Mag. Andrej Breznikar: Večina obnove gozda pri nas poteka po naravni poti

Intervju: mag. Andrej Breznikar, gozdarski strokovnjak

Slovenija je ena najbolj gozdnatih držav v Evropi, a o gozdu običajno spregovorimo šele ob požarih, ujmah ali novih pravilih. Letos se je nabralo vsega naenkrat: huda suša, podlubniki, gobarska sezona, ki je zaradi suše zamujala, in evropska uredba, ki bo od 30. decembra spremenila prodajo lesa. O tem, kaj se v gozdu dogaja prav zdaj, od posledic suše in požarov do izbire dreves za jesenski posek, gobarjenja in nabiranja kostanja, smo se pogovarjali z mag. Andrejem Breznikarjem z Zavoda za gozdove Slovenije.

Koliko časa preživite v gozdu?

To je odvisno od dela, ki ga opravljaš. Prihajam iz Zavoda za gozdove Slovenije in sem v tej organizaciji opravljal vrsto nalog. Pri tistih, ki so bolj vezane na teren, si veliko na terenu. Trenutno vodim službo za gojenje gozdov, kar pomeni precej več pisarniškega dela, a kadar se le da, grem na teren in si kakšno stvar ogledam.

Kako jesen doživljate vi, ki ste v gozdu doma?

Če delaš z gozdom, čutiš sezonske ritme. Gre za naše naravno bogastvo, ki gre med letom skozi svoj razvojni cikel, jeseni pa se začne veliko dogajati. Večina sečnje poteka pozimi, ker je takrat primernejši čas za posek, škode v gozdu so manjše, kakovost lesa pa večja. Poleg tega imajo lastniki gozdov takrat več časa za ta opravila, še posebej tisti, ki se sicer ukvarjajo s kmetijstvom.

Zakaj ravno zima?

Pri izbiri dreves za posek je ključna informacija, ki jo želita pridobiti gozdar in lastnik, kakšen je socialni položaj drevesa in kakšna je njegova kakovost. To se lažje vidi, kadar krošnje niso olistane in niso skrite ena za drugo. Ko je vegetacijsko obdobje končano in drevo ni v soku, je les primernejši tako za posek kot za predelavo.

Gozd pokriva okoli 58 odstotkov Slovenije, lesna zaloga znaša 304 kubične metre na hektar (evropsko povprečje je slabih 130), letni prirastek je 7,5 kubičnega metra na hektar gozda na leto. Zakaj se je pri nas ohranilo toliko gozda?

V srednjeevropskem prostoru smo nekakšna zelena oaza. Na meji proti Sredozemlju je gozd nižji in ima manjše prirastke. Dejstvo je, da je Slovenija izredno pestra, naravne krajine se izredno hitro spreminjajo, delno pa je to tudi posledica tega, da ne gre za uniformno krajino, saj so vsi deli, ki niso primerni za kmetijsko pridelavo, porasli z gozdom. Mislim, da je ohranjeno naravno okolje v zadnjem času vse pomembnejša vrednota, ki jo želimo in moramo ohraniti.

45 odstotkov slovenskih gozdov leži v območjih Natura 2000, imamo pa tudi okoli 540 hektarjev pragozdov, kjer se nikoli ni sekalo. Kaj to pomeni za gozdarje?

To je visoka številka in pomeni, da so naši gozdovi tako ohranjeni, da so bili primerni za razglasitev za Naturo 2000. Pragozdovi so vrednote, ki so bile kot pragozd zavarovane že v 19. stoletju in so izredno dragocene tako za stroko kot za Slovenijo. Na njih se lahko učimo principov, saj sonaravno gospodarjenje temelji na posnemanju naravnih procesov. Kakšni so ti procesi, pa lahko vidimo le v ohranjenih delih gozda.

Zakaj je ravno bukev mati slovenskih gozdov?

Zaradi pestrosti se je v Sloveniji razvila množica gozdnih rastišč. Vsako od njih je pri gospodarjenju naš osnovni postulat, saj želimo upoštevati razlike med rastišči. Gradnik večine rastiščnih tipov je bukev, zato je najbolj prilagojena. To je zgodovinsko dejstvo, ki ga moramo pri gospodarjenju upoštevati.

Kako pomemben vir energije je les?

Izredno pomemben, ker je obnovljiv vir. S tem ne prispevamo k povečanju količine ogljikovega dioksida v zraku, saj ga je drevo, ko je raslo, vezalo, zdaj pa ga ob gorenju oddaja, zato je ta vir ogljično nevtralen. To je izredno pogost vir, še posebej na podeželju. Gozdovi so res pljuča države, a seznam koristi se začne pri lesu, nadaljuje pa se pri ekoloških, varovalnih in socialnih vlogah, saj je gozd tudi prostor za rekreacijo in pomemben za turizem.

Tri četrtine gozda je v zasebni lasti.

V Sloveniji je več kot 400.000 lastnikov gozdov, kar pomeni, da ima gozd v lasti vsak peti Slovenec. Lastniki so zelo različni. Še vedno so pogosti tisti, ki upravljajo s kmečkim gospodarstvom, klasične kmetije, ki so imele poleg kmetijskih površin tudi del gozda. Danes pa je vse več lastnikov v mestih, niso tako vezani na gozd in niso odvisni od dohodkov iz njega, kar je izziv tudi za javno gozdarsko službo in za gozdarsko stroko.

Koliko to lastnika stane in kakšne obveznosti ima?

Gospodarjenje z gozdovi je povezano tudi s stroški, čeprav je izplen ponavadi pozitiven. Lastniki imajo dolžnost, da skrbijo za gozd, a ne samo zato, ker jim pomeni finančno varnost. Eni mu pravijo tudi banka, čeprav ta izraz ni čisto pravilen, ker se z leti, s staranjem gozda, njegova vrednost spreminja in ne vedno v pozitivno smer. Gozdovi so tudi del tako imenovane medgeneracijske pogodbe.

Gozdove, ki jih oblikujemo danes, bodo v glavnem koristili naši zanamci.

Zavod za gozdove Slovenije ima 14 območnih enot, 69 krajevnih enot in okoli 390 revirnih gozdarjev. Kako to deluje na terenu?

Do te razdelitve smo prišli skozi zgodovino zavoda in javne gozdarske službe. Na krajevni enoti je vodja in pet ali šest revirnih gozdarjev. Vsak revirni gozdar po grobi oceni pokriva približno 3.000 hektarjev gozda. Gre za veliko število lastnikov gozdov, s katerimi mora sodelovati in komunicirati. Delo revirnega gozdarja ni samo, da hodi po gozdu in razmišlja, kaj je treba narediti, ampak je ključna komunikacija z lastniki gozdov. Ključen je odnos, ki ga z lastnikom vzpostavi, in to, kako uspeta doseči dogovor, kaj je za gozd najboljše. Želimo partnerstvo, kjer je na eni strani stroka z gozdnogospodarskimi načrti, na drugi pa lastnik s svojimi motivi, tudi z željo po zaslužku. Če to sklenemo v partnerstvo, je izplen lahko največji.

Goloseki so prepovedani že desetletja.

Že kmalu po drugi svetovni vojni je bilo v takratnem zakonu o gozdovih zapisano, da je golosek prepovedan kot način gospodarjenja. V nekaterih delih Evrope ga še uporabljajo, ko se odrasel gozd poseka na večji površini, ki jo potem običajno posadijo z novimi sadikami. Mi delamo drugače, temu pravimo sonaravno gospodarjenje. Strokovno ga imenujemo skupinsko postopno in prebiralno gospodarjenje, kar je nekakšen antipod golosekom.

Se lastniki ne bi mogli povezovati v zadruge, da bi eden skrbel za komunikacijo, drugi pa bi sodelovali pri izplenu lesne mase?

To je ravno rešitev, s katero sem se tudi sam v zadnjih tridesetih letih zelo veliko ukvarjal. Imamo veliko agrarnih skupnosti, ki so pri gospodarjenju z gozdovi izredno uspešne. Združevanje lastnikov v skupine, predvsem z namenom, da se olajša gospodarjenje in zagotovi večji dohodek iz gozda, pa nam v zadnjih tridesetih letih ni uspevalo.

Kako poteka označevanje dreves za posek?

To je osnovno opravilo revirnega gozdarja. Mi temu pravimo skupna izbira dreves za posek skupaj z lastnikom. Revirni gozdar ima odkazilno kladivo, premerko, barvno razpršilo, telefon s podatki in odkazilni manual; že zato mu mora lastnik pomagati. Bistveno je, da gozdar pozna usmeritve, zapisane v gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih. Z lastnikom se dogovorita, kakšni so njegovi motivi in možnosti, saj je treba, če je gozd na primer v veliki strmini, uporabiti posebne tehnologije sečnje in spravila. Rezultat je označeno drevje, zapisani pogoji sečnje in izdana odločba. Vsaka odločba za posek dreves je rezultat te medsebojne komunikacije v upravnem postopku.

Je strokovna pomoč brezplačna?

Je, to je ena od dobrobiti trenutne organizacije gozdarstva v Sloveniji. Javno gozdarsko službo financira država iz državnega proračuna, za lastnike gozdov je brezplačna. Poleg tega obstaja cela vrsta finančnih spodbud, da lastniki opravijo določena gojitvena dela, ki so pomembna za gozd. Za to lahko pridobijo sredstva iz različnih virov. Njihov namen je predvsem obnova, nega in zaščita gozdov.

Brezplačne so tudi sadike. Kako poteka obnova?

Sadike so za lastnike res brezplačne, obnovo želimo usmeriti v sajenje predvsem tam, kjer je to potrebno. Večina obnove v Sloveniji poteka po naravni poti in na to smo izredno ponosni. Narava sama, s semenom okoliških dreves, obnovi gozd, nato ga je treba le negovati. Kjer to ni mogoče, sadimo, v zadnjih letih približno po 2.500 sadik na hektar, kar pomeni eno sadiko na približno dva metra. To so drevesne vrste, ki po naravi sodijo na določeno rastišče. Vse sadike so avtohtone in vzgojene v registriranih slovenskih drevesnicah, obstaja tudi natančna sledljivost od semena do mesta sajenja sadik. Predpisi omejujejo uporabo tujega gozdnega reprodukcijskega materiala, seme pa mora izvirati iz točno določenih sestojev in provenienčnih območij v Sloveniji. Tako ohranjamo prilagoditve, ki so jih drevesa pridobila v svojem razvoju.

Koliko časa potrebuje gozd, da lastnik drevo označi z rdečo piko?

Proizvodna doba je v Sloveniji zelo različna, govorimo o 100 do 150 letih, da iz mladega gozda dobimo odrasel gozd, ki je primeren za posek ali obnovo. Ključna je mozaična razpršenost različnih razvojnih faz, ki zagotavlja, da so donosi trajni. Na novo obnovljeni deli gozda bodo prvi dohodek prinesli šele čez 50 let, ključni dohodek pa čez 100, 120 ali 150 let. To je kar zapletena matematika, umetnost analiz trajnosti, ki jih opravljamo v gozdarstvu. Od tega naravnega mehanizma lahko nekako pobiramo obresti in tako zagotavljamo trajne donose.

Kakšne so pravice lastnika do sečnje?

Pri nas imamo sonaravno gospodarjenje, kar pomeni, da sledimo naravnim procesom. To velja tako za gozdove, ki so del Nature 2000, kot za tiste, ki to niso; naš pristop se zaradi tega ne spreminja veliko. Varovanje naravnih vrednot v okviru Nature 2000 ne izključuje gospodarjenja, sečnje in proizvodnje lesa, le prilagodimo ga ciljem, ki jih imamo zaradi teh naravnih vrednot. Posek je določen z najvišjim možnim posekom v gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih, pri katerih naj bi sodelovali tudi lastniki gozdov. Ko je načrt sprejet, naj bi bil konsenz med stroko, javno gozdarsko službo in lastnikom. Interes za sečnjo je bistveno nižji kot meja, ki jo je postavila stroka.

Najvišji možni posek je pod letnim prirastkom, a od tega posekamo samo 60 do 70 odstotkov tistega, kar bi lahko.

Konec septembra je ZGS sporočil, da bo od 30. decembra prodajo lesa spremenila evropska uredba EUDR. Za kaj gre?

To je uredba EU, s katero želi EU preprečiti, da bi izdelki, ki prihajajo iz gozdov, ne gre samo za les, ampak tudi za govedo in druge proizvode, povzročali krčenje gozdov. Vzpostaviti želijo sistem sledljivosti, ki zagotavlja, da so vsi ti izdelki pridobljeni zakonito in pri pridobivanju niso povzročili krčenja ali degradacije gozdov. Slovenija je bila zaradi načel sonaravnega in trajnostnega gospodarjenja v tej uredbi prepoznana kot država z izredno nizkim tveganjem. Z javno gozdarsko službo in obveznim označevanjem vseh dreves za posek imamo že vzpostavljeno sledljivost lesa, zato to ne prinaša neke revolucije, predstavlja pa žal določeno novo obveznost za lastnike gozdov.

Kaj bo moral lastnik za prodajo lesa pridobiti?

Novost je, da bo moral lastnik pred prodajo lesa pridobiti t. i. poenostavljeno izjavo o potrebni skrbnosti na podlagi podatkov, ki jih mora vnesti v poseben informacijski sistem EUDR na ravni EU. Lastnik bo ta vnos lahko naredil enkratno in v izjavi navedel oceno njegove letne prodaje lesa in vse gozdne parcele, na katerih izvaja posek lesa za prodajo. Po oddaji podatkov bo lastnik dobil referenčno oznako (kodo), ki jo mora ob prodaji lesa posredovati svojemu kupcu. Vse potrebne podatke za to bo imel revirni gozdar že od njune skupne označitve dreves za posek oziroma so na izdani odločbi o odobritvi poseka. Revirni gozdarji in Zavod za gozdove Slovenije bodo ob pooblastilu lastnika lahko pomagali lastnikom gozdov pri pridobivanju poenostavljene izjave o potrebni skrbnosti.

Katere datume si mora lastnik zapomniti? Zasebni lastniki so sprožili alarme.

Ključen datum za večino subjektov v gozdarstvu, za lastnike gozdov ter mikro in mala podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo lesa, je 30. december 2026. Po tem obdobju ne bo več možna prodaja lesa, ki ne bo predhodno navedena v poenostavljeni izjavi o potrebni skrbnosti in lastnik ne bo pridobil ustrezne referenčne oznake (kode). Verjetno bo oddaja izjav v EU informacijskem sistemu možna že pred tem datumom.

Poletje je bilo najbolj vroče in najbolj suho od leta 1950. Kako je to prenesel gozd?

Ti ekstremi, ki se nam dogajajo, bodisi v obliki naravnih ujm bodisi visokih temperatur, so posledica podnebnih sprememb. Sistem zaniha – tudi v tako smer, kot je bilo letošnje poletje. Najbolj vidne so posledice, kadar gozd gori, kot na primer v požaru na Krasu, kar je bilo posledica daljšega suhega in vročega obdobja. Drugače se negativne posledice podnebnih sprememb kažejo predvsem v zmanjšani vitalnosti gozdov, ki so zaradi tega bolj občutljivi za škodljivce in bolezni. Kako gozd to prenese, je odvisno tudi od tega, kako smo ga prej negovali.

Posledice letošnje suše so še pod drobnogledom. Delež smrekovih podlubnikov se je povečal, trenutno jih saniramo. Dolgoročne posledice suše za gozd ne bodo tako dramatične, pustijo pa sledi na gozdnem ekosistemu.

Kako dragocen je slovenski les?

Slovenski les je zelo kakovosten, ker ne izhaja iz hitro rastočih plantaž, ampak je del sonaravnega gospodarjenja. Težava nastaja samo, če te kakovosti ne znamo izkoristiti, če kakovosten les na primer uporabljamo za drva, za kurjavo. Če uporabljamo kakovosten les za drva, je to zelo nesmiselno. Pri majhnih količinah poseka se lastnikom pogosto ne splača, postopki so zapleteni, da najdeš kupca in da nekdo les odpelje. Tako se dela škoda, saj je kakovosten les treba uporabiti za kakovostne izdelke, manj kakovosten pa lahko zgori v peči.

Kako velik problem je divjad?

Divjad je neločljiv del gozda, tega se zavedamo. Problem so samo gostote, ki presegajo nosilno sposobnost gozda. Kakovosten mlad gozd težko zagotavljamo, če je stalež divjadi večji, kot ga gozd prenese. Ukrepi morajo biti tako na strani populacije divjadi kot v gozdu, kjer najpomembnejše dele zaščitimo s premazi, mrežami, ograjami in tulci. Problem nastaja pri vrstah, ki jih divjad preferira, na primer jelka in javor. Če te vrste v gozdu izgubljamo, nastaja velika škoda. Posamezni deli Slovenije so različno obremenjeni. V določenih delih Kočevske je divjad za jelko še vedno izločitveni dejavnik.

Gobarji vam pogosto otežujejo delo, na primer s parkiranjem na gozdnih poteh.

Gre za pravila obnašanja v gozdu, ki jim pravimo gozdni bonton. Poleg tega, da ne uničujemo rastja in ne vznemirjamo divjadi, spoštujemo lastnino, saj ima vsak gozd v Sloveniji lastnika. Ne parkiramo izven urejenih površin in ne na gozdnih vlakah ali travnikih, rekreiramo se po ustaljenih poteh. Največ konfliktov je zaradi parkiranja in vožnje s štirikolesniki v naravnem okolju. Večina obiskovalcev je spoštljiva, tiste, ki niso, pa je treba učinkovito in odločno opozoriti na to.

Gozd ima v Sloveniji lastnika, zato moramo spoštovati lastnino in ne ovirati del, ki jeseni potekajo v gozdu.

Prihaja sezona kostanja. Kako je z njim?

Kostanj je, poenostavljeno, vezan na območja, kjer je vinska trta. Je vrsta, ki potrebuje več toplote in ni tako občutljiv na sušo. Drevesne vrste v razmerah stresa ponavadi bolje obrodijo, ker se želijo ohraniti. Dnevna količina nabranega kostanja na osebo je omejena na dva kilograma, tako kot pri drugih vrstah sadežev. V nasadih, kjer je to proizvodna dejavnost lastnika, pa lahko lastnik nabiranje prepove ali omeji. Nasadi maronov, selekcioniranih sort z večjimi plodovi, so tudi v Sloveniji in lastniki, ki jih poznam, pravijo, da je dohodek zelo dober.

Kje vidite priložnosti slovenskega gozda?

Ključni izziv je, kako se bomo pripravili na napovedane podnebne razmere. Odgovor stroke je usmerjen v krepitev odpornosti gozdov, da bodo kos prihodnjim izzivom. To lahko storimo tudi s spremembami drevesne sestave in uporabo lokalnih ras, ki so pri nas že doma. Poenostavljeno, če iz južnih krajev prinesemo bukev, lahko pričakujemo, da je bolje prilagojena na bolj sušna rastišča. Izkoristiti želimo genetski potencial naših drevesnih vrst, da imajo naravne ujme čim manjše posledice. To je naloga javne gozdarske službe in lastnikov.

Očitki so, da Slovenija ne zna izkoristiti lesne mase. Kje se lomi?

Življenje lesa se ne konča v gozdu, ampak se nadaljuje, ko ga vgradimo v hiše in izdelke. To je pomemben prispevek k blaženju podnebnih sprememb. Les in ogljik v njem ostane vezan tudi do 100 in več let. Kakovosten les bi lahko uporabili za visokokakovostne izdelke in več lesene gradnje, manjka pa predelava, predvsem žage in industrija. Ponudba je velika, možnosti za razcvet so, realizacija pa šepa. Viški gredo v izvoz, npr. v sosednjo Avstrijo, ki je na tem področju izredno učinkovita.

Še kakšen praktičen nasvet za gozd v oktobrskem in novembrskem času?

Pred zimo nas skrbi predvsem to, da so poškodbe in nesreče pri delu v gozdu še vedno zelo pogoste. Veliko znanja na Zavodu za gozdove Slovenije posredujemo prek tečajev varnega dela z motorno žago in traktorjem. Gozdarstvo vsako leto terja tudi smrtne žrtve, zato apeliram na lastnike, da se dela v gozdu lotevajo, samo če so usposobljeni, imajo ustrezno znanje in opremo.

(D274: 16-19)