Demokracija na poletnem dopustu: Zakaj se slovenski sistem »boji« digitalnega glasovanja?

Žgoče nedeljsko popoldne v prazni prestolnici, razgret asfalt in ljudje, ki iščejo osvežitev izven mestnega betona, je čas poletnih počitnic in dopustov. 12. julij 2026, dan, ko smo imeli referendum o ljubljanskem parkirnem odloku. Epilog tega dejanja ni prinesel presenečenj, temveč grenko streznitev za vse, ki še verjamejo v transparentno soodločanje v naši državi. Referendum je prinesel tudi dokaz, kaj si o odloku in županu Zoranu Jankoviču misli velika večina prebivalcev MOL Ljubljana, ki je glasovala. Od nekaj več kot 42 tisoč občanov, ki so s precejšno muko sredi vročega poletja obiskali volišča, se jih je skoraj 94 odstotkov (natančneje 40.324 ljudi) odločno izreklo proti ureditvi. Toda tisti famozni zavrnitveni kvorum je prinesel nedosegljivih 45.476 glasov, tako da referendum zaradi prenizke udeležbe pričakovano ni uspel.

Epilog tega dejanja ni prinesel presenečenj, temveč grenko streznitev za vse, ki še verjamejo v transparentno soodločanje v naši državi.

Pri tem je aparat oblasti zamolčal ključno dejstvo. Izbira termina sredi poletnih dopustov najbrž ni bila zgolj nesrečno naključje. Obstaja namreč utemeljen sum, da naj bi šlo za preračunljivo zlorabo zakonskih kvot, zanašajoč se na to, da bo dopustniška odsotnost v navezavi s fizično nujo po obisku volišč poskrbela za padec kvoruma. Takšen politični manever je mogoč zgolj v ureditvi, ki zavestno in trmasto ohranja svojo tehnološko zaostalost, državljanom pa na poti do volilne skrinjice postavlja nepotrebne birokratske labirinte.  

Smiselnost ali razmetavanje davkoplačevalskega denarja?

Poglejmo številke. Izvedba tega lokalnega referenduma je po podatkih občinske volilne komisije stala okrog milijon evrov, kar pomeni približno 23 evrov na vsak oddani glas.

Po podatkih stockholmskega inštituta International IDEA, ki že od leta 1995 vodi najobsežnejšo svetovno bazo volilne udeležbe, je povprečna svetovna volilna udeležba v zadnjih petnajstih letih upadla za deset odstotnih točk. Njegov generalni sekretar Kevin Casas-Zamora ta trend opisuje kot del širšega »popolnega viharja avtokratskega preporoda in globoke negotovosti«, ki pesti demokracije po vsem svetu.

Vprašanje, ki si ga ob teh stroških in padcu legitimnosti zastavlja vse več ljudi, je, ali bi elektronsko glasovanje od doma to spremenilo in kaj o tem na podlagi lastnih neodvisnih analiz pravijo vodilni svetovni raziskovalci volilne varnosti ter evropske institucije.

Povprečna svetovna volilna udeležba je v zadnjih petnajstih letih upadla za deset odstotnih točk.

Zgodovinska erozija demokratične volje v Sloveniji

Če želimo razumeti, zakaj so današnje volilne udeležbe pogosto le še bleda senca nekdanje narodne zagnanosti, moramo pogledati zgodovinsko statistiko. Zgodovina slovenske tranzicije je tudi zgodovina padanja zaupanja v institucije in sam volilni proces. Od edinstvene rekordne udeležbe s 93,2 odstotkoma na plebiscitu leta 1990 smo na referendumu o obratovalnem času trgovin leta 2003 padli na pičlih 27,45 odstotkov, na zadnjih evropskih volitvah in posvetovalnih referendumih leta 2024 pa smo presegli komaj 41 odstotkov.

Podatki Državne volilne komisije jasno kažejo, da je Slovenija od prvega referenduma leta 1996 izpeljala več kot dvajset zakonodajnih in več posvetovalnih referendumov, njihova udeležba pa je drastično nihala.

Zgodovinski pregled volilne udeležbe v RS (izbrane volitve in referendumi)

Slovenija v evropski družbi: Podpovprečna udeležba

Primerjalni podatki Evropske unije razkrivajo, kako tehnologija in politična kultura vplivata na udeležbo. Splošna udeležba na stari celini vztrajno pada, a razlike med posameznimi državami so ogromne. Po uradnih podatkih Evropskega parlamenta je bila slovenska udeležba na volitvah v EP leta 2024 41,80-odstotna, kar nas uvršča pod povprečjem EU (50,74 odstotkov).

Splošna udeležba na stari celini vztrajno pada, a razlike med posameznimi državami so ogromne.

Udeležba na volitvah v Evropski parlament (2024)

Sankcioniranje neudeležbe (Belgija in Luksemburg)

V Belgiji in Luksemburgu je volilna udeležba zakonska obveznost, vendar se pristopi k sankcioniranju neudeležbe v praksi precej razlikujejo:

• Luksemburg: Ima jasno določene denarne kazni za volilce, ki se brez opravičila ne udeležijo volitev. Prvič se neudeležba kaznuje z globo v razponu od 100 do 250 evrov, za tiste, ki volitve ponavljajoče bojkotirajo, pa se kazen lahko zviša do 1.000 evrov.
• Belgija: Sistem kaznovanja je postal bolj teoretičen. Zakonodajna podlaga z volilno obveznostjo ostaja, vendar sodni pregon nevolilcev že dolgo ni več prednostna naloga. Teoretično so predvidene denarne kazni, vendar so v zadnjih desetletjih organi pregona opustili množično kaznovanje nevolilcev, zato se jih ne »preganja« na način, kot bi pričakovali pri drugih prekrških.

Birokratski labirint predčasnega glasovanja v EU

Največja zamera trenutnemu slovenskemu sistemu je njegova izjemna rigidnost pri omogočanju predčasnega glasovanja. Razvite evropske države se zavedajo, da sodobni ritem življenja od državljana ne dopušča vedno prisotnosti na točno določeno »volilno« nedeljo. Zato so okviri za oddajo glasu razširjeni, kar drastično olajša participacijo. Slovenija ponuja zgolj tri dni predčasnega glasovanja (običajno od torka do četrtka pred volilno nedeljo) in to na posebej določenih, pogosto močno omejenih lokacijah. V nasprotju s tem severne države Evrope razumejo, da je fleksibilnost temelj demokracije.

Največja zamera trenutnemu slovenskemu sistemu je njegova izjemna rigidnost pri omogočanju predčasnega glasovanja.

Obdobja predčasnega in alternativnega glasovanja v izbranih evropskih državah

A kljub tej navidezni tehnološki popolnosti mednarodna stroka ohranja nujno potrebno kritično distanco.

Najodmevnejšo neodvisno varnostno analizo internetnega glasovanja je leta 2014 objavila skupina raziskovalcev z Univerze Michigan pod vodstvom profesorja J. Alexa Haldermana, enega vodilnih svetovnih strokovnjakov za varnost volilnih sistemov, v sodelovanju z neodvisnim revizijskim strokovnjakom Harrijem Hurstijem in predstavnikom britanske Open Rights Group Jasonom Kitcatom.

Med uradno akreditiranim opazovanjem estonskih volitev in poznejšo laboratorijsko rekonstrukcijo sistema so uspešno simulirali več načinov napada, ki bi jih lahko izvedla tuja obveščevalna služba. Halderman je takrat ostro opozoril, da varnostni mehanizmi ne zadostujejo za obrambo pred testiranimi napadi, ekipa pa je oblastem izrecno priporočila, naj sistem takoj ukinejo. Estonske oblasti so priporočilo zavrnile, sistem pa je ostal v uporabi in se tehnično izpopolnjeval.

Prav tako so neodvisni opazovalci Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE/ODIHR) v poročilu po volitvah leta 2023 poudarili, da estonska zakonodaja kljub robustnosti sistema še vedno ne zagotavlja dosledne in v celoti dorečene »univerzalne preverljivosti od konca do konca« (End-to-End Verifiability). Ta pravna in tehnična luknja omogoča poraženim političnim strankam (kot je denimo stranka EKRE), da po volitvah sejejo dvom v integriteto sistema in zahtevajo ponovna preštevanja. Spletno glasovanje zahteva brezhibno zakonodajno in kriptografsko transparentnost, sicer hitro postane priročna tarča populizma.

Spletno glasovanje zahteva brezhibno zakonodajno in kriptografsko transparentnost, sicer hitro postane priročna tarča populizma.

Evropska slika: Udeležba kot ogledalo zaupanja

Kako tehnologija in politična kultura vplivata na končno udeležbo, jasno kažejo poglobljeni primerjalni podatki Evropske unije. Splošna participacija na stari celini vztrajno pada, a razlike med državami so ogromne.

Povprečna volilna udeležba na nacionalnih parlamentarnih volitvah (izbrane države, zgodovinsko povprečje do 2023):

Slovenija s povprečjem 66 odstotkov ostaja v spodnji polovici tistih držav, ki bi morale v dvig participacije nujno investirati.

Švicarska previdnost: »Varnost pred hitrostjo«

Švica ni članica EU, kar jo dela odlično primerjalno točko in nasprotni pol estonskemu modelu. Švicarska zvezna kanclerija (Bundeskanzlei), ki e-glasovanje nadzoruje na državni ravni, kot svoje uradno vodilo dobesedno navaja načelo: »Varnost pred hitrostjo«.

Dovoljeni so samo sistemi, ki strogo izpolnjujejo visoke varnostne zahteve zvezne zakonodaje, zato e-glasovanje danes uporablja zgolj 6 od 26 kantonov, obseg elektorata pa je zakonsko omejen. Tudi ta ekstremna previdnost ni odpravila vseh tveganj; prvi sistem, ki ga je razvila švicarska Pošta (Swiss Post), je bil leta 2019 po odkritju resnih pomanjkljivosti v izvorni kodi v celoti umaknjen.

Marca letos pa je kanton Basel-Stadt zaradi pokvarjenih USB-ključkov izgubil kar 2.048 elektronsko oddanih glasov, kar je privedlo do začasne ustavitve pilotnega projekta.

Digitalna identiteta EU in naša demografska realnost

Evropska komisija je z uredbo (EU) 2024/1183, znano kot eIDAS 2.0, države članice zavezala k zagotovitvi evropske denarnice za digitalno identiteto do konca novembra 2026. Po oceni Komisije naj bi to prineslo lažji dostop in močnejšo zaščito pred prevarami. Vendar gre za drugi poskus; prva različica uredbe iz leta 2014 je po podatkih komisije dosegla le skromno, okoli 13-odstotno uporabo med prebivalstvom EU.

Taka enotna infrastruktura bi teoretično lahko postala osnova za morebitno prihodnje e-glasovanje, a demografski podatki Eurostata in slovenskega Statističnega urada (SURS) kažejo na resno demografsko oviro.

Ne glede na politično voljo bi vsak sistem e-glasovanja v Sloveniji moral vzporedno in dolgoročno ohraniti polnopravno papirnato alternativo.

V Sloveniji je že kar 21,4 odstotka prebivalstva starejšega od 65 let, po projekcijah Eurostata pa naj bi se ta delež do leta 2100 dvignil že na dobro tretjino. Po podatkih SURS je bilo leta 2025 brez osnovnih digitalnih veščin 35 odstotkov ljudi, starih od 65 do 74 let, med tistimi od 75 do 89 let pa dosega že izjemno visokih 66 odstotkov.

Ne glede na politično voljo bi torej vsak sistem e-glasovanja v Sloveniji moral vzporedno in dolgoročno ohraniti polnopravno papirnato alternativo, in to ne zgolj kot prehodno rešitev, temveč kot trajni, strukturni del volilnega sistema.

Kdaj bo konec nedeljskih volilnih izletov?

Zavračanje e-volitev in alternativnih oblik glasovanja pri nas ni več zgolj strokovno ali tehnološko vprašanje, temveč je postalo izključno politično. Ohranjanje stanja, ko se mora državljan na žgočo poletno nedeljo odpraviti do lokalne osnovne šole ali gasilskega doma samo zato, da njegov glas sploh šteje – ali ko mora zaradi dopusta obiskati birokratske mline predčasnega glasovanja v skopo odmerjenih treh dneh – očitno ustreza izključno politični kasti, ki preživi in ohranja moč na račun nadzorovane in predvsem nizke volilne udeležbe.

Slovenska demokracija ne more in ne sme biti odvisna od tega, ali si utrujeni ali denimo »volilno apatični« državljani ob prostem koncu tedna želijo stati v vrsti in oddati svoj glas. Čas je, da se država preneha bati svojih ljudi, svojih volivcev. Zahteve in resnične potrebe po uvedbi digitalnih volitev so danes postale najbolj neusmiljen lakmusov papir iskrenosti tistih, ki vladajo. Samostojnost namreč ni bila zgolj končni cilj, je šele trd, resen začetek odgovornosti, kar smo že poudarjali. In prav ta državotvorna odgovornost nam danes veleva, da javno soodločanje varno, premišljeno in transparentno pripeljemo v 21. stoletje, neposredno k slovenskemu državljanu.

Čas je, da se država preneha bati svojih ljudi, svojih volivcev.