Avgustovska maša v okviru Vseposvojitve namenjena neznanim slovenskim mučencem

Prvi avgustovski petek bo ob 19.00 pri frančiškanih na Tromostovju potekala predzadnja v sklopu 30 svetih maš v okviru pobude Vseposvojitev. Tokrat bo namenjena neznanim slovenskim mučencem; tistim, ki jih mnogi prepoznavajo kot pričevalce vere in morebitne mučence, vendar njihovi primeri še niso bili uradno preučeni ali priznani.

Vse žrtve formalno še niso mučenci

Slovenska zgodovina 20. stoletja je zaznamovana z več zaporednimi obdobji nasilja: fašističnim raznarodovalnim pritiskom na Primorskem, okupacijo med drugo svetovno vojno, revolucionarnim nasiljem ter povojnimi represijami. V teh prelomnih časih so se številni duhovniki, redovniki in laiki znašli v položaju, ko so zaradi svoje vere, javnega delovanja ali pripadnosti krščanskim skupnostim postali tarča oblasti. Nekateri so umrli nasilne smrti, drugi so preživeli zapore, izgnanstva in pritiske.

A vse žrtve nasilja niso samodejno mučenci v cerkvenem pomenu besede. Katoliška cerkev za priznanje mučeništva zahteva dokaz, da je nekdo umrl zaradi sovraštva do vere (in odium fidei). Eno so torej uradno priznani mučenci, drugo so tisti, katerih primere raziskujejo, tretje pa je širši krog ljudi, ki so trpeli zaradi verskega ali političnega preganjanja.

Občutljivost obravnave Filipa Terčelja

Med manj znanimi slovenskimi duhovniki izstopa leta 1892 rojeni Filip Terčelj. Bil je duhovnik, pesnik, katehet in izjemen narodni buditelj na Primorskem. Zaradi fašističnega pritiska je moral zapustiti domače kraje, po drugi svetovni vojni pa je ostal zvest svojemu duhovniškemu poslanstvu. Januarja 1946 je bil skupaj z duhovnikom Francem Krašno ubit v Davči. Zgodovinarji v zadnjih letih vse bolj dejavno raziskujejo okoliščine Terčeljeve smrti. Tematika je izjemno občutljiva tudi zaradi potomcev oziroma svojcev domnevnih rabljev.

Kmalu po smrti duhovnikov, ki je še kako odmevala, so se začele različne interpretacije dogodka, tudi takšne, da naj bi prebegnila v cono A. Različne razlage Terčeljeve usode so zaznamovale tudi obdobje po letu 2000, med drugim tudi takšna, da naj bi bila storilca le dva, knojevca Opečeni Janez in Marinko. A po pričevanjih domačinov, ki jih je v več publikacijah zbrala Marija Gasser iz Železnikov, naj bi ga zverinsko mučilo in pobilo več kot deset domačinov.

O svetništvu Terčelja, čigar beatifikacija se je zaustavila že v preliminarni fazi, so prepričani tuni nekateri zgodovinarji, med njimi dr. Renato Podbersič. Kot je dejal na okrogli mizi ob 80. obletnici Terčeljeve smrti, ki je januarja letos potekala v novogoriški konkatedrali, je zelo nenavadno, da tako svetniška oseba, kot je bil Terčelj, ni prišla na seznam za beatifikacijo.

Komunisti se bojijo svetnikov

Ivan Albreht, ki je Terčeljevo življenjsko pot opisal v biografiji, povod zato vidi v potomcih komunistov, ki se še vedno »strašno bojijo mučencev in svetnikov«. Zadnji šef slovenske partije Milan Kučan je ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji zaustavitev postopka beatifikacije denimo predlagal tudi za danes blaženega Alojzija Grozdeta, češ da bi to razdelilo Slovenijo. »Ista logika je tudi pri Terčelju,« je na omenjeni okrogli mizi opozoril Albreht.

Skupaj s Terčeljem je življenje izgubil tudi leta 1895 rojeni Franc Krašna, dolgoletni župnik in spoštovani dušni pastir. Kljub težkim razmeram po vojni ni zapustil svojih vernikov. Njegova smrt je za domačine pomenila veliko izgubo, spomin nanj pa se je ohranil predvsem v lokalnem okolju.

Med- in povojno izživljanje nad duhovščino

So pa že med vojno pripadniki partizanskega gibanja na Primorskem ubili sedem duhovnikov in dva bogoslovca, kar je več kot Nemci, zavezniško bombardiranje in četniki skupaj. Po vojni pa so tudi ti duhovniki delili usodo sobratov iz osrednjega dela Slovenije. »Cerkev je bila smatrana za sovražnika številka ena, ker je vodila največjo civilnodružbeno organizacijo,« je pojasnil Podbersič.

Po drugi svetovni vojni je bilo namreč na Slovenskem zaprtih ali ubitih več deset duhovnikov, redovnikov in bogoslovcev. Nekateri so umrli brez sodnega postopka, drugi v zaporih ali delovnih taboriščih. Njihove življenjske zgodbe so bile dolga desetletja zamolčane. Šele po osamosvojitvi Slovenije so zgodovinarji začeli sistematično zbirati pričevanja, dokumente in spomine, ki osvetljujejo njihovo usodo.

Mož, pred katerim je hotel poklekniti celo papež

Med tistimi, ki so poskus umora preživeli, velja omeniti leta 1900 rojenega ljubljanskega nadškofa Antona Vovka. Čeprav ni umrl nasilne smrti in ga zato ne štejemo med mučence, je leta 1952 preživel atentat, ko so ga na železniški postaji v Novem mestu polili z bencinom in zažgali. Zaradi hudih opeklin je vse življenje trpel posledice napada, vendar je vztrajal pri odpuščanju in spravi.

O njegovi zvestobi veri in evangeliju verjetno še največ pove dogodek iz leta 1960, ko je smel prvič poromati v Rim. Ko se je srečal s tedanjim papežem Janezom XXIII., se mu je ob tem opravičil, ker zaradi bolezni ni mogel poklekniti pred njim. Na to mu je papež odvrnil, da bi sam moral poklekniti pred Vovkom.

Svetniško so živeli tudi mnogi laiki

Med pozabljenimi laičnimi pričevalci ostajajo tudi številni, za katere cerkveni postopki niso bili uvedeni. Med njimi niso le vidni člani Katoliške akcije, ampak tudi člani Marijinih družb, organisti, učitelji, dijaki in preprosti verniki, ki so v času revolucije ali po njej pomagali duhovnikom, ohranjali versko življenje ali zavračali odpoved veri. Za razliko od najbolj znanih primerov so njihova imena pogosto ostala v župnijskih kronikah ter družinskih arhivih in spominih.

Pomembna zbirka pričevanj o slovenskih žrtvah verskega in revolucionarnega nasilja je knjiga Palme mučeništva, ki predstavlja ubite in pomorjene slovenske duhovnike, redovnike, bogoslovce ter nekatere verne laike. V njej so zbrane življenjske zgodbe številnih ljudi, katerih usode so bile desetletja manj znane.

Medtem ko je del teh oseb že vključen v postopke cerkvenega priznanja mučeništva, številni drugi ostajajo predvsem predmet zgodovinskega spomina in nadaljnjega raziskovanja. Maša na prvi avgustovski petek pri frančiškanih na Tromostovju tako ne bo le molitveni spomin, temveč tudi spodbuda k nadaljnjemu strokovnemu raziskovanju in celovitemu soočanju s preteklostjo.