Lotrič ostaja na čelu državnega sveta: za razrešitev zmanjkala dva glasova

Marko Lotrič ostaja predsednik državnega sveta. Predlog za njegovo razrešitev je na tajnem glasovanju podprlo 19 državnih svetnic in svetnikov, 18 jih je glasovalo proti. Čeprav so imeli zagovorniki razrešitve med opredeljenimi glasovi minimalno prednost, niso dosegli zahtevanih 21 glasov. Razprava je razkrila različne poglede na Lotričevo opravljanje več funkcij: predlagatelji opozarjajo na vprašanje institucionalne neodvisnosti, njegovi podporniki pa poudarjajo odločno vodenje državnega sveta in odsotnost konkretnih dokazov o kršitvah.

Predlog za razrešitev sta vložili interesni skupini delojemalcev in negospodarskih dejavnosti, obravnavo pa so na sejo 14. oktobra uvrstili z naknadno razširitvijo dnevnega reda. Pobudniki so želeli zamenjavo predsednika zaradi prepletanja njegovih institucionalnih, političnih in gospodarskih vlog.

Lotrič njihove očitke zavrača. Zagotavlja, da državni svet vodi skladno z ustavo, zakonom in poslovnikom ter da opravljanje različnih funkcij ni vplivalo na pravočasno obravnavo zakonov ali predlogov za odložilni veto. Po glasovanju je napovedal nadaljevanje dela in se zahvalil za izkazano zaupanje.

Izid mu omogoča, da ostane na položaju, vendar hkrati kaže na precejšnjo razdeljenost državnega sveta. Glasovanje o razrešitvi namreč ni bilo glasovanje, na katerem bi večina vseh svetnikov izrecno potrdila njegovo delo: odločilno je bilo, da predlagatelji niso zbrali zadostne podpore za zamenjavo.

Predlagatelji: problem je prepletanje odgovornosti

V ospredju pobude je bilo Lotričevo sočasno opravljanje funkcij predsednika državnega sveta, predsednika koalicijske stranke Fokus in predsednika vladnega strateškega sveta za gospodarstvo. Lidija Jerkič, ki je predstavila razloge za razrešitev, je opozorila tudi na njegove vodstvene vloge v delodajalskih organizacijah.

Po njenem mnenju je zaradi kopičenja funkcij težko jasno razločiti, v kateri vlogi Lotrič nastopa. Predlagatelji menijo, da predsednik institucije, ki sodeluje v zakonodajnem postopku in lahko zahteva ponovno odločanje državnega zbora o zakonu, potrebuje jasno distanco do izvršilne oblasti.

Posebej občutljivo se jim zdi vprašanje odložilnega veta. Opozarjajo, da odločanje državnega sveta ne sme biti podrejeno interesom vladne koalicije, in izražajo pomisleke glede vpliva predsednika na časovni potek obravnav ter oblikovanje institucionalnih odzivov.

Jerkičeva je izpostavila tudi vprašanje uporabe kadrovskih in finančnih virov državnega sveta pri dogodkih, na katerih se različne Lotričeve vloge prepletajo. Pri tem je treba jasno ločiti med očitki in ugotovljenimi nepravilnostmi: samo navajanje pomislekov še ne dokazuje nedovoljene porabe sredstev ali kršitve pravil.

Interesni skupini, ki sta vložili predlog, skupaj štejeta deset svetnikov. Za uspeh sta zato potrebovali podporo najmanj enajstih članov drugih skupin. Končnih 19 glasov za razrešitev pomeni, da je pobuda pridobila širšo podporo, vendar je ostala dva glasova pod potrebnim pragom.

Lotrič: zakonov in predlogov za veto nismo zadrževali

Marko Lotrič je v odgovoru zavrnil navedbe, da bi s svojim vodenjem omejeval samostojnost državnega sveta. Poudaril je, da so predlogi zakonov redno prihajali na dnevne rede komisij in da so bili predlogi svetnikov za odložilni veto uvrščeni na seje brez zamikov.

S tem je odgovoril na osrednji očitek, da bi lahko zaradi svojih drugih obveznosti pospeševal ali zavlačeval delo institucije. Njegovo stališče je, da morajo presojo njegovega predsedovanja določati dejanska ravnanja in rezultati dela.

Obenem je poudaril, da svetniki v državnem svetu zastopajo interese svojih skupin. Sam izhaja iz gospodarstva ter zastopa obrtnike in podjetnike, zato svoje sodelovanje pri gospodarskih vprašanjih razume kot nadaljevanje tega poslanstva.

Del odgovora je namenil predstavitvi dela državnega sveta v času svojega predsedovanja. Po njegovem prepričanju je bistveno, da institucija s svojim delovanjem prispeva k razvoju države in omogoča sodelovanje različnih družbenih interesov.

Na vprašanje, ali bi se zaradi krepitve zaupanja odpovedal kateri od funkcij, je odgovoril, da nobena ni nezdružljiva. Pri tem se je skliceval na ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije in pravne službe. To je navedel kot argument v svojo obrambo; vprašanje politične primernosti več sočasnih vlog pa je v razpravi ostalo ločeno od vprašanja njihove formalne dopustnosti.

Del svetnikov opozarja na integriteto, drugi podpirajo njegovo vodenje

Branimir Štrukelj je v razpravi izpostavil povezavo med predsednikom organa, ki sodeluje pri sprejemanju zakonodaje, in koalicijo, ki nosi izvršilno oblast. Po njegovi oceni takšno razmerje spodkopava ugled državnega sveta in njegovo ustavno vlogo.

Radovan Stanislav Pejovnik je opozoril na institucionalno integriteto. Njegov poudarek je bil, da mora državni svet ostati samostojno predstavništvo interesov, katerega odločitve niso zgolj podaljšek strankarskih usmeritev.

Drugače je položaj ocenilo več predstavnikov lokalnih interesov. Milan Ozimič je Lotriča podprl ter opozoril, da članstvo predsednikov državnega sveta v političnih strankah ni novost. Po njegovem predlagatelji niso predstavili trdnih dokazov o konkretnih kršitvah ali nezdružljivosti funkcij.

Ozimič je menil tudi, da lahko način takšnega političnega obračunavanja sam prispeva k zmanjševanju ugleda institucije. Rajko Fajt pa je odprl vprašanje, ali nasprotovanje Lotriču izvira tudi iz njegove vse večje javne prepoznavnosti in možnosti, da bi v prihodnje kandidiral za drugo funkcijo.

Takšne razlage motivov ostajajo politične ocene posameznih razpravljavcev. Glasovanje samo po sebi ne potrjuje niti domnev o političnem ozadju pobude niti očitkov o nepravilnostih.

Mandat se nadaljuje, vprašanja ostajajo

Lotrič je po glasovanju nakazal, da za pobudo vidi tudi širše politične razloge, povezane z referendumsko kampanjo in razpravami o morebitni prihodnji kandidaturi. Podrobnejših načrtov ni razkril.

Njegovo nadaljnje predsedovanje bo potekalo ob jasnem opozorilu, da pomemben del svetnikov dvomi o ustreznosti prepletanja njegovih funkcij. Hkrati mu neuspeh razrešitve omogoča nadaljevanje zastavljenega dela in priložnost, da z načinom vodenja odgovori na pomisleke.

Za državni svet bo zato ključno, da se njegova samostojnost pokaže pri konkretnih odločitvah: pri pravočasni obravnavi zakonov, neoviranem odločanju o vetih ter pregledni uporabi institucionalnih sredstev. Prav na teh področjih bo mogoče najprepričljivejše presojati tako očitke predlagateljev kot Lotričeva zagotovila.