[Duhovna misel] Karizmatičnost

Duhovna misel za binkošti

Komentar razlaga pomen karizem kot darov Svetega Duha, ki gradijo Cerkev in služijo skupnosti. Poudarja razliko med sodobnim razumevanjem karizmatičnosti (npr. vplivneži) in krščanskim pojmovanjem, ki je usmerjeno k Bogu. Po drugem vatikanskem koncilu so se pojavila številna gibanja, ki poudarjajo različne karizme v Cerkvi. Karizme niso nadnaravni čudeži, temveč preseganje običajnega, ki ljudi usmerja k veri in občestvu. Vsak kristjan prejme svojo karizmo, ki jo je treba odkriti in uporabljati za dobro skupnosti, ne za lastno korist.

Komentar: Karizmatičnost

Na binkoštno nedeljo imamo na voljo več svetopisemskih besedil. Izjemoma bomo za komentar izbrali berilo in ne evangelija, in sicer Prvo pismo apostola Pavla Korinčanom, dvanajsto poglavje, ki govori o darovih oziroma karizmah v Cerkvi.

Kaj sta karizmatičnost in karizma? Danes se ta izraza pogosto uporabljata v svetu popularnosti, kjer nekomu pripisujejo karizmatičnost, ker ima veliko sledilcev. To so tako imenovani influencerji oziroma vplivneži.

Umetna inteligenca poda naslednjo opredelitev karizmatičnosti: »Karizmatičnost pomeni posebno osebno privlačnost ali magnetizem, zaradi katerega nekdo močno vpliva na druge ljudi. Gre za kombinacijo samozavesti, energije, načina komunikacije in prisotnosti, ki pritegne pozornost ter vzbuja zaupanje ali občudovanje.«

V času po drugem vatikanskem koncilu je prišlo do novega prebujenja karizem tudi v Cerkvi in nastale so številne nove, zelo različne skupnosti.

Na vprašanje, koliko karizmatičnih gibanj je nastalo v Katoliški cerkvi po drugem vatikanskem koncilu, je odgovor UI naslednji: »Ni natančnega števila, koliko ‘karizmatičnih gibanj’ je nastalo po 2. vatikanskem koncilu – in to iz dveh razlogov: ne gre za enotno kategorijo z jasnim seznamom, poleg tega pa je karizmatična prenova eno gibanje, znotraj katerega obstaja veliko skupin. V Katoliški cerkvi se po koncilu (1962–1965) pojavi veliko novih gibanj, skupnosti in združenj vernikov, ki imajo pogosto karizmatične elemente. Celo uradni dokumenti govorijo o ‘vedno večji živosti novih gibanj, združenj in občestev’, ne pa o točnem številu. To pomeni, da so nekatera jasno karizmatična (npr. prenova v Svetem Duhu), druga pa širša duhovna gibanja z določenimi karizmatičnimi poudarki; meja med njimi ni vedno stroga. T. i. Katoliška karizmatična prenova (začetek leta 1967 v ZDA) je pogosto opisana ne le kot eno gibanje, ampak kot ‘tok milosti’, ki vključuje številne skupnosti, molitvene skupine, misijone itd. Strogo gledano gre za eno karizmatično prenovo v globalnem smislu. Če pa pogledamo vsa nova cerkvena gibanja po koncilu (tudi s karizmatičnimi elementi), jih je po svetu več deset. Omenimo nekatera: Katoliška karizmatična prenova, Fokolari, Občestvo in osvoboditev, Neokatehumenska pot, Skupnost Emanuel itd.«

Vprašanje darov oziroma karizem v Katoliški cerkvi se postavlja v kontekstu edinosti v različnosti. V judovstvu se je edinost utemeljevala skoraj izključno na družinskem deblu. V krščanstvu ni tako; gre za skupnost verujočih, ki temelji na zakramentih in veri v troedinega osebnega Boga. Temelj skupnosti je oseba, osebni vidik, kar ima svoje prednosti in slabosti. Za apostola Pavla je edinost utemeljena v Bogu, zato praznujemo binkošti in tretjo božjo osebo Svetega Duhu, v katerem so utemeljene različne karizme v edinosti z Bogom. Za Jezusa lahko z gotovostjo rečemo, da je bil karizmatična osebnost.

Temelj skupnosti je oseba, osebni vidik, kar ima svoje prednosti in slabosti.

Zakaj bi torej njegova Cerkev potrebovala vedno nove karizme? Klaus Berger pravi, »da so karizme darovi, ki so dani iz nebes. Ali, nekoliko bolj poljudno rečeno: karizme so ‘reklamni dogodki’ Boga. So dokaz za Božje bivanje. Ne glede na število svetnikov, pravičnih ali karizmatičnih oseb gre za ljudi, ki jih opazimo. Tisti, ki so na robu cerkvenega življenja, z njihovo pomočjo lažje najdejo pot do Boga.« (Berger, Die Urchristen, 98)

Karizme so dejanja, ki vzbudijo pozornost in pokažejo na Boga. Njihovo delovanje je predevangelizacijsko, saj opozorijo na presežno in spodbudijo zanimanje zanj. Sorodne so čudežem in so v času brez čudežev njihov dober nadomestek. Karizme so tudi bolj razširjene kot čudeži; pri njih ne gre za delovanje mimo naravnih zakonitosti, ampak za preseganje običajnega, utečenega in pričakovanega. So znamenja, ki presegajo običajne človeške zmožnosti, za katere se pogosto misli, da ne obstajajo ali da jih ni mogoče doseči.

Karizme so znamenja, ki presegajo običajne človeške zmožnosti, za katere se pogosto misli, da ne obstajajo ali da jih ni mogoče doseči.

Nekateri teologi, med njimi Karl Rahner, menijo, da bo prihodnost Cerkve Cerkev karizem ali pa bo zelo osiromašena. Ena in edina Cerkev je Cerkev številnih karizem, torej tudi Cerkev številnih svetnikov. To, kar danes potrebujemo, so svetniki. Če opazujemo njihovo življenje, vidimo, da to niso povprečni ljudje, ki delujejo uravnoteženo, umirjeno in neproblematično. Običajno enostransko stavijo vse na eno karto in živijo svojo karizmo brezkompromisno. Pomislimo na misijonarja Pedra Opeko. Številni misijonarji delujejo podobno kot on in so morda po »krivici« v njegovi senci. Vendar nimajo karizme, ki bi na poseben način privlačila, vznemirjala in vzbujala zanimanje.

Pri vsaki karizmi nastopajo štirje vidiki: Bog, ki jo podari; Božji Duh – Sveti Duh, ki jo napolni z močjo in žarom; karizmatična oseba; ter naslovljenci, ki so odprti za karizmo. Po apostolu Pavlu ima vsak kristjan določeno karizmo. Te karizme je treba odkriti in jih pomagati razvijati.

Katekizem Katoliške cerkve razlikuje med izrednimi ter preprostimi oziroma skromnimi karizmami. Karizme »so milosti Svetega Duha, ki imajo neposredno ali posredno cerkveno koristnost, ker so naravnane na graditev Cerkve, na blagor ljudi in na potrebe sveta«. (KKC, 799) Apostol Pavel jih v današnjem berilu našteje devet: modrost, spoznanje, vera, ozdravljanje, čudežna moč, prerokovanje, razločevanje, raznovrstnost jezikov in razlaganje jezikov.

Karizme v pavlinskem pomenu besede prihajajo od Svetega Duha takrat, ko so naravnane na Kristusa Odrešenika, temeljijo na ljubezni (agape), gradijo skupnost, prinašajo vidne sadove za uresničitev posameznika in skupnosti ter ko ljudje po njih dozorevajo. Krščansko razumevanje karizme je popolnoma v službi Boga, krščanske skupnosti in potreb sveta. Karizma je dar in ne last tistega, ki jo ima. Če nosilec karizme ta dar usmerja v lastno korist in popularnost, se to sprevrže v antikarizmo.

Karizma je dar in ne last tistega, ki jo ima.

Da govori katekizem o skromnih in preprostih karizmah, ne pa o izrednih in širše znanih pravzaprav pomeni, da vse, kar ljudje v cerkveni skupnosti naredijo in prispevajo v pravem duhu za njeno graditev, predstavlja karizmo. S krstom so darovi vseh krščenih vstopili v proces graditve Kristusove skupnosti, ki je Cerkev. V času, ko se soočamo s pomanjkanjem duhovnih poklicev, nas prav to dejstvo spodbuja, da na novo odkrijemo vse tri službe, ki smo jih prejeli po zakramentu svetega krsta: duhovniško, preroško in kraljevsko. Duh je en, darovi so različni in z njimi tudi službe.  

Duh je en, darovi so različni in z njimi tudi službe.