Ivankine in Žanove sledi (6/10): Doma v belokranjski deželi ...

Nekdaj, ko je obstajala samo ena radijska postaja – Radio Ljubljana – skupaj z Radiom Maribor in Radiom Koper ob strani, je bilo lahko krojiti okus poslušalcev, ga držati in obdržati na primerni kakovostni ravni ter se pogovarjati s poslušalci na prijazni, pa vendar dostojni ravni. Radijski delavci so bili tedaj prave zvezde, uredniki pa tisti strogi strokovnjaki, ki so bdeli nad kakovostjo. Pri tem imam v mislih predvsem glasbo.

V političnem pogledu je bil radio pred osamosvojitvijo pač podaljšek, če ne celo nosilec sporočil vladajočih komunistov. Kako so se bali demokratičnih sprememb, pove že en sam podatek, da je bil pred vstopom na odvijanje programa štiriindvajset ur na dan zaposlen varnostnik z nabito pištolo v predalu. A o tem podrobneje kdaj drugič, vrnimo se h glasbi!

Godba na pihala

Slovenci smo lahko upravičeno ponosni na skoraj štiristoletno tradicijo godb na pihala na naših tleh. Najstarejša godba pri nas je nastala v rudarski Idriji že leta 1665. Zdi se skorajda neverjetno, pa vendar tovrstna tradicija ni bila nikoli v poznejših letih prekinjena niti v mnogih drugih krajih, najprej v rudarskih revirjih, pozneje pa tudi v večjih mestih. Še danes je godba na pihala ponos vsakega kraja. Mnogi menijo:

»Samo godba lahko ustvari praznično razpoloženje.«

To v veliki meri tudi drži. Kjer imajo godbo na pihala, je tudi praznik povsem drugačen. Drži pa tudi dejstvo, da je večina domačih glasbenih skupin zrasla prav iz godb. Pa še en pozitiven pogled nanje lahko izpostavim. Avseniki kot začetniki in utemeljitelji narodno-zabavne glasbe so bili pravzaprav sestavljeni iz ljudskega tria in elementov godbe. Izjemno racionalna skupina, ki je hkrati nadaljevala ljudsko občutenje sveta, dodana pa ji je bila godbena udarnost.

Zanimivo se zdi, da v drugih slovanskih državah, podobnih po občutenju nam, nimajo narodno-zabavnih skupin. Vsaj po našem vzoru ne. Pač pa so tam ostale v prvi vrsti godbe na pihala, navadno s solističnim pevcem, lahko pa tudi s širšo pevsko zasedbo. Ves ta uvod je zapisan zato, da bi lažje razumeli, zakaj so se radijski uredniki na Radiu Ljubljana ob vseh mogočih udarnih pesmih borbe in dela – seveda z godbami – trudili, da bi tudi s tem godba vendarle ostala v vsakdanjem občutenju slovenskega človeka. Po dolgem premišljevanju so izumili javno radijsko oddajo Novi ansambli – nove melodije. Znane in priljubljene pevce je spremljal manjši godbeni sestav, imenovan Pihalni orkester Francija Puharja.

Zanimiv poskus

Tovrstna javna radijska oddaja je potekala v dvorani Slovenske filharmonije, potekala je več let, na njej pa je seveda kot pevka nastopala tudi Ivanka Kraševec. Kot nekdanja štipendistka in uslužbenka Radia Ljubljana je imela seveda to tudi kot eno od obveznosti, ki jo je z veseljem izvajala. Nekajkrat je s pihalnim orkestrom nastopila sama, večkrat pa tudi v duetu z znanimi in nadvse priljubljenimi pevci, kot so bili: Rafko Irgolič, Stane Mancini, Branka Strgar, Majda Renko, Jožica Svete itn. Ivanka se še dobro spominja tudi druge plati te javne oddaje, namenjene predvsem tistim glasbenim avtorjem, ki se drugje niso mogli uveljaviti.

»Namen teh oddaj je bil, da bi prišli do veljave avtorji melodij, ki niso imeli svojih glasbenih skupin, v sebi pa so čutili ustvarjalni potencial. Pevce nas je vedno spremljala ista glasbena skupina, sestavljena iz radijskih instrumentalistov oziroma članov orkestrov. Šlo je za manjšo, a dovolj široko zasedbo, ki se je imenovala Pihalni orkester Francija Puharja. Ker je šlo za javno radijsko in televizijsko oddajo, je bila pri poslušalcih in gledalcih zelo lepo sprejeta.«

Zaradi te oddaje je nastalo več ducatov odličnih magnetofonskih posnetkov, ki so jih na Radiu Ljubljana predvajali več desetletij s posebnim ponosom, saj je šlo za kakovostne skladbe in posnetke.

Med najbolj priljubljenimi skladbami je bila pesem Vlak za Kranjsko Goro, ki je bil nekaj let pred to oddajo ukinjen, gledalci pa so ga prav zaradi planiških dogodkov močno pogrešali. Pravzaprav je še danes tako. Povsem nerazumljivo je, v čem je bil tedanji tako opevani socialistični napredek v tem, da se ukine vlak v Zgornjesavsko dolino. Še danes ga močno pogrešamo, pa ne samo zaradi Planice.

V povezavi s to oddajo in Pihalnim orkestrom Francija Puharja so izšle tri velike plošče, ki so bile skoraj tako priljubljene kot narodno-zabavne, kar je po svoje razumljivo, saj so kot pevci v skladbah nastopali najbolj priljubljeni akterji narodno-zabavne in zabavne glasbe. Kljub dobremu namenu pa te skladbe niso nikoli presegle domačih viž, kar je po svoje manj razumljivo, saj so vsebovale vse tisto kot narodno-zabavni napevi: elemente godbe na pihala, lepe melodije, solidna besedila in najboljše pevske izvedbe.

Med najbolj priljubljenimi skladbami je bila pesem Vlak za Kranjsko Goro, ki je bil nekaj let pred oddajo ukinjen.

In še en pogled nazaj

Ivanko Kraševec so radijski uredniki največkrat namenili za pevski duet, solistično pa je seveda zablestela v skladbi, ki je opevala Belo krajino. Čeprav se je preselila na Gorenjsko, kjer je – kot je sama izjavila – večno sijalo sonce in ni bilo nikoli nobene ljubljanske megle, so jo vendarle ves čas imeli za Belokranjko, na kar je bila tudi sama močno ponosna. V bistvu pa je to prednost, da te poslušalci oziroma gledalci sploh nekam postavijo. Mnogi ostanejo prav zaradi take nedoločenosti vse življenje v senci drugih.

Ivanka Kraševec pa ni posnela samo nekaj skladb s Pihalnim orkestrom Francija Puharja, temveč je eno vinilno ploščo posnela tudi z Ansamblom Maksa Kumerja, in to v duetu z Branko Strgar. Javno s to glasbeno skupino ni nastopala, šlo je samo za arhivske radijske posnetke. Nasploh se je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na Radiu Ljubljana veliko snemalo za radijski arhiv. Vsi boljši ansambli so lahko na leto na radijske stroške v studiu posneli deset do dvanajst skladb. Tako se je v radijski arhiv vsako leto nateklo nekaj sto novih kakovostnih posnetkov, posnetih z radijskim producentom, ki so jih pozneje seveda na veliko predvajali v svojem programu. Pravzaprav zgledno tudi za današnje čase!

Anekdota iz vsakdanjika

Naj to živahno glasbeno obdobje zaključim še z resnično zgodbo, ki bi Ivanko skorajda stala – življenja!

Ko ji v stropnem lestencu ni gorela žarnica, je zadevo – tako kot mnogo drugih stvari – takoj vzela v svoje roke. Da bi to delo lahko čim lažje opravila, je sredi sobe na vrh velike mize postavila stolček ter skušala s stolčka doseči lestenec. Pa je bila še vedno premajhna. Zato je na stolček položila še debelo knjigo. Ker je bila še zmeraj premajhna, je prinesla še eno. Potem pa še eno. Tokrat je bila vendarle toliko blizu, da se je z izvijačem lahko dotaknila jezička znotraj 'fasenge', saj je bilo očitno, da je žarnica sicer še dobra, le jeziček se je preveč upognil oziroma je imel slab stik z žarnico.

Tedaj pa … Naenkrat je tako močno počilo in se zabliskalo, da je Ivanko kar pomedlo na tla. Na srečo je pristala na tleh brez polomljenih kosti, izvijač pa je bil na tistem koncu, s katerim je skušala poravnati jeziček, čisto stopljen.

Ko je prigodo, ki bi jo skorajda stala življenja, povedala v službi, so jo sodelavke prav sočutno stisnile k sebi in ji rekle, da je še dobro, da je ostala živa. Vodja diskoteke Slavko Jančar pa ji je kupil knjigo z naslovom Česa ženske ne smejo delati doma …

Na srečo je Ivanka potem dobila dobrega moža, Ivana Prešerna, bolj znanega z nadimkom Žan, ki je znal brez težav zamenjati žarnico in narediti še kaj drugega. Po drugi strani pa je tudi res, da sta bila oba tako predana glasbi, da se niti nista kaj dosti utegnila ukvarjati z drugimi stvarmi. Ker je Alpski kvintet največ gostoval v tujini, in to ob koncu tedna, je Ivanka med tednom komajda oprala perilo in vse drugo, natančno zlikala gorenjsko narodno nošo, potem pa hajdi spet na pot. Po eni strani lepo življenje, po drugi pa velik 'štrapac', po Franu po slovensko – fizični napor.

Ivanko Kraševec so radijski uredniki največkrat namenili za pevski duet, solistično pa je zablestela v skladbi, ki je opevala Belo krajino.

(D264: 56-57)