Od zamenjave oblasti do referendumov

Po zadnjih parlamentarnih volitvah je postalo jasno, da so slovenski volivci večinsko glasovali za spremembe, ne pa za ohranitev stanja oziroma za nadaljevanje politik, ki jih je izvajala prejšnja leva oblast. Gre za dejstvo, ki ga prejšnja oblast ali sedanja opozicija nikakor noče razumeti in še manj sprejeti. V tej luči je treba presojati tako politična dogajanja, ki smo jim tačas priče, kot tudi prihajajoče referendume.

Z nastankom desno usmerjene koalicije imamo na eni strani levo opozicijo, ki se nikakor ne more sprijazniti z dejstvom, da je izgubila oblast, na drugi strani pa koalicijo, ki je tarča nenehnih napadov opozicije (tako v parlamentu kot zunaj njega) ter je zaradi naknadnega referenduma o interventnem zakonu za razvoj Slovenije, ki so ga ob podpori opozicije sprožili sindikati, blokirana pri sprejemanju zakonov, ki bi vsaj deloma omilili škodljive zakone in ukrepe prejšnje oblasti. Seznam škodljivih ukrepov prejšnje oblasti je dolg in jih nima smisla posebej navajati.

Poražena koalicija ali zdajšnja opozicija se obnaša tako, kot da 22. marca ne bi bilo volitev, ki so prinesle zamenjavo oblasti. Čeprav je od parlamentarnih volitev oziroma zamenjave oblasti minilo le nekaj mesecev, sedanja opozicija ne izbira sredstev, da bi izsilila predčasne volitve. Del tega scenarija je tudi njeno preusmerjanje pozornosti od pomembnih tem k »nepomembnim temam«, širjenje raznih laži ter s pomočjo večinskih medijev ustvarjanje umetnih afer in kaosa na političnem prizorišču. Po volitvah je tarča opozicije predvsem predsednik Državnega zbora Zoran Stevanović in stranka Resni.ca, v zadnjem obdobju – če sem natančnejši, po normalizaciji odnosov Slovenije z Izraelom – pa je znova in vse bolj na udaru tudi predsednik vlade Janez Janša in njegova vlada.

Ustavna obtožba zoper Janšo, ki sta jo vložili stranki Svoboda in Levica (po svoje je zanimivo, da se ustavni obtožbi ni pridružila tudi stranka SD) ter je zaradi razmerja sil v parlamentu že vnaprej obsojena na neuspeh, ni le odraz maščevalnosti in izrazite nestrpnosti opozicije do sedanje koalicije, ampak je tudi pokazatelj abstinenčne krize, ki jo opozicija doživlja po izgubi oblasti. Opozicija (vključno z njenimi sindikati, levičarskimi aktivisti, samozvanimi predstavniki ljudstva ter plačanci in nastavljenci, ki vedrijo in oblačijo bodisi v večinskih medijih in na družbenih omrežjih bodisi na ljubljanskih ulicah) očita sedanji koaliciji to, kar je sama delala in dela. Ponavlja oziroma uresničuje se vzorec, ki smo ga videli že v času covida. Razlika je le ta, da se je kritika oblasti preoblikovala oziroma zavila v celofan kritike odnosa Slovenije do Izraela.

Vsaka kritika oblasti je legitimna, je pa nevarna, če se na uličnih protestih kritika pomeša s totalitarnimi simboli, grožnjami in z militantnimi gesli v slogu »Naj gori Izrael«. Tu ne gre več za »običajno« kritiko oblasti, ampak za zrežiran politični protest, ki nima z mirnim izražanjem mnenj ničesar skupnega, saj vključuje pozive k nasilju in k sovražnim dejanjem zoper državo, ki je med prvimi priznala samostojno Slovenijo in Sloveniji že večkrat pomagala, ko je to potrebovala.

Verjetno ni nikogar, ki bi podpiral Netanyahuja in njegovo represijo nad Palestinci, ne kaže pa pozabiti, da Netanyahu ni Izrael; da je to, kar se dogaja v Gazi in končno tudi na Zahodnem bregu, posledica terorističnega napada, ki ga je leta 2023 izvedel palestinski Hamas. V oči bode tudi dvoličnost, ki jo kažejo ulični protestniki. Kdaj so ti denimo protestirali proti zlorabam režima v Ruandi, Iranu, Afganistanu, Gorskem Karabahu?

Sovražna retorika zoper Izrael ne koristi niti Palestini in niti Sloveniji, koristi pa tistim, ki to retoriko uporabljajo za manipuliranje. Pomenljivo tudi je, da na uličnih protestih vidimo vedno iste obraze in med njimi tudi akterje nekdanjega komunističnega režima. Tudi to veliko pove o »naravi« in namenu teh protestov.

Pomenljivo je, da na uličnih protestih vidimo vedno iste obraze in med njimi akterje nekdanjega komunističnega režima.

V primerjavi z Golobovo koalicijo in vlado, ki je tri leta samo obljubljala, naredila pa praktično nič (oziroma je sprejela škodljive zakone in ukrepe), je sedanja koalicija in Janševa vlada na začetku svojega mandata veliko bolj konkretna od prejšnje oblasti. Sedanja koalicija oziroma vlada ne obljublja, ampak predlaga in sprejema konkretne rešitve. Aktualna vlada se je denimo takoj odzvala na posledice dolgotrajne suše in pripravila intervencijski zakon za pomoč kmetom pri omilitvi posledic suše, pripravila intervencijski zakon glede dolgotrajne oskrbe, predlog zakona o znižanju trošarin za naftne derivate ter predlog zakona o Javnem skladu za napredno zdravljenje redkih bolezni, spremenila gradbeni zakon (glede pridobivanja gradbenih dovoljenj) in še kaj bi se našlo.

Morda bi v prvih stotih dnevih vladanja lahko naredila še kaj več (denimo uvedla progresivno plačevanje obveznega zdravstvenega zavarovanja), a to še ne pomeni, da je sedanji oblasti možno očitati neučinkovitost vladanja. Je pa sedanji oblasti možno očitati nekaj drugega, in sicer to, da je nekoliko zaletava in netaktna pri sprejemanju določenih ukrepov. Eden takšnih je tudi novela Zakona o tujcih, ki zaostruje pogoje pri obiskovanju tečajev slovenskega jezika za delavce, ki prihajajo iz tretjih držav.