Dr. Stane Repše (1/2) – od otroštva v vojni do vrhunskega kirurga

V torek, 20. in 27. oktobra, nas v oddaji Pričevalci čaka izjemna življenjska zgodba dr. Staneta Repšeta, ki je otroštvo preživel v vojnem času, pozneje postal kirurg in opravil več kot deset tisoč operacij. V torek, 20. oktobra, bomo prisluhnili prvemu delu njegove bogate življenjske pripovedi. 

Otroštvo med dolenjskimi griči in vojnim nasiljem

Pričevanje prof. dr. Staneta Repšeta začenjamo v gotski cerkvici sv. Duha na Vihru nad Šentrupertom. V njeni notranjosti, ob starih freskah, se ugledni kirurg vrača k prvim podobam svojega življenja. Tukaj je prvič slišal zvonjenje, tukaj je prvič videl cerkev in se začel zavedati samega sebe. Rodil se je na Brinju pri Šentjanžu, toda vojna je družino pregnala v kraje njegove matere. Lepota pokrajine, po kateri se sprehodimo s pričevalcem, je v ostrem nasprotju z dogodki, ki so zaznamovali njegovo otroštvo.

Lepota pokrajine je v ostrem nasprotju z dogodki, ki so zaznamovali njegovo otroštvo.

Z Vihra in bližnjega razgledišča Nebesa se odpira pogled proti Šentrupertu in dolinam pod njim. Repše z veseljem kaže cerkve, vasi in kraje, ki jih pozna od otroštva. V pripoved se prikrade tudi njegov humor: v ta Nebesa lahko pride še tako velik grešnik, samo povzpeti se mora na 602 metra nadmorske višine. Toda med temi griči so se odvijali dogodki, ob katerih je otrok zelo zgodaj spoznal strah in smrt.

Beg pred izselitvijo

Stane Repše se je rodil 25. septembra 1940. Brinje pri Šentjanžu je po okupaciji pripadlo nemškemu zasedbenemu območju, meja z italijanskim pa je bila le nekaj kilometrov stran. Ko je družini grozila izselitev v Nemčijo, sta se starša Stanko in Ivanka odločila za beg na materin dom v Slevcu na območju Vihra.

Oče je proti koncu oktobra 1941 na voz naložil nekaj čevljarskega orodja in najnujnejše za preživetje. Z njim so odšli njegov ovdoveli oče Jožef, žena s trinajstmesečnim Stanetom ter sorodnica z otroki. Z Brinja so krenili pozno zvečer, prešli razmejitveno črto in do jutra dosegli kraje, kjer so nato preživeli vojno. Kar je bilo sprva videti kot začasen umik, je trajalo več let.

Majhna kmetija materinih staršev Franca in Marije Gorenc je beguncem ponudila zavetje. Franc je bil dvakrat v Ameriki; z zaslužkom je kupil posest in postopoma postavil dom. Sredi vojnega pomanjkanja je zemlja dajala vsaj nekaj hrane. A tudi to skromno premoženje ni bilo varno. Repše se spominja oboroženih mož, ki so prišli v hišo, pobrali suho meso in mast s čebrom vred ter odpeljali vola, s katerima je oče družino pripeljal z Brinja. Domači so se morali znajti z ostankom.

Oče se ni hotel pridružiti nobeni strani

Stanko Repše je po sinovem pričevanju skušal ostati zunaj spopada. Ni hotel ne k partizanom ne k njihovim nasprotnikom. Večji del vojne se je zato skrival in praviloma ni spal doma. S kolegom sta bivala v zemljanki v Mrtvaškem hribu.

Nekega večera, ko je doma strigel in bril svojega očeta, so v hišo vdrli oboroženi možje, ki jih Repše v pripovedi imenuje hostarji. Stanko je planil skozi zadnja vrata in se zakotalil po pobočju. Streljali so za njim in ga ranili v levo nadlaket. Krogla je zgrešila kost in živec, ostala pa je brazgotina. Nekaj časa je okreval pri sorodnici pod cerkvijo sv. Duha.

Drugič so ga ujeli in skupaj z drugimi odgnali v cerkev na Okrogu, kjer je bil zaprt tri dni. Vrnil se je živ. Sin o tem ne pripoveduje na dolgo, a že ta zaporedna ogroženost kaže, kako malo možnosti je imel človek, ki je želel preživeti vojno, skrbeti za družino in se izogniti oboroženim skupinam.

Cvetoča češnja pred puškami

Eden najpretresljivejših Repšetovih neposrednih spominov sega v pomlad leta 1944. Po kapitulaciji Italije so območje zasedli Nemci. V bližnji vasi so se zadrževali partizani in sledila je nemška vojaška akcija po Homskem pogorju.

Oče je bil takrat bolan in je ležal doma. Mali Stane je bil v postelji ob njem, mati pa je delala v vinogradu. V hišo so nenadoma vdrli trije vojaki, nastavili puške na končnico postelje in očetu ukazali, naj vstane. V spodnjicah je vzel otroka v naročje in ga odnesel pred hišo.

Tam je cvetela in dišala češnja. Vojaki so namerili puške. Repše še danes vidi sončni odboj od orožja, ki mu je segel naravnost v oči. Tik preden bi streljali, je nekdo pritekel in zaklical, da oče ni bandit. Vojaki so povesili puške in odšli.

Tam je cvetela in dišala češnja. Vojaki so namerili puške. Repše še danes vidi sončni odboj od orožja, ki mu je segel naravnost v oči.

»To se mi je potem sanjalo mnogo let,« pove. Pri snemanju se vrnemo tudi pred hiško, kjer se je to zgodilo. Prostor je danes nekoliko spremenjen, vendar pričevalec natančno pokaže, kje sta stala z očetom. Spomin je ostal jasen skozi desetletja. Cvetoča češnja, očetovo naročje in puške so se v otrokovem doživljanju povezali v prizor, ki ga ni mogel pozabiti.

Naslednji dan je v bližini hiše videl trupli dveh padlih partizanov. Njegov stari oče ju je spravil po pobočju in pokopal ob robu gozda. Otrok je tako v istih krajih doživljal lepoto narave, bližino domačih in posledice ubijanja.

Nasilje v šentrupertski dolini

Repše ob osebnih spominih pripoveduje tudi o dogodkih, ki jih je spoznal iz pripovedovanja starejših. Med njimi so umori domačinov, duhovnikov in članov družine šentrupertskega župana Jožeta Mavsarja. Umor župnika Franca Nahtigala in kaplana Franca Cvara ter pomor Mavsarjevih sodijo med dogodke, s katerimi v pričevanju pojasnjuje stopnjevanje strahu v dolini.

Spomni na grad Dob, kamor se je z družino zatekel župan Mavsar in kjer so ob partizanskem napadu v božičnem času leta 1942 pobili člane njegove družine in grajske družine. V pripovedi se ustavi tudi pri preživelih sinovih in poznejši smrti Vilka Mavsarja. Ko na šentrupertskem pokopališču pogledamo njihov grob, za priimkom znova zagledamo družino in otroke.

Na pokopališču so farne plošče z imeni številnih žrtev. Med njimi Repše najde tudi imeni dveh svojih stricev. O tolikšnem številu mrtvih govori kot o velikem krvnem davku doline. Lep razgled s pokopališča spremlja spomin na ljudi, ki jim je bilo življenje nasilno pretrgano.

Lep razgled s pokopališča spremlja spomin na ljudi, ki jim je bilo življenje nasilno pretrgano.

O materinem bratu Francetu Gorencu pove več. Stari oče je želel, da bi njegov edini sin napredneje gospodaril, zato ga je poslal v kmetijsko šolo na Grm pri Novem mestu. V kraljevi vojski je postal desetnik. Ko so v Šentrupertu organizirali vaško stražo, so ga kot mladega, izobraženega človeka z vojaškimi izkušnjami postavili za poveljnika.

Ob koncu vojne je odšel na Koroško. Repše njegovo usodo povezuje z vrnitvijo iz Vetrinja in povojnimi poboji. Družina ne ve natančno, kdaj in kje je umrl. Ta negotovost je del njihovega spomina: poznajo človeka, njegovo domačijo in pot do vojne, zadnje postaje njegovega življenja pa ne.

Na poti k maši je bila ogrožena tudi teta Julka. Po družinski pripovedi so jo ustavili partizani in obdolžili, da nosi hrano domobrancem. V rokah je imela molitvenik. Pred smrtjo jo je rešil poveljnik, ki je bil njen sošolec in je preveril obtožbo. Izpustili so jo, vendar se ni smela vrniti domov. Peš je odšla v Ljubljano in se zatekla k sorodniku.

Poznajo človeka, njegovo domačijo in pot do vojne, zadnje postaje njegovega življenja pa ne.

Polnočnica iz koša

Vojni spomini imajo tudi svetle trenutke. Repše se živo spominja notranjosti cerkvice sv. Duha, sonca skozi okna in lestenca, ki se je bleščal v različnih barvah. Posebno mesto ima božična polnočnica v Šentrupertu leta 1944.

Stari oče Franc ga je skozi zasneženo pokrajino odnesel v košu. Pot je trajala približno uro in pol, svetili so si s trskami. Štiriletni otrok je veličastno notranjost šentrupertske cerkve spremljal iz koša na njegovem hrbtu. Ob ponovnem obisku pokaže prostor, kjer je takrat stal stari oče. Zapomnil si je celo emajlirani napis, ki je obiskovalcem prepovedoval pljuvanje po tleh, in pljuvalnik pod njim.

Takšne podrobnosti dajejo pričevanju posebno bližino. Ob velikih zgodovinskih dogodkih ostanejo v spominu otroka tudi drobne stvari, ki jih odrasli komaj opazijo. Polnočnica, zvonjenje in domača vera so sodili v svet, ki ga vojna ni mogla povsem uničiti.

Polnočnica, zvonjenje in domača vera so sodili v svet, ki ga vojna ni mogla povsem uničiti.

Vrnitev na pogorišče in očetov zapor

Maja 1945 so se Repšetovi vrnili proti Brinju. Doma jih je pričakalo razdejanje. Hiša je bila poškodovana, gospodarska poslopja požgana in za bivanje ni bilo pogojev. Sprejeli so jih dobri ljudje iz druge vasi, družina Knez. Pri njih so živeli, dokler ni oče toliko obnovil doma, da so se lahko vrnili.

Toda konec vojne očetu ni prinesel varnosti. Ko sta se z ženo odšla prijavit na krajevni urad v Šentjanžu, so ga odpeljali in zaprli v Novem mestu. Repše pove, da so ga več mesecev pretepali. Po njegovem pričevanju je človek, ki je odločal o očetovi usodi, ukazal, naj ga pošteno pretepejo, vendar ne ubijejo.

Sin se spominja očetove vrnitve jeseni: iz gozda je prihajal človek, ki sta ga bili kost in koža. Ko se je slekel, je videl brazgotine. Mati je skušala poskrbeti zanj in počasi je okreval. Oče se je nato vrnil k delu, toda o prestanem doma niso veliko govorili.

»Strah v kosteh,« pravi Repše o občutju, ki je ostalo družini. Otroci so vedeli, da se o nekaterih stvareh ne govori, starši pa jim hudih izkušenj niso podrobno razlagali. Ko pripoveduje o očetu, ne ugiba, kako globoko ga je mučenje notranje prizadelo. O njegovi stiski lahko pove predvsem to, kar je kot otrok videl.

Vojna je družini vzela tri otroke

Stane je bil prvi od dvanajstih otrok. Devet jih je preživelo. Smrt treh mlajših sorojencev povezuje z vojno in njenimi posledicami. Sestra, rojena leta 1942, je umrla po porodu, pri katerem mati ni imela pomoči babice. Brat Janez je leta 1945 umrl zaradi griže. Drugega brata, prav tako Janeza, pa je leta 1953 ubila eksplozija bombe, ki so jo otroci našli za skednjem.

Pri eksploziji so umrli trije fantje. Preživel je bratranec Jože Ramovš. Repše se spominja obupa starega očeta Franca, ki je ruval travo in se valjal po tleh, ker je čutil krivdo za nesrečo otrok na svoji kmetiji. Tudi starša sta težko nosila izgube. Pri premagovanju žalosti jima je pomagala vera.

Vojna je bila tedaj že osem let končana, njeno orožje pa je še ubijalo. 

Vojna je bila tedaj že osem let končana, njeno orožje pa je še ubijalo. Na družinski fotografiji vidimo starša z devetimi preživelimi otroki. Za to podobo velike družine so tudi trije manjkajoči obrazi. Najstarejši sin je vse to nesel s seboj v življenje, ki ga je pozneje posvetil zdravljenju ljudi.