Dan slovenskega športa in igranje slovenske himne

Dan slovenskega športa je državni praznik, ki se v domovini praznuje od leta 2020, in sicer 23. septembra. Na ta dan leta 2000 naj bi na olimpijskih igrah prvič zaigrala slovenska himna ob zmagi veslačev Iztoka Čopa in Luke Špika ter strelca Rajmonda Debevca. Ob njihovi zmagi smo bili navdušeni, saj v samostojni Sloveniji do takrat še nismo okusili slasti olimpijske zmage. Za ta uspeh si fantje zaslužijo večno slavo, saj so dokazali, da so bili v tistem trenutku najboljši na svetu v svoji panogi. 

Himna je pesem, ki predstavlja državo, narod, gibanje ali organizacijo. Slovenska himna je torej pesem slovenskega naroda in tudi države. Kot narod, ki ga opredeljujejo skupna kultura, jezik, ozemlje, smo nastali že pred dolgimi stoletji. V primerjavi z zgodovino naroda je zgodovina države zelo kratka. A himna slovenskega naroda je bistveno daljša od zgodovine države. 

Naprej, zastava Slave 

Janez Vajkard Valvasor v svojih delih opiše mnogo slovenskih šeg in običajev, ni pa zaslediti kakšnega napeva, ki bi predstavljal Slovence. Ob zahtevi po zedinjeni Sloveniji (tudi kraljestvu) so v tem obdobju nastale čitalnice, Južni Sokol, Slovenska matica, Glasbena matica. Visoko kulturno dogajanje z močnim narodnim samozavedanjem je poneslo mnoge ustvarjalce na raznih področjih.  

Tako je leta 1860 Simon Jenko napisal pesem Naprej, zastava Slave, nato pa sta jo z bratrancem Davorinom Jenkom dovršila in Davorin je napisal glasbo (leta 1885 je bila prevedena v angleščino z naslovom »With Slava's Banner, Forward!«, samo kot medklic o takratni stopnji razvoja kulture). Pesem, ki poziva mlade Slovence v boj za narod, je postala narodna himna. Narodna himna je bila do leta 1918.  

Ob oblikovanju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (že ime pomeni, da je bila to tudi država Slovencev) je bila nova državna himna sestavljena iz treh delov. En del je predstavljala pesem Bože pravde, drugi del Lijepa naša domovino in tretji del Naprej, zastava Slave.  

Ob začetku druge svetovne vojne so si jo komunisti prisvojili in jo oglaševali na radiu Kričač. Po drugi svetovni vojni je postala jugoslovanska državna himna slovanska sokolska pesem Hej, Slovani. Ponovno se kot republiška himna v SFRJ pojavi Naprej, zastava Slave od leta 1972, leta 1989 pa jo nadomesti Zdravljica. Ker pesem Naprej, zastava Slave poziva na boj za narod, je to od leta 1992 himna Slovenske vojske. 

Prvič mednarodno 

Svetovnih prvenstev se Slovenci udeležujemo od leta 1907. Igranje himne v čast zmagovalcem takrat še ni bil običaj. So pa prvič na velikem mednarodnem športnem dogodku igrali slovensko himno slovenskim Sokolom v mimohodu na svetovnem prvenstvu v telovadbi 15. novembra 1913. To je prvo zabeleženo igranje narodnega simbola v mednarodnem športnem okolju.  

Prvo zabeleženo igranje slovenske himne (tretja kitica himne Kraljevine SHS) na uradnem mednarodnem tekmovanju na slovenskih tleh je bilo leta 1922, ko so Sokoli v Ljubljani pripravili vseslovanski sokolski zlet in tudi svetovno prvenstvo v telovadbi. Svetovno prvenstvo je bilo 11. in 12. avgusta 1922. V Spomenici o I. jugoslovanskem vsesokolskem zletu v Ljubljani 1922 je na strani 217 fotografija, kjer kralj in kraljica stojita med igranjem himne.  

V spomenici je igranje himne navedeno večkrat, in sicer ob različnih priložnostih, tako na začetku posameznega dogodka kot tudi pri povorkah po mestu in zboru na Kongresnem trgu. Na samem tekmovanju zmagovalcem v čast niso igrali himne. 

Olimpijska čast 

Na olimpijskih igrah pa so prvič igrali slovensko himno 21. julija 1924 v čast zmagovalcu, ko je v Parizu Leon Štukelj osvojil prvo mesto v telovadnem mnogoboju in prvo mesto na drogu. Štukelj je v svoji knjigi Mojih sedem svetovnih tekmovanj to opisal kot nekaj zanj povsem novega in je bil izjemno ponosen na to čast.  

Žal čez štiri leta ob zmagi na krogih na igrah v Amsterdamu ni mogel poslušati svoje himne, saj so zaradi varčevanja takoj po tekmovanju vsi odšli domov. To so bile najuspešnejše igre za telovadce (osvojili so pet olimpijskih odličij – Leon Štukelj še bron v mnogoboju, Jože Primožič na bradlji, Stane Derganc na preskoku in vrsta je osvojila tretje mesto) pod vodstvom dr. Viktorja Murnika, a so nato odličja prejeli v domovino po pošti.  

Ni dano vsakemu, da v čast njemu in njegovi domovini igrajo narodno/državno himno. Ker je to tako redko, smo ponosni na vse, ne samo na športnike, ki jim to v mednarodnem okolju uspe. Za narodno samozavest je pomembno izvajanje himne ob večjih dogodkih, pomembnih za narod/državo. 

(D269, 54)