Prof. dr. Leon Cizelj: Kitajci bodo najprej poskrbeli za svoje interese

Intervju: prof. dr. Leon Cizelj, direktor Instituta Jožef Stefan

Institut Jožef Stefan letos praznuje 77 let, njegov raziskovalni reaktor TRIGA pa 60 let delovanja. Prof. dr. Leon Cizelj, enajsti direktor te ustanove, je v podkastu Vroča tema spregovoril o inštitutu, ki vsak dan objavi vsaj tri znanstvene članke, hkrati pa se utaplja v papirjih. Pogovor se je od birokracije preselil k vprašanju, ali bomo za umetno inteligenco imeli dovolj elektrike, zakaj je poletna suša odvzela petino moči krški jedrski elektrarni in kaj bi Evropa lahko zgradila za denar, ki ga je Nemčija vložila v energetski prehod.

Inštitut letos praznuje 77 let, reaktor TRIGA pa 60 let delovanja. Kako gledate na te časovne loke? 

Znanost je ena najbolj dolgoročnih oblik delovanja človeštva. V naših krogih se včasih pošalimo, da je znanost pravzaprav večna, in sicer zato, ker nikoli ne bomo vsega vedeli in ker bo vedno kaj, kar bo vredno raziskovati. Institut Jožef Stefan so ustanovili leta 1949 in namen takratne politike ni bil prav nič skrit, bil je kar odkrit: državo pripraviti na jedrsko energijo in na jedrsko prihodnost. To je pravzaprav zibelka tega inštituta. 

Kako je iz raziskovalca in predavatelja stopiti na direktorsko mesto ustanove s 1.300 zaposlenimi? 

Danes nas je kakšnih 1.300, verjetno nekaj čez. Od tega je približno 900 raziskovalcev, drugi so osebje, ki raziskovalcem pomaga delovati. Med temi 900 raziskovalci je že skoraj 200 tujcev iz 43 ali 44 držav, torej skoraj četrtina. Smo predvsem mednarodna združba. Slovenci še vedno ohranjamo večino, imamo pa že lep delež tujih raziskovalk in raziskovalcev. Drugače tudi ne gre. V znanosti si prvi ali drugi na svetu: prvi je tisti, ki je nekaj odkril, drugi tisti, ki je odkritje potrdil, potem pa zmagovalcev ni več. Pri vodenju mi pomagajo leta v nadzornih svetih, saj je ravno zavedanje okoliščin zunaj znanosti pogosto največja težava najuglednejših znanstvenikov. Neka gospa mi je nekoč rekla, da ni sončka, ki ne bi metal vsaj malo sence. 

Vodili ste tudi Evropsko jedrsko društvo. V vašem mandatu sta dve državi članici zašli v vojno. 

Tako je, najprej Ukrajina, nato Izrael, nobena od njiju prostovoljno. Rusija kot država ni bila članica združenja, bila pa so določena ruska podjetja, saj je Rusija kljub vsemu še vedno jedrska velesila. Obvladajo celoten gorivni cikel in pri obogatenem uranu držijo okoli 40 odstotkov svetovnega trga. To je posledica nestrateške politike Evrope in Severne Amerike, kjer smo te zmogljivosti 'dezinvestirali' in se zanašali na cenejše Ruse, dokler se ni dalo več zanašati. Med njimi in Ukrajinci seveda ni moglo biti sožitja v istem združenju. Z Izraelom posebnih težav ni bilo. Predstavnik Izraela, profesor z Ben Gurionove univerze, mi je dan po napadu po telefonu povedal, da so vsi njegovi študenti in podoktorski sodelavci že na fronti. Njegovo raziskovalno delo se je ustavilo v enem samem dnevu. 

Institut Jožef Stefan so ustanovili leta 1949. Namen takratne politike je bil državo pripraviti na jedrsko energijo in na jedrsko prihodnost. 

Z okoli 100 milijoni evrov letnega prometa sodite med večje slovenske organizacije. Kako je voditi tak sistem? 

Po eni strani smo prejemnik proračunskih sredstev, ki se obnaša kot proračunska organizacija, po drugi pa podjetje, ki deluje na trgu. Vsebinsko avtonomijo nam zakon sicer daje, kadrovske praktično nimamo, poslovne pa imamo izjemno malo. Mi smo podjetje, ki ne nadzira svojih poslovnih modelov. Elektro Ljubljana ali Telekom nadzirata svoje pogodbe, pri nas pa financerji odločajo, kateri stroški so upravičeni, kdaj in kako se poroča. Rekel bi, da smo bolj zapleteno podjetje kot karkoli drugega, kar najdete v Sloveniji. Vezani smo tudi na javni plačni sistem, tako da se o plačah ne moremo z nikomer pogajati. 

Je to politična zgodba? 

Tega ne bi opredeljeval kot politično ali apolitično. Gre za sistem upravljanja ljudi, ki ga nadzoruje birokracija. Je v slogu bolje preprečiti kot kaznovati in potem povsod, kjerkoli kdo zazna možno zlorabo, postavi papirnato oviro. To ovira ljudi. 

V drugi polovici financiranja imate 900 projektov za 900 raziskovalcev. Kaj to pomeni v praksi? 

To ima dve pomembni posledici. Očitno smo veliki in raznoliki, hkrati pa tudi razdrobljeni. Iz centralne točke je praktično nemogoče razumeti, kaj se dogaja v teh 900 projektih. Imamo skoraj 30 raziskovalnih odsekov in še 15 ali 16 centrov, ki se ukvarjajo malo z raziskavami, malo s poslom. Tako smo prišli na kakih 50 enot, vsaka ima svojega vodjo, odgovornega za finančno stanje enote. Nekakšne samostojne republike torej. Zgodi se, da med sabo konkurirajo za ista sredstva. S stališča financerjev je to nekaj, kar poznamo že zadnjih 40 let: deli in vladaj. Če hočemo iz tega potegniti celovito sliko, to zahteva spremembo financiranja in še nekaj časa za tako imenovane kulturne spremembe. Ljudje bodo morali verjeti, da niso več konkurenti sosednjemu odseku. To ne bo takoj, trajalo bo leto ali dve. 

Inštitut je pridobil tudi projekte Evropskega raziskovalnega sveta (ERC). Kaj je to? 

To je evropski sklad za tako imenovane raziskave zaradi radovednosti (blue sky research), kjer štejejo samo najboljše ideje. Ena od slovenskih idej, ki je prišla skozi, je bil laser v celicah, eden od naših mlajših raziskovalcev pa je nedavno dobil projekt o kvantnih metastabilnih stanjih. Tematske kontinuitete tu ponavadi ni, so samo dobre ideje. Projekt lahko enkrat dobiš, naslednjič pa ne več. Nobenega zagotovila ni. 

Koliko denarja pride k vam iz gospodarstva? 

Od 100 milijonov je kakšnih 10 milijonov iz gospodarstva, pa še to ne vse iz slovenskega. Štirje od teh desetih so tako ali drugače na račun jedrske elektrarne, kjer obstajajo zakonske obveze, da z nami sodeluje. To ni njihova intimna želja, da bi investirali v to. V Sloveniji pravzaprav ni navade, da bi industrija vlagala v raziskave. Tudi v Evropi je odvisno od področja: farmacevti vlagajo veliko, energetika pa ne. Na Kitajskem je stvar obrnjena na glavo. Tam je lastnik energetskih podjetij država, tako kot pri nas, in jim je naložila, da pet odstotkov letnega prometa vložijo v raziskave in razvoj. Pri nas je to nič. 

Slovenija za raziskave in razvoj namenja okoli dva odstotka bruto domačega proizvoda. Evropski cilj so trije. 

Cilj lizbonske strategije je že kakšnih 20 let tri odstotke bruto domačega proizvoda za znanost, od tega polovica iz javnih in polovica iz zasebnih sredstev. Slovenska številka je okoli dva odstotka, pri čemer smo iz javnih sredstev zdaj približno na 0,7 ali 0,8 odstotka, v letih 2020 in 2021 pa smo bili na kakšnih 0,4 odstotka. Takrat so poslanci v zadnjih mesecih Janševe vlade sprejeli nov zakon o raziskovalni dejavnosti, ki je napovedal rast, in ta zakon je eden redkih, ki ni doživel sprememb. Sedanja vlada je rast nekoliko upočasnila, ni je pa ustavila. Preostanek do dveh odstotkov je posledica davčnih olajšav za raziskave in razvoj v podjetjih. Tu smo statistično zelo uspešni, ampak tega denarja nikoli nikjer nisem videl v raziskovalnem sistemu. Obrne se znotraj organizacij za njihove interne raziskave, na to, kar počnemo mi, pa nima praktično nobenega vpliva. Statistika ne laže, na terenu pa kaže drugačen obraz. 

Na inštitutu ste razvili najhitrejši računalniški pomnilnik na svetu. Zakaj takšne stvari ne postanejo posel? 

To še ni v trgovini. Mi smo dokazali, da v naši napravi deluje in da smo ta trenutek najhitrejši. Spraviti to v trgovino pa utegne trajati še deset let in nekaj deset milijonov. Komercialne rešitve namreč niso nujno najboljše možne, ampak tiste, ki so najlažje izvedljive in najcenejše. K temu močno prispeva ekosistem za inovacije, ki je v Sloveniji razmeroma šibek. Tu je lep zgodovinski utrinek: prvi zaslonček s tekočimi kristali je razvila Iskra v sodelovanju z našim inštitutom. Tega potem ali niso hoteli ali niso mogli potegniti v svetovno proizvodnjo, so pa to naredili Japonci. Danes, 30 ali 40 let kasneje, so ti zasloni v vseh avtomobilih. Naša prva aplikacija je bila v Sloveniji, potem se je izgubila in izbruhnila nekje drugje. To je precejšnja klasika v poslu. 

Zakaj je znanstveni inštitut slab podjetnik? 

Ker naši ljudje drugače gledajo na posel. Tu lahko potegnem primerjavo, ki sem jo slišal od kolega in gre približno takole. Osnovna razlika med poslom in akademskim svetom je v tem, da moraš v poslu verjeti v to, kar delaš. Če ne verjameš, si mrtev. V raziskavah pa si mrtev tisti trenutek, ko verjameš v to, kar delaš. Naša osnovna metoda je dvom. Naš osnovni pristop je zmoti se, poskusi, zmoti se in popravi. V poslu seveda ne gre tako. 

Preidiva na energijo. Umetna inteligenca je izjemno požrešna. 

To ni posebno presenečenje. Sam nisem bil nikoli 'eksperimentalist', ves čas sem računalniški simulator. Računalniki praktično vso elektriko, ki jo porabijo, izvržejo kot toploto. Večji kot so, večje električne priključke in več hlajenja rabijo. Velik superračunalnik danes zlahka potrebuje 100 megavatov. Šoštanj ima 600 megavatov, Krško 700, od tega je polovica hrvaških. Z dvema ali tremi ne prav velikimi superračunalniki v Sloveniji bi torej zlahka pokurili vse, kar naredi krška jedrska elektrarna. 

Z dvema ali tremi ne prav velikimi superračunalniki v Sloveniji bi zlahka pokurili vse, kar naredi krška jedrska elektrarna. 

Kaj vas pri tem najbolj skrbi? 

Ne skrbi me rast. Bolj me bega, recimo temu, nemoč družbenih odločevalcev. Čeprav smo vedeli, da bomo potrebovali več računalnikov in več energije zanje, smo vseeno 'dezinvestirali' ravno tiste vire, ki so stabilni in vedno prisotni. V imenu obrambe pred podnebnimi spremembami smo se vse bolj zanašali na tehnologije, ki so odvisne od vremena. Sonce sije podnevi, ponoči pa ne. Elektrifikacija sicer ima svojo logiko, saj je elektrika edina čista energija, ki jo imamo, vsaj pri končnem uporabniku. Pogosto pa se pozabi, da je električni avto, ki ga poganja premogovna elektrarna, za okolje slabši od dizla. Zato je treba postaviti cel sistem, ne samo avtomobilov in toplotnih črpalk. 

Pogosto se pozabi, da je električni avto, ki ga poganja premogovna elektrarna, za okolje slabši od dizla. 

Avgusta je krška nuklearka zmanjšala moč. Je bila kriva vročina? 

Problem v Krškem ni bilo vreme, pač pa bolj administrativne omejitve. Takšno omejitev si predstavljajte kot vožnjo z avtomobilom: znak kaže 50, avto je sposoben voziti 200 na uro, ampak voziti moraš 50, ker je nekdo drug tako odločil. Gre za omejitve, ki so posledica umeščanja v prostor pred 40 in 50 leti ter ne upoštevajo razvoja, ki se je v teh desetletjih zgodil na terenu. To ni omejitev stroja kot takšnega, ta zlahka obratuje tudi v takšnih razmerah in v še slabših. Težava je bila omejitev najvišje temperature reke Save na 28 stopinj. Save letos pravzaprav nikoli ni bilo premalo, pretok je bil okoli 40 kubičnih metrov na sekundo, resne fizikalne težave pa se začnejo nekje pri 25. Tudi upravljavci nuklearke bi lahko prej investirali v več hladilnih stolpov in bi se tej težavi izognili. 

Termoelektrarna Šoštanj ima podobno moč, hladi pa jo precej manjša reka. 

Ste kdaj videli Pako v Šoštanju? V normalnih razmerah je to potoček, širok približno meter in pol. Čez Savo pri Krškem ne prideš peš, čez Pako pa. Pa vendar Paka s hladilnimi stolpi zadošča za približno enako moč. Razlika je v sistemu: v Šoštanju imajo hladilne stolpe na naravni vlek, v Krškem pa aktivne, ki potrebujejo elektromotorje in ventilatorje, da poganjajo zrak skozi sistem. Elektrika, ki zapušča elektrarno, se meri tudi v evrih. Vsa tista, ki jo porabiš znotraj, je pač ne zapusti in se je ne da prodati. Morda najbolj zanimiva nuklearka na svetu pa je elektrarna Palo Verde v Arizoni, ki stoji sredi ameriške puščave in se hladi izključno s prečiščeno odpadno vodo iz bližnjega mesta.  

Kaj bi se zgodilo, če bi elektrike za nekaj časa zmanjkalo? 

Spomnim se rednih redukcij iz otroštva. Takrat pozimi hladilnikov v trgovinah nisi rabil, cene so bile napisane, ne v črtnih kodah, plačevali smo z gotovino, registrske blagajne so imele ročico. Cel sistem je deloval nekaj ur ali nekaj dni brez elektrike. Danes ne moreš plačati, ne moreš prebrati cene, ne moreš natočiti goriva. Tudi centralne kurjave in dimniki so bili takrat pasivni, niso potrebovali električnih črpalk in ventilatorjev. Danes tudi to ne gre. In to ni filozofska razprava. 

Kako varni smo pred razpadom omrežja? 

Spomnim se samo enega razpada slovenskega omrežja, pa je že dolgo nazaj. To pomeni, da med operaterji, ki danes delajo, ni človeka, ki bi kdaj postavljal omrežje iz razpadlega stanja. Sicer pa smo dobro zavarovani. Ob lanskem velikem mrku v Španiji je bila električna povezava med Španijo in Francijo v velikosti nekaj odstotkov španske porabe, slovenska povezava s sosedami pa je v velikosti 200 odstotkov naše porabe. Zelo težko se nam kaj zgodi in tudi odklopili nas ne bodo, ker smo premajhni. 

Nemčija je zaprla zadnje reaktorje. Kako to komentirate? 

Njihova energetska politika, Energiewende, se je začela pred dobrimi 25 leti. V tem času so v subvencije obnovljivih virov vložili nekje od 600 do 1.000 milijard evrov, pri čemer zgornja številka vsebuje tudi obvladovanje škode zaradi izklopa ruskega plina. Po vseh teh milijardah so pri izpustih ogljikovega dioksida iz proizvodnje elektrike po mojem mnenju približno tam, kjer so bili, ker so vmes uspešno izklopili edini velik, stabilen in brezogljični vir, jedrsko energijo. To jih je prisililo nazaj na lignit in na to, da se na zahodu zanašajo na francosko jedrsko elektriko, na severovzhodu pa visijo na Poljakih, ki so praktično kompletno na premogu. Francozi izvozijo približno toliko elektrike, kolikor je proizvede šest Slovenij. Po podatkih nemške agencije za okolje so bili izpusti nemške energetike leta 2025 za približno 40 odstotkov nižji kot ob uvedbi Energiewende v letu 2004. Je pa Nemčija v tem času iz neto izvoznika (1 %) postala neto uvoznik električne energije (4 %).  

Kaj je narobe s sončnimi elektrarnami? 

Nič ni narobe, so čisto uporaben vir, imajo pa majhen izkoristek. V srednjeevropskih razmerah je ta okoli 12 odstotkov v smislu časa. Če imaš megavatno elektrarno na strehi, lahko ta megavat dobiš iz nje samo 12 odstotkih časa. Preostalih 88 odstotkov časa tega megavata ni. To pomeni, da imaš večino časa tehnologijo, ki stoji, čaka in nič ne dela. Mrtev kapital. Če pa imaš večje zmogljivosti in pride do proizvodnje, ki je večja od tiste, ki jo potrebuješ, nastane nova težava, saj moraš elektriko sproti porabiti. Takrat proizvajalci sami sebi zbijajo ceno in se zapeljejo v tako imenovane negativne cene. Za nas kupce cene nikoli niso negativne, se pa na ta račun povečujejo. 

Kaj tak sistem v resnici drži pokonci? 

Z vetrom in soncem ne moreš preživeti, zato potrebuješ rezervo. Najhitreje danes postaviš plinsko elektrarno, to gre v nekaj tednih, kar so fantje v Brestanici pred leti dokazali tudi pri nas. Skratka, edini vir, ki brez jedrskih elektrarn zagotavlja stabilnost sistema s fotovoltaiko in vetrom, je plin. Čist pa ni. Iz tega se meni kaže, da so v ozadju nekoliko pretirane promocije sonca in vetra predvsem 'plinaši'. Poleg tega se pri fotovoltaiki in pri magnetih za vetrne turbine naslanjamo na Kitajsko, ki obvladuje praktično cel svetovni trg redkih zemelj in sončnih panelov. V mojem ljubiteljskem strateškem pogledu na geopolitiko je to z dežja pod kap. Kitajci bodo najprej poskrbeli za svoje interese, šele potem za naše. Pri nas tudi ni pravega vetra, zdaj ga je preveč, zdaj premalo. 

Edini vir, ki brez jedrskih elektrarn zagotavlja stabilnost sistema s fotovoltaiko in vetrom, je plin. Čist pa ni. 

Kitajska medtem gradi jedrske elektrarne po tekočem traku, in to vse ob morju. 

Ob morju iz dveh razlogov. Prvi je hlajenje, drugi pa dostop do elektrarne s težko opremo. Morda se bodo ne ravno najmlajši bralci spomnili, kako smo iz Kopra tovorili uparjalnike za krško nuklearko. Gre za opremo s premerom okoli 4,5 metra, kar je ravno toliko, da ne gre več skozi predore. Tehta nekaj sto ton, kar ni dobro za naše nadvoze. Nove, malo večje elektrarne imajo še večje in težje komponente. Dovoz takšne opreme v notranjost celine je naporen, zato Kitajci lokacije izberejo tako, da pridejo z morja zraven. 

Ali naj Slovenija počaka na male modularne reaktorje? 

Mali modularni reaktorji (angl. small modular reactors) so tehnologije, ki po vsej verjetnosti bodo. Kratico v šali prevajam kot »smartly marketed reactors«. Na svetu je bilo doslej kakšnih 800 raziskovalnih reaktorjev in vse principe, ki jih mali modularni reaktorji obljubljajo, je znanost že dokazala. Treba pa jih je še komercializirati, spraviti v serijsko proizvodnjo in licenciranje, kar ni enostaven postopek. Ta trenutek je na svetu okoli sto zagonskih podjetij, ki bi rada razvijala svoje tipe malih reaktorjev. Kakšnih pet jih bo celo uspelo, ampak ne prej kot v petnajstih letih. Na srednji rok torej da, takoj pa ne, sploh če dejansko zapiramo Šoštanj. 

Kje smo torej pri drugem bloku krške jedrske elektrarne? 

Poraba se nam utegne v petnajstih letih povečati za faktor dva. V tem času bomo šli s premoga dol, tudi sedanja nuklearka bo mogoče že blizu konca, čeprav jo je verjetno mogoče podaljšati. V Združenih državah imajo podobne elektrarne že dovoljenja za 80 let obratovanja. Iz fotovoltaike in vetra v Sloveniji te energije ne bomo dobili dovolj; tudi če gremo v to smer, moramo bistveno okrepiti omrežja, še posebej distribucijska. Ta so že danes omejitveni dejavnik za priklop fotovoltaike. Zelo poenostavljeno: v katerokoli smer gremo, osnovne enote so deset let in deset milijard. Če ne v nuklearko, pa v omrežja. Če pa omrežij ni, tudi fotovoltaike ni. Znotraj vložkov, ki jih štejemo v desetinah milijard, je nuklearka pravzaprav ne prav velika investicija. Z vidika ekonomskega tveganja je morda nekoliko neugodna, ker veliko staviš na en sam objekt, in če ta ne uspe, so alternative majhne. 

Če bi vsi deležniki danes dali zeleno luč, kdaj bi bil drugi blok na omrežju? 

V desetih letih. To je kar dolga doba, prva nuklearka je bila narejena v sedmih letih. Kitajci postavijo elektrarno v petih, ampak to je stvar krivulje učenja. Kitajska ekipa postavi nuklearko in gre na naslednjo, naša ekipa se bo znova učila, eno postavila in potem pozabila. Morda bo dobaviteljeva ekipa prišla s kakšnega drugega gradbišča in bo izkušena, naši domači pa bodo to počeli samo enkrat. Zakaj ne pridejo Kitajci postavit? To ni ekonomsko, to je geopolitično vprašanje. 

Kaj bi Evropa lahko naredila za denar, ki ga je Nemčija vložila v energetski prehod? 

Potegniva ven nemški »Energiewende« med 600 in 1.000 milijardami evrov. Če računava, da bi naša jedrska elektrarna s količinskim popustom stala deset milijard, bi za ta denar lahko postavili 60 jedrskih elektrarn v Evropi, pri čemer bi bili popusti najbrž še večji. S tem vložkom, ki je samo nemški, bi utegnili podvojiti evropske jedrske zmogljivosti in bi bili danes zelo blizu nizkoogljični elektriki v celi Evropi. To je seveda hipotetično. 

Kako je potem mogoče, da se ob vsem tem ugaša čista energija? 

To ni skregano z ekonomsko logiko. Pri prodaji največ zaslužiš na nestabilnih virih. Jedrska energija je stabilen vir in je za prodajalce nezanimiva. Tu je morda ena zanimiva misel: znanost je en svet in tam veljajo ena pravila, v tehniki veljajo druga. Ni vse, kar si znanost zamisli, tudi izvedljivo v življenju. Ali se to splača ali ne, je tretje vprašanje. Če dodava še družbeno sprejemljivost, imamo precej zapleteno zgodbo. Nobena tehnologija namreč ni čista, so samo bolj ali manj čiste. 

Ni vse, kar si znanost zamisli, tudi izvedljivo v življenju. 

Odpadke je treba nekam dati. Kaj bo šlo v odlagališče v Vrbini? 

V Vrbino bodo šli nizko- in srednjeradioaktivni odpadki, kjer bo radioaktivnost v približno 300 letih razpadla do te mere, da ni nič hudega, če ležijo kjerkoli. Odlagališče mora torej preživeti samo 300 let. Nobena kemija ni tako prijazna. Izrabljeno jedrsko gorivo pa so visokoradioaktivni odpadki. V njem je še vedno okoli 95 odstotkov urana, ki je lahko vir goriva za drugačne tipe reaktorjev. Francozi, Japonci (mislim, da tudi Rusi) to gorivo reciklirajo, mi tega zaenkrat ne počnemo, ker ima reciklaža tudi svojo ceno. Druga možnost je, da se to nekam zakoplje, pri čemer govorimo o obdobju deset tisoč let, ko je bolje, da človek ne pride blizu. 

Deset tisoč let je nepredstavljiva doba. 

Tudi za to dolgo časovno dimenzijo imamo izkušnjo. V Gabonu, blizu kraja Oklo, je pred dvema milijardama let deloval naravni reaktor, fizikalno podoben tistemu v Krškem. Danes je tam rudnik urana, ker ves uran takrat ni bil pokurjen. Vemo torej, kako tak reaktor izgleda po dveh milijardah let, vemo, da lahko po njem hodimo in iz njega praskamo uran. Nismo bili namreč prvi ljudje, ki smo si na Zemlji izmislili jedrski reaktor. Narava ima, kot ponavadi, večjo domišljijo, kot jo imamo mi. 

Kaj bi svetovali mladim, ki jih zanima znanost? 

Radovednost je zagotovo pomembna lastnost, prav tako iniciativnost in vztrajnost. Včasih je treba iti iz svoje cone udobja in poskusiti kakšno stvar, ki se na prvo žogo zdi nenavadna. Pa morda še zavedanje, da tisto, kar danes znaš, čez pet let mogoče ne bo več uporabno. Moj prvi domači računalnik je bil ZX Spectrum z 48 kilobajti pomnilnika, tako imenovana radirka. Danes ima vsak še tako zanikrn pametni telefon neprimerljivo večje zmogljivosti. Spremembe v tehniki so v nekaj letih ogromne, spremembe v družbi pa utegnejo biti še večje. Rad postavim uganko: v koliko državah je bila Ljubljana med letoma 1900 in 2000? Ko sem nazadnje štel, jih je bilo okoli deset, pa se ni nikamor premaknila. 

Nedavno ste rekli, da vrhunska znanost ustvarja največjo vrednost takrat, ko jo povežemo s potrebami družbe in gospodarstva. 

S to mislijo se strinjam, težko bi jo povedal bolje. Znanost je pravzaprav edino orodje, ki ga imamo kot civilizacija za soustvarjanje prihodnosti. Prihodnosti ne znamo napovedovati. Strinjam se z Nielsom Bohrom, ki je rekel, da prihodnosti ni mogoče napovedati. Je pa na žalost ali na srečo znanost edino orodje, ki prihodnost soustvarja. Če v znanost ne vložimo nič, potem od prihodnosti tudi ne pričakujmo nič novega. Precejšnji del tistega, kar se na univerzah in inštitutih dogaja danes, bo v življenju čez 20 ali 30 let. Z jedrsko energijo smo se v Sloveniji začeli ukvarjati tako rekoč 40 let pred prvo nuklearko, z umetno inteligenco pa na našem inštitutu že pred 50 leti. 

(D271: 12-16)