Ivankine in Žanove sledi (1/10): Ivanka Kraševec Prešern: S tabo preživela prav vsak bi viharček ...

Vsak človek pušča za sabo sledi. Mnogi samo zase in za svoje najbližje, mnogi pa tudi take, ki so vidne za ves slovenski narod. Med slednjimi sta zagotovo zakonca Ivanka Kraševec Prešern in Ivan Prešern Žan. Ivanka jih je ustvarila kot pevka popevk, pevka ljudskih pesmi in dolgoletna pevka pri narodno-zabavnih glasbenih skupinah, Ivan pa kot eden najboljših slovenskih trobentarjev v zabavni in narodno-zabavni glasbi ter še posebej kot izjemen avtor melodij.

Da bomo čez poletje spremljali njune posamezne in skupne sledi, obstaja še več drugih razlogov. Letos praznuje Alpski kvintet, pri katerem sta oba pustila najgloblji pečat, 60-letnico delovanja, Ivanka pa jeseni še 85. življenjsko obletnico. Žan je lani praznoval prestasto obletnico. Oba sta še vedno relativno čila in zdrava, v Radovljici živita zadovoljno upokojensko življenje. Ob tem sta oba tudi navdušena slikarja: Ivanka amaterska, Žan pa z diplomo zasebne akademije v žepu.

Rojstvo na tujih tleh

 Najprej se bomo ustavili na Ivankini poti, pozneje pa na Žanovi in njuni skupni. Pred petnajstimi leti sem o teh dveh legendah domače glasbe napisal knjigo Najine sledi. Medtem se je nekaj stvari spremenilo oziroma jih je treba dopolniti. Nasploh pa sta zaradi mnogih lepih dobrobiti, ki sta jih nesebično podarila Sloveniji, še posebej vredna vseslovenske pozornosti.

Ivanka se je rodila na tujih tleh, v Münchnu, torej na Bavarskem. V Beli krajini, kjer ji je tekla zibelka, so bili tedaj zelo revni kraji. Sami so temu rekli, da živijo skromno. Oče je bil po poklicu čevljar, mati pa gospodinja, ki je doma skrbela za otroke. Imela sta jih štiri, Ivanka je bila druga po vrsti. Najstarejša je bila Vida, Ivanka je bila druga hčerka, za njo pa sta prišla še dva sinova: Janči in Martin. Vida se je rodila še pred drugo svetovno vojno, Ivanka na začetku, Janči med vojno, Martin pa po njej. Vsekakor so bili to hudi časi in je šlo predvsem za preživetje.

In zakaj se je Ivanka rodila na tujih tleh? Oče doma s svojim poklicem ni mogel preživeti družine, zato je še pred vojno odšel na delo na tuje, v Nemčijo, kjer se je zaposlil kot kurjač na lokomotivi. Jeseni po začetku vojne pa je prišla žena k njemu na Bavarsko na posvet, kaj jim je storiti. Na tujih tleh je proti pričakovanju rodila drugo deklico.

Tudi rojstni datum 23. oktober 1941 ni točen. Ivanka se je v resnici rodila dan prej, a je nemški uradnik, ker tedaj ni bilo več uradnih ur, 22. 10. ni hotel vpisati, temveč je to storil dan kasneje in tako je Ivanka uradno rojena 23. 10. 1941.

Ivanka Kraševec se je rodila v Münchnu, odraščala pa je v Beli krajini.

Mladostni spomini

Na zahtevo stare mame sta se potem zakonca Kraševec vrnila domov. Oče je kot zaveden Belokranjec odšel v partizane, mati pa se je sama doma prebijala z dvema oz. pozneje s tremi otroki. Najhujši udarec je sledil, ko jim je okupator požgal dom. Tako so morali zasilno prebivati v mestni hiši v Metliki. Tudi po vojni jim ni šlo nič bolje. Oče se je moral zaposliti v čevljarski zadrugi, ki je kaj kmalu propadla. Pomagal si je s tem, da se je zaposlil pri zidarjih ter noč in dan garal pri njih, tako v Beli krajini kot na Hrvaškem. Na koncu so se celo toliko postavili na noge, da jim je oče postavil na ruševinah lastni dom.

Eden od spominov, ki se je Ivanki globoko vtisnil v zavest, je bil ta, kako je čuvala brata Jančija. Nekoč se je zgodilo, da je voziček, v katerem je bratec mirno spal, na lepem krenil po bregu navzdol. Na koncu pa je bil zid, ob katerem bi se voziček z Jančijem vred zagotovo raztreščil. A je Ivanka hitro stekla za vozičkom, ga z drobnimi ročicami ujela, potem pa drsela z njim vred v globino. Pri tem jo je voziček tako močno vlekel navzdol, da je z nogami kar drsela po kamenju, a izpustila ga ni. Rezultat tega je bil, da je voziček kolikor toliko varno pristal ob zidu, Ivanka pa je imela vse noge krvave. A kaj bi to, Janči je ostal živ!

Spominja se tudi, da so bili tako revni, da otroci niso imeli niti prave žoge, temveč so jim jo starši naredili iz cunj. Ivanka je bila tudi med tistimi, ki so zelo radi plezali po drevju. Še posebej po sosedovi češnji, ko so plodovi dozoreli. Mati jih je imenovala kar – škorci!

Bili so tako revni, da otroci niso imeli niti prave žoge, temveč so jim jo starši naredili iz cunj.

Beti in Komet

Nekoliko se jim je družinsko finančno stanje izboljšalo, ko se je mati zaposlila v tedanji tovarni ženskega perila Beti, pozneje pa v Kometu. To je za sestro Vido pomenilo, da je lahko odšla v Koper na srednjo gospodinjsko šolo, Ivanki pa je usoda – podobno kot materi – namenila življenjsko poslanstvo šivilje.

»A po svoje je bil to lep poklic,« pojasnjuje Ivanka. »Dekleta smo se veliko družila, mnogo smo popevale, si same šivale obleke po modi, ki so jo narekovale filmske dive, si urejale pričeske, kot so jih nosila dekleta s filmskega platna. Celo salonarje z visoko peto sem si kupila in ponosno štorkljala z njimi po Metliki gor in dol. Ličila pa se dekleta tedaj nismo, ni bilo denarja za to.«

Lasten denar, pa čeprav sila skromen, ji je dal tudi nekaj več dekliške samozavesti. Predvsem pa sta bila tedaj pomembni dve veliki stvari, ki sta Belo krajino povezali s svetom. Po eni strani Radio Ljubljana, ki je prinašal novice in glasbo iz cele Slovenije, ter kino, ki je narekoval modo in kazal način življenja v daljnem belem svetu.

Avdicija v Metliki

Tedaj so se Metličani in okoličani prvič srečali z besedo avdicija. Na metliški glasbeni šoli jo je prirejal Radio Ljubljana. Ravnatelj Švigelj je radijskim delavcem obljubil, da bo zbral čim več metliških talentov, le-te pa bosta iz Ljubljane prišla preizkusit glasbenik Marjan Vodopivec in njegova tajnica Lili Pauer, pozneje poročena Krek. Z avdicijo sta nabirala glasbene talente za javno radijsko oddajo Pokaži, kaj znaš, ki je sicer potekala v Ljubljani, v prostorih Mestnega gledališča ljubljanskega. Čeprav je bila Ivanka znana kot dobra pevka, je ravnatelj na avdicijo ni povabil, ker je bil prepričan, da ima dovolj drugih dobrih talentov.

Ivanka in njena prijateljica pa sta si šli na svojo roko od blizu pogledat, kaj pravzaprav sploh to je – avdicija. Prav tedaj je tovariš Vodopivec ugotovil, da v Metliki ne bo nabral veliko novih talentov. Razočaran je vprašal ravnatelja, ali ima še kje koga, ta pa je v stiski pokazal kar na Ivanko. Ravnatelj ji je predlagal, naj zapoje Na oknu glej obrazek bled, Ivanka pa – spodbujena s pesmimi, ki jih je sestra prinesla s šolanja v Kopru – se je tovarišu Vodopivcu predstavila z dvema povsem posvetnima pesmima. S skladbo Johnny Guitar in z domačo Valovi šumijo. Slednja je bila tovarišu Vodopivcu še posebej všeč. Takole je šla:

»Valovi šumijo in pesmi pojo, mornarček pa dekle drži za roko,

al' ure hitijo, kot sanje beže, na bregu pa dekle si briše solze ...«

Skladbo je tehnik na hitro posnel in na traku je bila še lepše slišati kot v živo.

»Hvala, tovarišica, z avdicijo smo končali!« ji je rekel tovariš Vodopivec. »Kako uspešni ste, pa vas bomo obvestili po pošti.«

Sama v Ljubljani

Potem se je zavrtelo kot v sanjah. Ivanko so povabili na javno radijsko oddajo v Ljubljano, kjer je zmagala in iz preprostega šestnajstletnega dekliča je na mah postala slovenska zvezda. Tedaj je bil radio pomembnejši od vsake današnje televizije. Poslušali so ga z veliko vnemo tako rekoč vsi Slovenci, takšne pesmi, ki niso bile samo v partizanskem duhu, pa so še posebej vžgale. Sestrini Valovi so potem šumeli v Ivanki prav vse življenje.

»Vzemi me sabo, moj mali mornarček, s tabo preživela prav vsak bom viharček.

Midva spadava skupaj kot morje in vihar, da šla bi od tebe, ne reci nikdar.«

Da pa je bila po svoje pogumna, pove tudi to, da je šla tedaj sama prvič v Ljubljano, da je na radijske stroške celo prenočila v hotelu Soča in da sploh ni vedela, da jo lahko ob petju spremlja mali radijski orkester.

Ivanko so povabili na javno radijsko oddajo v Ljubljano, kjer je zmagala in iz preprostega šestnajstletnega dekliča na mah postala slovenska zvezda.

(D259: 58-59)