Več mesecev je poslušal vpitje bolne sosede, zadevo je rešila šele policija

Mariborčan Bojan Nikolić je več mesecev opozarjal na nevzdržne razmere v sosednjem stanovanju, kjer naj bi živeli hudo bolni ženski. Po posredovanju policije sta bili obe vključeni v domsko varstvo, CSD Maribor pa zavrača očitke, da jima ni pomagal. Socialna inšpekcija nepravilnosti ni zaznala, čiščenje močno zanemarjenega stanovanja, ki je po njunem odhodu ostalo prazno in iz katerega naj bi močno zaudarjalo, pa center ureja šele po nedavno prejeti sodni odločbi o skrbništvu.

Bojan Nikolić je v mariborskem bloku več mesecev poslušal vpitje hudo bolne sosede. Zbujal ga je hrup, ko je padla s postelje, za njo pa je skrbela njena sestra, ki je bila po njegovih besedah zaradi neprekinjene skrbi, fizičnih naporov in psihičnega pritiska že povsem izčrpana. Ko se je ta morala odpraviti po opravkih, je bolna ženska ostala sama. Poskušala je vstati, nato pa padla. »To se je dogajalo vsak dan, tudi ponoči. Slišalo se je vpitje in padanje s postelje. Vse skupaj je trajalo več mesecev,« pripoveduje Nikolić, ki je živel v sosednjem stanovanju.

Policije sprva ni želel klicati. Kot poudarja, ni želel prijaviti bolne ženske, ki za svoje stanje ni bila kriva, temveč doseči, da bi obe sestri dobili ustrezno pomoč. Opozarjal je in pričakoval, da bodo pristojne socialne in zdravstvene službe ocenile, ali lahko hudo bolna ženska še varno ostane doma in ali je njena sestra skrb zanjo sploh še sposobna nositi sama.

Odločno ukrepanje je nazadnje sledilo šele po njegovem naznanilu suma kaznivega dejanja. V nekaj dneh so se vključili policisti, nujna medicinska pomoč in dežurni zdravnik, ženski pa sta zapustili stanovanje. CSD Maribor zdaj zavrača očitke, da pred tem ni ukrepal. Zagotavlja, da je primer ves čas aktivno obravnaval, da je bila pomoč sprva zavrnjena in da brez soglasja uporabnice oziroma sodne odločbe ni smel uporabiti prisile.

Obe sestri sta bili po navedbah centra konec lanskega leta vključeni v domsko varstvo. Hudo bolna ženska je pozneje umrla, njena sestra pa se v stanovanje ni vrnila.

Za zaprtimi vrati je ostalo močno zanemarjeno stanovanje, zaradi katerega je Nikolić začel novo dopisovanje s pristojnimi službami. CSD pojasnjuje, da je šele pred kratkim prejel sodno odločbo, s katero je postal skrbnik, zato zdaj pridobiva ponudbe za temeljito čiščenje.

V nekaj dneh so se vključili policisti, nujna medicinska pomoč in dežurni zdravnik, ženski pa sta zapustili stanovanje.

Prošnjo za pogovor je CSD zavrnil

Razmere v stanovanju naj bi po Nikolićevih zapisih postale nevzdržne v drugi polovici junija 2025. Na CSD Maribor se je neposredno obrnil 3. septembra. Pristojne je obvestil o zdravstvenem stanju sosede, vpitju, padcih in razmerah, ki so vplivale tudi na njegovo življenje. Ker je bil tudi sam v hudi stiski, je zaprosil za sestanek oziroma strokovni pogovor. Zaposlena naj bi njegovo prošnjo zavrnila in telefonski pogovor prekinila.

Dva dni pozneje je pomočnici direktorice Enote Maribor Center Valeriji Švarc poslal pisno pritožbo. V njej je opisal, da kot najbližji sosed že mesece posluša dogajanje v stanovanju in da zaradi hrupa ter vpitja občasno dobesedno beži od doma. Pritožbi je priložil tudi zvočni posnetek. Z njim ni želel dokazovati zdravstvenega stanja sosede, temveč razmere, v katerih so živeli bližnji stanovalci. Odgovora pomočnice direktorice po njegovih navedbah ni prejel.

Nikolić se je nato obrnil na ministrstvo in druge državne organe. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je njegovo prijavo prejelo 21. septembra 2025, tri dni pozneje pa je CSD Maribor pozvalo, naj pripravi podrobno poročilo o opravljenih ukrepih in ponujenih socialnovarstvenih storitvah.

CSD je poročilo poslal že naslednji dan. Zapisal je, da primer pozna, da so strokovne delavke aktivno vključene v njegovo obravnavo in da skupaj z drugimi institucijami urejajo različne oblike pomoči, ki jih je bila uporabnica pripravljena sprejeti. Poudaril je, da se odzove na vse prijave, tudi anonimne, opravlja obiske na domu ter se pogovarja z osebami v stiski, njihovimi svojci in drugimi bližnjimi. Obisk na domu je bil po navedbah centra opravljen.

Nikoliću pa zaradi varovanja zasebnosti niso želeli sporočiti, kaj so ugotovili in katere ukrepe so izvedli. Njegovo željo po sestanku so razumeli kot zahtevo, da bi z njim razpravljali o življenjskih, zdravstvenih in socialnih okoliščinah sosede. Nikolić takšno razlago zavrača. Poudarja, da ni zahteval njenih zdravstvenih podatkov, temveč je želel pristojnim predstaviti svojo stisko in dokazati, da pomoč, ki je bila tedaj organizirana, očitno ni preprečevala vpitja, padcev in popolne izčrpanosti njene sestre.

Ministrstvo mu je odgovorilo 27. oktobra. V odgovoru je povzelo pojasnila CSD, samostojne vsebinske presoje ravnanja centra pa iz dokumenta ni mogoče razbrati. CSD je takrat poudaril tudi sodobno usmeritev socialnega varstva v deinstitucionalizacijo. Osebam z različnimi težavami naj bi omogočili, da čim dlje ostanejo v domačem okolju, kjer se jim organizira pomoč. Namestitev v institucijo proti njihovi volji brez ustrezne zakonske podlage ni dopustna.

Osebam z različnimi težavami naj bi omogočili, da čim dlje ostanejo v domačem okolju, kjer se jim organizira pomoč.

Na CSD Maribor očitke zavračajo

Direktorica CSD Maribor Marjana Bravc je v pisnem odgovoru očitke o neukrepanju zavrnila. Pojasnila je, da na centru razumejo stisko in nelagodje stanovalcev, vendar njihova pooblastila niso enaka pooblastilom policije ali inšpekcijskih služb. CSD brez sklepa sodišča ne sme samovoljno vstopiti v tuje stanovanje, odrediti njegovega čiščenja ali osebo prisilno nastaniti drugje.

Dokler je posameznik sposoben izraziti svojo voljo, mora center spoštovati tudi njegovo odločitev, da ponujene pomoči ne sprejme. »Kljub prvotni zavrnitvi pomoči nismo odnehali, ampak smo rešitev iskali naprej,« so odgovorili na centru. Po njihovih navedbah so ves čas sodelovali z zdravstvenimi ustanovami in drugimi službami ter iskali možnost ustrezne oskrbe za obe ženski. Rezultat teh prizadevanj naj bi bila vključitev obeh sester v domsko varstvo konec leta 2025.

CSD tako trdi, da primer ni bil prezrt in da so ga spremljali tudi v času, ko se za sosede na terenu še ni nič bistveno spremenilo. Pojasnjujejo, da se stanovalcem vsak dan čakanja razumljivo zdi predolg, vendar socialna služba ne sme uporabiti prisile zgolj zato, ker okolica meni, da bi bila namestitev v domu boljša rešitev. 

Ko socialnega problema brez policije ni bilo več mogoče rešiti

Nikolić se je 2. oktobra 2025 odločil za naznanilo suma kaznivega dejanja. To je bil zanj skrajni korak. Sosedi ni očital namernega kršenja miru, saj je vedel, da je hudo bolna in pomoči potrebna. Policijo je vključil, ker s pogovori, opozorili in dopisi ni dosegel spremembe.

Po njegovih navedbah so v nekaj dneh prišli policisti, nujna medicinska pomoč in dežurni zdravnik. Obe ženski sta zapustili stanovanje, ena od njiju pa se vanj ni več vrnila. Bolna gospa je pozneje umrla, njena sestra pa je resneje zbolela. Nikolić opozarja, da breme ni bilo naloženo le bolni ženski, ampak predvsem njeni sestri. Ta je zanjo skrbela do skrajnih meja svojih moči. V ospredju zato ni zgolj motenje sosedskega miru, temveč položaj svojca, ki je ostal skoraj sam z nalogo, ki bi zahtevala strokovno nego in stalno podporo.

Odvetnik Primož Feguš iz Odvetniške pisarne Feguš pojasnjuje, da imajo stanovalci večstanovanjskih stavb pravico do mirnega in varnega bivanja. Pri grobih kršitvah pravil sosedskega sožitja zakon predvideva tudi izključitveno tožbo. Etažni lastniki lahko po predhodnem opominu in nadaljevanju kršitev zahtevajo prodajo stanovanja ter izselitev njegovega uporabnika. Takšen postopek je po Stvarno pravnem zakoniku skrajni ukrep in pomeni hud poseg v lastninsko pravico. Feguš opozarja, da so postopki dolgotrajni, pogoji strogi, uspešnih izključitev pa je malo.

V primeru bolne in pomoči potrebne stanovalke takšna tožba tudi ne bi rešila bistva. Bolnici ne bi zagotovila nege, njene sestre ne bi razbremenila in ne bi prinesla hitre rešitve za druge stanovalce. Kadar obstaja sum ogroženosti zdravja, življenja ali premoženja, Feguš svetuje, da se o tem obvesti policijo. Ta lahko preveri dejansko stanje in glede na ugotovitve poveže druge pristojne službe. Prav to se je nazadnje zgodilo tudi v mariborskem bloku. »Pravno podlago zagotovo imamo za vse te rešitve. Problem je, da se organi prepočasi premikajo, da bi učinkovito ukrepali,« poudarja Feguš.

Po njegovih izkušnjah se pristojne službe pogosto zares zganejo šele, ko položaj doseže skrajno točko. Podobno opaža v postopkih deložacij. Pomoč in nadomestna namestitev se začneta resneje urejati, ko je izvršitelj že pred vrati, čeprav je bilo že veliko prej jasno, da človek sam ne bo zmogel rešiti svojega položaja. V mariborskem primeru je bil prihod policije trenutek, po katerem se ženski nista več vrnili v stare razmere. To ne pomeni, da CSD pred tem ni izvajal nobenih aktivnosti. Pomeni pa, da te aktivnosti do začetka oktobra niso prinesle spremembe, ki bi jo občutili bolnica, njena izčrpana sestra in najbližji stanovalci.

Pristojne službe se pogosto zares zganejo šele, ko položaj doseže skrajno točko.

Stanovanje prazno in zanemarjeno

Po njunem odhodu je stanovanje ostalo prazno in po Nikolićevih navedbah močno higiensko zanemarjeno. Ker v stavbi živijo tudi starejši in kronični bolniki, je pristojne začel opozarjati na morebitna zdravstvena tveganja.

CSD pojasnjuje, da je sodno odločbo o skrbništvu prejel šele pred kratkim. Center ni skrbnik stanovanja, temveč osebe, katere premoženje mora upravljati v obsegu, določenem z odločbo. Po njenem prejemu je začel popisovati premoženje, preverjati obveznosti varovane osebe in pridobivati ponudbe za temeljito čiščenje resno zanemarjenih prostorov. Čiščenje naj bi se začelo takoj po izbiri izvajalca.

Nikolić se je obrnil tudi na pristojni Nacionalni inštitut za javno zdravje, ki mu je v dopisu 3. julija letos pojasnil, da po opisanem sodeč ni podatkov o nalezljivi bolezni, epidemiološko povezanih primerih ali izbruhu. Sama možnost škodljivih posledic zaradi neustreznih higienskih razmer po njegovi oceni še ne pomeni neposrednega tveganja za javno zdravje. Stanovanja ni pregledal, saj za to nima inšpekcijskih pooblastil.

Zaradi očitkov zoper mariborski center za socialno delo je Nikolić 24. novembra lani na socialni inšpektorat podal pobudo za izredni nadzor nad ravnanjem CSD. Z ministrstva za socialne zadeve so danes sporočili, da je inšpekcija pridobila informacije in dokazila, vendar ni zaznala znakov morebitnih nepravilnosti, zato nadzora ne bo izvedla. Katere aktivnosti centra in dokazila je preverila, zaradi občutljivih osebnih podatkov niso pojasnili.