Ena najstarejših knjižnic na Slovenskem je hranila več kot 2.000 knjig. Kje so danes?

V dolini pod Konjiško goro so kartuzijani že v 12. stoletju ustvarili eno najpomembnejših samostanskih središč na Slovenskem. Žičko kartuzijo danes poznamo predvsem po njenih mogočnih ostankih in meniškem življenju, precej manj pa po knjižnici, ki je nekoč hranila več kot 2.000 knjig. Mnoge so nastale, še preden se je v Evropi razširil knjižni tisk. Menihi so jih prepisovali na pergament, krasili z drobnimi risbami in skrbno varovali.

Med njimi niso bila samo verska besedila, temveč tudi dela z drugih področij znanja. Za srednjeveški samostan je bilo takšno knjižno bogastvo izjemno. Skozi stoletja se je zbirka razkropila. Nekatere knjige so izginile, druge končale v tujih knjižnicah. Ohranjeni rokopisi še danes razkrivajo, kako pomemben prostor znanja je nekoč stal v tej odmaknjeni slovenski dolini.

Od odmaknjene doline do evropskega središča znanja

Zgodba Žičke kartuzije se začne v 12. stoletju, ko se je kartuzijanski red iz Francije in Italije širil v srednjo Evropo. Red je leta 1084 ustanovil sveti Bruno. Menihi so si za življenje izbirali samotne kraje, kjer so se lahko posvečali molitvi, premišljevanju in delu.

Okoli leta 1160 jim je štajerski mejni grof Otokar III. Traungavec omogočil naselitev v dolini pod Konjiško goro. Po njegovi smrti je ustanavljanje samostana nadaljeval sin Otokar IV., ki je leta 1165 z listino potrdil očetovo ustanovitev. Prvi prior je bil Beremund. Tako je nastala najstarejša kartuzija v srednji Evropi in prva zunaj prvotnega romanskega območja reda.

Kartuzijani so velik del dneva preživeli v svojih celicah, kjer so imeli prostor za molitev, študij in delo, ob njih pa majhne vrtove. Skupaj so se zbirali predvsem pri bogoslužju. V zgornjem samostanu so živeli korni menihi, nižje v dolini, pri današnjem Špitaliču, pa bratje laiki oziroma konverzi. Ti so skrbeli za gospodarstvo, obrt in vsakodnevna opravila. Njihova cerkev Marijinega obiskanja stoji še danes.

Žička kartuzija je sčasoma pridobivala ugled. Plemiške rodbine so jo podpirale z darovi in posestmi, samostan pa je vzdrževal stike z drugimi kartuzijami po Evropi. Iz Žič so pomagali ustanavljati nove samostane, zanje vzgajali menihe in skrbeli tudi za potrebne knjige.

Pisna beseda je imela pomembno mesto še pri gospodarjenju. O tem pričajo ohranjene listine in samostanski privilegiji. Zgodovinski arhiv Celje denimo hrani knjižico s 17 prepisi pomembnih papeških in posvetnih listin, zapisanih na pergamentu.

Posebno mesto v evropski zgodovini je kartuzija dobila konec 14. stoletja. V času velikega zahodnega cerkvenega razkola, ko so si papeško oblast lastili nasprotujoči si papeži, se je razdelil tudi kartuzijanski red. Žiče so med letoma 1391 in 1410 postale sedež generalnega priorja tistega dela reda, ki je priznaval rimskega papeža. Samostan je tako začasno prevzel naloge, ki jih je sicer opravljala Velika kartuzija v Franciji. V Žičah so zasedali predstavniki reda in sprejemali odločitve, pomembne za kartuzijane daleč zunaj današnjih slovenskih meja.

V tem okolju se je razvila izjemno bogata knjižnica. Kako velika je bila, nam pove zapis iz leta 1487. Takrat je samostan obiskal Paolo Santonino, tajnik škofa Petra iz Caorleja. V popotnem dnevniku je opisal več kot dva tisoč knjig z različnih področij znanja, večinoma napisanih na pergamentu.

Njegove navedbe je pozneje raziskovala umetnostna zgodovinarka Nataša Golob. S preučevanjem ohranjenih knjižničnih signatur je potrdila nekdanji obseg zbirke. Knjige so imele posebne oznake s črkami in številkami, po katerih so jih menihi razvrščali. Med ohranjenimi je denimo oznaka l.216, ki kaže, da je bilo v eni sami knjižnični skupini najmanj 216 knjig.

V 16. stoletju so samostan prizadeli gospodarske težave, nemiri in upad redovnega življenja. Leta 1531 so napadalci ubili priorja Andreja in več menihov. Pozneje je samostansko življenje za nekaj časa zamrlo, številne knjige pa so na ukaz nadvojvode Karla II. prenesli k jezuitom v Gradec. Ob ponovni vzpostavitvi redovne skupnosti leta 1595 kartuzijani vseh niso dobili nazaj. Del knjižnega gradiva je bil uničen tudi med kmečkim uporom leta 1635.

Dokončen konec samostanskega življenja je prišel leta 1782, ko je cesar Jožef II. kartuzijo ukinil. Poslopja so začela propadati. Leta 1786 so oblasti dovolile tudi podiranje samostanskih stavb in prodajo gradbenega materiala. Danes o nekdanji velikosti kompleksa pričajo obnovljeni zidovi in ostanki cerkve sv. Janeza Krstnika.

Od živalske kože do dragocene knjige

Preden je srednjeveški pisar lahko zapisal prvo črko, je bilo treba pripraviti material. Za številne dragocene rokopise so uporabljali pergament, izdelan iz ovčjih, kozjih ali telečjih kož.

Izdelava ni bila preprosta. Kože so najprej namakali v apneni raztopini, nato odstranili dlako in ostanke tkiva. Napeli so jih na lesene okvirje ter s posebnimi rezili postopoma strgali in tanjšali. Ko je bil pergament dovolj gladek in suh, so ga razrezali na liste, jih prepogibali in sestavljali v knjižne pole. Za obsežnejši rokopis so lahko potrebovali kože več deset živali. Že sam material je predstavljal velik strošek. Pozneje se je vse bolj uveljavljal papir, vendar pergament ni takoj izginil. Posebej cenjen je ostal pri liturgičnih knjigah zaradi svoje trpežnosti.

Na pripravljenih listih so pisarji označili robove in začrtali vrstice. V srednjem veku so uporabljali posebej prirezana ptičja in trstična peresa. Tudi črnilo so izdelovali iz različnih sestavin. Eno najbolj razširjenih je nastajalo iz hrastovih šišk in železovih spojin, uporabljali pa so tudi ogljikove pigmente. Rdečo barvo so pogosto namenili naslovom in začetkom poglavij. Pisar je imel pred seboj starejšo knjigo, iz katere je prepisoval besedilo. Napake je lahko popravljal s previdnim strganjem črnila ali dodajanjem pripisov. Pri zahtevnejših rokopisih je sodelovalo več ljudi, saj prepisovanje, okraševanje in vezava niso bili nujno delo istega mojstra.

Posebno vrednost imajo žički rokopisi zaradi svojega okrasja. Okoli leta 1400 se je razvil prepoznaven način oblikovanja začetnic, ki ga umetnostni zgodovinarji povezujejo z žičkim slogom. Velike črke so krasile tanke poteze peresa, prepletene linije, vitice in drobni cvetlični vzorci. Takšne inicialke so menihi izdelovali z barvnimi črnili.

Bogatejše slikarsko okrasje je bilo pogosto delo potujočih umetnikov. Nataša Golob med njihovimi izhodišči omenja južno Nemčijo, Dunaj, Prago in severno Italijo. Žički rokopisi tako kažejo tudi na umetniške povezave samostana s širšim evropskim prostorom. Popisane pole so nazadnje sešili in jih pritrdili med lesene platnice, pogosto prekrite z usnjem. Nekatere knjige so imele kovinske vogalnike in zaponke, ki so jih varovali pred poškodbami.

Kartuzijanom prepisovanje ni pomenilo zgolj ročnega dela. Knjiga je bila povezana z njihovim duhovnim poslanstvom. Že zgodnja pravila kartuzijanskega reda, ki jih je v 12. stoletju zapisal prior Guigo I., so poudarjala njeno vrednost. Ker kartuzijani niso bili namenjeni javnemu pridiganju, je bila pisana beseda eden od načinov širjenja verskega znanja. Prepisovanje je zahtevalo potrpežljivost, zbranost in poznavanje latinščine.

Menihi niso ohranjali zgolj starejših besedil, temveč so ustvarjali tudi nova. Med knjigami so bili Sveto pismo, teološke razprave, dela cerkvenih očetov in besedila o duhovnem življenju. Posebno mesto so imele liturgične knjige z molitvami in zapisi gregorijanskega korala. Prav po zaslugi takšnih rokopisov lahko raziskovalci danes preučujejo srednjeveško kartuzijansko petje.

Katere knjige so nastale v Žički kartuziji

Med najpomembnejša dela, povezana z Žičami, spada Marijino življenje (Marienleben), ki ga je med letoma 1300 in 1316 napisal kartuzijan Filip iz Žič. Pesnitev v srednjevisokonemškem jeziku obsega več kot 10.000 verzov in pripoveduje o življenju Device Marije ter Jezusa.

Avtor se je opiral na svetopisemska besedila, apokrifno izročilo in starejšo latinsko predlogo. Delo je postalo zelo razširjeno. Po podatkih Univerze v Gradcu je danes znanih več kot 100 rokopisnih prič njegovega besedila. V Žičah so nastajali tudi prepisi drugih verskih del. Med njimi sta Molitvenik (NUK, Ms 43) in Psalter (NUK, Ms 21) iz časa okoli leta 1423. Oba sta zanimiva zaradi značilno okrašenih začetnic. Približno pol stoletja starejši je rokopis NUK, Ms 27, ki vsebuje besedilo nemškega mistika Henrika Suza (Heinrich Seuse, latinsko Henricus de Susa). Raziskovalci njegov nastanek pripisujejo Žički kartuziji, čeprav je pozneje potoval med drugimi samostani.

Dragoceni so tudi antifonarji, knjige z besedili in melodijami molitvenega bogoslužja. Eden najstarejših primerkov, povezanih z Žičami, je nastal med letoma 1271 in 1318. Danes ga hranijo v Univerzitetni knjižnici v Gradcu pod signaturo Ms 273. V nekdanji knjižnici so hranili tudi dela teologa Nikolaja Kempfa. Med njimi so Traktat o mistični teologiji (Tractatus de mystica theologia), Razlaga Visoke pesmi (Explanatio in Cantica canticorum) in Razkritje Božjega kraljestva (De ostensione regni Dei).

Kempf je deloval v različnih kartuzijah, med drugim v Jurkloštru in Pleterjah. Njegovih besedil zato ne moremo preprosto označiti za dela, napisana v Žičah, čeprav je samostanska knjižnica hranila njihov rokopis.

Kje so danes knjige in kaj ostaja od nekdanje knjižnice

Največji del danes znane žičke rokopisne dediščine hrani Univerzitetna knjižnica v Gradcu. Posamezne dragocene knjige so tudi v Avstrijski nacionalni knjižnici na Dunaju, Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ter Zgodovinskem arhivu Celje. Nekatere so raziskovalci prepoznali še v drugih evropskih zbirkah.

Po podatkih Narodne galerije, objavljenih ob razstavi leta 2006, je bilo tedaj znanih približno 120 srednjeveških rokopisov in skoraj 100 fragmentov, povezanih z Žičko kartuzijo. Usoda številnih drugih knjig ostaja neznana. Mogoče je, da posamezne še vedno hranijo v tujih zbirkah, vendar njihovega izvora doslej niso prepoznali.

Knjižnične signature, pripisi, posebnosti pisave in značilno okrasje raziskovalcem pomagajo ugotavljati, od kod posamezna knjiga izvira. Včasih je že droben zapis dovolj, da lahko rokopis povežejo z nekdanjim samostanom.

V Žički kartuziji danes srednjeveške knjižnice ni več. Obiskovalcem pa je na voljo stalna razstava Kulturna dediščina Žičke kartuzije, ki jo je leta 2007 pripravila umetnostna zgodovinarka Nataša Golob. Predstavlja zgodovino samostana, rokopisno dediščino in pomen njegove knjižnice. Del predstavitve je namenjen tudi srednjeveškemu glasbenemu izročilu.

Leta 2025 so ob samostanskem vrtu uredili še tiho čitalnico. Splošna knjižnica Slovenske Konjice je v Gabrovem gaju obiskovalcem omogočila branje izbranih knjig v mirnem okolju. Ne gre za obnovljeno srednjeveško knjižnico, temveč za nov prostor, ki se navezuje na nekdanji pomen branja in premišljevanja.

Septembra 2026 je bil odobren projekt Pot tišine in pot besed: interpretacija dediščine Žičke kartuzije, za katerega je bilo namenjenih 238.132,34 evra evropskih sredstev. Obiskovalcem želijo približati samostansko življenje, nastajanje rokopisov in zgodovino knjižnice. Predvidene so tudi digitalne vsebine, zaključek projekta pa je načrtovan do konca leta 2027.

Knjige, ki so jih kartuzijani nekoč skrbno hranili za samostanskimi zidovi, so danes raztresene po evropskih knjižnicah. Nekatere je mogoče pregledovati tudi v digitalni obliki. V dolini pod Konjiško goro pa se ohranja dediščina menihov, ki so stoletja posvečali svoje življenje molitvi, pisanju in ohranjanju znanja.