos do Boga Očeta ves čas razumel kot odnos med Očetom in Sinom, je s tem nastopil dvojinski odnos: jaz in ti. Če bi nadaljevali s starozavezno opredelitvijo, bi lahko rekli: »Jaz sem, ki sem,« je prišel in se učlovečil v Jezusu Kristusu. Ker pa Jezus Kristus kot človek umre, se postavi vprašanje: kaj pa sedaj?

V tretji stopnji razodevanja Boga se ta predstavi kot Sveti Duh, ki ima, po eni strani vlogo ohranjanja spomina na že razodeto, po drugi strani pa omogoča nadaljnje razodevanje v občestvu verujočih, ki izpovedujejo vero v enega in troedinega Boga. Tako prek ednine in dvojine pridemo do množine, do bitja, ki je bitje odnosa in to kakovost deli naprej s človekom in s celotnim stvarstvom.

Na binkoštni ponedeljek je papež Leon XIV. objavil svojo prvo okrožnico z naslovom Magnifica humanitas (Veličastna človeškost), v kateri veliko prostora posveča pravemu odnosu do digitalnega sveta.

Ena od uvodnih misli pravi:

»Socialni nauk Cerkve nas vrača k jedru naše vere: k skrivnosti živega Boga, ki se je v Jezusu Kristusu razodel kot občestvo oseb – Oče, Sin in Sveti Duh –, kot ljubezen v odnosu, ki se medsebojno podarja in se razodeva svetu … V njem se ‘skrivnost človeka resnično razjasni’, kajti njegova človeškost je popolnoma svobodna, odprta za druge, sposobna graditi solidarne in lepe odnose ter usmerjena v popolno daritev samega sebe.

V središču krščanskega pogleda na človeka stoji veličastna trditev, da sta moški in ženska ustvarjena po podobi in sličnosti troedinega Boga (prim. 1 Mz 1,26–27). Vsak človek je po svojem bistvu usmerjen v odnos in ga je Bog zamislil ter hotel za občestvo z njim, z drugimi in s stvarstvom.« (MH, 48–50)

Izpostavimo tri vidike, ki so pomembni za razumevanje tega, kaj izhaja iz vere v troedinega Boga:

1. V Bogu vlada odnos ljubezni, ki v polnosti razodeva, kaj je človekova resničnost.
2. Bog je po Jezusu Kristusu popolnoma svoboden, odprt za drugega in s tem za daritev.
3. Moški in ženska sta ustvarjena po podobi in sličnosti troedinega Boga.

Tako imenovana skrivnost Svete Trojice torej ni skrivnost v tem smislu, da o njej nič ne vemo in nič ne moremo reči. Podobno velja za vsakega človeka: drugi človek nam je skrivnost, vendar ne taka, da drug o drugem ne bi ničesar vedeli in ničesar mogli povedati.

V Bogu samem je temeljno gibalo, energija in zakonitost delovanja to, kar razumemo pod besedo ljubezen, ki sproža, oblikuje in zaznamuje odnose. Brez ljubezni ni mogoče živeti, kakor tudi ne brez odnosov. Kot je pela Moni Kovačič: »Brez ljubezni mi živeti ni, srce mi moje to veli …« Ta resničnost velja tako za Boga kot za človeka. Ljubezen pogojuje življenje in življenja ni, če ni ljubezni. Tako kot Bog ustvarja iz ljubezni, tudi človek ustvarja tisto, kar nastaja iz ljubezni.

Brez ljubezni ni mogoče živeti, kakor tudi ne brez odnosov.

Druga Božja lastnost je svoboda. Seveda ne v smislu, kot se danes prepogosto razume, da lahko človek dela, kar hoče, kar se mu zahoče in kar mu ugaja, ne da bi se oziral na druge. To ni svoboda, ampak zasužnjenost z lastnim egoizmom. Božja svoboda je odprtost za drugega, za človeka. Zato Bog vstopi v proces človekovega odrešenja. Bog se v ljubezni svobodno razdaja in k temu je poklican tudi človek.

Tretji vidik, ki ga izpostavi papež Leon, je poudarek na moškem in ženski. Ne da bi izrecno omenjal teorijo spolov, odgovarja na sodobne trende, ki zagovarjajo svobodno in poljubno določanje spola. Bog Stvarnik je ustvaril dva spola zato, da sta rodovitna, da sta nosilca življenja tako v medsebojnem odnosu kakor tudi v potomcih. To sta dve najbolj naravni človekovi želji. Odmikanje od tega načela ne vodi v življenje, ampak v smrt.

Vprašanja ljubezni, odnosov in rodovitnosti, ki izhajajo iz dejstva moškosti in ženskosti, ne more nadomestiti nič niti umetna inteligenca. Zato je še toliko pomembnejše, da v naši digitalni dobi podpiramo pogled na človeka, ki nam ga ponuja Sveto pismo in ki se razodeva v skrivnosti Svete Trojice.