S. Vesna Hiti in Jana Lampe: 35 let skrbi za revne

Intervju: S. Vesna Hiti in Jana Lampe

Kaj pomeni Bogu podariti 35 let svojega življenja? S. Vesna Hiti je na to vprašanje odgovorila junija 1991, ko je natanko na dan slovenske osamosvojitve odšla v Ruando in tam ostala vse do danes, najprej 25 let na misijonu Mukungu, od leta 2018 pa je v sosednjem Burundiju. V pogovoru za podkast Vroča tema je obudila spomine na genocid leta 1994, ki ga je preživela od blizu, na čudež novorojenke, za katero so vsi mislili, da ne bo dočakala jutra, in na vsakdan v deželi, kjer je evro na črnem trgu vreden dvakrat toliko kot uradno. Ob njej je bila tudi Jana Lampe, vodja mednarodne pomoči pri Slovenski karitas, ki misijone v osrčju Afrike redno obiskuje in pozna razmere iz prve roke. Skupaj sta obudili tako najtemnejše kot najsvetlejše trenutke tega dela sveta, od skrivanja otrok pred pokolom do koze, ki lahko družini spremeni prihodnost. 

Kako je dekle z Blok prišlo v srce Afrike? 

Vesna Hiti: Že kot zelo mlada sem doma videla fotografijo pokojne sestre Marjete Mrhar, ki je na rokah držala afriškega otroka, in sem si rekla, da bi tudi jaz bila rada takšna. To je bila tista prva iskrica, ki pride v srce, potem pa življenje teče naprej. S petnajstimi leti sem odšla v Beograd, kjer sem najprej končala srednjo medicinsko šolo, nato noviciat, delala pa sem tudi v Skopju in kasneje spet v Beogradu.

Ste si želeli, da bi vas poslali v Afriko? 

Vesna Hiti: Ko sestra prosi za misijone, se preprosto da na razpolago Bogu in gre tja, kamor jo pošljejo. V začetku so mi sosestre celo malce vzele pogum, rekle so, kaj če te pošljejo v Grčijo ali Turčijo, saj si vendar že bila v Makedoniji, kar je približno isto. Jaz pa sem kar upala in molila, da bi šla nekam v Afriko, čeprav te želje nikoli nisem izrekla na glas.

Kdaj ste izvedeli, da greste v Ruando? 

Vesna Hiti: Predstojnica mi je rekla, da sem poslana v Ruando, in me vprašala, ali vem, da je tam vojna. Odgovorila sem ji, da vem, saj so tam že moje sosestre, sestra Bogdana Kavčič, sestra Vida Gerkman in sestra Anka Burger. Rekla sem si, če so one lahko tam, bom lahko tam tudi jaz, in sem odšla z velikim veseljem.

V Parizu ste se pripravljali tudi na francoščino, ki je eden od uradnih jezikov v Ruandi in Burundiju. Kako vam je francoščina kasneje koristila? 

Vesna Hiti: Francoščine sem se delno naučila že v Franciji, potem pa še med samim delom, saj v naši skupnosti govorimo francosko in tudi skoraj vsi izobraženi domačini jo znajo. Poleg tega se človek nauči še njihovega domačega jezika, da se lahko pogovarja s preprostimi ljudmi, kar je za delo v zdravstvenem centru nujno potrebno. Ruandščina je precej zahteven jezik, in ko sem prišla v prvi zdravstveni center, nisem znala niti besede, zato so mi sestre rekle, naj vsaj previjam rane. Ljudje so kar prihajali in mi z rokami pokazali, kje in kako naj jim pomagam, jaz pa sem vse to molče naredila. Mislili so, da sem nema, da sploh ne govorim. Tako sem se počasi, bolj z rokami kot z besedami, naučila komunicirati z ljudmi.

Kako ste doživeli prvi stik s popolnoma drugačno kulturo in podnebjem? 

Vesna Hiti: Pravzaprav te razlike nisem toliko čutila, ker sem prišla v Ruando na dva tisoč metrov nadmorske višine, kjer je večna pomlad. Me je pa presenetilo, da hitro pade noč, kot bi jo odrezal, in da se dan začne prav tako nenadoma, da tam ni nam znanih letnih časov, ampak le dve suhi in dve deževni dobi. V Bujumburi, v Burundiju, je povsem drugače, tam je vlažna vročina.

Jana, kdaj ste prvič stopili na afriška tla in kako je to bilo? 

Jana Lampe: Že od osnovne šole sem si želela nekoč iti v Afriko in pomagati otrokom. Ko sem prišla na Karitas in dobila to priložnost ter prvič odšla na teren v Ruando in Burundi, je bilo to zame veliko veselje, saj je bila to moja želja vse življenje. Noben film, nobena fotografija ne more predstavljati tega, kar vidiš v živo. 

Noben film, nobena fotografija ne more predstavljati tega, kar vidiš v živo. 

Kaj vas je najbolj presenetilo? 

Jana Lampe: Ljudje živijo resnično skromno, v hišicah iz blata, brez elektrike, do prvega vodnjaka hodijo tudi ure in ure peš. Ampak čeprav imajo zelo malo materialnih dobrin, so izjemno veseli. Spomnim se vasi v Južnem Sudanu, kjer smo zgradili vrtino za vodo, saj so ženske prej vsak dan po štiri ure hodile do prvega vodnjaka. Ko je voda končno pritekla sredi njihove vasi, so od veselja pele in plesale, njihove hvaležnosti preprosto ni bilo mogoče opisati. Že to, da si tam, da jih obiščeš in pozdraviš, jih razveseli. Vedno pravim, da ima tudi Afrika marsikaj, česar bi se lahko Evropa naučila od nje, predvsem o odnosih in veselju. 

Afrika ima marsikaj, česar bi se lahko Evropa naučila od nje, predvsem o odnosih in veselju. 

Leto 1994 je bilo zaradi genocida prelomno za celotno državo. Kdaj ste prvič začutili, da razmere niso več običajne? 

Vesna Hiti: Že leta 1992 in 1993 se je uvedel večstrankarski sistem, potem so začeli prihajati ranjeni ljudje, pretepeni, hudo poškodovani. Bilo je tudi veliko hujskanja po radiju, česar takrat nisem razumela, so mi pa sestre povedale, kaj se dogaja. Ko so ubili predsednika, se je začel ta hudi genocid.

Kaj se je dogajalo na vašem misijonu, ko je genocid izbruhnil? 

Vesna Hiti: Ostale smo na misijonu, visoko v hribih, popolnoma odtrgane od sveta, in v zdravstvenem centru pomagale vsakemu, ki je še prišel. Strahote so se najpogosteje dogajale ponoči. Izgubile smo dve pripravnici in tudi sodelavce, tisti časi so bili resnično hudi.

Ko je izbruhnil genocid, smo ostale na misijonu, odtrgane od sveta, in v zdravstvenem centru pomagale vsakemu, ki je še prišel. 

Zakaj so bili otroci pogosto tarča tega nasilja? 

Vesna Hiti: O teh stvareh je pravzaprav težko govoriti, a šlo je za medsebojna etnična obračunavanja. Otroci so bili najšibkejši, med njimi tudi deklice, čeprav sami niso bili bodoči vojaki. Ko se enkrat sprosti taka strast, je težko, da bi odločal razum.

Po skoraj treh mesecih je prišel ukaz, da misijon zapustite.  

Vesna Hiti: V hiši smo takrat skrivale pet otrok, med njimi tudi dekle, ki je bila naša kandidatinja in je pozneje postala naša sestra usmiljenka. Mislile smo, da bodo otroke ubili, če odidemo, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Včasih človek misli, da bo nekaj sam naredil, potem pa vidiš, kako si slaboten in kako je samo tisto, kar naredi Bog, res tisto, na kar se lahko nasloniš.

Kaj se je zgodilo na poti v sosednji Zair, kamor ste se morale umakniti? 

Vesna Hiti: V Gomi smo prišle v stik s francoskimi vojaki, s tako imenovanimi plavimi čeladami. Poslali so dva helikopterja, enega na tržnico, kjer so ljudem razdeljevali piškote, da bi jih zbrali na enem mestu, drugega pa pred župnišče s pismom župniku. Tako so rešili tiste otroke in tudi dekle, ki smo jo skrivale.

Kaj vas je ta izkušnja naučila? 

Vesna Hiti: Takrat sem spoznala, kaj pomeni pokorščina v veri in kakšen blagoslov prinaša. Če takrat ne bi ubogale in odšle, morda tudi nas ne bi bilo več. To je bila lekcija, ki je ne pozabiš vse življenje.

Jana, letos poleti ste prvič obiskali muzej genocida v Kigaliju. Kako ste to doživeli? 

Jana Lampe: Zelo me je pretreslo, sploh ko vidiš, koliko otrok je bilo pobitih. Že prej sem prebrala nekaj knjig o genocidu v Ruandi, ampak ob vseh teh mačetah in mislih, kaj se je dogajalo tukaj, me je dobesedno zmrazilo. 

Kljub vsemu je Ruanda šla skozi enega najboljših procesov sprave na svetu. Kaj to pomeni? 

Jana Lampe: Sedmega aprila je vsako leto obletnica genocida, takrat se življenje v Ruandi ustavi. Ljudje se zberejo, imajo razna zborovanja, pričujejo in pripovedujejo zgodbe o tem, kaj se je zgodilo, zato da se ne bi nikoli več ponovilo. To po svoje ljudi tudi zdravi, ker se skupnosti znova zberejo.

Kakšno vlogo je pri spravi odigrala Cerkev? 

Vesna Hiti: Na področju sprave je Cerkev naredila ogromno, z molitvami za spravo in s srečanji pričevanj vere. To je bilo in je še danes izjemnega pomena za to, da se rane vsaj delno zacelijo.

Danes ste že 35 let v tem delu Afrike, prvih 25 v Ruandi, zadnja leta pa v Burundiju. Kako bi opisali razliko med državama? 

Vesna Hiti: Ruanda je šla v napredek in svoj razvoj, Burundi ravno v nasprotno smer, na nek način v degradacijo. Ne poznam vseh političnih razlogov, ampak dejansko je tako, da če nekje ni goriva, se vse drugo preprosto ustavi. V Burundiju že več kot pet let primanjkuje goriva, zadnji dve leti pa je stanje naravnost katastrofalno, ljudje čakajo v vrsti tudi cel teden, in ko končno pridejo na vrsto, goriva pogosto sploh ni več. Poleg tega država domačo valuto, burundijski frank (BIF), umetno vzdržuje na nerealno visoki vrednosti, zato je uradna cena za en evro 3.200 burundijskih frankov, na črnem trgu, kjer dejansko poteka večina menjav, pa je evro dosegel tudi 8.400 frankov, torej več kot dvakratno vrednost. Ker vse, kar je uvoženo, od goriva do železa in cementa za gradnjo, kupuješ po črnoborzni ceni, se draginja pozna povsod, in če hočemo dobiti liter goriva, ga moramo preprosto kupiti na črnem trgu.

Kako čisto je glavno mesto Ruande Kigali? 

Jana Lampe: Že ko sem leta 2010 prvič prišla v Ruando, me je presenetilo, kako čist je Kigali. V dokumentarcih o Afriki ponavadi vidiš veliko plastike in smeti, tukaj tega ni, v trgovinah dobiš vse zavito v papir. Ko so v Kigaliju gostili svetovno kolesarsko prvenstvo, se je pokazalo, kako lepo in urejeno mesto je to v resnici. 

Kako pa je s tem v Burundiju? 

Vesna Hiti: Ruanda je plastične vrečke prepovedala že leta 2008. V trgovinah v Ruandi zato dobiš čisto vse zavito v papir, od zelenjave do kruha. Povsod so na voljo tudi manjše papirnate vrečke z ročaji namesto plastičnih, tako da človek tega pomanjkanja niti ne opazi. V Burundiju pa to malo kopiramo, potem pa pozabimo, kam smo to prilepili. Je pač druga zgodba, drugačna realnost.

Kakšno vlogo ima predsednik pri tem razvoju? 

Jana Lampe: Predsednik Paul Kagame zelo dela za razvoj in napredek Ruande, hoče tudi navzven pokazati, da gre državi dobro. V teh 16 letih, kar spremljam državo, je razlika v razvitosti, sploh v Kigaliju, ogromna. 

Omenili ste tudi, da ima Ruanda največji delež žensk v parlamentu na svetu. Od kod to? 

Jana Lampe: To je povezano tudi z večjim opolnomočenjem in enakopravnostjo žensk po genocidu, saj je bilo takrat pobitih ogromno moških. Po drugi strani pa je slika na podeželju še vedno precej drugačna kot v mestih. 

Kaj pa 'umuganda', tista mesečna delovna sobota, o kateri sem bral? 

Jana Lampe: Vsako zadnjo soboto v mesecu, med osmo in enajsto uro, gre en član vsake družine na skupno delo, na primer popravljat ceste, če je deževna doba naredila škodo. Tudi mi pri Karitas te skupine večkrat uporabimo za kakšno osveščanje, saj se ljudje na teh srečanjih tudi pogovorijo in dogovorijo, kar lokalne skupnosti drži skupaj. 

Lani septembra je Kigali gostil svetovno kolesarsko prvenstvo na cesti, prvič na afriških tleh. Ste ga spremljali? 

Jana Lampe: Seveda, bilo je res ganljivo videti, kako je vsa Ruanda živela za ta dogodek. Zmagal je Slovenec Tadej Pogačar, kar je bilo za nas toliko lepše presenečenje, hkrati pa je bila to odlična priložnost, da je svet videl Kigali takšen, kot ga poznamo mi, urejenega in gostoljubnega. 

Izkoriščanje Afrike naj bi se nadaljevalo tudi brez klasičnega kolonializma. Kako to razumeti? 

Jana Lampe: Petnajst afriških držav je trenutno v nekem konfliktu, pa naj gre za Sudan, Južni Sudan ali Somalijo, in za marsikaterim od teh konfliktov stoji tudi interes zahodnega sveta po naravnih virih. Vzemimo primer kongovske kotline, od koder prihaja koltan, ki ga imamo vsi v telefonih, medtem ko se tam zaradi tega vodijo prave vojne. Če bi bilo več otrok deležnih izobrazbe, bi se ljudje takšnih razmer bolj zavedali. 

Kaj to pomeni za ljudi z redno zaposlitvijo, na primer za zdravnike? 

Vesna Hiti: Osnovna plača zdravnika znaša 600.000 burundijskih frankov, kar je po uradnem tečaju dobrih 200 evrov, po črnem trgu pa manj kot sto. Zato veliko izobraženih ljudi zapušča državo, vsak, kdor lahko, gre v tujino.

Kam gredo ti ljudje, ko zapustijo Burundi? 

Vesna Hiti: Najprej gredo v Tanzanijo, Ugando ali Kenijo, od tam pa iščejo pot naprej. Veliko jih gre tudi v Kanado, ker imajo tam že sorodnike, ki so tja prišli, ko je Kanada nekoč potrebovala delovno silo, zdaj pa ti sorodniki pomagajo nečakom, bratom in sestram, da pridejo za njimi.

Jana, ko v Evropi govorimo o migrantski krizi, mislimo predvsem na severno Afriko, Magreb in Bližnji vzhod. Kje poteka največja begunska kriza? 

Jana Lampe: Največje migracije na svetu se dogajajo v notranjosti same Afrike. Na milijone beguncev ali nekdanjih beguncev živi v sosednjih državah, kar seveda vpliva tudi na tiste že tako skromne naravne vire lokalnih skupnosti, kamor se priselijo. 

Lahko poveste konkreten primer? 

Jana Lampe: V kraj Ruzo v Burundiju je nekoč prišlo 500 družin, ki so pobegnile pred hudo, dolgotrajno sušo v svojem kraju. Karitas jim je najprej pomagala z osnovno hrano, potem s semeni in orodjem, nekateri so dobili tudi delo pri sestrah. Zelo redko se taki podnebni migranti sploh kdaj vrnejo domov. 

V javnosti pogosto slišimo, da so Afričani leni. Kaj na to odgovarjate? 

Jana Lampe: To sploh ni res, ljudje v Afriki samo nimajo priložnosti za delo. Ko smo v kraju Ruisabi v Burundiju dograjevali nove prostore za vrtec, so možje stali v vrsti že pred sedmo uro zjutraj in prosili sestre, da bi dobili delo. 

Ena vaših najbolj priljubljenih akcij je Kupim kozo. Zakaj je koza tako pomembna? 

Jana Lampe: Za dvajset evrov, kolikor stane koza na lokalni živalski tržnici, družina dobi veliko. Koza jim prinese mladiče, ki jih lahko prodajo in s tem zaslužijo nekaj za preživetje ali podarijo še revnejšim sosedom. Predvsem pa da dragoceno gnojilo, saj umetnih gnojil na podeželju skoraj ni. Kozice imajo kar v hiši, na tla dajo malo trave in ti mali iztrebki so odlično gnojilo, s katerim starši pridelajo veliko več zelenjave. 

Podobno pomembna je motika, orodje, ki si ga marsikdo ne more privoščiti.  

Jana Lampe: Misijonar Janez Krmelj mi je nekoč povedal, da so ljudje tako revni, da niti za motiko nimajo, zato si jo pridejo izposodit na misijon, tista motika pa se skoraj nikoli ne vrne. Zato smo pri Karitas akciji Kupim kozo dodali še Kupim motiko in semena zelenjave, kot so korenje, rdeča pesa in melancane, da si ljudje pomagajo tudi drugače kot le s sladkim krompirjem in fižolom. 

Kako rodovitna je zemlja tam? 

Vesna Hiti: Zemlja je rodovitna, še posebej če imajo ljudje domača gnojila. Glavni pridelek je čaj, bolj kot kava, ponekod tudi riž po kotlinah in v bolj vlažnih predelih, kjer je posledično tudi veliko malarije. Osnovna hrana pa je fižol, sladki krompir in koruza.

Omenili ste tudi razliko med lakoto in podhranjenostjo. 

Vesna Hiti: Ljudje ne umirajo množično od lakote, ker hrana v osnovi je, težava je v tem, da otroci pogosto jedo samo enkrat na dan, zvečer, in to predvsem škrobno hrano, sladki krompir ali koruzni močnik. Zaradi tega pride do podhranjenosti, otroški trebuščki so napihnjeni, telo pa ne dobi vseh potrebnih hranil, čeprav na videz ni videti, da bi ljudje stradali.

Koliko je Slovenska Karitas doslej že pomagala zgraditi v teh dveh državah? 

Jana Lampe: Prek akcije Za srce Afrike smo doslej zgradili ali obnovili 15 šol, tri vrtce, tri internate, šest zdravstvenih centrov, sedem porodnišnic in 72 večjih vodnjakov. Prek programa Z delom do dostojnega življenja pa v Ruandi in Burundiju redno zaposlujemo več kot 370 revnih staršev. 

Prek akcije Za srce Afrike smo doslej zgradili ali obnovili 15 šol, tri vrtce, tri internate, šest zdravstvenih centrov, sedem porodnišnic in 72 večjih vodnjakov. 

Kako izbirate, kje in kaj boste gradili? 

Jana Lampe: Največ projektov se rodi na samem terenu. Spomnim se šole v Burundiju, ki jo je podrl vihar, otroci so bili dve leti brez pouka, starši pa so nas sami prosili, ali bi zgradili novo šolo. Vanjo je bilo vključenih tudi več kot 150 staršev, ki so dobili priložnost za delo in plačilo za pol leta ali leto dni. 

Ena od zgodb je čudež majhne deklice, rojene na sveti večer, ki je bila težka 750 gramov. Nam to zgodbo obnovite? 

Vesna Hiti: Bila sem v zdravstvenem centru v Mukungu, tri ure oddaljenem od porodnišnice, ko je na sveti večer deževalo kot iz škafa in noben avtomobil ni mogel nikamor. Mamica je prezgodaj rodila deklico, težko le 750 gramov. Zavili smo jo v vato, obložili s termoforji, ker ni bilo ne inkubatorja ne elektrike, krstili smo jo za Emanuelo, ker se je rodila na sveti večer, in čakali, da bo umrla, ker druge pomoči ni bilo. Zjutraj je deklica na ves glas zajokala, odpeljali smo jo v porodnišnico, kjer je potem nekaj časa preživela v inkubatorju. Zdaj je že veliko dekle, staro dvanajst, trinajst let, vsi jo tam kličejo sestra, ne po imenu, ker so ji ravno sestre na nek način podarile življenje.

Jana, podobne zgodbe ste slišali tudi drugje po Afriki? 

Jana Lampe: Lani sem na Madagaskarju pri Pedru Opeki spoznala mlado učiteljico, ki poučuje na njegovi univerzi. Opeka je pripovedoval njeno zgodbo, kako jo je kot dojenčico našel na smetišču, obgriznjeno od podgan. Če njega ne bi bilo, je danes zagotovo ne bi bilo več. Takih ganljivih zgodb je med slovenskimi misijonarji in misijonarkami veliko. 

S. Vesna, kaj vam po 35 letih daje moči? 

Vesna Hiti: Zdaj mi največ energije dajejo najlepši otroci na svetu, tisti iz centra Akamuri, kjer zdaj delujem. Vse misijonsko delovanje je bilo zelo lepo, ampak otroci s posebnimi potrebami so posebni otroci, ob katerih moraš biti vedno mlad in poln energije, če je pa nimaš, ti jo dajo kar sami.

Kdaj se vrnete med svoje varovance v Burundiju? 

Vesna Hiti: V začetku novembra. Doma bom še dobrih šest tednov, potem pa me spet čakajo otroci v centru Akamuri v Bujumburi, ki jih imam vedno v mislih, tudi ko sem tukaj.

Kaj bi sporočili vsem, ki razmišljajo, ali naj pomagajo akciji Za srce Afrike? 

Vesna Hiti: Hvaležna sem za vse, kar Slovenci ste in kar dajete drugim. Vem, da smo izredno srčen narod, ki zna resnično pomagati tistim, ki imajo v življenju najmanj, in upam, da temu ne bomo nikoli nehali slediti.

(D269, 29-33)