Vodja pravnega sektorja, ki svojega dela ne bo opravljala: Tina Seršen in sistemski paradoks slovenske uprave

Birokratsko pranje rok in sistemski absurd: priznali so ji nezakonitost ravnanja, obdržala pa je naziv in plačo. Na uredništvu portala Domovine se z javnimi očitki o ravnanju nekdanje državne sekretarke magistrice Tine Seršen nismo zadovoljili zgolj z objavo prvega dela te sage. Na Ministrstvo za infrastrukturo in energetiko (MZIE) in neposredno na ministra Jerneja Vrtovca smo naslovili novinarska vprašanja. Zanimalo nas je, kako na ministrstvu pojasnjujejo ogorčenje javnosti in kako je mogoče, da pravni sektor vodi oseba, katere podpis pod sporno odločbo o ljubljanskem kanalu C0 sta sodišče in inšpekcija spoznala za nezakonitega.

Ministrstvo prizna nezakonito ravnanje, a obdrži uslužbenko na položaju

Odgovor Službe za odnose z javnostmi Ministrstva za infrastrukturo in energetiko je šolski primer birokratskega distanciranja. Pojasnili so, da magistrica Tina Seršen delovnega mesta ni zasedla v času aktualnega vodstva, temveč se je 28. maja 2026, po prenehanju politične funkcije, vrnila na prejšnje delovno mesto vodje sektorja, uvrščeno v 42. plačni razred. Ministrstvo pri tem ne brani njene strokovnosti, temveč neposredno pisno prizna, da je z njenim nezakonitim delovanjem v postopkih, povezanih s kanalom C0, seznanjeno, kar je ugotovilo tudi Upravno sodišče: »Ministrstvo je seznanjeno z njenim nezakonitim delovanjem v postopkih, povezanih s kanalom C0, kar je ugotovilo tudi Upravno sodišče.«

Sledi ključno pojasnilo ministrstva glede njene prihodnosti na tem položaju, ki zaradi svoje teže močno izstopa in razgalja absurdnost celotne situacije: »Magistrica Tina Seršen v tem mandatu ne bo prevzela nobene od ključnih strateških vlog niti ne bo sodelovala pri sprejemanju najpomembnejših strateških odločitev resorja.«

V praksi to pomeni, da jo je vodstvo operativno popolnoma izoliralo in ji odvzelo realno odločevalsko moč, na papirju pa ostaja vodja pravnega sektorja. Minister Jernej Vrtovec s tem javnosti sporoča, da so uslužbenko zgolj podedovali in da so pri njeni ponovni zaposlitvi zgolj sledili zakonski obveznosti.

Vodstvo je Seršenovo operativno popolnoma izoliralo in ji odvzelo realno odločevalsko moč, na papirju pa ostaja vodja pravnega sektorja. 

Koliko nas stane izolirana uradnica

Da bi razumeli dotični absurd, je treba pogledati birokratska mehanizma, ki magistrico Seršen ščitita. Ministrstvo se sklicuje na 28. člen Zakona o funkcionarjih, ki javnemu uslužbencu po koncu političnega mandata zagotavlja vrnitev na prejšnje delovno mesto. Zakon pa ne predvideva varovalke za primere, ko na primer funkcionar javno prizna podpisovanje aktov brez vsebinske presoje in ko pristojna sodišča ugotovijo nezakonitost njegovih dejanj – to se je namreč zgodilo v primeru Tine Seršen. Zakonodaja v tem primeru slepo ščiti posameznika pred izgubo službe v javnem sektorju, ministrstvo pa je prisiljeno osebo znova zaposliti na vodstvenem položaju.

Zgovoren je tudi finančni vidik te zaščite. Dvainštirideseti plačni razred po trenutni lestvici v javnem sektorju za leto 2026 prinaša osnovno bruto plačo, ki presega 4.200 evrov, kar znese približno 2.500 do 2.600 evrov neto na mesec, pri čemer dodatki na delovno dobo niso upoštevani. Davkoplačevalci tako financiramo redno državno plačo za »fiktiven« vodstveni položaj osebe, ki so jo zaradi preteklih spornih ravnanj morali izolirati od vseh strateških odločitev. To nakazuje na globoko sistemsko zlorabo javnih sredstev in izkrivljenost pravnega sistema.

Osnovna bruto plača na tem mestu presega 4.200 evrov, kar znese približno 2.500 do 2.600 evrov neto na mesec, pri čemer dodatki na delovno dobo niso upoštevani.

Pravni paradoks: brez kazenske obsodbe, a z javnim priznanjem pred komisijo

Pravno formalno je dejstvo nesporno: magistrica Tina Seršen še ni bila pravnomočno obsojena za nobeno kaznivo dejanje in zanjo velja ustavna domneva nedolžnosti. Treba je strogo ločiti upravni postopek, v katerem sta njen podpis za nezakonitega spoznala Upravno sodišče in upravna inšpekcija, od morebitnega kazenskega postopka, za katerega je civilna iniciativa že vložila kazensko naznanitev.

Zgodba se v veliki meri napaja iz njenega januarskega zaslišanja pred parlamentarno preiskovalno komisijo Državnega zbora, kar odpira legitimno vprašanje, čemu sploh služijo te komisije, če njihove ugotovitve ne prinašajo sankcij.

ZAKAJ MORA TINA SERŠEN VSTRAN
Seršenova se pred komisijo brani takole:
-ko dobi stvar v podpis, podpiše, če je pooblaščena
vsebine ne presoja
-se ne odloča samostojno
-v vsebino ni posegala in se do nje ni opredeljevala
-to ni bilo njeno pooblastilo in ne njena pristojnost
-kdo… pic.twitter.com/4JVxi4V0WP

— PATRIOTS.EU (@Neoultra14) August 26, 2026

Namen parlamentarnih komisij ni izrekanje zapornih kazni, temveč ugotavljanje politične in objektivne odgovornosti funkcionarjev. V zrelih demokracijah bi priznanje visokega državnega uradnika pred preiskovalno komisijo, da je upravne akte podpisoval brez vsebinske presoje, sprožilo avtomatičen odstop in politično čiščenje. V slovenskem sistemu pa takšna zaslišanja praviloma ostanejo brez takojšnjih kariernih ali finančnih posledic. Oseba se neokrnjeno vrne v birokratski aparat, kjer jo varuje delovnopravna zakonodaja.

V slovenskem sistemu pa takšna zaslišanja praviloma ostanejo brez takojšnjih kariernih ali finančnih posledic.

Zgodovina slovenskega parlamentarizma in nedotakljivost osrednjih akterjev afer

Primer Tine Seršen ni izoliran incident, temveč simptom dolgoletne sistemske prakse slovenske tranzicije. Zgodovina je polna preiskovalnih komisij Državnega zbora, ki so razgalile izjemne primere strokovne in osebne neodgovornosti, glavni akterji pa so se brez posledic vrnili na visoke položaje.

• Akterji projekta Termoelektrarna Šoštanj 6. Osrednja figura pri naložbi v šesti blok, Uroš Rotnik, se po odhodu iz projekta ni znašel na cesti, temveč je dolga leta nemoteno vodil javno Komunalno podjetje Velenje. Čeprav so prve sodne odločitve v teh izjemno dolgih kazenskih postopkih padle šele pred kratkim, mu je javni sektor ob veljavni domnevi nedolžnosti desetletje omogočal udobno direktorsko kariero.
• Od sanacije bank do finančne tehnologije. Vodilni akterji iz obdobja sanacije bančne luknje niso nikoli pravnomočno kazensko odgovarjali. Nekdanji predsednik uprave državne Nove Ljubljanske banke Janko Medja, ki je bil pogosta tarča preiskav, je po odhodu zamenjal branžo in danes uspešno vodi zasebno podjetje Leanpay. Brez pravnomočnih sankcij so se mnogi vpleteni umaknili v donosne svetovalne vode.
• Afera žilne opornice. Zdravniki in vodje nabav, pri katerih je preiskovalna komisija razkrila drastično preplačevanje medicinskega materiala, so večinoma obdržali zdravniške licence in zaposlitve v kliničnih centrih. Pristojni organi so za preiskave potrebovali toliko časa, da so posamezni deli pregonov zaradi poteka rokov celo zastarali.

Ob takšnih podatkih postane povsem razumljivo, zakaj javni uslužbenci ne razmišljajo o odstopu iz varnega zavetja državne uprave in visokih plačnih razredov. Sistemska praksa dokazuje, da javno zgražanje sčasoma potihne, gre v pozabo, pomanjkljiva zakonodaja pa neomajno ščiti njihova redna delovna mesta, ne glede na ugotovljeno objektivno odgovornost.

Javno zgražanje sčasoma potihne, pomanjkljiva zakonodaja pa neomajno ščiti njihova redna delovna mesta.

Država nagrajuje nezakonitost

Primer Tine Seršen razkriva strukturne pasti slovenske javne uprave: zakonodaja, zasnovana za zaščito zaposlitvene varnosti javnih uslužbencev, v praksi onemogoča odgovornost tudi tam, kjer je nezakonito ravnanje uradno ugotovljeno. Dokler parlamentarne preiskovalne komisije ne bodo imele mehanizma za dejansko sankcioniranje, bodo ostale predvsem politično orodje brez realnega vpliva na kadrovsko prakso v državni upravi. In kot pogosto že videno, bi lahko rekli, da se po tihem zanašajo, kako kratek je domet našega spomina pri političnih aferah.