Afera pravoslavna cerkev: kako je beseda »izkoristil« postala politično orožje

V slovenskem političnem in medijskem prostoru smo že vajeni precej neenakomerne obravnave političnih akterjev. Nekateri se znajdejo pod drobnogledom javnosti zaradi vsake neposrečene besede ali retorične nerodnosti, medtem ko bistveno kompleksnejša vprašanja političnih povezav, gospodarskih interesov in upravljanja javnega premoženja pogosto ostajajo v ozadju.

(Pre)hitri sklepi

Kranjska afera, v središču katere se je znašel predsednik državnega zbora in stranke Resni.ca Zoran Stevanović, je zanimiv primer takšne dinamike. Njegova izjava, da je svojo drugo funkcijo v državi »izkoristil« za pridobitev donatorja za nakup zemljišča, je sprožila obsežen medijski in politični odziv. Toda ali je bila javna razprava res usmerjena v vsa bistvena vprašanja tega primera?

Teže izrečenih besed seveda ne gre zanemariti, še manj pa vprašanj, ki jih odpira morebitno posredovanje pri prodaji občinskega zemljišča. Po drugi strani bi bilo napačno celotno zgodbo interpretirati zgolj skozi eno izrečeno besedo in iz nje vnaprej izpeljevati dokončne sklepe o morebitni korupciji. Stevanovićevo izjavo je smiselno presojati tudi v luči njegovega položaja in pristojnosti občinskih organov, hkrati pa upoštevati vlogo potencialnega donatorja ter interese, ki se lahko prepletajo pri takšnih projektih.

Kletvica

Na prvi pogled gre za zgodbo o lokalnem iskanju rešitve za dolgoletno vprašanje pravoslavne verske skupnosti v Kranju. Analiza medijskega poročanja pa razkrije še drugo dimenzijo: selektivno interpretacijo Stevanovićevega narativa, medtem ko širša vprašanja političnih povezav in sumov koruptivnega ravnanja nekaterih drugih (nekdanjih) funkcionarjev pogosto ostajajo na robu javne pozornosti.

Do ključnega zapleta je prišlo na srečanju, ki ga je v Kranju organiziralo kranjsko srbsko kulturno-umetniško društvo Brdo. Srečanja sta se ob članih društva in predstavnikih verske skupnosti udeležila tudi predsednik državnega zbora Zoran Stevanović in kranjski župan Matjaž Rakovec. V sproščenem ozračju je Stevanović izrekel, da je drugo funkcijo v državi »izkoristil« za pridobitev donatorja za nakup občinskega zemljišča. Ob njem je bil tudi župan iz vrst SD, Matjaž Rakovec.

Analiza medijskega poročanja razkrije še drugo dimenzijo: selektivno interpretacijo Stevanovićevega narativa, medtem ko širša vprašanja političnih povezav in sumov koruptivnega ravnanja nekaterih drugih (nekdanjih) funkcionarjev pogosto ostajajo na robu javne pozornosti.

Besedni spopad

Po občinskem prostorskem načrtu je na zemljišču predvidena pokopališka dejavnost. Rakovec je dejal, da bi zemljišče lahko šlo na dražbo že februarja ali marca, da cene še ne more napovedati, a da se »da vse lepo zmeniti«. Posnetek nagovora, ki ga je očitno posnel eden od prisotnih na dogodku, je kmalu našel pot do uredništva komercialne televizije POP TV. Ta ga je objavila na začetku osrednje informativne oddaje in izjavo takoj umestila v okvir suma zlorabe položaja, korupcije oziroma trgovanja z vplivom pri vnaprej dogovorjenem nakupu občinskega zemljišča.

Stevanović je dan po objavi sklical izjavo za medije – kar na zemljišču, o katerem je bilo govora, ob Cesti Boštjana Hladnika v Kranju. V živo se je razvil oster besedni spopad med predsednikom državnega zbora in prisotnima novinarjema POP TV. »Dajte vi meni najprej predstaviti, kaj točno sem jaz naredil narobe,« je dejal in vprašal, v čem naj bi njegove besede predstavljale sum korupcije oziroma zlorabe položaja.

Vztrajal je, da je kot predsednik stranke zgolj opravil vlogo povezovalca – spoznal bogatega donatorja, ki je pripravljen pomagati skupnosti, ter ga povezal z občino in versko skupnostjo. Ko so novinarji vztrajali pri vprašanjih, ali so bili postopki predvideni tako, da bi se na javni dražbi zemljišče mimo drugih ponudnikov zagotovilo vnaprej izbranemu kupcu, je Stevanović novinarki POP TV neprizanesljivo zabrusil: »Lažete!« Vztrajal je, da nikoli ni pogojeval prodaje ali vplival na občinske organe ter da nima pred čim odgovarjati, saj se je dogodka udeležil kot strankarski voditelj in občan Kranja.

Zamolčane semantične zanke

Ko se glave ohladijo, je mogoče ugotoviti, da so se mediji obesili predvsem na pogovorno uporabo besede »izkoristiti«. V slovenskem jeziku jo je namreč mogoče interpretirati na več načinov. V slabšalnem smislu lahko pomeni koruptivno zlorabo, v nevtralnem ali pozitivnem pa zgolj izrabo priložnosti, poznanstva ali političnega kapitala, da se projekt premakne z mrtve točke.

Če bi Stevanović namesto izrečenega dejal, da je »svoj politični kapital uporabil za podporo iniciativi« ali da je »pripomogel k povezovanju skupnosti«, bi novinarji težje našli retorično izhodišče za očitke. Podobno bi bilo, če bi izjavil, da mu je položaj predsednika državnega zbora odprl vrata do vplivnih posameznikov, ki so pripravljeni pomagati lokalni skupnosti. Res pa je tudi, da semantična razlaga sama po sebi še ne odgovori na vprašanje, ali je bilo pri konkretnem projektu kakršno koli neprimerno vplivanje.

Dolgi postopki

V formalnem smislu je treba upoštevati tudi pristojnosti posameznih funkcionarjev. Predsednik državnega zbora nima pooblastil nad občinskim premoženjem Mestne občine Kranj. Ne more podpisovati pogodb o prodaji občinske zemlje, določati prodajnih cen ali sam spreminjati namembnosti zemljišča v občinskem prostorskem načrtu (OPN).

Če bi bila za izgradnjo cerkve potrebna sprememba OPN, bi ta zahtevala pridobivanje mnenj nosilcev urejanja prostora, javno razgrnitev in odločanje mestnega sveta, kar lahko traja mesece in mesece. Niti predsednik državnega zbora niti župan ne moreta sama odpraviti zakonsko predpisanih korakov. Tudi prodaja občinskega zemljišča praviloma ne more potekati zgolj z neposredno pogodbo, sklenjeno z vnaprej izbranim kupcem, pač pa zahteva ali javno dražbo ali javno zbiranje ponudb.

Dvojna merila

Trditev, da naj bi Stevanović s svojo izjavo že uredil prodajo zemljišča vnaprej izbranemu kupcu, je zato vprašljiva. Odsotnost formalnih pristojnosti sicer ne izključuje možnosti neformalnega vplivanja, vendar tudi sama izjava še ne dokazuje, da je do takšnega vplivanja prišlo.

Ko pri takšni izjavi predsednika državnega zbora vlečemo vzporednice z že izvedenimi kupovanji glasov na račun davkoplačevalcev, kot si jih je privoščila bivša vlada, pa dobimo še jasnejšo sliko. Pomislimo samo na skoraj 800.000 evrov vredni vozovnici za Alenko Bratušek in Roberta Goloba za predvolilno vožnjo na drugem tiru. Ali pa na kupovanje glasov v javnem sektorju z obvezno božičnico, ki ga je Golob v družbi ljubljanskega župana slovesno naznanil na lanski prednovoletni zabavi.

Razvpiti donator

Čeprav se je medijsko poročanje o Stevanovićevi izjavi izkazalo za predimenzionirano, je afera odprla tudi drugo, vsebinsko kompleksnejšo dimenzijo, ki so jo mediji večinoma omenili le mimogrede. Donator, ki naj bi po Stevanovićevih besedah zagotovil med 400.000 in 600.000 evrov za nakup zemljišča, je poslovnež Mladen Milanović, znan kot Kaja, iz Republike Srbske.

Milanović obvladuje poslovni imperij MG Mind, v Sloveniji pa je prisoten tudi prek gradbenega podjetja KPL in nakupa trgovskega dela Stožic. Poslovneža mediji povezujejo tudi s političnim vrhom Republike Srbske, med drugim z Miloradom Dodikom. Če naj bi zasebni kapital v višini več sto tisoč evrov omogočil gradnjo pravoslavnega verskega objekta, se je torej smiselno vprašati, kaj s tem pridobi donator oziroma ali gre res izključno za dobrodelnost.

Cenejša pot

Milanović je sicer leta 2018 na javni dražbi že kupil približno 1.500 kvadratnih metrov veliko zemljišče v Kopru in ga podaril pravoslavni cerkvi za gradnjo sakralnega objekta, a se je projekt nato zaradi prostorskih vprašanj zapletel. Kaže pa na to, da takšna praksa poslovneža ni nekaj novega.

Osrednji mediji so namesto resne analize vpliva tujega kapitala raje izbrali cenejšo pot: celotno zgodbo so zreducirali na napihnjen senzacionalizem okoli ene same Stevanovićeve izjave.

Ne nazadnje pa vključevanje takšnega kapitala v lokalne nepremičninske in sakralne projekte v Sloveniji odpira legitimna vprašanja o uresničevanju politične doktrine t. i. »srbskega sveta« in širjenju mehke moči tujih političnih akterjev v regiji. Vendar so osrednji mediji namesto resne analize vpliva tujega kapitala raje izbrali cenejšo pot: celotno zgodbo so zreducirali na napihnjen senzacionalizem okoli ene same Stevanovićeve izjave ter jo uporabili za strankarski obračun z zunanjim podpornikom aktualne desnosredinske koalicije.