Kako je beseda »desničar« postala psovka

Nekatere besede povedo več o družbi, ki jih uporablja, kot o človeku, ki ga opisujejo. Pri nas je ena takšnih besed »desničar«. Sama po sebi ne pomeni nič žaljivega. Pomeni politično usmeritev, tako kot »levičar«. V normalni demokraciji bi morali biti obe besedi približno tako vznemirljivi kot konservativec, liberalec ali socialdemokrat. Človeka umestita v politični prostor, ne povesta pa ničesar o njegovi poštenosti, človečnosti ali moralni vrednosti. Pa vendar beseda »desničar« v delu slovenskega javnega prostora pogosto ni izgovorjena zgolj kot opis. V njej je mogoče slišati še nekaj drugega. Nekaj sumljivega, nazadnjaškega, skoraj moralno spornega. Če se pomaknemo še malo bolj desno, se hitro pojavijo fašizem, nacizem, klerikalizem in druge zgodovinske asociacije, s katerimi človeka ni treba več premagati z argumentom. Dovolj ga je umestiti.

Pri tem me ne moti kritika desnice. Kritika je bistvo demokracije in nobena politična stran nima pravice zahtevati zaščite pred njo. Moti me nekaj drugega. Trenutek, ko politična oznaka ne pove več, kaj človek misli o državi, družbi, gospodarstvu, družini, narodu ali osebni odgovornosti, ampak začne namigovati, kakšen človek je. Takrat ne govorimo več samo o političnem prepričanju. Začeli smo moralno razvrščati ljudi.

Čudna zgodovinska asimetrija

Če bi danes za človeka, ki se ima za levičarja, dejal, da je že zaradi svoje politične usmeritve dedič komunistične revolucije, političnih procesov, zaporov, nacionalizacije, povojnih pobojev in enopartijske oblasti, bi upravičeno dobil odgovor, da posplošujem. Današnji levičar ni odgovoren za dejanja komunistične oblasti pred osemdesetimi leti. Njegovo zavzemanje za socialno državo, javno zdravstvo ali večjo ekonomsko enakost ga ne naredi za zagovornika revolucije in še manj za zagovornika povojnih pobojev. S tem se strinjam. Ne zaradi politične vljudnosti, ampak zato, ker je takšno razlikovanje nujno, če želimo posameznika presojati po njegovih dejanskih stališčih in dejanjih, ne pa po zgodovinskih grehih ljudi, s katerimi ga je mogoče povezati samo prek zelo široke politične oznake.

Toda prav zato pričakujem enako intelektualno poštenost v nasprotni smeri. Če današnjega levičarja ne smemo avtomatično povezovati s komunizmom in njegovimi zločini, zakaj bi današnjega desničarja smeli avtomatično približevati fašizmu in nacizmu? Zakaj pri prvem zahtevamo zgodovinsko distanco, individualno presojo in razlikovanje med sodobno demokratično levico ter totalitarno preteklostjo, pri drugem pa se ista previdnost v političnih polemikah tako hitro izgubi?

Slovenska zgodovina daje temu vprašanju posebno težo. Po letu 1945 pri nas ni obstajala običajna demokratična tekma med levico in desnico. Politični prostor se je preoblikoval v enopartijski sistem pod vodstvom Komunistične partije, opozicija pa je bila izločena iz javnega delovanja. Prve večstrankarske demokratične volitve po drugi svetovni vojni smo dobili šele aprila 1990. Prav tako ni mogoče resno govoriti o prvih povojnih letih, ne da bi govorili o izvensodnih usmrtitvah, politični represiji in vzpostavljanju monopolnega položaja nove oblasti. Arhiv Republike Slovenije ob sklicevanju na ugotovitve Inštituta za novejšo zgodovino navaja, da je v povojnih nasilnih dogodkih brez sodnega postopka umrlo skoraj 15.000 ljudi.

To je težka zgodovinska dediščina. Toda prav tu je treba biti dosleden. Iz nje ne sklepam, da mora današnji levičar hoditi naokrog s sklonjeno glavo. Ne sklepam, da je odgovoren za dejanja režima, v katerem morda sploh ni živel, niti da je vsaka ideja o večji vlogi države prikrita želja po vrnitvi enopartijskega sistema. Takšno sklepanje bi bilo površno in krivično. Zločinov, storjenih v imenu komunizma, zaradi tega ni treba zamolčati ali relativizirati. Prav nasprotno. O njih moramo govoriti natančno in brez olepševanja, vendar jih moramo znati ločiti od človeka, ki danes v demokraciji zagovarja ideje levice. Če to razlikovanje upravičeno zahtevamo zanj, ga ni mogoče odreči človeku na desnici. Zgodovinske zločine moramo znati obsoditi, ne da bi iz njih ustvarjali dedno politično krivdo.

Zgodovinske zločine moramo znati obsoditi, ne da bi iz njih ustvarjali dedno politično krivdo.

Sistem izgine hitreje kot njegov jezik

Politični sistem lahko spremeniš precej hitro. Politične kulture ne moreš. Lahko napišeš novo ustavo, uvedeš večstrankarske volitve in zagotoviš svobodo političnega organiziranja, veliko težje pa je čez noč spremeniti pojme, asociacije in moralne kategorije, s katerimi so generacije razumele svet.

Besede imajo spomin.

Če politična desnica desetletja ni obstajala kot legitimna demokratična alternativa oblasti, ampak so bili politični nasprotniki označevani kot reakcionarji, klerikalci, razredni sovražniki in nasprotniki napredka, se je povsem legitimno vprašati, ali je leto 1990 izbrisalo tudi asociacije, ki so nastajale desetletja. Seveda ne moremo potegniti ravne črte od nekdanjega partijskega besednjaka do vsake današnje televizijske oddaje, časopisnega komentarja ali prepira na družbenem omrežju. To bi bilo prav takšno poenostavljanje, kakršnemu nasprotujem. Politični jezik prevzemamo iz družine, šole, medijev, kulture, lastnih izkušenj in časa, v katerem živimo. Toda ravno zato je vprašanje kulturne kontinuitete pomembnejše od iskanja enega samega krivca.

Morda smo politični sistem zamenjali hitreje kot smo zamenjali politični slovar. In morda prav zato del slovenskega političnega jezika še vedno nosi vrednostne usedline časa, v katerem desnica ni bila razumljena kot običajen demokratični tekmec oblasti, ampak kot ideološki nasprotnik sistema. To ni trditev, ki bi jo bilo mogoče dokazati z enim arhivskim dokumentom ali eno raziskavo javnega mnenja. Je pa vprašanje, ki ga je glede na našo zgodovino težko odpraviti kot nepomembno.

In slovar ni nepomemben. Besede določajo okvir, znotraj katerega sploh začnemo razmišljati o drugem človeku. Če nekoga najprej prepoznamo kot sogovornika, nas zanima, kaj govori. Če ga najprej prepoznamo kot pripadnika moralno sumljive skupine, njegovega argumenta skoraj ne potrebujemo več. Etiketa je delo opravila namesto nas.

Seveda bi bilo nepošteno trditi, da politično etiketiranje poteka samo v eno smer. Tudi »komunist«, »levičar« in »socialist« se uporabljajo kot žaljivke, pogosto površno in brez najmanjšega zanimanja za to, kaj človek dejansko misli. To je ista intelektualna bližnjica z drugim predznakom. Zato rešitev ni v tem, da bi besedo »desničar« očistili tako, da bi namesto nje v psovko spremenili besedo »levičar«. To bi bila samo zamenjava tarče, ne sprememba politične kulture.

Pravzaprav gre za nekaj globljega. Za razliko med političnim sporom in političnim izločanjem. Politični spor pravi: misliš drugače in mislim, da se motiš. Politično izločanje pravi: misliš drugače, zato je s teboj nekaj narobe. Prvo zahteva argument. Drugo potrebuje etiketo. Prvo je naporno, ker moramo nasprotnika poslušati in tvegati celo neprijetno možnost, da ima v čem prav. Drugo je udobno, ker nas že vnaprej odreši dolžnosti, da bi se z njim zares soočili.

Ista pravila za vse

Ne želim, da »levičar« postane psovka. Ne zato, ker bi bilo treba pozabiti ali zmanjševati težo zločinov, storjenih v imenu komunizma, ampak prav zato, ker jih moramo znati ločiti od človeka, ki danes demokratično zagovarja ideje levice. Toda potem tudi današnjemu desničarju ni mogoče obesiti Mussolinijevega ali Hitlerjevega zgodovinskega nahrbtnika samo zato, ker se politično umešča na desno. Če pri enem razlikujemo med demokratično sedanjostjo in totalitarno preteklostjo, moramo isto razlikovanje priznati tudi drugemu.

To ni prizanesljivost do ene ali druge strani. To je minimum demokratične poštenosti.

Demokracija namreč ne pomeni samo tega, da dovolimo obstoj različnih strank in vsakih nekaj let odidemo na volitve. Pomeni tudi sposobnost priznati političnemu nasprotniku legitimnost njegovega prepričanja, dokler ostaja znotraj demokratičnega in ustavnega reda. Lahko menim, da se moti. Lahko ostro nasprotujem njegovim idejam. Lahko jih razstavim do zadnjega argumenta. Toda v trenutku, ko njegovo politično usmeritev uporabim kot dokaz njegove moralne manjvrednosti, sem razpravo zamenjal z etiketo.

Etikete pa imajo eno veliko prednost. Z njimi ni treba misliti.

Morda zato pravo vprašanje sploh ni, kako je »desničar« postal psovka. Pomembnejše je, zakaj smo več kot tri desetletja po uvedbi političnega pluralizma še vedno pripravljeni sprejeti politični jezik, v katerem ena sama beseda človeka ne opiše več, ampak ga obsodi. Če smo se leta 1990 res poslovili od časa, ko je ena politična stran sama določala, katere ideje so napredne, katere reakcionarne in kdo sme stati na pravi strani zgodovine, potem demokratični prelom ni dokončan samo zato, ker imamo volitve.