Vrh v Šenzenu: »nova Jalta« ali le fotografija treh velikih, medtem ko Evropa in Ukrajina čakata pred vrati

Vir: X

Jutri, 19. novembra, se bodo v kitajskem Šenzenu ob robu vrha foruma azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja (Apec) prvič v tristranskem formatu sestali kitajski predsednik Ši Džinping, ruski predsednik Vladimir Putin in predsednik Združenih držav Amerike (ZDA) Donald Trump.

Moskva srečanju rada lepi oznako »nova Jalta«, Washington pričakovanja znižuje, neodvisni analitiki pa pričakujejo več simbolike kot vsebine. Preleteli smo medijski globus in pogledali, kako dogodek spremlja svet in kaj o tako velikem srečanju razmišljajo tuji analitiki in stroka.

Iz ribiške vasi do izložbe kitajskega vzpona

Kraj srečanja ni naključen. Ko je stalni odbor 'vsekitajskega' ljudskega kongresa, najvišjega zakonodajnega telesa Kitajske, 26. avgusta 1980 potrdil prve posebne gospodarske cone, je bil Šenzen ribiško naselje ob meji s tedaj britanskim Hongkongom z okoli 30.000 prebivalci, ki so se po opisu fundacije Hinrich, ki raziskuje svetovno trgovino, preživljali komaj nad mejo revščine, med nizkimi hišami, kolesi in blatnimi polji.

Tedanji kitajski voditelj Deng Šjaoping ga je spremenil v poskusni laboratorij tržnega gospodarstva, kamor so smeli tuji vlagatelji in zasebni podjetniki, tu pa so na celinski Kitajski tudi prvič na dražbi prodali zemljišče in izdali prve delnice. Med letoma 1979 in 2019 je bruto domači proizvod (BDP) mesta rasel povprečno po 21,6 odstotka na leto.

Danes ima Šenzen 18,25 milijona prebivalcev, lani jih je pridobil 259.000, kar je bila največja rast med velikimi kitajskimi mesti, njegov BDP pa je lani po podatkih mestnega statističnega urada dosegel 3.873 milijarde juanov ali okoli 557 milijard ameriških dolarjev. Tu imajo sedež Huawei, Tencent, proizvajalec električnih avtomobilov BYD in proizvajalec dronov DJI, zato mestu pravijo »Silicijeva dolina strojne opreme«.

Šenzen je prispodoba vzpona Kitajske, ki se danes z ZDA bori za prevlado pri polprevodnikih, umetni inteligenci in električnih vozilih, zato lahko dejstvo, da Ši Džinping goste sprejema prav tu, beremo tudi kot sporočilo, kje Kitajska vidi svojo moč.

Šenzen. Vir: Facebook
Dejstvo, da Ši Džinping goste sprejema prav v Šenzenu, lahko beremo tudi kot sporočilo, kje Kitajska vidi svojo moč.

Podrobnega dnevnega reda Peking ni razkril

Kitajsko zunanje ministrstvo je vrh potrdilo 16. novembra in napovedalo pogovor o svetovnem miru in strateški stabilnosti med velikimi silami, podrobnosti pa ni razkrilo. Po poročanju ameriškega javnega medija Radio Svobodna Evropa/Radio Svoboda (RFE/RL) je srečanje predlagal Vladimir Putin v telefonskem pogovoru z Donaldom Trumpom 9. oktobra, Bela hiša pa ga je potrdila 13. novembra.

Peking in Washington sta se po pisanju ameriškega časnika The Wall Street Journal razhajala že o formatu, saj je Kitajska želela strogo režiran sestanek z vnaprej znanim izidom, Američani pa odprt pogovor. Po poročanju ameriške medijske hiše Bloomberg bo srečanje trajalo le nekaj ur.

Ši in Putin sta se že v sredo sestala na več kot dvournem dvostranskem pogovoru, na katerem je Ši po navedbah kitajske državne agencije Xinhua pozval k tesnejšemu političnemu in vojaškemu sodelovanju obeh držav. Putin je na poslovnem forumu APEC ocenil, da Evropska unija (EU) izgublja industrijske zmogljivosti in zaostaja za konkurenco. Moskva in Peking sta torej svojo bližino tik pred tristranskim srečanjem še enkrat javno potrdila.

Trump potrebuje diplomatsko zmago, Putin priznanje statusa, Ši pa nadzor nad odrom

Bela hiša kot Trumpovo osrednjo temo navaja zmanjševanje jedrskega orožja. Pogodba New START (nova pogodba o zmanjšanju strateškega orožja) med ZDA in Rusijo je potekla februarja 2026, zato med velesilama ni več pravno zavezujočih omejitev. Po podatkih Federacije ameriških znanstvenikov (FAS), ki jih navaja RFE/RL, ima Rusija okoli 5.420 jedrskih bojnih glav, ZDA okoli 5.042 in Kitajska okoli 620, ameriško obrambno ministrstvo pa ocenjuje, da jih bo imela Kitajska do leta 2035 okoli 1.500.

Peking vztraja, da morata zaloge najprej zmanjšati največji jedrski sili. Edgard Kagan, nekdanji uradnik Bele hiše za vzhodno Azijo in zdaj sodelavec washingtonskega Centra za strateške in mednarodne študije (CSIS), je za britansko agencijo Reuters dejal, da Kitajci pogovorov o nadzoru oborožitve ne želijo, neimenovani visoki ameriški uradnik pa ne pričakuje nobenega dogovora.

Trump in Xi Jinping. Vir: gov.cn

Trump prihaja oslabljen. Republikanci so 3. novembra izgubili vmesne volitve. Od januarja bo kongres v rokah demokratov, vojna z Iranom, ki se je začela 28. februarja, pa je obtičala v krhkem premirju ob delno zaprti Hormuški ožini, Teheran pa po navedbah predsednika iranskega parlamenta Mohammada Bagherja Galibafa še čaka na ameriški odgovor na svojih sedem pogojev.

Kurt Tong, nekdanji ameriški veleposlanik pri forumu APEC, je za Bloomberg Trumpovo zanimanje za vrh pripisal fascinaciji nad kupčijami velikih sil in potrebi po pomoči pri izhodu iz iranske vojne, a ocenil, da se ta stava najverjetneje ne bo obrestovala.

Za Putina je vredna že fotografija. Tsiporah Fried, gostujoča višja sodelavka washingtonskega Inštituta Hudson, meni, da bo Putin največ pridobil, tudi če vrh ne prinese ničesar, saj omili mednarodno osamitev Rusije. Kakšno vsebino bi Moskva rada dala novi veliki trojici, je pokazala pretekli teden.

Vodja ruske pogajalske skupine in predsednikov svetovalec Vladimir Medinski je po pogovorih v Abu Dabiju dejal, da je evropski varnostni sistem, vzpostavljen po Jalti in Potsdamu, »bolan«, ameriški časnik The New York Times pa je objavil ruski dokument, ki zahteva umik Natovih sil s Poljske in iz baltskih držav, prepoved širitve zavezništva, umik ameriškega jedrskega orožja iz evropskih članic ter prepoved, da bi Francija in Velika Britanija s svojim jedrskim odvračanjem ščitili evropske zaveznike.

Ši je v najbolj zapletenem položaju. Yun Sun, direktorica kitajskega programa washingtonskega Centra Stimson, pravi, da ima zanj simbolika stabilnih odnosov med velikimi silami prednost pred konkretnimi dogovori. Elizabeth Wishnick iz ameriške raziskovalne organizacije CNA opozarja, da bi srečanje brez Ukrajine in Evrope Pekingu zapletlo diplomacijo v Evropi.

Nemški zvezni predsednik Frank-Walter Steinmeier je namreč po srečanju s Šijem 30. oktobra sporočil, da mu je kitajski voditelj dejal, da o Ukrajini ni mogoče razpravljati brez Evrope. Sun Chenghao, raziskovalec Centra za mednarodno varnost in strategijo pekinške univerze Tsinghua, pa poudarja drugo plat, saj že gostiteljstvo dokazuje, da zna Kitajska velike sile pripeljati k pogovoru.

Ukrajina brez Ukrajine: kaj lahko Putin dobi, ne da bi na bojišču zmagal

Washington je najprej sporočal, da Ukrajina ne bo tema srečanja, nato je Trump dejal, da ga posebej zanima, a ne bo v središču. Kitajska se je po več virih temu upirala.

Vir: Shutterstock

Maria Snegovaya, višja sodelavka programa za Evropo, Rusijo in Evrazijo pri CSIS, je v podkastu The Impossible State opozorila na paradoks srečanja. Jalta je bila srečanje zmagovalcev, Rusija pa po njeni oceni v Ukrajini ne zmaguje, zato je povabilo za mizo z Washingtonom in Pekingom za Kremelj propagandni dobiček, ki si ga na bojišču ni prislužil. Ukrajina bo po njenem mnenju na pogovorih navzoča posredno: za Belo hišo je prednostna naloga Iran, Moskva pa se ponuja kot posrednica pri Teheranu in dobaviteljica energije, kar bi lahko poskušala zamenjati za večji pritisk na Kijev.

Snegovaya hkrati opozarja, da imajo ZDA nad Ukrajino danes manj vzvodov kot nekoč, med preostalimi pa omenja dostop do satelitskega internetnega omrežja Starlink podjetja SpaceX. Pogovor treh voditeljev o tretji državi seveda še ni dogovor o njeni usodi, o dogovoru čez glavo Ukrajine bi lahko govorili šele ob konkretnih predlogih o ozemlju, varnostnih jamstvih ali sankcijah.

EU že drugič v tednu ni za pogajalsko mizo

Na pogovorih Rusije, Ukrajine in ZDA v Abu Dabiju 10. in 11. novembra je bila osrednja tema prihodnja evropska varnostna ureditev, Evropejcev pa ni bilo za mizo. Pogovori so se končali brez dogovora o prekinitvi ognja, z izmenjavo ujetnikov in napovedjo novih krogov. Visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Kaja Kallas je opozorila, da so sankcije, zamrznjeno rusko premoženje, obnova Ukrajine in njeno pristopanje k EU odločitve evropskih institucij. »Nobenega dogovora, katerega stranka nismo, tudi ne bomo izvajali,« je povedala.

Kaja Kallas. Vir: Shutterstock

Zaskrbljenost ni le evropska, saj je po poročanju japonskega dnevnika Mainichi Shimbun tudi Tokio Washingtonu izrazil skrb zaradi vtisa, da se njegov zaveznik približuje Kitajski in Rusiji, kanadski predsednik vlade Mark Carney pa že dlje zagovarja povezovanje srednje velikih sil, da jih velike ne bi mogle izsiljevati. Za Evropo je ključno, da odsotnost za mizo še ne pomeni odsotnosti pri izvedbi. Brez evropskega denarja, sankcij in zamrznjenega ruskega premoženja si je težko predstavljati trajni dogovor o Ukrajini, a ta vzvod deluje le, če so države članice enotne.

Zakaj Šenzen ni Jalta

Na Jalti so februarja 1945 ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, britanski predsednik vlade Winston Churchill in sovjetski voditelj Josif Stalin tik pred zmago nad nacistično Nemčijo odločali o okupaciji Nemčije, poljskih mejah, ustanovitvi Organizacije združenih narodov (OZN) in vstopu Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) v vojno proti Japonski. Za srednjo in vzhodno Evropo je Jalta postala sinonim za odločanje o njeni usodi brez nje.

Pomenljiva je tudi menjava za mizo. Leta 1945 je na enem od treh stolov sedel Churchill kot predsednik vlade Velike Britanije, ki je s svojim imperijem tedaj še veljala za svetovno velesilo, z njim pa je bila za mizo tudi Evropa. Danes ta stol zaseda Ši Džinping, voditelj nove svetovne velesile, evropskega voditelja pa ni več.

  Jalta, februar 1945 Šenzen, november 2026
Udeleženci Roosevelt (ZDA), Churchill (Velika Britanija), Stalin (ZSSR) Trump (ZDA), Ši Džinping (Kitajska), Putin (Rusija)
Okoliščine Zavezniki tik pred zmago v drugi svetovni vojni Vojna v Ukrajini brez zmagovalca, krhko premirje ZDA z Iranom, tekma ZDA in Kitajske
Odnos med udeleženci Zavezniki s skupnim sovražnikom Tekmeci, med katerimi sta dva tesna partnerja
Trajanje Osem dni Po pričakovanjih nekaj ur

Večina neodvisnih analitikov primerjavo zavrača. Wishnick opozarja, da lahko danes načrte velikih sil izniči veliko samostojnih akterjev. Bobo Lo, nerezidenčni sodelavec avstralskega inštituta Lowy, meni, da je zamisel o treh voditeljih, ki odločajo o svetu, v nasprotju s kitajsko retoriko o demokratizaciji mednarodnih odnosov. Snegovaya dodaja, da je Jalta zahtevala ujemanje interesov, danes pa so ZDA sila obstoječega reda, Kitajska revizionistka, ki ji obstoječi red koristi, Rusija pa povsem revizionistična brez jasne alternativne vizije.

Andrej Lankov, profesor korejskih študij na seulski univerzi Kookmin, je v istem podkastu orisal želena vplivna območja: za Rusijo nekdanja Sovjetska zveza, morda brez baltskih držav, za Kitajsko vzhodna Azija do prve otoške verige, za ZDA zahodna polobla. Takšne velike kupčije pa ne vidi kot realistične. Od primerjave z Jalto se je uradno distanciral celo tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov, ki jo je označil za politološke vaje, zunanjepolitični svetovalec ruskega predsednika Jurij Ušakov pa je srečanje raje povezal s sodelovanjem zaveznikov iz druge svetovne vojne, ki je pripeljalo do OZN. Kitajski državni dnevnik Global Times je primerjavo zavrnil kot napačno branje.

Vladimir Putin in Donald Trump. Vir: Wikipedia

Lankov v razmislek vključuje tudi Korejski polotok. Trump je dejal, da razmišlja o srečanju s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom, ameriški zunanji minister Marco Rubio pa je poudaril, da srečanje ni potrjeno. Lankov ocenjuje, da je denuklearizacija Severne Koreje v Washingtonu kot cilj dejansko mrtva, realen pa bi bil kvečjemu dogovor o zamrznitvi programa, podoben tistemu, o katerem so govorili februarja 2019 v Hanoju. Pjongjang ima po njegovem mnenju ne glede na odločitve treh velikih še vedno dejanski veto.

Zunanja politika kot zadnji Trumpov manevrski prostor

Joseph Torigian, profesor na washingtonski univerzi American University, je za Bloomberg napovedal vrh, bogat z vzdušjem in nejasen pri praktičnih rezultatih. Po porazu na vmesnih volitvah ima Trump pri notranji zakonodaji vezane roke, zunanja politika pa ostaja področje njegove največje samostojnosti. Če bi Šenzen odprl stalni kanal med tremi jedrskimi silami, bi bil to prispevek k stabilnosti tudi brez velikih podpisov, saj dialog med njimi po oceni Bloomberga zmanjšuje tveganje, da bi se vojni v Ukrajini in Iranu razširili.

Kaj spremljati po vrhu v Šenzenu:

  • Ali bo objavljena skupna izjava treh držav ali bo vsaka prestolnica objavila svoje poročilo.
  • Ali bodo imenovani delovne skupine, roki in naslednji sestanek, na primer za jedrsko stabilnost.
  • Ali bodo predlogi o Ukrajini zajemali ozemlja, varnostna jamstva in sankcije ter kako se bosta odzvala Kijev in Bruselj.
  • Ali bo Rusija dobila olajšave pri sankcijah v zameno za vlogo pri Iranu.
  • Ali bo do dvostranskih srečanj Trumpa s Putinom oziroma s Kim Džong Unom sploh prišlo.

Pogoj za mirnejše čase ni fotografija treh voditeljev, temveč to, ali bodo pri dogovorih o Ukrajini, Evropi ali Tajvanu sodelovali tisti, ki jih bodo morali izvajati. Brez tega bo Šenzen za Moskvo simbolna zmaga, za Peking dokaz diplomatske teže, za Trumpa medijski trenutek, za Evropo pa opozorilo, da drugi še vedno sedajo za mizo namesto nje. Naslednji preizkus je blizu, saj Bloomberg poroča o možnem novem srečanju Trumpa in Šija že prihodnji mesec v ZDA.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike