[Duhovna misel] Bodi pogumen, ne boj se!

dr. Ivan Štuhec

9. 8. 2026 ob 6:00
0 komentarjev

Kolumna

POSLUŠAJ ČLANEK

Duhovna misel za 19. nedeljo med letom: Jezus hodi po vodi

Ko se znajdemo sredi življenjskih viharjev, strahov in negotovosti, nas evangelij spominja, da nismo sami. Jezus prihaja naproti učencem v razburkanem morju in jih vabi k zaupanju: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Tudi danes nas kliče, naj se ne osredotočamo le na valove okoli sebe, ampak na Njega, ki prinaša mir in upanje.

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega.

Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«

Duhovni misli lahko tudi prisluhnete:

Komentar: Bodi pogumen, ne boj se!

Scena današnjega evangelija spominja na neurja, ki smo jim priča vsako poletje na različnih koncih sveta. Moč ognja, vode, vetra ali kombinacije vremenskih pojavov je lahko tako silovita, da v nekaj minutah spremeni »obličje zemlje« oziroma podobo nekega kraja. Kljub vsej sodobni tehnologiji in vremenskim napovedim nikoli ne vemo, kateri kraji bodo prizadeti in s kakšno silo – bodisi zaradi toče bodisi zaradi poplav. Naravne sile so in ostajajo močnejše od človeka.

Sredi viharne noči in visokih valov Genezareškega jezera Jezus hodi po vodi in gre učencem naproti. Tako v grški kot tudi v drugih mitologijah ter v budizmu je le božanstvo tisto, ki ima oblast nad naravnimi silami. Jezusova hoja po vodi je brez dvoma izraz njegove božanske moči in narave. Ni le ozdravljal bolnikov in obujal mrtvih, temveč je obvladoval tudi naravo in njene najbolj divje pojave. Apostoli so ob različnih znamenjih Jezusove božanske narave morali doživeti tudi to, da mu naravne in kozmične sile ne morejo do živega, ampak so mu podvržene.

Naravne sile so in ostajajo močnejše od človeka.

Če na ta evangelij pogledamo z vidika konkretnih življenjskih situacij, lahko v duhu razlage tega odlomka, kakor ga razume Anselm Grün, prepoznamo tudi svoje podzavestne in skozi leta nakopičene valove nemira in viharjev. Tudi v našem notranjem svetu divjajo viharji, ki so posledica življenjskih izkušenj in ravnanj, za katerimi so ostale nezaceljene in nereflektirane rane. Začnejo se lahko že pri travmatičnih doživetjih v otroštvu, pri najstniški nesprejetosti lastne podobe ali prezgodnjih spolnih izkušnjah. Nadaljujejo se z razočaranji v ljubezni, pri študiju, v poklicni karieri, v odnosih z ljudmi, celo z našimi najbližjimi ali s tistimi, ki smo jim v Cerkvi zaupali in verjeli. Nešteto je možnosti, da se v človekov notranji svet naseli nemir, ki povzroča viharje. Ko govorimo o krizi srednjih let, imamo pogosto v mislih prav to: da nekje na statistični polovici življenja privre na dan vse tisto, kar smo dolga leta prikrivali z zunanjimi dejavnostmi in vsakodnevnimi skrbmi.

Naš čoln je naš notranji svet, v katerem prebiva tudi naše telo. Jung je čoln razumel kot simbol človekovega jaza (ega), Peter pa na tej poti odkriva svoje pravo središče – sebstvo, kjer človek sreča Boga. Da bi odkrili svoje bistvo, moramo Bogu dopustiti, da prebiva v nas. Ko v svoj nemirni čoln sprejmemo Jezusa, Božjega Sina, se vihar pomiri. Kakor hitro pa podvomimo, da nam Bog lahko pomaga, se začnemo potapljati in naš notranji mir znova preplavijo novi strahovi.

Nešteto je možnosti, da se v človekov notranji svet naseli nemir, ki povzroča viharje.

Če je torej Bog, Stvarnik vsega stvarstva, edini, ki more obvladati naravne in kozmične sile, koliko bolj more pomiriti in razrešiti naše duhovne in osebne viharje. Pri tem je odločilnega pomena naše zaupanje: ali res verjamemo, da je Bog vsemogočen tudi v naših osebnih, velikokrat majhnih in navidez nepomembnih stvareh? Tudi vsakemu izmed nas vedno znova govori: »Bodi pogumen, ne boj se!«