Proso je stoletja hranilo slovenske družine

Na Gorenjskem so proseno kašo nekoč pripravljali tako pogosto, da se je pokrajine oprijelo ime Kašarija, njenih prebivalcev pa Kašarji. Za marsikatero družino je pomenila več kot skromen obrok. Pridelek je moral zadostovati do naslednje žetve, od polj pa je bilo odvisno, koliko hrane bo na mizi. Delo na zemlji se je prepletalo z molitvijo, postom in zahvaljevanjem Bogu. Nekaj tega sveta se je ohranilo v slovenskih jedeh, nekaj v cerkveni umetnosti. V romarski cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu je srednjeveški slikar svetega Jožefa upodobil ob ognju, kjer pripravlja hrano za sveto družino. Preprost prizor še danes spominja na skrb za bližnje in vrednost vsakdanjega kruha.

Proso na njivi in za družinsko mizo

Prosena kaša je bila na Slovenskem vsakdanja jed najmanj pet stoletij, od srednjega veka naprej. Posebej razširjena je bila na Gorenjskem in v Prekmurju. V časih, ko so ljudje večino hrane pridelali sami, je bilo pomembno, da je žito dobro obrodilo. Ob koncu poletja in jeseni so pripravljali zaloge, od katerih so bile družine odvisne v dolgih zimskih mesecih. Uporabljali so ga na več načinov. Iz oluščenega zrnja so kuhali kašo, najpogosteje v vodi ali mleku. Kadar je bilo pri hiši več živil, so ji dodali še druge sestavine. Ob skromnejših letinah je morala zadostovati preprostejša jed. Na Škofjeloškem sta se ohranili tudi loška medla in loška smojka, jed iz repe, polnjene s kašo. Obe sta povezani s tamkajšnjo postno prehransko dediščino.

Ni sodila samo med vsakdanje jedi. V ljudskih šegah je spremljala tudi ženitovanja, kjer so jo povezovali z rodovitnostjo in željo po polnem domu. Ta običaj ni bil cerkveni predpis, temveč del ljudskega izročila. Kaže pa, da so preproste žitne jedi imele svoje mesto tudi ob pomembnih življenjskih dogodkih. Toda kaša ni prišla na mizo brez truda. Proso so morali posejati, negovati in požeti. Zrna so od latov ločevali tudi z mencanjem oziroma metvijo, pri kateri so snope teptali in drgnili z nogami. Pri delu so ponekod sodelovali sosedje, zato je bilo spravilo pridelka tudi priložnost za druženje. Zrnje je bilo treba nato očistiti in odstraniti njegove trše ovoje.

Kaša ni prišla na mizo brez truda. Proso so morali posejati, negovati in požeti. 

Na to življenje še danes spominjajo besede, kot so meti proso, phati, mekine in prosišče. Nekoč so poimenovale domača opravila, danes jih pogosto srečamo le še v slovarjih. Za skledo kaše je stalo znanje, ki se je prenašalo med rodovi, ter veliko dela človeških rok. Ob bogatejši letini je bilo hrane več, ob slabi so ljudje hitro občutili pomanjkanje. Proso ni moglo odpraviti lakote ali vseh stisk, bilo pa je pomemben del prehrane številnih gospodinjstev. Zato njegova zgodovina pripoveduje tudi o previdnem gospodarjenju, medsebojni pomoči in skrbi za domače.

Zrna so od latov ločevali tudi z mencanjem oziroma metvijo, pri kateri so snope teptali in drgnili z nogami.

Ko sta se delo na zemlji in vera srečevala

S freisinškim cerkvenim okoljem so povezani tudi Brižinski spomeniki. Ti trije najstarejši ohranjeni slovenski zapisi vsebujejo dva spovedna obrazca in pridigo o pokori. Pričajo o zgodnji uporabi slovenskega jezika pri krščanskem oznanjevanju, medtem ko zgodovina gospostva razkriva gospodarsko ureditev istega širšega prostora. Cerkveno leto je spremljalo tudi kmečka opravila. Prazniki, postni dnevi in molitve so bili del življenja številnih družin, žetev pa čas, ko se je pokazalo, koliko je obrodilo delo na polju. Za kristjane je prošnja iz očenaša za vsakdanji kruh pomenila tudi čisto konkretno skrb, ali bodo imeli dovolj hrane za svoje otroke.

Sveti Jožef, ki pripravlja hrano

V romarski cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu je Mojster Bolfgang leta 1453 naslikal prizor Kristusovega rojstva. Marija časti novorojenega Jezusa, nekoliko stran pa sveti Jožef sedi ob ognju. V roki drži kuhalnico in pripravlja jed. Ko se ozre proti Mariji in Detetu, mu hrana prekipi iz posode. Upodobitev je nenavadno domača. Jožef ni v ospredju kot mogočen mož, temveč kot človek, zaposlen s kuhanjem. Na prizoru, ki govori o rojstvu Odrešenika, je slikar našel prostor tudi za skrb za preprost obrok. Motiv Jožefa pri kuhanju je bil v srednjeveški evropski umetnosti poznan, v slovenskih deželah pa ni bil pogost. Takšna podoba odkriva eno od razsežnosti Jožefovega poslanstva. Bil je varuh Marije in Jezusa, obenem pa tisti, ki je s svojim delom skrbel za njune vsakdanje potrebe. V krščanskem izročilu ga poznamo tudi kot nutritor Domini, hranitelja Gospoda.

Jožef ni v ospredju kot mogočen mož, temveč kot človek, zaposlen s kuhanjem.

Papež Leon XIII. je v okrožnici Quamquam pluries leta 1889 poudaril, da je Jožef z delom družini zagotavljal hrano in obleko ter jo varoval pred nevarnostmi. V njem je videl zgled poštenega delavca in skrbnega družinskega človeka. Njegovo dostojanstvo ni izviralo iz bogastva, temveč iz zvestobe odgovornosti, ki jo je sprejel.

Tudi papež Frančišek je v apostolskem pismu Patris corde leta 2020 pisal o Jožefu kot delavnem očetu. Ob njem je Jezus spoznaval vrednost dela in pomen kruha, ki ga človek pridobi z lastnim trudom. Delo ni bilo predstavljeno samo kot način preživljanja, ampak tudi kot služenje družini. Evangelij po Mateju Jožefa pokaže še v drugačni preizkušnji. Ko je v sanjah prejel opozorilo pred Herodovo nevarnostjo, je vzel otroka in Marijo ter z njima odšel v Egipt. Freska ne prikazuje tega dogodka in Sveto pismo ne pravi, da je Jožef pri rojstvu kuhal. Toda njegovo varovanje družine in vsakdanje delo pripadata isti podobi odgovornega skrbnika.

Kaj Jožef na freski dejansko kuha? Jed je v umetnostnozgodovinskih in katoliških predstavitvah poimenovana močnik. Podobnost s prehrano slovenskih prednikov je zato predvsem v preprostem obroku in delu, potrebnem zanj, ne v zanesljivo ugotovljeni sestavini.

Fresko so leta 2021 vključili tudi v katoliško publikacijo Adventni sopotnik. Ob njej je objavljen odlomek papeža Leona XIII. o Jožefovi skrbi za Marijo in Jezusa. Podoba tako še danes nagovarja vernike, ki v svetem Jožefu prepoznavajo zavetnika družin in zgled odgovornega očetovstva.

Podoba tako še danes nagovarja vernike, ki v svetem Jožefu prepoznavajo zavetnika družin in zgled odgovornega očetovstva.

Dolga zgodovina Crngroba

Crngrob, majhna vasica na obrobju Sorškega polja, se ponaša s cerkvijo Marijinega oznanjenja, ki je eno najstarejših romarskih središč na Slovenskem. Prvo svetišče je na tem mestu stalo pred letom 1300, kasneje pa so ga večkrat povečali in dozidali. Arhivski podatki pričajo, da so še v 19. stoletju tam letno obhajali od 800 do 900 svetih maš, na praznik binkošti pa je v Crngrob prišlo več kot 25 procesij iz različnih župnij.

O obiskanosti svetišča pričajo tudi številne votivne podobe, shranjene v cerkvi, ki so jih romarji prinesli v dar s prošnjo ali iz hvaležnosti za uslišane prošnje. Med njimi prevladujejo slike, eden najstarejših votivov, ki ga še vedno hranijo v cerkvi, pa je kitovo rebro, saj je v njej vsaj od sredine 15. stoletja. Legenda sicer pravi, da gre za rebro Ajdovske deklice, ki je pomagala pri gradnji cerkve.

Po drugi strani je kraj zaznamovan s kruto povojno zgodovino. V dneh po drugi svetovni vojni so komunisti na tem območju namreč pobili na stotine ljudi, hrvaških državljanov. Po številnih pričanjih so žrtve privedli do poslopja ob cerkvi, tj. mežnarije, jih oropali, slekli, zvezali in odvedli v gozd do nekaj sto metrov oddaljenega morišča. Njihovi posmrtni ostanki ostajajo nepokopani. V spomin na te dogodke v Crngrobu vsako tretjo nedeljo v maju poteka spominska sveta maša.

Postna miza in hvaležnost za pridelek

Krščanski post se je poznal tudi v domači kuhinji. V določenih dneh so se verniki vzdržali mesa, zato so pripravljali jedi iz žit, zelenjave in stročnic. Proso ni bilo posebej predpisano versko živilo, vendar se je dobro vključilo v skromnejše obroke. Loška medla in smojka ohranjata spomin na takšno prehrano.

V evangeliju Jezus o sebi govori kot o kruhu življenja, v očenašu pa verniki še danes prosijo za vsakdanji kruh. Ta svetopisemska govorica ne govori neposredno o prosu. Spominja pa na človekovo potrebo po hrani in na odgovornost, da je ne jemljemo za samoumevno. Zahvaljevanje pred jedjo je bilo v številnih krščanskih domovih običajno. Ljudje so se zavedali, da lahko njihov trud izniči slabo vreme, bolezen ali druga nesreča. Molitev ni nadomestila dela. Spremljala ga je in dajala prostor hvaležnosti, tudi kadar je bil obrok skromen.

Vsakdanji kruh je vreden hvaležnosti. Pridelati hrano, jo pripraviti in razdeliti med domače ni majhna stvar.

Spomin na nekdanjo prehrano se ohranja tudi s Semnjem na Fari v Stari Loki. Tam so leta 2023 posebno pozornost namenili prosu, starim jedem in načinom pripravljanja. Sejem ohranja krajevno izročilo druženja ob farnih praznovanjih. Stare jedi niso le zanimivost za obiskovalce, temveč vez med rodovi, ki so znanje predajali svojim otrokom. Ob prehodu iz poletja v jesen je imel svoje mesto tudi god svetega Mihaela, 29. septembra. V kmečkem izročilu je bil čas okoli mihelovega povezan z jesenskimi opravili in obračuni. Verski prazniki tako niso živeli ločeno od vsakdana. Ljudje so se zbirali k bogoslužju, hkrati pa so morali za prihajajočo zimo pripraviti dom in shraniti pridelek.

Staro žito, ki še ni izgubilo vrednosti

Proso danes ostaja del slovenskega kmetijstva. Leta 2021 je bilo z njim posejanih 418 hektarjev njiv, pridelali pa so 520 ton zrnja. Združeni narodi so leto 2023 razglasili za mednarodno leto prosa in opozorili na njegove prehranske ter pridelovalne značilnosti. Navadno proso ima razmeroma kratko rastno dobo, prenaša nekatere sušnejše razmere in naravno ne vsebuje glutena.

Leta 2021 je bilo s prosom posejanih 418 hektarjev njiv, pridelali pa so 520 ton zrnja. 

V sodobni kuhinji ga pripravljamo na številne načine. Za nekoga je kaša zajtrk, za drugega priloga ali samostojna jed. Za prejšnje rodove pa je bila pogosto eden od temeljev dnevnega obroka, ki ga je družina pridelala z lastnim delom. Ob njej se lahko spomnimo tudi preproste misli krščanskega izročila: vsakdanji kruh je vreden hvaležnosti. Pridelati hrano, jo pripraviti in razdeliti med domače ni majhna stvar. Podoba svetega Jožefa pri kuhanju to pripoveduje brez velikih besed. In proso, ki je stoletja hranilo slovenske družine, ostaja del istega spomina.