Inšpekcijska odločba po sistemu »copy-paste«? Globino diafragme določili po armaturnem košu

Na Domovini smo že opozorili, da je gradbeni inšpektor pri razvrstitvi diafragme upošteval globino približno 10,5 metra – medtem ko projektna dokumentacija kaže, da je diafragma ponekod globoka 22 metrov. Zdaj smo pridobili celotno inšpekcijsko odločbo, ki prvič razkriva, od kod ta podatek: inšpektor globine diafragme ni izmeril, temveč jo je določil na podlagi dolžine armaturnih elementov, opaženih na gradbišču. Čeprav je v postopku pregledal tudi PZI z 18- in 22-metrskimi paneli, razlike ni pojasnil. Prav na podlagi globine 10,5 metra je diafragmo nato razvrstil med manj zahtevne objekte. V odločbi smo našli tudi neodstranjene dele besedila drugih zadev – kar odpira vprašanje, kako skrbno je bila odločba pregledana pred izdajo.

Inšpektorat Republike Slovenije za naravne vire in prostor nam je po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja posredoval celotno odločbo št. 06122-220/2026-14 z dne 10. junija 2026. Z njo je gradbeni inšpektor Kemijskemu inštitutu odredil takojšnjo ustavitev gradnje ter odstranitev dela armiranobetonske diafragme, ki jo je opredelil kot nelegalno novogradnjo brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

Doslej smo poznali le posamezne dele njene obrazložitve, ki nam jih je posredoval Kemijski inštitut. Iz njih je bilo razvidno, da je inšpektor konstrukcijo ocenil kot približno 10,5 metra globoko in 60 metrov dolgo. Celotna odločba pa zdaj pokaže, na katerih opažanjih je temeljila ta ocena, kako je vplivala na razvrstitev objekta ter katere podatke iz projektne dokumentacije je inšpektor pri tem spregledal oziroma jih v obrazložitvi ni obravnaval.

Globino določil po armaturnih elementih

Inšpektor je nadzor na gradbišču opravil 19. februarja 2026. V odločbi je zapisal, da so bili na fotografijah z ogleda vidni iz armaturnih mrež sestavljeni elementi, dolgi približno 10,5 metra, namenjeni gradnji armiranobetonske diafragme. Na drugih fotografijah naj bi bilo razvidno, da so bili elementi postavljeni navpično nad mestom izkopa in nato vanj spuščeni »s svojo celotno dolžino oziroma višino, to je okvirno 10,50 metra«. Inšpektor je torej dolžino opaženega armaturnega koša vzel za globino celotne diafragme in jo nato v nadaljevanju odločbe ves čas obravnaval kot približno 10,5 metra globoko konstrukcijo.

Iz odločbe ni razvidno, da bi bila globina samega izkopa izmerjena ali da bi jo inšpektor preveril v gradbenem dnevniku oziroma drugi dokumentaciji izvajalca. Prav tako ni pojasnjeno, ali je opaženi armaturni koš segal do dna diafragme ali je predstavljal le del njene armature.

Podatki v geotehničnem načrtu varovanja gradbene jame oziroma PZI št. 3030097 iz marca 2025 so drugačni. V njem je izrecno navedeno, da so na vzhodni in severni strani predvideni paneli dolžine 18 metrov, na zahodni in južni strani pa paneli dolžine 22 metrov. Vrh diafragme je predviden na koti –3,90 metra, njeno dno pa na kotah –21,90 oziroma –25,90 metra, kar prav tako pomeni 18- in 22-metrske panele.

Tudi v poglavju o statičnem dimenzioniranju načrt posebej opisuje armiranje 18- in 22-metrskih lamel. Za 22-metrsko lamelo je armiranje prikazano v dveh višinskih odsekih: v zgornjih 12 in spodnjih desetih metrih. Približno 10,5 metra dolg armaturni element, opažen na gradbišču, zato sam po sebi ne dokazuje, da je bila celotna diafragma globoka le toliko. Lahko je šlo za enega od delov armaturnega koša, vendar odločba tega vprašanja ne razčisti.

Inšpektor je PZI v postopku sicer pregledal in ga v odločbi večkrat navaja. Kljub temu projektnih dolžin 18 in 22 metrov pri ugotavljanju globine diafragme ni omenil, prav tako ni pojasnil razlike med njima in 10,5-metrskimi armaturnimi elementi, opaženimi na gradbišču.

Ocena globine je vplivala na razvrstitev

Razlika ni le tehnična podrobnost. Inšpektor je prav na podlagi ugotovljene globine konstrukcijo razvrstil med manj zahtevne objekte. V odločbi je pojasnil, da globina diafragme presega štiri metre, zato je ni mogoče uvrstiti med nezahtevne objekte. Ker po njegovi ugotovitvi ne presega 15 metrov, je ni uvrstil niti med zahtevne objekte, temveč med manj zahtevne objekte. Za njihovo novogradnjo je treba pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje. Če je bila diafragma izvedena skladno s PZI, ta na zahodni in južni strani predvideva 22-metrske panele. Po merilu, ki ga v odločbi navaja sam inšpektor, pa se med zahtevne objekte uvrščajo tudi objekti, katerih podzemni deli so globlji od 15 metrov.

Upoštevanje v PZI navedene globine ne bi spremenilo temeljnega sklepa, da je za konstrukcijo potrebno gradbeno dovoljenje, saj ga je treba pridobiti tako za manj zahtevne kot za zahtevne objekte. Spremenila pa bi se razvrstitev objekta in opis konstrukcije, na katerih temelji izrek odločbe.

Odločba zajema le 60 metrov

Od projektne dokumentacije se razlikuje tudi dolžina diafragme, navedena v odločbi. PZI predvideva varovanje gradbene jame z diafragmo v skupni dolžini približno 149 metrov. Inšpektor pa je na podlagi svoje skice z ogleda ugotovil, da je bilo ob severni fasadi izvedenih približno 25 metrov, ob vzhodni fasadi pa približno 35 metrov konstrukcije.

Zato je v izreku odredil ustavitev gradnje in odstranitev »zgrajenega dela objekta« v skupni dolžini približno 60 metrov na parcelah št. 235/1 in 235/3 k. o. Gradišče II. Ukrep se po besedilu izreka torej nanaša na približno 60 metrov že izvedene diafragme. Iz odločbe ni razvidno, ali je bilo do njene izdaje izvedenega še več diafragme in ali inšpekcijski ukrep zajema tudi morebitne pozneje izvedene dele konstrukcije.

PZI varovanja gradbene jame je označen kot novogradnja

Celotna odločba razkriva tudi podrobnejše razloge, zaradi katerih je inšpektor zavrnil stališče Kemijskega inštituta in projektanta, da diafragma ni objekt, temveč le začasen geotehnični ukrep za varovanje gradbene jame. Kemijski inštitut je v postopku zatrjeval, da diafragma nima samostojnega namena, ampak omogoča odstranitev obstoječih objektov in poznejšo gradnjo kletnega dela novega centra. Po koncu gradnje naj bi izgubila funkcijo, čeprav bo ostala v zemlji. Projektant je dodatno pojasnil, da gre za začasen gradbiščni ukrep, ki naj ga po Uredbi o razvrščanju objektov ne bi bilo mogoče obravnavati kot samostojen objekt.

Inšpektor tej razlagi ni sledil. Ugotovil je, da predpis o začasnih objektih geotehničnih posegov, namenjenih varovanju gradbenih jam, ne določa kot začasnih objektov. Pri tem se je oprl tudi na izjavo projektanta, da je bil obseg varovanja gradbene jame usklajen oziroma povečan zato, da bi omogočal poznejšo gradnjo novega objekta. Posebej pomembna je njegova ugotovitev, da je načrt varovanja gradbene jame št. 3030097 sam označen kot projektna dokumentacija za izvedbo gradnje, pri vrsti gradnje pa sta navedeni »novogradnja – novozgrajeni objekt« in »novogradnja – prizidava«. Tudi tega dela obrazložitve v doslej prejetem povzetku Kemijskega inštituta ni bilo.

Inšpektor je zavrnil tudi njihovo sklicevanje na sklep Upravne enote Ljubljana z dne 24. aprila 2025, s katerim je bila zavržena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev stavb. Presodil je, da je upravna enota s sklepom odločila samo o odstranitvi oziroma rušitvi stavb, ne pa tudi o »novogradnji armiranobetonske diafragme«.

Junija še »čakali« na maja izdano dovoljenje

Precej nenavadna je časovnica odločanja. Kemijski inštitut in projektant sta zadnji izjavi v inšpekcijskem postopku posredovala 14. maja 2026. Upravna enota je nato 19. maja izdala gradbeno dovoljenje za novogradnjo centra KI2, inšpektor pa je svojo odločbo izdal 10. junija.

Toda v odločbi maja izdanega dovoljenja ne omenja. Nasprotno, še vedno izhaja iz izjave projektanta, da je bila zahteva za izdajo dovoljenja vložena in da se postopek vodi pod številko 351-1209/2025-6224. Dvanajstmesečni rok za odstranitev je določil tudi zato, ker naj bi ta čas zadoščal za izdajo »ustreznega in pravnomočnega gradbenega dovoljenja« v navedenem postopku, s katerim diafragma ne bi bila več nelegalna gradnja.

Iz besedila je zato mogoče sklepati, da inšpektor pred izdajo odločbe ni upošteval, da je bilo dovoljenje v istem postopku že izdano. To dovoljenje diafragme ne zajema kot objekta oziroma njegovega dela, investitor pa z njim tudi ni zahteval legalizacije že izvedene gradnje. Ministrstvo za okolje in prostor nam je že pojasnilo, da je pozneje izdano dovoljenje lahko pravna podlaga za že izvedena dela samo v obsegu, dimenzijah in namembnosti, ki izhajajo iz njegovega izreka.

Tako ostaja nejasno, zakaj je inšpektor pričakoval, da bo prav dovoljenje iz tega postopka saniralo nelegalno diafragmo, ne da bi pred izdajo odločbe preveril, kaj je upravna enota z njim dejansko dovolila.

V odločbi ostali podatki dveh drugih zadev

Na površnost pri pripravi dokumenta kažeta še dva očitno napačna podatka. Na prvi strani je inšpekcijska zadeva poimenovana »Nadstrešnica na naslovu Dolenjska cesta 234, Ljubljana«, navedeni pa sta tudi parceli v katastrski občini Rudnik. Na naslednji strani se pojavi še sklicevanje na drug inšpekcijski postopek, ki naj bi se nanašal na objekt na Jamovi cesti 15. Izrek in preostala obrazložitev se sicer jasno nanašata na Kemijski inštitut in gradnjo na Hajdrihovi ulici 19 – tako gre očitno za neodstranjene dele besedila iz drugih dokumentov. Vendar napaki dodatno odpirata vprašanje, kako skrbno je bila odločba pregledana pred izdajo.

Ostajata tudi vprašanji, zakaj je inšpektor globino diafragme določil na podlagi dolžine opaženih armaturnih elementov, čeprav je pregledani PZI določal 18- in 22-metrske panele, ter zakaj pred izdajo odločbe ni preveril že izdanega gradbenega dovoljenja, za katerega je pričakoval, da bi lahko saniralo ugotovljeno nelegalno gradnjo. Od pravilne ugotovitve dimenzij ni odvisna le razvrstitev objekta, temveč tudi natančen obseg konstrukcije, na katero se nanaša odrejena odstranitev.