Kjer je nekoč odmevalo kladivo, danes otroci odkrivajo življenje stare Krope

Učni park v Kotlu oživlja prostor vigenjcev, starih obrti in zgodb družin, ki so živele od železa.

Pred dobrim stoletjem otrok v Kropi vigenjca ni obiskal zato, da bi spoznaval preteklost. Tja je prihajal z materjo. Mlajši otroci so ob njej preživljali dolge ure, starejši pa so že pomagali pri izdelovanju žebljev. Okoli osmega leta so začeli sodelovati pri delu, po štirinajstem pa so žeblje lahko kovali že samostojno. Delovni dan je trajal približno štirinajst ur. Začel se je lahko že ob treh zjutraj in končal šele ob sedmih zvečer. Ženske so med kovanjem na istem ognjišču kuhale kosilo za družino. Življenje je bilo vezano na ogenj, železo in delo ob nakovalu.

Danes po Kropi znova hodijo otroci, vendar iz povsem drugega razloga. Po novi družinski poti odkrivajo življenje nekdanjih žebljarjev in kovaško dediščino kraja, ki je stoletja živel od železa. V učnem parku v Kotlu, ob Bodlajevem vigenjcu, ostankih Matičkove hiše in stari žganjarni, želijo zgodovino približati novi generaciji. Danes ta prostor pripoveduje isto zgodbo drugače. Otroci jo spoznavajo brez dela, ki je bilo nekoč del vsakdanjika njihovih vrstnikov.

V učnem parku v Kotlu, ob Bodlajevem vigenjcu, ostankih Matičkove hiše in stari žganjarni, želijo zgodovino približati novi generaciji.

Življenje v Kropi je stoletja narekovalo železo. Naselje se je razvilo v ozki dolini Kroparice, pod Jelovico, kjer so bile na voljo železova ruda, les za oglje in predvsem voda, ki je poganjala naprave v fužinah in kovačnicah. Začetki rudarstva in fužinarstva na tem območju segajo najmanj v 13. stoletje. V 14. stoletju je nad Kropo že stala Slovenska peč, leta 1442 pa je dokumentiran plavž v Spodnji Kropi. Železo iz Krope so stoletja predelovali predvsem v žeblje, ki so jih prodajali tudi na beneški trg.

Začetki rudarstva in fužinarstva na tem območju segajo najmanj v 13. stoletje.

Razvila se je drugače kot okoliške vasi. Bila je izrazito neagrarno naselje. V obdobju, ko je štela do 94 hišnih številk, sta bili po zgodovinskih podatkih le dve gospodarstvi kmečki. Hiše, vodni kanali, fužine in vigenjci so bili povezani z delom z železom. Zaradi takšne zasnove je Kropa še danes pomemben primer ohranjene naselbinske in tehniške dediščine. Konec leta 1953 je bila izdana odločba o zavarovanju Krope, ki danes velja za prvo odločbo o zavarovanju naselbinske dediščine pri nas.

Med najbolj značilnimi prostori stare Krope so bili vigenjci, skupne kovačnice, kjer so nastajali žeblji. Delo v njih ni bilo omejeno samo na odrasle moške. Pri proizvodnji so sodelovale cele družine. Ženske so kovale, otroci so pomagali, družinski vsakdan pa je bil tako tesno povezan z delavnico, da so ob kovaškem ognjišču pripravljali tudi dnevne obroke. V stanovanjskih hišah so bile razmere pogosto skromne, del življenja pa se je zato dejansko preselil v vigenjc.

Eden takšnih prostorov je bil Bodlajev vigenjc v Kotlu, ob katerem danes nastaja učni park. Današnji zidani objekt je nasledil starejšega lesenega. Ta je leta 1870 pogorel, nato pa so na njegovem mestu zgradili zidano kovačnico. Bodlajev vigenjc danes ohranja podobo z začetka 20. stoletja. Ime je povezano z Bodlajevo oziroma Wodleyjevo rodbino, eno od fužinarskih družin stare Krope.

Fužinarske družine niso imele samo stavb in naprav. Prek njih so bile povezane dobava železa, delo žebljarjev in prodaja izdelkov. Ob koncu 19. stoletja pa je ročno žebljarstvo vse težje konkuriralo industrijski proizvodnji. Leta 1883 je zaradi nizkih zaslužkov v Kropi stavkalo več kot 200 žebljarjev. Leta 1894 je bila ustanovljena žebljarska zadruga, s katero so iskali odgovor na premenjene gospodarske razmere in industrializacijo proizvodnje.

Toda zgodovina zgornjega dela Krope ni povezana samo s kovaštvom. Na območju današnjega učnega parka je stala tudi Matičkova hiša, Kropa 47. Danes je deloma porušena, njen nekdanji prostor pa je postal del nove ureditve Kotla. Prav v tej hiši se je 17. septembra 1935 rodil Kamilo Legat, poznejši akademski slikar in likovni pedagog. Ob odprtju nove ureditve so se ga v Kropi spomnili tudi zato, ker je dogodek potekal v času obletnice njegovega rojstva.

Legat je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1966 diplomiral pri Gabrielu Stupici. Že od leta 1958 je delal kot likovni pedagog v Tržiču, ob tem pa slikal in razstavljal. Njegov osrednji motiv je bila krajina, pogosto predstavljena skozi široke panoramske poglede in izrazito osebno uporabo barve. Leta 1971 je prejel Prešernovo nagrado Gorenjske, dve leti pozneje tudi nagrado Društva slovenskih likovnih umetnikov. Umrl je leta 1995 v Bolu na Braču.

Kropa je ostala pomemben motiv tudi v Legatovem delu. Med njegovimi deli sta monumentalna upodobitev Krope in cikel tihožitij na temo vigenjca. Na območju današnjega Kotla so zato drug ob drugem ostali sledovi različnih obdobij: Bodlajev vigenjc, ostanki Matičkove hiše, stara žganjarna in spomin na Kamila Legata.

Ob težkem delu je imela Kropa tudi svoje običaje in praznike. Ena bolj znanih tradicij je povezana z nageljnovim sejmom. Sredi julija je v Kropi ob žegnanjski nedelji potekal znameniti nageljnov oziroma lepi sejem, povezan tudi s praznovanjem karmelske bratovščine. V kraj so prihajali ljudje tudi iz bolj oddaljenih krajev, dekleta pa so fantom podarjala nageljne.

Ena bolj znanih tradicij je povezana z nageljnovim sejmom.

Pisatelj Joža Lavrenčič je leta 1931 v zgodovinski povesti Božja sodba v ta svet postavil ljubezenski trikotnik med žebljarico Lenko, sinom bogatega fužinarja Klemnom in oglarjem Anžetom. Zgodba je literarna, vendar se opira na dokumentirano kroparsko izročilo o sejmu in običajih, povezanih z njim.

Znova postala del kraja

Danes Kropa ni več kraj, kjer bi življenje večine prebivalcev določala proizvodnja žebljev. Ostali pa so prostor, stavbe in zgodbe. Danes želijo te stavbe in zgodbe ponovno uporabljati, ne samo ohranjati. V okviru projekta Družinska doživetja v Kropi so v zgornjem delu naselja, na območju Kotla, uredili prvo fazo novega učnega parka. Prostor povezuje Bodlajev vigenjc, ostanke Matičkove hiše in nekdanjo žganjarno. Obnovili so obzidje stare žganjarne, uredili okolico pred vigenjcem ter postavili vsebine, ki obiskovalcem predstavljajo stavbno in kovaško dediščino Krope.

Danes Kropa ni več kraj, kjer bi življenje večine prebivalcev določala proizvodnja žebljev.

Projekt je bil vreden nekaj več kot 136.000 evrov. Nekaj več kot 90.000 evrov je prispevalo Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, preostanek pa Turizem in kultura Radovljica ter Občina Radovljica.

Pripravili so tudi dva predloga sprehoda po Kropi. Eden obiskovalce vodi med pomembnejšimi znamenitostmi kraja, drugi pa je namenjen predvsem družinam. S škratkom Kovačkom po poti kroparskih žebljarjev otroci skozi naloge in zgodbo spoznavajo življenje nekdanjih kovačev, vigenjce in predmete, ki so bili nekoč del vsakdana. Po istem prostoru, kjer so nekoč delali tudi otroci, danes hodijo otroci, ki spoznavajo, kako so živeli nekdanji žebljarji.

Toda ureditev še ni končana. Naslednja faza projekta, Živi prostori dediščine za skupnost in turizem, je vredna nekaj več kot 161.000 evrov. Na območju Kotla želijo urediti meteorno odvodnjavanje in vodovodno omrežje, postaviti pitnik, urediti dostop do nekdanje žganjarne, zasaditve ob Kroparici ter dodati urbano opremo. Posamezne dele območja želijo povezati v enoten prostor, ki ne bo namenjen samo turistom. Projekt naj bi bil uporaben tudi za domačine, ne samo za obiskovalce. Načrtovane so medgeneracijske delavnice, dejavnosti za otroke, mlade in starejše ter oprema, ki jo bodo lahko uporabljala lokalna društva in organizatorji prireditev. Projekt se širi tudi v Kamno Gorico, kjer bodo v Kavovi hiši uredili prostor za druženje in manjšo kuhinjo.

Projekt naj bi bil uporaben tudi za domačine, ne samo za obiskovalce.

Obenem želi Radovljica z razvojem Krope in Kamne Gorice del obiskovalcev usmeriti iz bolj obremenjenih turističnih območij Julijskih Alp v Lipniško dolino. Kovaška dediščina naj bi tako postala tudi del razvoja Krope in Kamne Gorice.