[Duhovna misel] Ljulka – kaj je to?

Duhovna misel za 16. nedeljo med letom: Mt 13, 24-43

Prilika o pšenici in ljulki uči, da dobro in zlo rasteta skupaj ter da je za njuno pravo razločevanje potreben čas in potrpežljivost. Ljulka ponazarja zlo, ki se pogosto sprva kaže kot nekaj privlačnega in koristnega, svoj pravi obraz pa razkrije šele pozneje. Jezus opozarja, naj končne sodbe ne prehitevamo, saj ta pripada Bogu. Prilika velja za osebno duhovno življenje, za življenje Cerkve in za celotno družbo, kjer popolne čistosti ni mogoče doseči z izključevanjem. Božje kraljestvo raste tam, kjer človek potrpežljivo neguje dobro in zaupa Božji modrosti.

Komentar: Ljulka – kaj je to?

Priliko o pšenici in ljulki navaja samo evangelist Matej. Če bi danes vprašali kmeta, kaj pomeni ljulka, nam zelo verjetno ne bi znal odgovoriti. Pšenična polja, ki se v tem poletnem času zlatijo pred našimi očmi, so praviloma brez plevela, saj ga že v kali zatrejo z ustreznimi škropivi. Ljudje iz urbanega okolja o ljulki večinoma ne vedo ničesar. Gre za rod trav, ki se latinsko imenuje Lolium. Lolium temulentum je opojna ljulka, plevel, znan po tem, da je zaradi glivične okužbe povzročal omotico in zastrupitve. Ta plevel so po žetvi posušili in nato sežgali.

V priliki o pšenici in ljulki je zanjo uporabljen grški izraz zizanion. Ta rastlina je uporabljena kot prispodoba iz več razlogov. Zaradi svoje podobnosti s pšenično bilko je v začetni fazi rasti ni mogoče ločiti od pšenice. Šele ko se razvije klas, postane razlika očitna. Če bi torej ljulko izpulili v zgodnji fazi rasti, bi z njo izpulili tudi pšenico. Prav škodljivost opojne ljulke je razlog, da je bila izbrana kot prispodoba za zlo. Zlo se namreč pogosto predstavlja kot nekaj dobrega, koristnega in privlačnega. Njegov pravi obraz se pokaže šele sčasoma. Če bi ljulko želeli prezgodaj odstraniti, bi lahko povzročili škodo na celotnem pridelku. Razlagalec Matejevega evangelija Limbeck pravi, »da so v Palestini pogosto pustili, da je ljulka rasla do žetve. Šele žanjec, ki je žel s srpom, je požel tudi ljulko in preprečil, da bi prišla v snope« (Limbeck, 190). S tem je Jezus želel povedati, da ni naloga človeka, da prehitro razlikuje med dobrim in zlim. Za pravilno razločevanje je potreben čas, dokončno presojo pa je treba prepustiti Bogu.

Zlo se pogosto predstavlja kot nekaj dobrega, koristnega in privlačnega.

Opojnost ljulke ima še dodaten pomen, saj je vsaka opojnost sprva privlačna in zanimiva. Šele sčasoma, ko preraste v zasvojenost, pokaže svoj pravi obraz. Hrana, pijača, spolnost, oblast in sodobna tehnologija so same po sebi moralno nevtralne in koristne. Če pa se človek preveč naveže na katero koli od teh dobrin, lahko postanejo strup zanj in za ljudi okoli njega.

Danes je posebej aktualna uporaba sodobnih tehnologij, predvsem pametnih telefonov. Vidimo, kako mladina spretno uporablja telefone in svoje socialne odnose vse pogosteje vzpostavlja na daljavo. Popolna prepoved ali iztrebljanje teh sredstev nima smisla. Nujno pa je uvajanje discipline in samodiscipline pri njihovi uporabi, tako kot je to potrebno pri prehrani, pitju ali spolnem življenju. Nekontrolirana uporaba česar koli, kar zadovoljuje naše želje in potrebe, vodi v zasvojenost oziroma odvisnost. O tem danes zgovorno pričajo številni ljudje, ki so takšno izkušnjo že prestali. Zdi pa se, da opozorila mnogim še vedno ne sežejo do pameti in srca. Papež Leon v svoji prvi okrožnici Veličastna človeškost zelo jasno razlikuje med smiselno uporabo sodobne tehnologije in njeno zlorabo, ki posega v človekovo dostojanstvo. Tudi on sodobne tehnologije ne zavrača kot nekaj slabega. Zelo konkretno opozarja, kam lahko pripelje uporaba digitalnih sredstev: lahko so kakor pšenično klasje, lahko pa nas zastrupijo kakor ljulka.

Nekontrolirana uporaba česar koli, kar zadovoljuje naše želje in potrebe, vodi v zasvojenost oziroma odvisnost.

Anselm Grün priliko o pšenici in ljulki razlaga tudi kot podobo človekove duše. Duša je polje. Ponoči, ko spimo in smo v stanju nezavedanja, sovražnik poseje ljulko v našo dušo. Ko se prebudimo, se zavemo, da v našem notranjem svetu rasteta tako pšenica kot ljulka, dobro in zlo. Perfekcionist in čistun sta nagnjena k temu, da bi takoj odstranila vse slabo, in to postane njuna glavna skrb. Človeku, ki duhovno zapade v takšno držo, rečemo skrupulant – človek, ki je do sebe pretirano natančen in strog. Takšna drža postane bolezenska, saj se človek vrti le še okoli svoje ljulke, svojih grehov, tudi tam, kjer greha sploh ni. Grün pravi, da je cena takšnega perfekcionizma nerodovitnost. Obstaja namreč nevarnost, da človek skupaj z ljulko izruva tudi pšenico. Tako ne zraste nič: ne pšenični sadovi ne ljulka. Globoko v naši duši je sicer želja, da bi izruvali vse, kar je slabo. Toda pri tem obstaja nevarnost, da skrb za popolno čistost ohromi našo ustvarjalnost in rodovitnost. Človek mora gojiti potrpežljivost in notranjo svobodo najprej do samega sebe, da je lahko takšen tudi do drugih. Potrebujemo svobodo pred notranjimi duhovnimi prisilami ter sprejemanje lastnih napak in grehov. Končna presoja o nas pripada Bogu, ne nam ali drugim ljudem (Grün, 70–71).

V našem notranjem svetu rasteta tako pšenica kot ljulka, dobro in zlo.

Končno lahko to priliko razumemo tudi v širšem družbenem smislu. Tako v krščanskih skupnostih, kakor zunaj njih hkrati rasteta pšenica in ljulka. Vedno obstaja nevarnost, da bi v skupnosti prevladalo čistunstvo oziroma rigorizem. To so kristjani, ki bi radi dosegli popolnoma čisto in brezgrešno Cerkev. Takšne Cerkve ni, je ni bilo in je ne bo. Tako kot smo vsi ljudje grešniki, je tudi Cerkev hkrati sveta in grešna. V življenju neštetih svetnikov lahko vidimo, kako je iz grešnika zrasel rodoviten svetnik, ki pa je ostal človek z lastnimi slabostmi. Prav tako iz čistunske skupnosti, ki je podrejena zgolj pravilom, ne nastane živo občestvo. Ni malo primerov redovniškega življenja in redovnih skupnosti, ki so prav zaradi takšne drže zamrle. Nove skupnosti pa nastajajo iz darov in karizem ljudi, ki imajo pogosto tudi globoko osebno izkušnjo zla, svoje ljulke.

Prilika o pšenici in ljulki je prilika o našem osebnem duhovnem stanju, o naših krščanskih skupnostih ter o svetu oziroma človeštvu kot celoti. Ni prav, če ne ločujemo med pšenico in ljulko, prav tako pa ni prav, če dopustimo, da ljulka preraste in zaduši pšenico. Pšenica je simbol Božjega kraljestva, ljulka pa simbol kraljestva zla. Oboje je v tem svetu neločljivo prepleteno. Dokončni razplet je v Božjih rokah.

Pšenica je simbol Božjega kraljestva, ljulka pa simbol kraljestva zla.