Skoraj dvesto besed iz šestih govorov pričuje o bogastvu slovenskega jezika

V Idriji so 8. oktobra zazvenela narečja, ki jih zunaj njihovih domačih krajev marsikdo le stežka razume. Na literarno-glasbenem večeru v Galeriji Magazin so se srečali ustvarjalci iz Idrijskega, Posočja, Benečije in s Tržaškega. Predstavili so tudi slovarček Po naše, v katerem je skoraj dvesto besed iz šestih krajevnih narečij, razloženih v knjižni slovenščini. Prireditev so skupaj pripravili Mestna knjižnica in čitalnica Idrija, Literarna skupina Ris ter Čezmejno kulturno društvo Nit. Slišati je bilo humor, spomine na nekdanja opravila in pripovedi o težjih življenjskih trenutkih. Nastopajoči so v domači govorici predstavljali pesmi, družinske zgodbe in osebne izkušnje. Večer je pokazal, da narečja niso zgolj predmet jezikoslovnega raziskovanja ali spomin na preteklost, temveč del sodobnega literarnega ustvarjanja.

Šest narečij v enem slovarčku

Slovarček Po naše je uredila Marjeta Manfreda, predsednica Čezmejnega kulturnega društva Nit. Društvo ima sedež v Tolminu, njegove dejavnosti pa povezujejo ustvarjalce s Primorske in iz zamejstva. V zbirki so predstavljeni tminski, idrski, drježnški, nediški, banški in pruški govor. Gre za domača poimenovanja tolminskega, idrijskega, drežniškega, nadiškega ter govorov Banov in Proseka na Tržaškem. Ob posameznih izrazih so zapisane njihove knjižne ustreznice. Čeprav sta Bane in Prosek bližnja kraja, so njune besede predstavljene ločeno.

Izrazi treh nadiških dolin pa so združeni pod skupnim nediškim govorom, četudi se govori posameznih dolin razlikujejo. Večer sta povezovala Silva Mlekuž in David Velikanje, ki sodeluje tudi v idrijski Literarni skupini Ris. Glasbeni del je oblikoval kantavtor Erik Svetličič, ki ustvarja tudi v idrijskem narečju.

Nekateri obiskovalci so morali med nastopi pogledati v slovarček, da so razumeli posamezne izraze. Besede, ki so govorcem določenega kraja povsem običajne, so lahko že prebivalcem sosednje pokrajine neznane.

Zgodbe iz vasi, ki jih loči le nekaj kilometrov

Neva Hussu iz Banov in Alenka Petaros iz Proseka sta obujali nekdanje življenje v tržaških kraških vaseh. Pripovedovali sta o prodaji domačih pridelkov v Trstu in Openskem tramvaju. Neva Hussu je del spominov na svoj kraj ohranila tudi v dveh knjižicah, ki ju je izdalo društvo Nit. Nekatere pripovedi so bile precej resnejše. Ustvarjalke iz Benečije so predstavile zgodbo o doživljanju umiranja, ki jo je interpretirala Marina Černetič. Narečje je tokrat zazvenelo v povsem drugačni podobi, daleč od šaljivih prizorov iz vaškega vsakdana. S pesmijo Materin govor je nastopila Karmen Vidmar, igralka Ivana Gantar pa je interpretirala pesmi Vinka Tavčarja in Vida Prezlja.

Stanka Golob je predstavila pripoved Ane Manfreda o veselju, ki ga je v Baško grapo prinesla gradnja železnice. V tamkajšnji pripovedi je zanjo uporabljen izraz »štreka«. O nekdanjem življenju v Idriji sta govorili Boža Vencelj in Danila Zaletel, ki sodelujeta pri narečnem portalu Grapa. S svojimi besedili so sodelovale še Ivica Pirih, Lilijana Homovec in Marija Knafel. Njihove pripovedi so segale v kanomeljsko, črnovrško in poljansko okolje.

Med nastopajočimi je bila tudi idrijska pesnica Ana Balantič, ki je del knjige Po imenu Živa napisala v domačem govoru. Predstavila se je še mlajša pesnica Mija Mariša.

Kadar tudi sosednja vas govori drugače

Na razlike med bližnjimi kraji je na hudomušen način opozorila Silva Mlekuž. Ko jo je David Velikanje napovedal kot govorko po drežniško, ga je popravila, da njen domači govor prihaja iz Jezerc. »Če boste njim pripisali drežniški govor, bodo užaljeni,« je po poročanju Primorskih novic pripomnila v šali. Slovenščina ima sedem tradicionalno opredeljenih narečnih skupin in več kot štirideset narečij, znotraj katerih se razvijajo številni krajevni govori. Razlike niso omejene na izgovarjavo, temveč zajemajo tudi besedišče, slovnične oblike in skladnjo. Šest narečij, predstavljenih v slovarčku, zato ne pomeni šestih samostojnih narečij v jezikoslovnem pomenu.

Slovenščina ima sedem tradicionalno opredeljenih narečnih skupin in več kot štirideset narečij, znotraj katerih se razvijajo številni krajevni govori.

Jezik, ki je moral obstati tudi zunaj šol

Za Slovence v Benečiji in na Tržaškem ima materni jezik posebno zgodovinsko težo. Beneška Slovenija je leta 1866 postala del Kraljevine Italije. Trst, Goriška in drugi deli zahodnega slovenskega ozemlja pa so pod italijansko oblast prišli po prvi svetovni vojni. Mejo je leta 1920 določila Rapalska pogodba. V obdobju fašizma je bila uporaba slovenščine v javnem življenju močno omejena. Gentilejeva šolska reforma je s šolskim letom 1923/24 začela postopno uvajati italijanščino kot učni jezik v prej slovenskih šolah. Do leta 1928 je bila slovenščina odstranjena iz italijanskega javnega šolstva na tem območju, leta 1930 pa so oblasti zaprle še zasebno Ciril-Metodovo šolo pri Svetem Jakobu v Trstu. Raznarodovalni pritiski so prizadeli tudi društva in druge kulturne ustanove. Kljub omejitvam je slovenščina ostajala prisotna v družinah ter delu kulturnega in verskega življenja.

V obdobju fašizma je bila uporaba slovenščine v javnem življenju močno omejena.

Po drugi svetovni vojni so se razmere začele spreminjati, vendar ne povsod enako. Na Tržaškem in Goriškem so se slovenske šole ponovno odprle leta 1945, v času zavezniške vojaške uprave. Italija je njihov položaj zakonsko uredila leta 1961. Na Videmskem se je šolstvo razvijalo počasneje. V osemdesetih letih je v Špetru začela delovati zasebna dvojezična šola, ki je bila pozneje vključena v javni sistem. Pomembno prelomnico je prinesel zaščitni zakon št. 38 iz leta 2001. Italija je z njim izrecno priznala slovensko jezikovno manjšino tudi na območju Videmske pokrajine. Zakon je okrepil pravno varstvo jezika, vendar njegovo izvajanje še vedno ni povsod enako.

V osemdesetih letih je v Špetru začela delovati zasebna dvojezična šola, ki je bila pozneje vključena v javni sistem.

Zgodovinske izkušnje slovenskih skupnosti so različne. Skupna pa jim ostaja dolga tradicija prizadevanj za ohranitev maternega jezika.

Besede, ki potrebujejo govorce

Besedo je mogoče zapisati v slovar, njena nadaljnja uporaba pa je odvisna od ljudi. Od družinskih pogovorov, pesmi, pripovedi in ustvarjalcev, ki se odločijo pisati v domačem govoru. Prav pri tem imajo pomembno vlogo kulturna društva. Zbirajo besedje, zapisujejo spomine in ustvarjajo prostor za srečevanje različnih generacij. Slovarček Po naše je konkreten rezultat takšnega sodelovanja. Skoraj dvesto besed ne more zajeti vse jezikovne raznolikosti slovenskega prostora, lahko pa bralcem približa del življenja krajev, iz katerih prihajajo.

Besedo je mogoče zapisati v slovar, njena nadaljnja uporaba pa je odvisna od ljudi.

Njihova vrednost ni samo v zapisu. Največ bodo pomenile, če jih bodo ljudje še naprej uporabljali in predajali prihodnjim rodovom.