Bojan Šoper: Za nas se je vojna začela maja 1990, končala pa oktobra 1991

Intervju: Bojan Šoper, osamosvojitelj

V oddaji 35 let Slovenije smo gostili osamosvojitelja Bojana Šoperja, upokojenega častnika Slovenske vojske. Spregovoril je o razvoju Teritorialne obrambe v Zasavju, procesu razoroževanja, pripravah na osamosvojitveno vojno, pa tudi o sami vojni. Major Šoper je bil deležen številnih odlikovanj, z največjim ponosom pa nosi častni znak svobode Republike Slovenije, državno priznanje, ki mu ga je podelil takratni predsednik Janez Drnovšek; odlikovanje je enako imenovanju za narodnega heroja.

Preden se je začela vojna za Slovenijo, ste bili vpeti v vojaško službo. Kako je potekala vaša poklicna vojaška kariera?

Najprej sem služil v JLA, v šoli rezervnih oficirjev v Bileći. Iz Bileće sem šel na stažiranje v Karlovec. Po enem letu, ko sem prišel iz armade, me je žal že pokojni Matjaž Piškur, ki je bil komandant občinskega štaba, zaprosil, ali bi se zaposlil na občinskem štabu Trbovlje kot referent oziroma načelnik za operativno-učne zadeve.

To je bilo februarja leta 1977. Takrat je občinski štab pridobil najsodobnejše orožje. Omeniti moram načelnika oddelka za ljudsko obrambo, Vinka Usterja. Bil je izredno zagret za Teritorialno obrambo. Po trboveljskih podjetjih je nabral velike količine donacij, imel pa je tudi zveze v Kragujevcu, v tovarni orožja. Tako smo že leta 1979 oziroma 1980 imeli odlično, najsodobnejšo oborožitev tistega časa.

Vzdušje v Teritorialni obrambi je bilo odlično. V občini Trbovlje smo razvijali 33. brigado Teritorialne obrambe. To je bil en bataljon v Zagorju, en bataljon s prištabnimi enotami v Trbovljah in en bataljon v občini Laško. Jaz sem bil edini profesionalec v tej brigadi. 

Prvi indici s strani republiškega štaba za Teritorialno obrambo Slovenije in vrha armade so se pojavili leta 1985.

Že takrat?

Ja, leta 1985. Takrat smo pričakovali, da se bo formirala divizija Teritorialne obrambe. Predlog pa je bil ravno nasproten: da se ta brigada ukine. Protestirali smo, pa nismo nič dosegli. Ostali smo brez brigade. Na področju Zasavja so ostale samo še enote lokalnega značaja. Brigada pa je bila manevrska enota, ki bi po vojnih načrtih sodelovala v krilih in bokih z armado.

Koliko je bilo tega orožja? Koliko kosov?

V občini Trbovlje smo imeli 1.490 kosov orožja in štiri bojne komplete. Pod našim štabom smo imeli najsodobnejše skladišče. Vse je bilo vezano na policijsko postajo, ki je bila v neposredni bližini, tako da je bila zadeva glede hranjenja stoodstotno varna.

Verjetno do tistega ukaza o razorožitvi Teritorialne obrambe, ki je prišel od JLA. Zdi se mi, da takrat predsedstvo Slovenije po demokratičnih volitvah ni odigralo prave vloge.

Komandant našega štaba Matjaž Piškur je bil 16. maja na sestanku na pokrajinskem štabu za Zasavje. Major Rancinger je po liniji poveljevanja vsem komandantom občinskih štabov, torej Zagorju, Trbovljam in Hrastniku, vročil ukaz o oddaji oborožitve.

Ko je komandant prišel na sedež našega štaba, smo se stalna sestava usedli skupaj in rekli: naredili bomo vse, da tega orožja ne bomo oddali.

Ampak to je kršenje ukaza.

To je bilo kršenje ukaza. Naslednji dan je komandant šel k županu občine Trbovlje, da sta se dogovorila, kako bo dana podpora o neoddaji orožja s strani občinskega sveta. Majnardi je bil za te zadeve zelo zagret.

Isti dan popoldne je bil občinski svet. Majnardi je razložil zadeve, Matjaž Piškur pa je razložil ukaz. S tem je občinski svet praktično sprejel sklep, da trboveljskega orožja ne bomo oddali. Mislim, da je bil takrat tudi Slavko Kmetič član občinskega sveta in je to zadevo goreče zagovarjal.

Isti dan sem se kot delegat iz Trbovelj udeležil predsedstva Zveze rezervnih vojaških starešin Slovenije v domu armade. Tam sem šel na oder in povedal, da smo se odločili, da orožja v Trbovljah ne bomo oddali. Ko sem se usedel, je k meni prišel polkovnik in rekel: »Kako lahko, mladenič, vojaško tajnost odkriješ in javno govoriš proti republiškemu štabu in zveznemu vrhu JLA? Prosim te, pojdi nazaj gor in se opraviči.« Rekel sem: »Kar sem rekel, sem rekel. To orožje so kupile naše firme, naša občina in mi ga ne damo.« Pri tem je tudi ostalo.

Zadeva ni minila brez posledic. Naslednji dan je general Hočevar zahteval, naj me kot pripadnika stalne sestave občinskega štaba Trbovlje ustrezno kaznujejo. Piškur je bil prisiljen, da mi napiše pisni opomin.

Tu bi omenil še eno zadevo. Moj oče je bil v partizanih. Narodni heroj Antonesko je bil velikokrat pri nas na obisku. Kot otrok sem njega in druge borce z odprtimi usti poslušal in bil izjemno ponosen na njih. Potem pa je Antonesko iz Beograda poklical mojega očeta in mu rekel: »Daj ti svojega pobca malo v roke primi, ker če bo te zadeve zoper državo nadaljeval, ga čaka strogi zapor.«

Govorimo o letu 1990?

Leta 1990, okoli 18. maja. Vsaka jim čast, to so bili narodni heroji in veliko so naredili za Jugoslavijo. Niso pa bili po mojem mnenju prav zagreti za Slovenijo. Redki smo bili, ki smo se takrat upali izpostaviti.

Redki smo bili, ki smo se takrat upali izpostaviti.

Koliko orožja se je takrat obdržalo od celotne količine?

Teritorialna obramba v Sloveniji je imela skupaj s trofejnim orožjem približno 100.000 kosov. V Trbovljah smo imeli leta 1990 približno pet odstotkov vsega orožja za celo Slovenijo. V celi Sloveniji je bilo potem približno 25.000 oziroma 26.000 kosov orožja, ki je bilo zares uporabno.

Teritorialcev je bilo 60.000. Od tega nas je bilo samo 550 profesionalcev, vse drugo je bila rezerva. To je bila dejansko ljudska vojska. Ljudje so rekli: Teritorialci, to so naši.

Teritorialcev je bilo 60.000. Od tega nas je bilo samo 550 profesionalcev, vse drugo je bila rezerva. To je bila ljudska vojska.

Poznali so teren.

Tako. Potem je prišla jesen in z njo se je formirala manevrska struktura narodne zaščite. Vodil jo je Krkovič, njegova nadrejena pa sta bila sekretarja za obrambo in notranje zadeve.

Igor Bavčar in Janez Janša.

Tako je. Moram reči, da je naredil kar dobre projekte, kako zadeve v tem obdobju reševati. 

Nekateri so formirali nova poveljstva. Mi v Trbovljah pa smo ostali v isti sestavi, le da smo iz rezerve izločili tiste, za katere smo vedeli, da so sodelavci Udbe in podobno, da podatki ne bi uhajali. 

Težišče je bilo predvsem na tem, da smo konec septembra oziroma v začetku oktobra začeli izvajati disperzijo po kmetijah.

Kaj to pomeni?

To pomeni, da smo ponoči s 'tamičem' trije ali štirje nosili orožje in strelivo ter ga tajno vozili na lokacije kmetov.

Ki jih je bilo treba prej pridobiti in poznati. Kako je to potekalo?

Komandant Piškur mi je rekel: »Bojan, ti si operativec, poznaš teren, poznaš ljudi.« K vsem tem šestim sem šel osebno in se z njimi pogovoril, da so zadevo sprejeli.

Šestim na zasavskem področju?

Šest v Trbovljah. In teh šest je imelo 1.450 kosov orožja in štiri bojne komplete.

Kako rizično je bilo za teh šest kmetov in njihove družine, da so imeli tam praktično tajno skladišče orožja Teritorialne obrambe?

Seveda so izkazali zaupanje. Moram pa reči, da se takrat sploh nisem zavedal, kaj sem tem ljudem naredil. Če se zadeve ne bi odvile, kot so se, vključno s plebiscitom, bi po takratnih vojaških predpisih vsi ti hranitelji orožja, njihove družine in mi organizatorji dobili 25 let strogega vojaškega zapora za izdajstvo države, če bi nam sploh uspelo priti do vojaškega sodišča. Verjetno bi nas že prej likvidirali.

Če se zadeve ne bi odvile, kot so se, bi dobili 25 let strogega vojaškega zapora za izdajstvo države, če bi nam sploh uspelo priti do vojaškega sodišča.

Kapa dol pred njimi.

Ja. Po vojni sem se boril z vsemi štirimi, da bi se tem kmetom uredil status, da bi imeli določene bonitete. Pisali smo Janši in Bavčarju, pa ni bilo nobenega pravega odziva. Mogoče bi bil kasneje. Mislim, da bi moral vsak kmet, hranitelj orožja, dobiti častni znak svobode, ker so se dejansko izpostavili za dobrobit naše zlate Slovenije.

Mislim, da bi moral vsak kmet, hranitelj orožja, dobiti častni znak svobode, ker so se dejansko izpostavili za dobrobit naše zlate Slovenije.

Imajo vsaj status veterana vojne za Slovenijo?

To je edina stvar, ki smo si jo izborili: da imajo nosilci in njihove soproge vsaj navaden status veterana vojne za Slovenijo. In to je vse. Konec septembra oziroma v začetku oktobra so to sprejeli in hranili do junija 1991. To niso bili dva ali trije dnevi, ampak sedem, skoraj osem mesecev.

Zdaj pa se dotakniva enote, kjer je bilo med vojno v Zasavju vroče: raketiranje oddajnikov na Kumu. To se je zgodilo dvakrat. Kakšen je vaš spomin na to?

Predvidevali smo, da bodo desanti na vse oddajnike. To je imela armada tudi v načrtu. Trikrat so trenirali tudi Kum. Na podlagi tega smo tri dni pred vojno mobilizirali vod krajevne skupnosti Dobovec. Ta vod je posedel položaje okrog oddajnega centra z namenom protidesantne obrambe.

Torej, če bi prišli vojaki.

Tako; 28. smo imeli že predhodni vpoklic lahke topniške baterije. Ta baterija se je s topovi in browningom pripeljala na Kum. Malo čez dve je prišlo do napada.

Tu smo naredili dve največji napaki. Prva je bila, da naši pripadniki niso imeli čelad in zaščitne opreme. Druga pa, da ni bila vpoklicana enota za vizualne opazovalnice, da bi pravočasno javljala nalete letal in helikopterjev. Problem je bil iznenaden napad.

Z letalom? Katerim?

Orel. Šlo je za 23-milimetrske izstrelke. Ko je streljal po oddajnikih, ki so bili iz plastike, so 23-milimetrski prebojni naboji razmetali material okrog in okrog. Bolj nevarna je bila tista plastika kot sam naboj. To plastiko je žal pokojni Starina dobil v glavo. Bil je izredno hudo poškodovan.

Kot invalid je potem živel še nekaj časa.

Posledično je leta 2004 umrl.

Grob ima na Dobovcu?

Ima grob na Dobovcu. Takrat smo ga pokopali z vojaškimi častmi. Jaz sem nosil njegovo žaro. Od Teritorialne obrambe smo zahtevali, da bi bil pogreb z vojaškimi častmi in s častno enoto Slovenske vojske, pa so nam to odklonili. Na pogreb pa sta prišla Janša in Krkovič. Od drugih iz takratnega vodstva pa nihče. To sem jim takrat zameril.

Od Teritorialne obrambe smo zahtevali, da bi bil pogreb z vojaškimi častmi in s častno enoto Slovenske vojske, pa so nam to odklonili.

Če se vrneva na Kum: gospod Starina je bil huje ranjen, pa še nekaj drugih je bilo ranjenih. Vem, da je takrat tudi zdravnik, gospod Fakin, pomagal pri oskrbi ranjencev. Kje ste bili vi takrat, pri prvem napadu?

Ravno sem se pripeljal gor. En top sem vlekel s svojim džipom. Potem sem bil že malo naprej od Garmoša, ko je začelo pokati na Kumu. Takoj sem se vrnil gor in začel sanirati zadeve. Baterijo in vod Dobovec smo zbrali na kup, sedem ranjencev je pregledal doktor Fakin, potem pa smo jih začeli z gasilskimi kombiji voziti v bolnišnico. Osmi je bil Starina.

Vojsko ste umaknili od oddajnika.

Ja. Ko sem videl, kakšna je situacija, smo enote umaknili. Nobene zveze nismo imeli. Edina zveza je bila iz mojega džipa, UKV-zveza, da sem lahko komuniciral s poveljnikom Piškurjem. On je odobril mojo odločitev, da je šel najprej vod Dobovec v Lontož, čez nekaj ur pa tudi lahka topniška baterija.

Glede na situacijo in zaradi bojne morale sem se odločil, da ostanem na Kumu. Z mano sta ostala samo moj šofer Hribernik in Fakin. Ne bom rekel, da me ni bilo strah, ampak tega nisem smel pokazati, ker sem bil nadrejeni.

Morala je potem nekako zrasla, nekaj dni kasneje pa se je zgodil še drugi napad.

Tako je, 2. julija. Drugi napad je bil raketiranje. Naši fantje so streljali na letalo in zadeli njegovo kupolo. Pilot jo je potem odvrgel. To je edini tak spomin, ki ga imamo na osamosvojitveno vojno.

Vsi, ki smo bili takrat v enotah, smo slišali govorice o nekih specialcih JLA, ki naj bi prišli iz Niša ali od drugod. Na straži smo se menjavali na šest ur. Enkrat naj bi specialci prišli v Slovenijo tudi prek Zidanega Mosta. Vi poznate to zgodbo.

Od pokrajinskega štaba sem dobil obveščevalne podatke, da so na kompoziciji v Zidanem Mostu specialci, ki želijo izstopiti iz vlaka, zasesti Zidani Most in iti proti Celju.

Zadeva je bila izredno resna. Naša enota za protispecialno delovanje je imela približno 150 fantov, večinoma mladincev prostovoljcev. Pripeljali smo se v Zidani Most in naredili širšo blokado. Nad kompozicijo je hrib, Majland oziroma Obrežje se imenuje. Tja sem razporedil del enote in jim razdelil bombe. Če bi začeli streljati iz vagonov, bi oni te bombe zmetali dol.

Prišla je tudi specialna enota policije iz Celja. Oni so naredili ožjo blokado. Jaz pa sem bil kot pripadnik Teritorialne obrambe edini pooblaščen za pogajanja. Z varnostnim trikotnikom, z dvema teritorialcema zadaj, sem šel čez most do vlaka.

Ki je bil tam ustavljen?

Tako, stal je na stranskem tiru. V pogajanjih s pripadniki JLA sem dosegel, da so se predali. Če se ne bi predali, če bi se zgodila najhujša varianta, bi letele bombe dol. Srečo smo imeli, da se je zadeva tako pozitivno končala.

Kaj se je zgodilo s tistimi vojaki?

Ugotovili smo, da je bilo noter dvanajst oboroženih. To so bili podoficirji, oficirji in hkrati inštruktorji v tehnični vojaški šoli v Zagrebu. Ostali so bili dijaki četrtega letnika te vojaške šole. Miličniki so pregledali vagon in zaplenili štirinajst kosov orožja. Potem so jih poslali nazaj proti Zagrebu.

Torej so se vrnili domov, Slovenijo so zapustili. Kaj pa poveljujoči kader iz tistega vlaka? So šli v zapor?

Ne, niso šli. Brez orožja smo jih spustili naprej. To je bila odločitev policije, ker so bili častniki in podčastniki kot učitelji, ne pa bojna enota.

Ko sem se sam upokojil, sem se lahko 21 dni prej, ker mi priznajo 21 dni vojaškega udejstvovanja. Zakaj se kar naprej govori o desetdnevni vojni ali pa se prizna samo 21 dni, če vemo, da so priprave in vojna trajale dlje?

Za nas se je vojna začela maja 1990, končala pa se je oktobra 1991. Dokler ni zadnji vojak šel iz Slovenije, smo bili v pripravljenosti. Ves čas so bila usposabljanja za primer obrambe ali napada.

Moram pa reči, da vsaka čast politikom, da so z Brionsko deklaracijo zadevo tako elegantno speljali. Na začetku sploh nismo mogli verjeti, da bo to to.

Vsaka čast politikom, da so z Brionsko deklaracijo zadevo tako elegantno speljali. Na začetku sploh nismo mogli verjeti.

Kako kot eden bolj aktivnih osamosvojiteljev gledate na to, da otroci v osnovnih šolah tako malo izvedo o osamosvojitveni vojni in slovenski samostojnosti? Zakaj nimamo večjega poudarka na tem, kako smo prišli do svoje države?

Žalostno, toda resnično je, da po 35 letih zadeve v učnih načrtih niso urejene tako, kot bi morale biti. Mi se pri združenju častnikov in veteranov trudimo, da bi čim bolj seznanili osnovnošolsko mladino in strelno usposobili srednješolce.

Zelo sem ponosen, da smo v naši organizaciji ZSČ Trbovlje letos pri vpisu v naborno evidenco imeli priprave in izvedbo streljanja z malokalibrskimi puškami. Srednješolcev iz Litije in celega Zasavja je bilo 180, streljalo jih je okoli 120.

Koncept bi morali postaviti tako, da se osnovnošolci seznanijo s temi zadevami. V srednjih šolah pa razmišljamo, da bi se od prvega do tretjega letnika vsi strelno usposobili z malokalibrsko puško, četrti letniki pa bi streljali z večjim kalibrom. Tako bi bili fantje in dekleta pri 18 ali 19 letih vsaj delno strelno usposobljeni za najhujše primere.

In spremeniti učne načrte, da bodo otroci že zelo zgodaj izvedeli, kako se je Slovenija sploh osamosvojila.

Moram povedati, da hodimo po šolah. Nekateri ravnatelji in ravnateljice so zelo zagreti, imamo pa tudi take, ki nad temi zadevami niso navdušeni. Potem si pred bariero, ki bi jo moral rešiti učni načrt in ministrstvo za šolstvo.

Optimistično gledate na novo vlado, ki se je sestavila, da se bo to lahko spremenilo in dopolnilo, da bodo otroci vendarle vedeli več o osamosvojitvi Slovenije, pa tudi o demokratizaciji Slovenije?

Upam in pričakujem, da bo ta vlada na tem področju naredila kaj več in da bo čez štiri leta zadeva realizirana tako, kot si vsi želimo.

Na katero odlikovanje ste najbolj ponosni? Na najvišje državno?

Najbolj sem ponosen na častni znak svobode Republike Slovenije. Podelil mi ga je takratni predsednik dr. Drnovšek na Brdu. Mislim, da je to najvišje priznanje. Ljudje sploh ne vedo, kaj to pomeni. Če greš brat pravilnik o priznanjih, je častni znak svobode enakovreden narodnemu heroju. Enakovreden. Samo ljudje ne poznajo tega pomena. Mislim, da je to res enkratno priznanje.

Imam pa tudi najvišje priznanje Zveze slovenskih častnikov, kipec generala Dolničarja. V veliko čast mi je tudi, da sem častni občan občine Trbovlje.

Torej tudi drugi cenijo vaše delo. Hvala, Bojan Šoper, za vse, kar ste povedali.

(D256: 30-33)