Maske so padle: pomembnejša od socialne države je bila zmaga nad »politično policijo«

Najbolj zgovoren prizor referendumske nedelje niso bile izjave politikov po večini preštetih glasov, ampak nasmeški na obrazih, ko se je tehtnica pri zakonu o parlamentarni preiskavi počasi prevesila iz ZA v PROTI. Zadovoljstvo, objemi, slavje. Robert Golob je razglasil zmago razuma, predstavniki civilne družbe so slavili velik dan za demokracijo. »Politična policija« je bila poražena.

Človek bi skoraj pomislil, da so volivci pravkar preprečili državni udar. Medtem sta na drugih dveh referendumih precej prepričljivo zmagali odločitvi, proti katerima so se isti ljudje tedne borili v imenu solidarnosti, človekovih pravic in vključujoče družbe. Toda največ nasmeškov je bilo pri parlamentarnih preiskavah. Kako zelo povedno.

Več kot 60 odstotkov volivcev je podprlo družbeno koristno delo za delovno sposobne prejemnike socialne pomoči brez objektivnih ovir. Več kot 55 odstotkov jih je podprlo omejitev lokalne volilne pravice na državljane Slovenije in Evropske unije. Pravice, ki so jo državljani tretjih držav izgubili že septembra, referendum ni vrnil. In kaj je najbolj razveselilo politično levico in njene civilnodružbene zaveznike? Da je padla novela zakona, ki ureja parlamentarno preiskovanje. Po tednih opozarjanja na socialno najšibkejše in pravice tujcev smo tako dobili precej natančen vpogled v politične prioritete. Vsaj sodeč po tem, kateri rezultat je sprožil največje slavje.

Luka Mesec, kje je zdaj vaša socialna država?

Še posebej zanimiv je bil Luka Mesec, ki je v svojem referendumskem odzivu kot najpomembnejšega izpostavil prav zakon o parlamentarni preiskavi. Luka, kaj pa vaša socialna država? Kje je borba za socialno najšibkejše, zaradi katere je Levica nastala in na kateri je leta gradila svojo politično identiteto? Več kot pol milijona volivcev je podprlo pogojevanje denarne socialne pomoči z družbeno koristnim delom. Proti je glasovalo približno 361 tisoč ljudi. Za Levico, ki je svarila pred poseganjem v socialne pravice, je bil to precej prepričljiv poraz. Toda slavilo se je drugje.

Kje je borba za socialno najšibkejše, zaradi katere je Levica nastala in na kateri je leta gradila svojo politično identiteto?

Bo zaradi zavrnitve novele o parlamentarnih preiskavah ostalo več denarja za socialna stanovanja? Bodo pokojnine višje? Bodo delavci bolje plačani? Bo zaradi tega v državnem proračunu ostal kakšen milijon več za ljudi, ki pomoč zares potrebujejo? Prav preiskovanje morebitnih zlorab javnega denarja bi moralo biti med prednostnimi nalogami stranke, ki se predstavlja kot zaščitnica delovnega človeka. Denar, izgubljen zaradi korupcije, je denar, ki ga ni mogoče porabiti za javne storitve. Toda ob referendumskem rezultatu je bilo največ zadovoljstva zaradi ustavitve sprememb parlamentarnega preiskovanja.

Še bolj zabavno je bilo poslušati Roberta Goloba, ki je govoril o zmagi demokracije in razuma. Za preostale posvetovalne referendume pa je našel precej drugačno razlago. Manipulacija z volivci. Isti volivci so bili torej v nedeljo dovolj razumni, da so zavrnili Janševo novelo, in očitno premalo razumni, da bi pravilno odločili o socialni pomoči in lokalni volilni pravici. Kako priročna je demokracija, kadar si lahko rezultate razlagaš po lastnih potrebah. A se pri tem vsaj razkriješ.

Denar, izgubljen zaradi korupcije, je denar, ki ga ni mogoče porabiti za javne storitve.

Rešili politike?

Največja ironija vsega skupaj je, da parlamentarne preiskave sploh niso izginile. Ustavno sodišče je že 10. septembra z delno odločbo U-I-13/26 razveljavilo določbo zakona, po kateri je že vložitev zahteve za ustavnosodno presojo samodejno preprečila imenovanje preiskovalne komisije. Preprosto povedano, upravičeni predlagatelj je lahko sprožil ustavnosodni postopek, parlament pa je moral z imenovanjem komisije počakati na odločitev.

Ustavni sodniki so opozorili, da takšna ureditev lahko omogoča tudi politično motivirano zavlačevanje. Samodejno zaviralno učinkovanje je odpravljeno. Zahteve za ustavnosodno presojo ostajajo dovoljene, Ustavno sodišče pa lahko ob izpolnjenih pogojih posebej odloči o začasnem zadržanju. Odločitev velja od 18. septembra in je nedeljski referendum ni spremenil. Torej se bo še naprej lahko preiskovalo GEN-I, Star Solar, Borzen, domnevno nezakonito financiranje Gibanja Svoboda in druga vprašanja politične odgovornosti.

Novi Državni zbor lahko odredi nove parlamentarne preiskave, pristojni organi pa lahko neodvisno od njih preiskujejo sume kaznivih dejanj. In kar je najpomembnejše, ta pravila veljajo za vse. Za levo in desno oblast. Za Goloba in Janšo. Za današnje ministre in jutrišnje opozicijske politike. Opozicija je torej dobila referendum, ni pa dobila zagotovila, da njenega ravnanja ne bo mogoče preiskovati.

Preiskovanje ravnanja oblasti ostaja legitimen in potreben demokratični nadzor. Nedeljska zmaga tega ni odpravila.

Prav tu je paradoks nedeljskega slavja. V imenu zaščite državljanov so največ politične energije namenili nasprotovanju spremembam preiskovanja, katerega ustavni namen je ugotavljanje dejstev v zadevah javnega pomena in politične odgovornosti. Res je, postopki lahko zadevajo tudi priče in druge posameznike, zato so pravne varovalke nujne. Toda preiskovanje ravnanja oblasti ostaja legitimen in potreben demokratični nadzor. Nedeljska zmaga tega ni odpravila. Vsa tista evforija je bila zato nekoliko pretirana.

Zakon o lokalnih volitvah ostaja, pri socialni pomoči volivci pričakujejo dejanja

Pri lokalni volilni pravici ni več veliko ugibanja. Novela zakona je začela veljati 2. septembra. Državljani tretjih držav, ki so prej ob izpolnjenih pogojih lahko glasovali na lokalnih volitvah, te pravice nimajo več. Zakon ostaja v veljavi, čeprav je njegova ustavnost predmet presoje. Večina na nedeljskem posvetovalnem referendumu je takšno ureditev podprla. Pri socialni pomoči bo treba šele opraviti zakonodajno delo. Posvetovalni referendum sam ne spreminja pogojev za upravičence.

Toda več kot 60-odstotna podpora je politično sporočilo, ki ga Janez Janša ne bi smel preslišati. Od njegove vlade zdaj volivci lahko legitimni pričakujejo, da bo predlagano ureditev tudi uresničila. Z jasnimi izjemami za bolne in druge ljudi, ki imajo objektivne ovire za delo, ter s sistemom družbeno koristnega dela, ki bo dejansko deloval. Ne čez tri leta in ne tik pred naslednjimi volitvami. Volivci so se izrekli. Zdaj so na potezi poslanci. Če bo vlada odločitev uporabila zgolj za predvolilne govore, bo upravičeno deležna enake kritike kot politični nasprotniki, ki danes slavijo en rezultat in omalovažujejo preostale.

Volivci so se izrekli. Zdaj so na potezi poslanci.

O RTV bodo morda odločili tisti, ki jo gledajo od daleč

Posebna zgodba je RTV Slovenija. Po zadnjih neuradnih podatkih je proti ukinitvi obveznega prispevka glasovalo 461.765 volivcev, za ukinitev pa 461.073. Razlika znaša pičlih 692 glasov. Zjutraj se je rezultat torej že obrnil. Končni razplet bo odvisen tudi od glasovnic po pošti iz Slovenije in tujine, ki jih bodo prišteli naknadno. Prav mogoče je, da bodo odločilni Slovenci v tujini.

Vsekakor je že zdaj jasno, da skoraj polovica sodelujočih volivcev nasprotuje obveznemu prispevku.

Ljudje, ki imajo pogosto neposredne izkušnje z drugimi javnimi radiotelevizijami, drugačnimi modeli financiranja in medijskimi sistemi. Morda bodo zato našo RTV ocenjevali nekoliko manj obremenjeno z vsakodnevnimi domačimi političnimi spopadi. Morda tudi ne. Kako bodo glasovali, bomo šele izvedeli. Vsekakor pa je že zdaj jasno, da skoraj polovica sodelujočih volivcev nasprotuje obveznemu prispevku. To bi moralo RTV skrbeti precej bolj kot vprašanje, katera politična stranka je slavila v nedeljo zvečer. Občinstva si ni mogoče zagotoviti z zakonom. Z zakonom mu lahko zagotoviš le položnico.

Razočarani ne bi smeli biti nad rezultati, ampak nad razklanostjo

Poslanec Aleksander Reberšek je po referendumu objavil čustven zapis. Priznal je, da je globoko razočaran, prizadet in jezen, ter zapisal, da so izgubili najpomembnejšo bitko. Spraševal se je, ali je sploh še vredno vztrajati, se izpostavljati in zahtevati odgovornost. Njegovo razočaranje razumem. Posebej kadar človek leta spremlja domnevne nepravilnosti, opozarja na javni denar, zahteva odgovore, potem pa gleda slavje ob zavrnitvi sprememb parlamentarnega preiskovanja.

Toda prav tu se z njegovim pesimizmom ne morem strinjati. Razočarani ne smemo biti nad demokratično odločitvijo volivcev. Precej bolj nas mora skrbeti, kako globoko je razdeljena slovenska družba. Poglejmo številke. Za spremembe zakona o parlamentarni preiskavi je glasovalo približno 450 tisoč ljudi, proti več kot 470 tisoč. Za družbeno koristno delo pri socialni pomoči več kot 550 tisoč, proti okoli 360 tisoč. Za omejitev lokalne volilne pravice več kot 500 tisoč, proti več kot 410 tisoč. Pri RTV sta tabora skoraj popolnoma izenačena.

Če seštejemo doslej preštete glasove na vseh štirih referendumskih glasovnicah, dobimo približno 1,97 milijona glasov ZA in 1,70 milijona glasov PROTI. To seveda niso različni ljudje, saj je lahko isti volivec glasoval na štirih referendumih, prav tako iz seštevka ne moremo sklepati, kdo je štirikrat glasoval enako. Pomeni pa, da je bilo na vseh štirih vprašanjih skupaj oddanih več glasov ZA kot PROTI. Skoraj 450 tisoč ljudi je podprlo spremembe parlamentarnega preiskovanja. Več kot pol milijona jih je pritrdilo strožjim pogojem za delovno sposobne prejemnike socialne pomoči in omejitvi lokalne volilne pravice. Skoraj pol milijona jih želi odpraviti obvezno plačevanje RTV-prispevka.

Skoraj pol milijona ljudi želi odpraviti obvezno plačevanje RTV-prispevka.

Na drugi strani so stotisoči, ki razmišljajo drugače. In prav tako imajo pravico do svojega prepričanja. Toda poglejmo, kako daleč smo prišli. Skoraj vsak pomembnejši politični predlog postane vprašanje preživetja demokracije. Nasprotnik ni več človek z drugačnim mnenjem, ampak nevarnost za državo. Glasovanje ni več izbira med zakonskimi rešitvami, ampak spopad dveh Slovenij.

Prav zaradi te polarizacije bi bilo dobro, da se vsaj tisti, ki so bili doslej neodločeni, začnejo bolj pozorno spraševati, kdo jim kaj obljublja in kaj po volitvah dejansko zagovarja. V nedeljo so nam predstavniki dela civilne družbe pokazali, kateri rezultat jih je najbolj razveselil. Nasmeški so bili najširši, ko je padla novela parlamentarnega preiskovanja. Poraza pri socialni pomoči in lokalni volilni pravici nista bila razlog za primerljivo javno razočaranje.

Druščina s kavča slavi. Toda preiskave ostajajo mogoče, zakon o lokalnih volitvah velja, pri socialni pomoči pa ima vlada jasno politično podporo za ukrepanje.