Po službi se začne druga izmena: Evropski dan družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev

Nekateri po koncu delovnega dne odložijo službeni telefon, zaprejo računalnik in odidejo domov. Drugi pa imajo doma 'drugo izmeno'. Čaka jih starš, ki ne zmore več sam, partner po bolezni, otrok s posebnimi potrebami ali drug bližnji, ki potrebuje pomoč. Brez uniforme, brez plačila in pogosto tudi brez občutka, da je njihovo delo sploh prepoznano.

Ocenjuje se, da skoraj vsak peti Slovenec nekaj ur tedensko ali celo vsak dan skrbi za bolnega, onemoglega ali invalidnega svojca, prijatelja ali znanca. Velik del oskrbe tako še vedno opravijo ljudje, ki tega ne počnejo kot poklic, ampak preprosto zato, ker je nekdo njihov in ker potrebuje pomoč.

Ocenjuje se, da skoraj vsak peti Slovenec nekaj ur tedensko ali celo vsak dan skrbi za bolnega, onemoglega ali invalidnega svojca, prijatelja ali znanca.

Prav njim je namenjen Evropski dan družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev, ki ga obeležujemo 6. oktobra. Letošnja evropska kampanja v ospredje postavlja posebej pomembno skupino: ljudi, ki so hkrati zaposleni in oskrbujejo bližnjega.

Dve službi v enem človeku

Oskrba bližnjega se največkrat začne precej neopazno. Mamo je potrebno peljati k zdravniku, pomagati očetu pri nakupih, pripraviti zdravila ali urediti kakšen opravek. Potem pride dan, ko človek potrebuje pomoč pri oblačenju, hranjenju, gibanju ali že skoraj pri vsakem opravilu.

Kar je bilo sprva nekaj ur pomoči na teden, lahko sčasoma postane vsakodnevna obveznost. In pri tem ni urnika, ki bi ga bilo mogoče preprosto odkljukati. Potrebe človeka, ki potrebuje oskrbo, se spreminjajo, včasih tudi iz dneva v dan.

Tu se za zaposlenega oskrbovalca začne precej zahtevno usklajevanje. Dopoldne služba, popoldne opravki, zvečer pomoč doma, ponoči pa morda še skrb, ali je z bližnjim vse v redu. Ko se vse skupaj vleče mesece ali leta, lahko postane breme precejšnje.

Sporočilo letošnje kampanje je preprosto: Oskrba bližnjih se ne drži urnika. Potreba po oskrbi se spreminja. Prilagoditi se mora tudi trg dela. Brez fleksibilnosti ne gre!

Nekaj dni dopusta ne more rešiti večletne zgodbe

Slovenska zakonodaja zaposlenim oskrbovalcem že omogoča nekatere oblike pomoči. Zakon o delovnih razmerjih na primer predvideva pet dni oskrbovalskega dopusta na leto, vendar je ta neplačan. Za nenadno situacijo je lahko zelo dobrodošel – denimo ko svojca odpustijo iz bolnišnice in ga je treba nekaj dni spremljati doma.

Toda kaj, če pomoč ni potrebna pet dni, temveč pet mesecev?

Zaposleni lahko v določenih primerih zaprosi tudi za krajši delovni čas, delo od doma ali drugačno razporeditev delovnega časa, vendar so možnosti odvisne od delovnega mesta in delodajalca. Posamezne pravice so urejene v različnih predpisih, kar pomeni, da sistem za človeka, ki se nenadoma znajde v vlogi oskrbovalca, ni vedno preprost za razumevanje.

Oskrba bližnjih se ne drži urnika. Potreba po oskrbi se spreminja. Prilagoditi se mora tudi trg dela. Brez fleksibilnosti ne gre!

Raziskovalka dr. Tjaša Potočnik opozarja prav na to: oskrba je pogosto dolgotrajna, nepredvidljiva in spremenljiva. Zato tudi rešitve ne morejo biti napisane tako, kot da gre za enkraten dogodek, ki se začne in konča na točno določen dan.

Pomoč delodajalcev

Pomembno vlogo imajo tudi delodajalci. Ne zato, ker bi morali reševati vse družinske stiske svojih zaposlenih, ampak ker lahko z nekaj razumevanja marsikomu precej olajšajo obdobje, ko se mu življenje postavi na glavo.

Včasih je dovolj že možnost, da človek v nujni situaciji odide prej. Drugič pomaga delo od doma, prilagoditev urnika ali preprosto občutek, da lahko nadrejenemu pove, kaj se dogaja, ne da bi ga bilo strah, da bo zaradi tega označen kot manj zanesljiv delavec. Takšna kultura razumevanja je lahko koristna za obe strani. Zaposleni lažje usklajuje svoje obveznosti, delodajalec pa lahko prepreči dolgotrajno izčrpanost, odsotnosti in odhode zaposlenih.

Tudi tisti, ki skrbijo, potrebujejo nekoga, ki bo poskrbel zanje

Oskrbovalci so lahko tako osredotočeni na človeka, ki potrebuje pomoč, da velikokrat pozabijo na skrb zase. Najprej odpade sprehod. Potem srečanje s prijatelji. Dopust se prestavi na 'drugič'. Zdravniški pregled počaka. In nekega dne človek ugotovi, da že dolgo ni naredil ničesar samo zase.

Toda skrb zase ni razkošje in ni sebičnost. Je del dobre oskrbe. Človek, ki je popolnoma izčrpan, težko dolgo kakovostno pomaga drugemu, hkrati pa še normalno opravlja svoje delo, skrbi za družino in živi svoje življenje.

Skrb zase ni razkošje in ni sebičnost. Je del dobre oskrbe.

Zato je pomembno, da oskrbovalci poiščejo pomoč, kadar jo potrebujejo. V družini, med prijatelji, pri strokovnih službah in tudi na delovnem mestu. Pomembno je tudi znanje: kako pravilno pomagati, kako se organizirati, kako prepoznati lastno preobremenjenost in predvsem kje poiskati dodatno podporo.

Inštitut Antona Trstenjaka za Gerontologijo in medgeneracijsko sožitje

V Sloveniji si za večjo prepoznavnost te pogosto nevidne skupine že vrsto let prizadevajo tudi pri Inštitutu Antona Trstenjaka in v Slovenskem združenju neformalnih oskrbovalcev. Organizirajo usposabljanja, spodbujajo skupine svojcev za samopomoč in ponujajo podporo ljudem, ki so se znašli v vlogi oskrbovalca.

Kajti danes je morda naš sodelavec tisti, ki po službi hiti domov, da pomaga očetu. Jutri bomo morda mi tisti, ki bomo potrebovali pomoč, ali pa jo bo potreboval nekdo, ki ga imamo radi.

Jutri bomo morda mi tisti, ki bomo potrebovali pomoč, ali pa jo bo potreboval nekdo, ki ga imamo radi.

Oskrba zato ni samo zasebna družinska stvar. Je del našega skupnega življenja. In če želimo družbo, v kateri človek zaradi skrbi za bližnjega ne bo prisiljen izbirati med službo, družino in lastnim zdravjem, bo treba o tem govoriti bolj odkrito. Neformalni oskrbovalci namreč niso nevidni. Samo prepogosto jih opazimo šele takrat, ko jim zmanjka moči.