Ob 80-letnici sodnih umorov, ki jih je zakrivil posebni senat pri Vrhovnem sodišču Slovenije (1. del)

Pred osemdesetimi leti je posebni senat pri Vrhovnem sodišču Slovenije v nekaj mesecih izrekel več smrtnih obsodb nad slovenskimi podjetniki. Dokumenti in kasnejše obnove procesov razkrivajo vprašanje, v kolikšni meri so bila ta sojenja del političnega obračuna nove komunistične oblasti z zasebnim gospodarstvom in njenimi domnevnimi nasprotniki.

Posebni senat je bil ustanovljen na zahtevo politbiroja CK KPJ

Letos mineva 80 let od takrat, ko je januarja 1946 posebni senat za sojenje kaznivih dejanj po Zakonu o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže pri Vrhovnem sodišču Slovenije (v nadaljevanju: posebni senat) na smrtno kazen obsodil pet podjetnikov: štiri trgovce in enega industrialca. Posebni senat je bil ustanovljen 29. decembra 1945 na zahtevo politbiroja Centralnega komiteja (CK) Komunistične partije Jugoslavije (KPJ).

Takšni posebni sodni senati so bili takrat ustanovljeni tudi pri vrhovnih sodiščih vseh drugih federalnih enot tedanje Demokratične federativne Jugoslavije. Politbiro CK KPJ je njihovo ustanovitev ukazal, ker je menil, da so okrajna in okrožna sodišča storilcem kaznivih dejanj po Zakonu o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže izrekala premile kazni. To je samo še en dokaz, kako je bilo tedanje pravosodje v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji povsem podrejeno komunistični partiji in je predstavljalo samo njeno podaljšano roko za obračun z njenimi dejanskimi in potencialnimi nasprotniki. Posebni senat, ki je imel značaj izrednega hitrega sodišča, je deloval od začetka januarja do konca marca 1946. Ob njegovi ustanovitvi so ga sestavljali: predsednik dr. Heli Modic in sosodnika Ivan Novak ter Anton Dolinšek, vlogo tožilca pa je opravljal javni tožilec za Slovenijo dr. Jernej Stante.

Posebni senat, ki je imel značaj izrednega hitrega sodišča, je deloval od začetka januarja do konca marca 1946.

Med procesi, ki so se zvrstili pred posebnim senatom, so najbolj izstopali procesi proti trgovcem Ivanu Malavašiču z Vrhnike, Francu Dobovičniku in Milošu Pšeničniku iz Celja in Ivanu Levstku z Rakeka ter proti industrialcu inž. Milku Bremcu iz Zreč. Potekali so januarja 1946. Vsem navedenim obsojencem so bile izrečene smrtne kazni, od katerih so bile tri tudi izvršene. Izvršene so bile nad Ivanom Malavašičem, Francem Dobovičnikom in Milošem Pšeničnikom, medtem ko sta bila Ivan Levstek in Milko Bremec pomiloščena in jima je bila smrtna kazen spremenjena v kazen odvzema prostosti s prisilnim delom.

Izvršene so bile tri smrtne kazni: nad Ivanom Malavašičem, Francem Dobovičnikom in Milošem Pšeničnikom.

Proces proti trgovcu Ivanu Malavašiču z Vrhnike

Prva smrtna žrtev sodnih procesov pred posebnim senatom je bil trgovec Ivan (Ivo) Malavašič z Vrhnike. Skupaj z njim sta bili obsojeni še njegova mati Marija in njegova sestra Mimi. Vsi trije so bili pred tem (2. oktobra 1945) že obsojeni pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, češ da se niso odzvali predpisani prijavi zalog v trgovini, temveč so blago skrivali v skritih bunkerjih in ga niso hoteli prodajati na nakaznice. Ivana Malavašiča in njegovo sestro Mimi je sodišče obsodilo na denarno kazen, njuno mater Marijo pa je oprostilo. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani se je pritožil okrožni javni tožilec za Ljubljano, ki je za vse tri obsojence zahteval višje kazni, in sicer odvzem prostosti s prisilnim delom in odvzem državljanskih pravic. Okrožno sodišče v Ljubljani je njegovi pritožbi ugodilo in je na glavni obravnavi 29. decembra 1945 Ivanu Malavašiču dosodilo eno leto odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za dobo treh let, njegovo sestro Mimico pa na šest mesecev prisilnega dela, medtem ko je njuno mater Marijo obsodilo na denarno kazen in na zaplembo skritega blaga.

Zadeva pa s tem še ni bila zaključena. Okrožni javni tožilec za Ljubljano je namreč tudi te kazni ocenil za premile in je javnemu tožilcu za Slovenijo dr. Jerneju Stantetu predlagal, da primer posreduje posebnemu senatu v ponovno sojenje, in odredil aretacijo vseh treh Malavašičev. Proces proti njim pred posebnim senatom je potekal 3. januarja 1946. V obtožnici je javni tožilec navedel vsa tista kazniva dejanja, zaradi katerih sta Malavašičem sodili že Okrajno in Okrožno sodišče v Ljubljani. Po končani razpravi, ki je trajala tri ure, je sodišče Ivanu Malavašiču izreklo smrtno kazen z ustrelitvijo in trajno izgubo državljanskih pravic, Mariji Malavašič tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom in deset let odvzema državljanskih časti, Mimici Malavašič pa deset let odvzema prostosti s prisilnim delom in deset let odvzema državljanskih pravic. Kot stransko kazen je sodišče vsem trem izreklo zaplembo celotnega njihovega premoženja in odvzem trgovske obrti ter odvzem vsega blaga, ki naj bi bilo predmet špekulacije.

Brat obsojenega Ivana Malavašiča, Rudi Malavašič, in njegova sestra Zinka Brišnik, rojena Malavašič, sta 4. januarja 1946 na posebni senat naslovila prošnjo, naj se bratu smrtna kazen »milostnim potom odpusti in izpremeni na odvzem prostosti s prisilnim delom«, in prosila, da se njuna prošnja »predloži predsedstvu Zvezne vlade v Beogradu«. Člani posebnega senata pomilostitve Ivana Malavašiča niso priporočali, smrtna kazen nad njim je bila izvršena 12. januarja 1946.

Prva smrtna žrtev sodnih procesov pred posebnim senatom je bil trgovec Ivan (Ivo) Malavašič z Vrhnike. Skupaj z njim sta bili obsojeni še njegova mati Marija in njegova sestra Mimi.

Proces proti celjskima trgovcema Francu Dobovičniku in Milošu Pšeničniku

Že naslednji dan po procesu proti Malavašičevim, to je 4. januarja 1946, je pred posebnim senatom potekal proces, v katerem sta bila na smrtno kazen obsojena celjska trgovca Franc Dobovičnik in Miloš Pšeničnik.

Tako kot Ivo Malavašič sta bila tudi onadva pred tem že obravnavana na nižji sodni instanci, in sicer 24. decembra 1945 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Skupaj z njima sta bila sojena še celjska trgovca Rudolf Stermecki in Drago Hladin. Vsi navedeni trgovci so bili obtoženi, da so v svojih trgovinah z manufakturnim blagom prikrivali zaloge tekstilnega blaga z namenom, da bi ga kasneje prodajali po višjih cenah. Iz ohranjenega zapisnika sestanka sekretarjev partijskih celic Okrajnega komiteja KPS Celje mesto z dne 13. 12. 1945 je razvidno, da je za tem stal Okrajni komite KPS Celje mesto, ki je naslednji dan (14. decembra 1945) proti navedenim trgovcem organiziral demonstracije, na katerih so demonstranti (po navodilih komunistov) zahtevali, da se proti trgovcem strogo ukrepa, kar je celjsko okrožno sodišče tudi storilo.

 Okrajni komite KPS Celje mesto je organiziral demonstracije, na katerih so demonstranti (po navodilih komunistov) zahtevali, da se proti trgovcem strogo ukrepa, kar je celjsko okrožno sodišče tudi storilo.

Na procesu, ki je potekal 24. decembra, je sodišče vse obtožence spoznalo za krive in jih je obsodilo na več let odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo političnih in posebej državljanskih pravic za določeno dobo in na prepoved izvrševanja trgovske obrti. Kot stransko kazen jim je izreklo zaplembo njihovih trgovskih podjetij z vsem inventarjem in blagom ter nepremičninami, v katerih je bila trgovina.

Javni tožilec dr. Jože Žabkar se z izrečenimi kaznimi Francu Dobovičniku, Milošu Pšeničniku in Rudolfu Stermeckemu ni strinjal, ker je menil, da so premile, zato je primer odstopil v obravnavo posebnemu sodnemu senatu. Javni tožilec za Slovenijo dr. Jernej Stante je 4. januarja 1946 pri posebnem senatu zoper njih vložil obtožnico, ki je na naslov prispela šele ob 21. uri zvečer. Pol ure za tem se je že začel proces. Posebni senat je obravnavo zaključil okrog polnoči in obsojencem izrekel naslednje kazni: Rudolfa Stermeckega je obsodil na deset let odvzema prostosti, na izgubo državljanskih časti za deset let po prestani kazni in na zaplembo celotnega premoženja, Miloša Pšeničnika in Franca Dobovičnika pa je obsodil na smrt z ustrelitvijo, trajno izgubo državljanskih časti in na zaplembo premoženja.

Dr. Anton Urbanc, odvetnik Franca Dobovičnika in Miloša Pšeničnika, je pri predsedstvu ustavodajne skupščine DFJ vložil prošnjo za njuno pomilostitev. To je 9. januarja 1946 s posebnim telegramom od Ministrstva za pravosodje LR Slovenije in od Vrhovnega sodišča LR Slovenije zahtevalo, naj podata mnenje glede njune pomilostitve. Posebni senat je sklenil, »da se imenovana obtoženca Pšeničnik Miloš in Dobovičnik Franc ne priporočata v pomilostitev«. Takšno svoje stališče je predsednik posebnega senata dr. Heli Modic 11. januarja 1946 posredoval predsedstvu ustavodajne skupščine v Beograd, ki je zato prošnjo za pomilostitev zavrnilo. Smrtna kazen nad Milošem Pšeničnikom in Francem Dobovičnikom je bila izvršena 22. januarja 1946 na strelišču na Dolenjski cesti. Pred usmrtitvijo je Miloš Pšeničnik napisal poslovilno pismo. Ali je poslovilno pismo napisal tudi Franc Dobovičnik, ni znano.

Smrtna kazen nad Milošem Pšeničnikom in Francem Dobovičnikom je bila izvršena 22. januarja 1946 na strelišču na Dolenjski cesti.

Kot je avtorju povedala Pšeničnikova hči Milena Pšeničnik, por. Hohnjec, ki je ob očetovi smrti štela komaj 15 let in je obiskovala prvi letnik celjske gimnazije, so skojevci zaradi očetove obsodbe nanjo izvajali takšen pritisk, da je bila prisiljena iz gimnazije izstopiti. Želela se je vpisati na srednjo ekonomsko šolo, vendar je za to morala prej dobiti dovoljenje od ministrstva za šolstvo. Tega je dobila šele potem, ko se je prijavila v mladinsko delovno brigado in se je kot brigadirka udeležila delovne akcije za izgradnjo proge Šamac–Sarajevo.

Pšeničnikova hči Milena Pšeničnik, por. Hohnjec, ki je ob očetovi smrti štela komaj 15 let in je obiskovala prvi letnik celjske gimnazije, je bila prisiljena iz gimnazije izstopiti.

Proces proti trgovcu Ivanu Levstku z Rakeka

Ivan Levstek je bil skupaj s Francem Oblakom lastnik trgovskega podjetja z mešanim blagom Levstek & Oblak na Rakeku. Politična kampanja proti njima se je začela že dober mesec po koncu vojne. V Ljudski pravici je 15. junija 1945 izšel članek z naslovom Razkrinkan špekulant, v katerem jima je bilo očitano, da sta se med vojno ukvarjala s črno borzo in drugimi špekulacijami ter si na ta način »nagrabila ogromno premoženje«. Približno pol leta za tem, 12. januarja 1946, sta se oba trgovca že znašla v sodnem postopku pred posebnim senatom. Skupaj z njima je pred sodišče stopila tudi Levstkova žena Nada Levstek. Vsi trije so bili spoznani za krive, da so prikrivali blago s ciljem, da bi ga kasneje prodajali po višji ceni, »da se tako doseže nesorazmerna imovinska korist na škodo ljudskih koristi«.

Ker je sodišče največjo krivdo za navedena kazniva dejanja pripisalo Ivanu Levstku, ga je obsodilo na smrtno kazen z ustrelitvijo in na trajno izgubo državljanskih pravic; njegovo ženo Nado je obsodilo na osem let odvzema prostosti s prisilnim delom in na odvzem državljanskih pravic za osem let po prestani kazni, Franca Oblaka pa na 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na deset let izgube državljanskih pravic po prestani kazni. Vsem trem obsojencem je kot stransko kazen izreklo zaplembo premoženja, in sicer Ivanu Levstku in Francu Oblaku v celoti, Nadi Levstek pa z zakonsko omejitvijo za njene mladoletne otroke. Ivan Levstek je pri predsedstvu ustavodajne skupščine Demokratične federativne Jugoslavije vložil prošnjo za pomilostitev in mu je bila 19. januarja 1946 smrtna kazen spremenjena v 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Zaporno kazen je prestajal do 3. januarja 1951, ko je bil predčasno izpuščen na prostost.

Vsem trem obsojencem je sodišče kot stransko kazen izreklo zaplembo premoženja, in sicer Ivanu Levstku in Francu Oblaku v celoti, Nadi Levstek pa z zakonsko omejitvijo za njene mladoletne otroke.

(D262: 46-49)