[Video] S. Vesna Hiti in Jana Lampe: Od grozot genocida v Ruandi do mnogo rešenih življenj (Vroča tema, 8. 9. 2026)

Kaj pomeni Bogu podariti 35 let svojega življenja v srcu Afrike? V novi epizodi podkasta Vroča tema smo gostili sestro Vesno Hiti, misijonarko iz reda sester usmiljenk, ki je junija 1991, natanko na dan slovenske osamosvojitve, odšla v Ruando, in Jano Lampe, vodjo mednarodne pomoči Slovenske karitas. Pogovor je segel od genocida leta 1994 do čudeža novorojene deklice, za katero so mislili, da ne bo dočakala jutra. Oddaja tudi sovpada z akcijo Za srce Afrike, ki v slovenskih župnijah poteka v mesecu septembru.

Ruanda na dan slovenske osamosvojitve

Sestra Vesna se je za misijone odločila že precej zgodaj, bila je še otrok, ko je doma zagledala fotografijo pokojne sestre Marjete Mrhar z afriškim otrokom v naročju. »Ko sem prvič videla sestre usmiljenke, ko so prišle domov, sem v srcu začutila, da je to moja pot,« pravi. Za misijone je morala prositi večkrat, saj je bila najprej premlada, nato pa je zdravstveno stanje odložilo njen odhod. Ko je le dobila dovoljenje, jo je pot vodila naravnost v srce Afrike, na dan, ki ga danes deli s svojo domovino.

S. Vesna Hiti: »Prav na ta dan sem prišla v srce Afrike in začela se je ena nova avantura Božje ljubezni in tudi človeške ljubezni do teh ljudi.«

Genocid, ki ga je doživela in preživela od blizu

Leta 1994 se je sestra Vesna znašla sredi enega najhujših genocidov dvajsetega stoletja, ko je bilo v približno 100 dneh po ocenah ubitih od 800.000 do enega milijona ljudi. Skupaj s sestrami je ostala na misijonu, odrezana od sveta, in v zdravstvenem centru pomagala vsakemu, ki je prišel. Izgubile so dve pripravnici, strahote pa so se najpogosteje dogajale ponoči – in takšnih zgodb še zdaleč ni malo.

Ko je po skoraj treh mesecih prišel ukaz, naj misijon zapustijo, so v hiši skrivale pet otrok, med njimi tudi dekle, ki je pozneje postala njihova sestra usmiljenka. »Mislile smo, da bodo otroke, če odidemo, ubili. Zgodilo se je ravno nasprotno,« pripoveduje sestra Vesna. V sosednjem Zairu so naletele na francoske vojake z modrimi čeladami Združenih narodov, slednji so takrat z dvema helikopterjema otroke rešili in jih pripeljali za sestrami.

S. Vesna Hiti: »Ena skupnost je hotela popolnoma uničiti drugo. Otroci so bili tisti najšibkejši, med njimi tudi deklice, čeprav sami niso postali bodoči vojaki.«

Od genocida danes mineva 32 let in Jana Lampe je letos poleti prvič obiskala muzej genocida v Kigaliju. »Zmrazilo me je ob vseh teh mačetah, ob vseh teh mislih, kaj se je tukaj dogajalo,« pravi. Hkrati poudarja, da je Ruanda šla skozi enega najboljših procesov sprave na svetu, saj se prebivalci ob obletnici 7. aprila vsako leto znova zberejo in pripovedujejo, kaj se je zgodilo, da bi za vselej preprečili ponovitev teh grozot. Sestra Vesna dodaja, da je pri spravi ogromno vlogo odigrala tudi Cerkev z molitvami in srečanji pričevanj vere.

Čudež rojstva na sveti večer

Med najbolj ganljivimi zgodbami iz zdravstvenega centra v Mukungu je tista o deklici, rojeni na sveti večer tri ure hoda od porodnišnice, sredi naliva, ko noben avtomobil ni mogel do vasi. Mamica je prezgodaj rodila deklico, težko le 750 gramov. »Zavili smo jo v vato, obložili s termoforji, ker ni bilo ne inkubatorja ne elektrike. Krstili smo jo za Emanuelo, ker se je rodila na sveti večer, ter čakali; misleč da ne bo preživela rojstnega dne, ker druge pomoči ni bilo, sta pomagala molitev in upanje,« se spominja sestra Vesna. Zjutraj je deklica na glas zajokala in ravno na sveti večer se je zgodil čudež. Nato so jo odpeljali v porodnišnico, kjer je nekaj časa preživela v inkubatorju.

S. Vesna Hiti: »Zdaj je iz nje veliko dekle, staro 12, 13 let. Tam jo vsi kličejo sestra, ne po imenu, ker so ji ravno sestre na neki način podarile življenje.«

Jana Lampe ob tem dodaja, da je podobnih zgodb rešenih življenj v misijonih po vsej Afriki veliko. Omenila je dekle z Madagaskarja, obgrizeno od podgan, ki jo je kot dojenčico na smetišču našel misijonar Pedro Opeka, danes pa celo poučuje na univerzi. »Slovenija je res majhna država, ampak ima resnično veliko srce. Ljudje po svetu se čudijo, kako lahko dvomilijonski narod tako srčno pomaga,« še pravi Jana Lampe.

Ruanda in Burundi, dve sosednji usodi

Čeprav državi ležita druga ob drugi, je njuna razvojna pot danes povsem različna. Ruanda je naredila velik razvojni preskok, predvsem v prestolnici Kigali, ki je obenem izredno čista, Burundi pa ostaja med najrevnejšimi državami sveta na neki način tudi zaradi gospodarske politike, ki jo vodi v vse večjo krizo, ki ji žal ni videti konca.

S. Vesna Hiti: »Ruanda je šla v svoj razvoj, Burundi gre v nasprotno smer, na neki način v degradacijo.«

Črni trg, evro, vreden več kot dvakrat toliko, in gorivo, ki ga ni

V Burundiju uradni menjalni tečaj določa, da je en evro vreden okoli 3.200 burundijskih frankov. Na črnem trgu, kjer dejansko poteka večina menjav, pa je isti evro v nekaterih obdobjih dosegel tudi 8.400 njihovih frankov, torej več kot dvakratno vrednost. Ker se uvoženo blago, od cementa, železa in gradbenega materiala do goriva, plačuje po ceni, ki ga določa črni trg, se tako draginja pozna čisto povsod.

»Če hočemo dobiti liter goriva, ga moramo kupiti na črno,« pojasnjuje sestra Vesna. Ker goriva primanjkuje, obstane gradnja, marsikje obtičijo tudi pridelki, ki jih ni mogoče pripeljati v mesto ali obdelovati, predelovati, čeprav jih je na podeželju k sreči dovolj.

Posledice čuti tudi, kdor ima redno zaposlitev. Osnovna plača učitelja v Burundiju znaša okoli 600.000 burundijskih frankov, kar je po uradnem tečaju dobrih 200 evrov, po črnem trgu pa manj kot sto. Zato iz države odhaja veliko izobraženih ljudi, mnogi tudi v sosednje Tanzanijo, Ugando ali Kenijo, od koder iščejo pot naprej.

Koliko jim pomenita koza in motika

Za 20 evrov, za kolikor lahko v akciji Kupim kozo stane ena sama žival, družina dobi veliko več kot samo mleko. Koza jim prinese mladiče, ki jih lahko prodajo ali podarijo še revnejšim sosedom, predvsem pa z njo dobijo dragoceno gnojilo, saj umetnih gnojil na podeželju skorajda ni. »Kozice imajo kar v hiši, na tla dajo malo trave in ti mali iztrebki so odlično gnojilo. Starši pravijo, da lahko z njim pridelajo veliko več zelenjave,« pojasnjuje Jana Lampe. Doslej so darovalci prek akcije omogočili nakup že skoraj 8.800 koz.

Podobno dragocena je motika, orodje, ki si ga marsikatera družina ne more privoščiti. »Ljudje so tako revni, da niti za motiko nimajo. Pridejo si jo izposodit na misijon, tista motika pa se skoraj nikoli ne vrne,« je Jani Lampe povedal misijonar Janez Krmelj, ki dolga leta deluje na Madagaskarju, podobne razmere pa veljajo tudi v Ruandi in Burundiju.

Zato je Slovenska karitas akciji Kupim kozo dodala še motiko in semena zelenjave, kot je korenje, rdeča pesa in melancani, da si ljudje pomagajo tudi drugače kot zgolj s sladkim krompirjem in fižolom, ki sta osnovna hrana velike večine tamkajšnjih družin.

Delo in dostojanstvo

Karitas v Ruandi in Burundiju prek programa Z delom do dostojnega življenja zaposluje več kot 370 revnih staršev, ki za približno en evro na dan opravljajo dela na misijonih, plačilo pa jim omogoča šolanje otrok. Akcija Za srce Afrike je doslej omogočila gradnjo 15 šol, treh vrtcev, treh internatov, obnovo šestih zdravstvenih centrov, sedmih porodnišnic in 72 vodnjakov.

Jana Lampe: »Sama sem najbolj huda, ko kdo reče, da so Afričani leni. To sploh ni res. Samo priložnosti za delo nimajo.«

Obe gostji poudarjata tudi solidarnost med revnimi, ki si med seboj pomagajo z mladiči koz. Sestra Vesna dodaja, da otroci kljub pomanjkanju učbenikov in razredom s tudi po 100 učenci ostajajo vedoželjni, uniformo pa nosijo z velikim ponosom, saj jim pomeni pripadnost skupnosti.

Prisluhnite celotnemu pogovor s sestro Vesno Hiti in Jano Lampe.