Igor Omerza in Jože Dežman v knjigi o Pirjevčevem zgodovinjenju

Z Jožetom Dežmanom sva napisala knjigo Anti-Pirjevec (200 strani). V njej podajava kritiko njegovih knjig Kardelj (moje pripombe) in Partizani (Dežmanove pripombe). Knjigo sva predstavila 5. novembra v Ljubljani.

Akademik, prof. dr. Jože Pirjevec je na platnici Partizanov zapisal: »Nič si nisem izmislil, nič namerno izpustil, nič olepšal.« Pa je ignorantstva, napak, površnosti, izmišljevanja, prikrojevanja in lakiranja v Kardelju in Partizanih več kot preveč. V knjigi Anti-Pirjevec podajam na stotih straneh podrobnejšo kritiko akademikove knjige o Kardelju. Nekaj te kritike prikazujem v tej kolumni.

Edvard Kardelj komunistični utopist

Knjigo je akademik podnaslovil Socialistični utopist na oblasti. Meni se sicer zdi, da bi bilo bolj primerno v Edvardu Kardelju videti komunističnega utopista, saj je bil zanj socializem samo prehodna faza v čisti komunizem (ni države, razredov, blaga, denarja, trga, menjave, religije, je planska produkcija in razdelitev dobrin ter storitev po potrebah). Je pa res, da je Kardelj (s pomočjo Tita) politično in normativno uspel socialistično utopijo, kot prvo fazo komunistične družbene formacije, vsiliti oziroma udejanjiti (nikakor ne v celoti) v povojni jugoslovanski socialistični državi. Ob tem je v imenu komunistične fiksne ideje (skupaj s Titom, Rankovićem in še z nekaterimi drugimi vodilnimi tovariši) dal umoriti, zapreti in šikanirati stotisoče sodržavljanov. In ves ta Kardeljev brezobzirni napor oblikovati socialistično samoupravno družbo kot prvo fazo prehoda v čisti komunizem (srečen konec človeške zgodovine!?) je izginil ob in po krvavem propadu SFRJ. Mojster Shakespeare bi rekel: Kardelja zločin in trud zaman!

Moral bi podati svoj kritični komentar

V zaključku knjige je Jože Pirjevec omenil Ivana Cankarja in njegovo preroško misel, da imajo utopije to čudno lastnost, da se navadno uresničijo. S tem je verjetno hotel povedati, ker se ima za socialista, da se bo v bodočnosti Kardeljeva socialistična utopija (ali kakšna podobna) vendarle uresničila. Morda, a slabo kaže. Pa pustimo te globalne, planetarne zadeve in se posvetimo, žal, zelo ponesrečeni knjigi.

Struktura in slog knjige sta bolj žurnalistična, kot bi bilo pričakovati od profesionalnega zgodovinarja. Uporablja tudi ogromno sekundarnih virov (tudi ponaredkov), čeprav ima na razpolago obilne arhivske vire tako v Ljubljani kot v Beogradu in še kje drugje. Lahko sicer citira napačne ali izmišljene ali površne izjave, vsebine, a pri tem bi moral nujno podati svoj kritični komentar. Brez tega se namreč v javni prostor brez zavor širijo neresnice ter površnosti, in to počne Pirjevec s to kardeljansko knjigo.

Ne gre za pedantno znanstveno monografijo

Knjiga Kardelj se bere kot niz skoraj 140 vsebin oziroma sestavkov. Bralcu se zdi, da prebira več ali manj kronološko podane časopisne članke (bolj Slovenske novice kot Delo), kar precej olajšuje branje, a zato zelo trpi struktura knjige. Skratka, ne gre za neko pedantno znanstveno monografijo, ampak za zanimivo napisano knjigo, ki pa se na premnogih mestih ne odlikuje ravno po znanstveni verodostojnosti. Pozoren bralec dobi tudi občutek, da zgodovinar, ko pelje Kardeljevo življenjsko zgodbo, izpričuje nekakšno intelektualno lenobo, ko tako zlahka in nekritično uporablja »žurnalistiko«, tudi tam, kjer bi se lahko oziroma moral poglobiti v arhive.

Kardelj je bil človek z neizmerno energijo fantasta

Pirjevec se je pri Kardelju (uspešno) trudil biti zanimiv za bralca. To je pri opisovanju Kardelja nasploh zelo težavno, ker je bil človek z neizmerno energijo fantasta, brez klasične izobrazbe, skrajno brezobziren, a prepoln (kompliciranih) idej, ki jih je celo, zaradi svoje močne in zgodovinske pozicije v Jugoslaviji, uspel »milom ili silom« uveljaviti v praksi te propadle države. Prebral sem ogromno Kardeljevih stvari in to branje je večinoma duhamorno, sholastično do milega boga. Zato je glavna odlika te sicer dvomljive knjige, da je avtorju uspelo jedrnato prikazati, kako se je ta jara kača Kardeljevih obsežnih ideoloških razmišljanj prilagajala, spreminjala, kakšne boje je vodil za popularizacijo svojih socialističnih (samoupravnih) idej znotraj Jugoslavije in tudi v ideoloških sporih predvsem s Sovjetsko zvezo in drugimi socialističnimi državami ter v ideoloških razpravah (razprtijah) doma in po svetu. To prikazati na kratek in razumljiv način res ni mačji kašelj.

Ob tem se Pirjevec udbovskega dela slovenskega državnega arhiva ni dotaknil, nasploh je zelo slabo razumel delovanje tajne politične policije (ponarodelo Udbe), zato sem v knjigi Anti-Pirjevec dopolnilno predstavil nekaj tega tajnega gradiva, predvsem tistega, ki se tiče Kardelja.

Bralec zlahka spregleda nekritično Pirjevčevo citiranje

Nekakšna moda je postala, da se viri citiranja prenašajo na konec knjige. Tako je tudi pri Pirjevčevem Kardelju (in pred tem Partizanih). In potem mora bralec, če hoče sproti ugotoviti, od kod navaja avtor, prenehati brati in poiskati številko fusnote oziroma njeno vsebino na koncu knjige (v Kardelju je tam skoraj 2.000 opomb, natančneje 1.955). Če je fusnota na strani, kjer se navaja (opomba pod črto torej), je to veliko lažje. Če pa ni, potem bralec po navadi bere kontinuirano, ne da bi sproti gledal oziroma iskal opombe na koncu knjige in šele na koncu pregleda, če se mu da, lahko tudi tisoče fusnot na zadnjih straneh knjige, oziroma išče le tiste, ki ga zanimajo. Tudi imena iz fusnot se pri Pirjevcu ne pojavijo v imenskem kazalu in tako bralec zlahka spregleda nekritično Pirjevčevo citiranje npr. falsifikatorja Vjenceslava Cenčića in še kakega drugega neverodostojnega žurnalista.

Kardelj odločilne izjave o Kocbeku ni dejal na javnem kongresu, ampak na tajni seji

Zdaj pa nekaj konkretnih pripomb na knjigo Kardelj. Za Edvarda Kocbeka je akademik Pirjevec zapisal, da ga je komunistični režim vrgel iz političnega in javnega življenja leta 1951. Ne drži, to se je zgodilo februarja 1952. Pirjevec tudi piše, da je Kocbek praznoval sedemdesetletnico leta 1975. Tudi to ne drži, saj je 70 let praznoval 27. septembra 1974. Pirjevec je tudi zapisal, da je Kardelj dejal na 2. kongresu OF aprila 1951 o Kocbeku, da bo moral kapitulirati. Šlo je za 3. kongres in tega Kardelj ni dejal na javnem kongresu, ampak na tajni seji Politbiroja CK KPS, ki je bila takoj za tem. Površni akademik je uporabil pravilna sekundarna vira (Andreja Inkreta, Alerša Gabriča), a ju je napačno povzel. Vse pravilne podatke bi akademik lahko zlahka našel tudi v moji kronološko-vsebinski knjigi Edvard Kocbek. Osebni dosje št. 584.

Broz, Ranković, Kardelj in še kdo so ukazali množične umore že septembra 1944

Pirjevec je napisal, da »naj bi baje« Kardelj v »kratkem telefonskem pogovoru« prepričal Tita, da je treba likvidirati vrnjene domobrance. Ta se je obotavljal, nato pa se je strinjal. Ob tem se je naslonil na pričevanje nekega Šebenika, ki pa ni javno dostopno, ker ga ima očitno Pirjevec doma. Resnica je, da so Tito, Ranković, Kardelj in še kdo, ukazali množične umore že septembra 1944, ob »osvobajanju« Srbije, tako da je ta telefonski klic popolnoma neverodostojen.

Pirjevec je Udbo napačno označil kot obveščevalno-varnostno službo, kajti njena prvenstvena značilnost je bila, da je bila tajna politična policija ozkega vrha komunističnega režima v Jugoslaviji. Pirjevec tudi ne razlikuje med uslužbencem in sodelavcem (ovaduhom, špicljem) Udbe. Tako je znanega uslužbenca Udbe Zdenka Roterja opredelil kar kot »sodelavca«.

Pirjevec o »atentatu« na Kardelja leta 1961

Pirjevec je zapisal o političnem emigrantu Slobodanu Stankoviću, da je bil »sodelavec münchenskega radia Free Europe«. Ne drži. On je bil tam v službi. Če bi Pirjevec gledal udbovski del Arhiva Slovenije, pa ni, bi lahko videl, da je Udba ugotovila njegove stike s Stankovićem (kodno zalezovan kot Potomka in Ćata). Zato v knjigi Anti-Pirjevec dokumentiram stike Pirjevca in Stankovića.

V sestavku Kardeljev odstrel je Pirjevec o lovu (leta 1961), kjer je srbski politik Jovan Veselinov po nesreči zadel Kardelja, najprej pisal o nesreči, drugič o dvoumni nejasnosti, tretjič o možnosti ostrostrelca, četrtič o sumih. Danes je povsem jasno, glede na izjave prič in preiskavo, da je šlo za nesrečo, a Pirjevec nas raje pusti v dvomih.

Kateri udbaši naj bi prisluškovali drugim udbašem?

»Celo udbovci so si prisluškovali med seboj«, je zapisal Pirjevec, a pri tem kot vir uporabil knjigo žurnalista Borisa Rašete, ki pa tega ni trdil. In kaj naj bi medsebojno udbaško prisluškovanje, ki ga je trdilno uvajal Pirjevec, sploh pomenilo? In kateri udbaši naj bi prisluškovali drugim udbašem? Prisluškovati ni tako preprosto, za to potrebuješ tehnično znanje, tehnično opremo in njeno tajno nastavitev. Potem je to potrebno tajno poslušati neposredno ali posnetke prisluškovanja (po telefonu ali v stenah), kar vzame veliko časa. To se v tem tajnem udbaškem kolektivu ne bi moglo skriti. To bi povzročilo kaos v medsebojnih odnosih, medsebojno nezaupanje itd. Seveda, če bi se ugotovil sum, da je kakšen udbaš vrbovan od kakšne tuje obveščevalne službe, bi ga začeli udbaši zalezovati, čeprav po telefonu ali v zaprtih prostorih tak »izdajalec« o tem ne bi govoril ali na tak način vzpostavljal zveze s tujo službo. Če že tako pravi Pirjevec, da so si udbaši medsebojno prisluškovali, bi moral predstaviti kakšen dokaz ali verodostojen vir, tega pa ni storil. Že tako in tako sporni Rašeta mu tu ni bil v prav nobeno pomoč.

Da je Udba leta 1962 pod Rankovićevim vodstvom organizirala samostojno partijo?

Pirjevec je zapisal, da je Udba leta 1962 pod Rankovićevim vodstvom organizirala samostojno partijo. Pri tem se je oprl na Kardeljev pogovor z novinarji avgusta 1966. Seveda takšnega nesmisla ne bi politik Kardelj izrekel pred novinarji, če ne bi prejšnji mesec Tito z izmišljenimi obtožbami politično pokopal podpredsednika Jugoslavije Aleksandra Rankovića in je bilo zdaj dovoljeno po mili volji brcati v politično truplo. Pirjevcu tu ni mogoče očitati nepravilnega navajanja, ampak to, da tega ni kritično ocenil.

Pirjevec je zapisal, da je za načelnika »protiobveščevalne službe JLA« Tito postavil Ivana Miškovića, ki je bil doslej vodja vojaške milice. Ne drži. Mišković je prišel iz generalštaba, kjer je bil načelnik VI. uprave. Res pa je bil tam manj kot tri mesece, prej pa je bil od leta 1957 pomočnik načelnika KOS-a. Prav tako je Pirjevec napačno napisal, da je Tito za tajnika izvršnega biroja ZKJ imenoval nekdanjega udbovca Staneta Dolanca, ki pa je bil kosovec in ne udbaš.

Da je Kardelj obtožil Tita, da vodi »prorusko politiko«?

Pirjevec je zapisal: »Jugoslavija je leta 1947 podprla odločitev OZN, da razdeli Palestino na dvoje.« Ne drži, v OZN, 29. novembra 1947, se je Jugoslavija pri glasovanju za dve državi vzdržala. To je osnovnošolska napaka, ki si jo je privoščil akademik, dr. prof. Pirjevec.

Pirjevec je zapisal, da je Tito na svojo pest z Izraelom pretrgal diplomatske odnose. Ne drži, o tem so z njim razpravljali vsi vodilni jugoslovanski politiki. Ob tem je še trdil, da je na seji vodilnih komunistov 11. junija 1967 Kardelj obtožil Tita, da vodi »prorusko politiko«. To je čista izmišljotina, saj je iz stenograma Kardeljevega nastopa (Pirjevec ga celo navaja kot vir) na tej seji vidno, da je ta brezrezervno podprl Tita.

Tajno kupovanje orožja

Pirjevec je zapisal, da je KOS prišel na sled slovenskemu tajnemu kupovanju orožja in da je naša Teritorialna obramba uvažala orožje iz Francije. To je izmišljotina, TO ni iz Francije kupila niti enega kosa orožja in nasploh slovenska TO je vse orožje uvozila preko edinega dovoljenega uvoznika orožja, beograjskega Jugoimporta. Res pa so v slovenski TO ustvarjali črne fone in s tem denarjem kupovali orožje (nekaj denarja je šlo tudi v privatne žepe). Vse to je jasno razvidno v Arhivu Slovenije. O tem sva z Radom Pezdirjem napisala knjigo Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB. Obdelala sva, za to knjigo, mislim da 6.000 stani dokumentov, in bi Pirjevec lahko v tej knjigi našel vse, brez da bi se mučil po arhivu.

Površnost pisanja

Pirjevec je zapisal, da je konec junija 1972 19 članov Hrvaške revolucionarne bratovščine (HRB) vdrlo na slovensko Štajersko, se tam polastilo tovornjaka in se odpeljalo v zahodno Hercegovino (v okolico Mostarja). Končalo se je z umorom 16 mladih teroristov, a tudi s 13 ubitimi na strani milice. Tu mrgoli netočnosti. 19-terica diverzantov ni čez mejo prišla na Štajersko, ampak na Koroško. Z ugrabljenim tovornjakom so se izkrcali v mestu Humac (Srednja Bosna), daleč je Mostar. Dalje, v bojih ali po zajetju je umrlo 15 emigrantov, in ne 16. Štiri ujete emigrante so obsodili na smrt, enega je predsedstvo pomilostilo. Tudi podatek Pirjevca o 13 ubitih na strani milice je popolnoma napačen. Emigranti so ubili dva pripadnika JLA, enega miličnika in devet teritorialcev. Te napake so posledica tega, da Pirjevec črpa iz posrednega dokumenta CIE in ne iz slovenskega arhiva, kjer so številni originalni udbaški in vojaški dokumenti oziroma podatki o tej temi. Manjka mu torej nekaj arhivske kilometrine. Sploh pa sem vso to dokumentacija pregledal sam in jo v jedrnati obliki objavil v knjigi Kliči U za umor in bi akademik tam zlahka našel prave podatke brez »mučenja« po arhivu.

Prevarant Vjenceslav Cenčić

Pirjevec je zapisal, da se Jovanka, Titova soproga, od obiska nemškega kanclerja Helmuta Schmidta maja 1977 ni več pojavila v javnosti. Ne drži. Mediji so poročali, da je Gadafi 21. junija 1977 s soprogo Safijo prišel k Titu in Jovanki. Potem pa Jovanka resnično izgine iz javnosti vse do Titovega pogreba. To je zlahka najti v takratnih časopisih, saj je dnevna dejavnost Tita in Jovanke vedno bila poudarjeno na prvi strani osrednjih časopisov. To je jasno opisano v moji knjigi Jovanka in Udba, samo pokukal bi akademik vanjo.

Pirjevec je zapisal, da je Tito v razgovoru z vodilnimi generali in politiki v Karađorđevu tik pred smrtjo, 28. decembra 1979, baje obtožil Kardelja, da je kriv za zlom Jugoslavije in partije. Že datum je napačen. Takrat, 28. decembra 1979, ni bilo nobenega sestanka politikov in vojaškega vrha s Titom. Verjetno je ta datum Pirjevec pobral pri prevarantu Vjenceslavu Cenčiću, ki je dejansko pisal o tem sestanku in si pri tem spotoma še izmislil (falsificiral) stenogram tega neobstoječega pozno decembrskega sestanka.

Pogovor z vdovo Kardelj

Knjiga Kardelj se s Kardeljevo hudo boleznijo kronološko bliža koncu. Vsekakor pa je nenavadno, da Pirjevec, ko piše o smrti Edvarda Kardelja, ne uporabi izjemnega dokumenta, morda enega najbolj zanimivih v vseh »Kardeljevih« škatlah v slovenskem državnem arhivu. Sam pravi, da je pregledal 100 »Kardeljevih« škatel, a morda je ta papir spregledal ali pa se mu ni zdel pomemben ali pa (to je še najbolj verjetno) se ni skladal s Pirjevčevimi navedbami, da je Tito sovražil Kardelja.

Gre za devetstranski dokument v fondu 1277, Kardelj, škatla 126, ki nosi naslov Zapis razgovora Tita s tovarišico Pepco Kardelj in nekaterimi tovariši iz republike in zveznih organov. Razgovor se je odvijal v ponedeljek, 12. februarja 1979, dva dni po Kardeljevi smrti, v Kardeljevi vili v Tacnu od 15.25 do 16.25. Zapis sta pripravila na podlagi stenograma in beležke Andrej Dolinšek in Maruša Kratelj. Zapis je v srbohrvaškem jeziku, saj so tako govorili na omenjenem srečanju. Večina zapisa je sicer pogovor o zunanji politiki, kjer so poleg Tita in vdove Pepce Kardelj govorili še Sergej Kraigher, France Popit in Josip Vrhovec. V knjigi Anti-Pirjevec citiram del tega pogovora, ki se nanaša na Kardeljevo umiranje in smrt in dodam tudi nekaj udbovske dokumentacije v zvezi s tem.

Pirjevec in gradivo Udbe

Najbolj je zanimiv začetno-februarski udbaški dokument (leto 1979), katerega so, natančno pet dni pred Kardeljevo smrtjo, prejeli Kraigher, Popit, Avbelj in Vratuša. V njem je zapisana tudi naslednja vsebina: »Tovariš E. Kardelj nam je po prejemu zadnje številke Informacij pismeno poslal naslednje sporočilo: 'Ne pošiljajte mi več te pošte, ker nisem v stanju, da bi jo redno spremljal.'«

Po svoje gre za zelo pretresljivo Kardeljevo sporočilo, pa naj si o njem mislimo slabo ali dobro. Kar čutimo lahko iz tega njegovega osebnega zapisa, kako se mu izteka življenje. Če bi akademik malce pobrskal po udbovskih gradivih iz leta 1979, so v udbovskem arhivskem popisu, bi lahko s tem izjemnim tajnim papirjem oziroma njegovo kardeljansko vsebino zelo popestril svojega Kardelja.

Pomen napak

Prikazal sem samo nekaj tega, kar sem kritično ocenil v knjigi Anti-Pirjevec. Nasploh se mi zdijo pripombe na Pirjevčevo knjigo o Kardelju, in Dežmanove na njegovo knjigo Partizani, pomembne, ker se številne akademikove napake pri mnogih bralcih zasidrajo v možgane in se kot virus širijo po prostoru. Ob tem lahko samo še dodam, da sem si olajšal dušo in rečem kot Vinetou: »Howgh, govoril sem!«