[Prejeli smo] ZNP: Javni servis mora zagotavljati pluralnost, enaki standardi pa morajo veljati za vse oblasti

V Združenju novinarjev in publicistov z zaskrbljenostjo spremljamo ponavljajoče se očitke gledalcev glede politične in nazorske neuravnoteženosti posameznih oddaj Televizije Slovenija. Zadnje protestno pismo, naslovljeno na varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, ponovno odpira vprašanje, na katerega v ZNP opozarjamo že vrsto let: ali javna radiotelevizija pri obravnavi političnih in družbenih vprašanj dejansko zagotavlja potrebno pluralnost stališč.

Očitki se tokrat nanašajo na oddajo Politično s Tanjo Gobec z dne 13. septembra 2026, v kateri sta o aktualni oblasti in njenem delovanju razpravljala dva nekdanja politika s podobnim kritičnim pogledom na ravnanje sedanje vlade, Pavel Gantar in Miha Brejc, brez sogovornika, ki bi lahko predstavil drugačno argumentacijo oziroma pojasnil ali zagovarjal poteze oblasti.

Naj posebej poudarimo, da v ZNP ne zagovarjamo togega pravila, po katerem bi moral biti v vsaki posamezni oddaji ob vsakem mnenju nujno prisotno še politično nasprotno mnenje. Tudi poklicna merila RTV Slovenija namreč določajo, da nepristranskosti ni mogoče zagotavljati zgolj z matematičnim izenačevanjem nasprotnih stališč. Zahtevajo pa uravnoteženo predstavljanje bistvenih dejstev in stališč ter celovito predstavitev okoliščin, v katerih ta nastajajo. Nepristranskost je v teh merilih izrecno opredeljena kot ena temeljnih vrednot javnega servisa.

Težava torej ni ena sama oddaja ali en sam gost. Težava nastane, če se skozi daljše obdobje ponavlja podoben uredniški vzorec: podobno usmerjeni sogovorniki, podobna interpretacija političnega dogajanja in pomanjkanje prostora za argumente, ki prevladujočemu pogledu nasprotujejo. Ugotavljamo, da se v oddajah prevečkrat le vrti krog istih, že znanih sogovornikov in stališč, kar ne prispeva k pluralnosti mnenj.

Primer oddaje Politično, ki sodi v informativni program javne RTV, tudi ni prvi. Na neuravnoteženost pri izbiri gostov in sogovornikov na RTV Slovenija v ZNP opozarjamo že več let. Prav zato se nam zdi pomembno, da se tovrstnih pripomb gledalcev ne odpravlja kot običajnega nezadovoljstva dela občinstva z vsebino posamezne oddaje, ampak se dejansko preveri, ali gre za širši in ponavljajoč se vzorec.

V ZNP se strinjamo, da se morajo predstavniki oblasti odzivati na vprašanja in vabila v oddaje novinarjem in še posebej javnemu medijskemu servisu. Javnost ima pravico do odgovorov predsednika vlade, ministrov, poslancev in drugih nosilcev javnih funkcij. RTV Slovenija ima zaradi svojega položaja javnega medijskega servisa, ki se financira s strani vseh državljanov s plačevanjem obveznega RTV prispevka, pri tem posebno vlogo in temu primerno težo.

Toda to razmerje ni enosmerno. Prav zato, ker ima RTV Slovenija poseben status in posebno javno poslanstvo, ima tudi posebne zakonske obveznosti, ki jih zasebni mediji nimajo v enaki obliki. Zakon o Radioteleviziji Slovenija v 4. členu izrecno določa, da mora RTV Slovenija zagotavljati verodostojne in nepristranske informativne oddaje, ki javnost celovito obveščajo o političnem dogajanju in omogočajo objektivno javno obveščenost. V 5. členu zakon od novinarjev in urednikov RTV Slovenija zelo jasno zahteva spoštovanje načela resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij, politične uravnoteženosti in svetovnonazorskega pluralizma ter zagotavljanje nepristranske in celovite obveščenosti, ki državljanom omogoča svobodno oblikovanje mnenj. To niso zgolj priporočila. Gre za zakonsko določeno poslanstvo javnega servisa.

Zato je naše stališče jasno: če od politikov upravičeno pričakujemo, da se odzivajo javni RTV Slovenija, moramo od RTV Slovenija z enako odločnostjo zahtevati, da sama izpolnjuje svojo zakonsko dolžnost nepristranskega, celovitega in politično uravnoteženega obveščanja. Po našem mnenju RTV Slovenija tega poslanstva na področju dela informativnega programa danes ne izpolnjuje zadostno. Dogaja se nasprotno: RTV Slovenija se v pomembnem delu informativnega programa vse bolj spreminja v politično tribuno levega in skrajno levega nazorskega prostora. Javni medij z najširšim družbenim poslanstvom poleg politikov kot »strokovnjake« in komentatorje vztrajno predstavlja pretežno levo usmerjene sogovornike, drugače mislečih pa je komaj za vzorec; nekatere najuglednejše komentatorje pomladnega političnega prostora s sistematičnim izključevanjem iz soočenj ali samostojnih pogovorov izključujejo tudi iz javne razprave.

Za ustvarjanje videza pluralnosti ne zadostuje npr. prozorno vabljenje dr. Mihe Brejca kot domnevne protiuteži levemu sogovorniku, če nato oba predvsem tekmujeta v ostrini kritik predsednika sedanje vlade. Takšna izbira gostov po naši oceni pluralnost uprizarja, namesto da bi jo zagotavljala. Na dvojna merila opozarja tudi vzorec vabljenja v Odmeve: ministri levih vlad so pogosto dobivali prostor za samostojne nastope, medtem ko se ob predstavnikih desnih vlad vabi tudi njihove politične nasprotnike. Soočenje različnih stališč je pravilno, vendar mora to merilo veljati za vse oblasti. Takšno podrejanje javnega medija levi politični opciji povezujemo z utrjevanjem nazorskega monopola v informativnem programu, tudi s kadrovskimi posegi, ob katerih so bili ob podpori leve oblasti in njej naklonjenih vodilnih na RTV izločeni ali celo odpuščeni medijski delavci, ki so prispevali k njegovi pluralnosti.

Zato mora prvi in najglasnejši alarm veljati ugotovitvi, da javni medij po naši oceni v pomembnem delu informativnega programa ne dosega temeljnih standardov nepristranskosti, celovitosti in pluralnosti, h katerim je zavezan. Vprašanje odzivanja politikov na vabila je legitimno, vendar ne sme služiti preusmerjanju pozornosti od odgovornosti RTV Slovenija za izpolnjevanje njenega javnega poslanstva.

Od političnih predstavnikov ni mogoče zahtevati brezpogojnega zaupanja v nepristranskost posamezne oddaje samo zato, ker gre za oddajo javnega servisa. Takšno zaupanje mora RTV Slovenija ustvarjati in vzdrževati sama: z načinom izbire tem in sogovornikov, z načinom postavljanja vprašanj, z razmerjem med komentarjem in informacijo ter predvsem z dejansko pripravljenostjo vključevati različna relevantna politična in svetovnonazorska stališča.

V tem kontekstu spremljamo tudi pozive dela medijskih strokovnjakov, profesorjev in novinarskih organizacij predstavnikom sedanje koalicije, naj se redno udeležujejo oddaj javne RTV Slovenija, zlasti oddaj informativnega programa in Odmevov. Osnovni argument razumemo in se z njim v pomembnem delu strinjamo: oblast se mora odzivati medijem, še posebej javnemu servisu.

Vendar se ob tem ne moremo znebiti občutka, da del medijske in akademske javnosti to načelo bistveno glasneje izpostavlja takrat, ko je na oblasti desnosredinska oziroma Janševa vlada. Kje je bila enaka odločnost ob drugih primerih omejevanja dostopa novinarjev in selektivnega odnosa do medijev?

Spomnimo samo na primer iz oktobra 2025, ko odvetnik predsednika vlade Roberta Goloba Stojan Zdolšek ni želel odgovarjati na vprašanja novinarke oddaje Tarča, odgovore drugim novinarjem pa je pogojeval z njenim odhodom. Ta primer je sicer obsodilo tudi Društvo novinarjev Slovenije, kar je prav in kar v ZNP pozdravljamo. Pogrešali pa smo kritičen odziv akademske sfere. Še več, del akademske sfere je kritično nastopil do novinarke in oddaje Tarča, ker je odpirala za tedanjo oblast in njenega predsednika vlade občutljive teme, kar se nam zdi s strokovnega vidika popolnoma nesprejemljivo.

Marca letos pa je Gibanje Svoboda na večer parlamentarnih volitev predstavnikom Reporterja in Planet TV prepovedalo oziroma zavrnilo vstop v svoj volilni štab. Pri tem razloga za takšno odločitev nikoli niso pojasnili. Po našem vedenju je šlo za nevaren precedens. Takšni primeri kažejo, da problem selektivnega odnosa politike do medijev ni vezan na eno samo politično opcijo. Molk akademske sfere v tem primeru je bil izrazito problematičen.

Zaradi zgoraj naštetega se ne moremo strinjati s poenostavljeno tezo, da bi se morali politiki vedno odzivati prav vsakemu mediju in sprejeti prav vsako vabilo. V demokratičnem medijskem prostoru se politiki in stranke v praksi odločajo, v katerih oddajah bodo sodelovali in na kakšen način bodo komunicirali. Kolikor nam je znano, so predstavniki aktualne oblasti na novinarska vprašanja in prošnje odgovarjali, čemur so zavezani. Zavrnitev sodelovanja v oddaji pa sama po sebi ni sporna.

Drugače je seveda pri javnem servisu. Prav zaradi njegovega zakonsko določenega poslanstva je povsem legitimno pričakovati večjo odzivnost političnih predstavnikov. Toda s tem je neločljivo povezana tudi večja odgovornost same RTV Slovenija, da ne daje utemeljenih razlogov za dvom o politični ali nazorski nepristranskosti svojih programov. Če se od politike zahteva višji standard odnosa do javnega servisa, mora tudi javni servis sam izpolnjevati višje standarde, katerim je zavezan.

Posebej problematično se nam zato zdi, kadar se kritike RTV Slovenija že vnaprej razume kot poskus političnega pritiska na novinarje. Kritika uredniških odločitev, izbire gostov ali nazorske neuravnoteženosti ni sama po sebi napad na novinarsko avtonomijo. Nasprotno: pri javnem servisu je javna razprava o izpolnjevanju zakonskih in profesionalnih standardov nujna in pričakovana, saj je javni servis financiran z obveznim prispevkom s strani vseh državljanov.

V ZNP že vse od sprememb Zakona o RTV Slovenija leta 2022 opozarjamo tudi na posledice novega sistema upravljanja zavoda. Novela je bila javnosti predstavljena predvsem kot projekt »depolitizacije« RTV Slovenija. Ob tem velja opozoriti, da je že sama formulacija »depolitizacija«, kadar jo uporablja politika, vsebinsko protislovna, zato menimo, da bi morala biti strokovna javnost, še posebej pa ustavno sodišče, pri njeni nekritični uporabi bistveno previdnejša. Z novelo je bil sicer temeljito spremenjen način upravljanja zavoda: dotedanji organi so bili nadomeščeni z novim 17-članskim Svetom RTV Slovenija, katerega člane imenujejo oziroma volijo različne institucije, organizacije in zaposleni.

Toda odstranitev neposrednega parlamentarnega imenovanja članov sama po sebi še ne zagotavlja nazorske pluralnosti. Po oceni ZNP je sedanji sistem ustvaril svet, v katerem ni ustreznega ravnotežja različnih političnih, družbenih in svetovnonazorskih pogledov. Ocenjujemo, da so v njem izrazito pretežno zastopani pogledi levega in dela izraziteje levega nazorskega prostora, medtem ko pomemben del slovenske javnosti primerljive zastopanosti nima. Po našem mnenju se posledice tega kažejo tudi v delu informativnega programa.

Zato imamo resne pomisleke ob trditvah, da je bila z RTV Slovenija z novelo iz leta 2022 politika preprosto umaknjena. Če se politična in nazorska neuravnoteženost zgolj preseli iz sistema neposrednega parlamentarnega imenovanja v sistem imenovanja prek institucij in organizacij, rezultat za javnost ni nujno nič bolj pluralen. Javni servis namreč ne sme postati medij ene nazorske skupine samo zato, ker politične stranke njegovih organov formalno ne imenujejo neposredno.

RTV Slovenija pripada javnosti. Zato je njena posebna odgovornost, da se v njenem programu prepoznajo različni deli te javnosti. Od zasebnega oziroma nazorsko profiliranega medija lahko gledalec pričakuje določeno uredniško usmeritev. Javni servis ima drugačno nalogo. Njegova zakonska obveznost je zagotavljati nepristransko in celovito obveščenost, politično uravnoteženost in svetovnonazorski pluralizem.

Zato v ZNP pozivamo vodstvo RTV Slovenija, urednike informativnega programa, Svet RTV Slovenija ter varuha pravic gledalcev in poslušalcev, naj ponavljajoče se očitke o neuravnoteženosti obravnavajo vsebinsko in ne obrambno. Hkrati pa pozivamo medijske strokovnjake, profesorje in novinarske organizacije, naj pri presojanju odnosa politike do medijev uporabljajo enaka merila ne glede na to, katera politična opcija je trenutno na oblasti in kateri medij je prizadet.

Če oblast izključuje novinarja, je to problem ne glede na ime predsednika vlade. Če politična stranka onemogoča dostop določenemu mediju, mora biti merilo enako ne glede na ime stranke. In če javni servis pri delu svojega informativnega programa ne zagotavlja dovolj širokega prostora različnim političnim in svetovnonazorskim pogledom, mora biti o tem mogoče odkrito govoriti, ne da bi se vsako takšno kritiko avtomatično označilo za politični pritisk na RTV Slovenija.

Neodvisnost RTV Slovenija ni privilegij institucije ali njenih zaposlenih. Je jamstvo javnosti, da bo od javnega servisa dobila verodostojne, nepristranske, celovite in pluralne informacije. In prav zato od javnega servisa pričakujemo, da si takšen položaj vsak dan znova zasluži z doslednim izpolnjevanjem svojega zakonskega poslanstva.