Nasilje v Franciji se nadaljuje – zeleno rdeča intifada v zamahu

Andraž Šest
Vir: X, @Drew Pavlou

Nasilje v Franciji nikakor ne pojenja, kajti nasilje in razgrajanje se je spremenilo v uničevanje kulturnih spomenikov in množično ropanje trgovin. Končno se je oglasil francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je zadnjih štirinajst dni molčal ter pozival ljudi, naj se umirijo. Zdaj se je nasilje preselilo 400 m od Elizejske palače, kjer domuje sam predsednik, kar je verjetno vzpodbudilo reakcijo predsednika.

Kako in kdaj se bodo protesti končali, ni jasno, morda gre celo za znamenje novih časov, ki prihajajo v Evropi. Če se tradicionalne politične stranke ne bodo zoperstavile nasilju in divjanju koalicije skrajne levice in islamistov, potem tvegajo reakcijo skrajnih sil z desne. Nekoč so takšne skrajne koalicije že divjale po Weimarski republiki in prinesle na oblast režim, ki je Evropo pahnil v več kot desetletje teme. Francoska slaba finančna situacija, kjer zadolževanje ogroža celotno Francijo, je kot nalašč za takšen scenarij.

Požig mestne hiše v Limogeju in uničevanje kulturne dediščine

Protestniki so z uničevanjem javne lastnine, kot na primer šole, prešli na uničevanje in požig kulturne dediščine. Čeprav so se protesti začeli zaradi vladnih rezov v proračun in zaradi zmanjševanja sredstev za določene vladne programe, so ti prerasli v nenadzorovano nasilje, ki je prešlo v politično sporočilo. To je izrabila skrajna levica pod vodstvom Luca Melenchona skupaj z islamisti, ki so vzpodbujali nasilne proteste. Ne glede na to, da verjetno velik del sindikalnih protestnikov nasprotuje takšnemu nebrzdanemu uničevanju, bi se ti morali oddaljiti od nasilja.

V Limogeju so levičarski skrajneži skupaj z islamisti do tal požgali znamenito mestno hišo, ki je bila od leta 1975 razglašena za kulturni spomenik. Po vseh mestih ta koalicija protestnikov uničuje spomenike in simbole Francije; ne zaradi jeze, ampak gre za politično sporočilo. Skrajna levica še vedno verjame v svojo revolucijo na zahodu, za katero se bori že več kot sto let, medtem ko v islamističnih krogih sanjajo o ponovnem zavzetju Evrope. Kdor o tem dvomi, si lahko prebere gradivo Muslimanske bratovščine ali drugih islamističnih organizacij, saj so ta besedila na voljo vsem.

Islamistični krogi sanjajo o ponovnem zavzetju Evrope.

150 years old. Burnt to the ground by barbarians. https://t.co/UFcFzDIICr

Simbolika protestov – poziv k novemu padcu Bastilje

Če so sprva sindikalni protestniki vihteli francoske zastave in zastave sindikalnih zastav ter mirno protestirali po ulicah, kar sicer v tradiciji nasilne Francoske revolucije vključuje kakšen požgan kontejner in sem ter tja kakega pretepenega policista, so se protesti prelevili v orgijo – nasilja, požigov in ropanja. Pobudo je prevzela skrajna levica pod Melenchonom, ki je aktivno vzpodbujala nasilje in proteste ter s tem spremenila namen protestov. Javno so začeli pozivati k padcu Bastilje, kar je zanetilo prvo Francosko revolucijo, poziv k takšni simboliki pa je očiten

Šlo je namreč za direkten poziv k 'požigu' trenutne Francije in sistema oblasti, kar je skrajna levica namenoma razpihovala. To sicer ne pomeni, da ima ta podporo med francoskimi sindikati, saj je tudi sam Melenchon javno povedal, da se ne more več zanašati na tradicionalnega francoskega delavca. Zato je poudaril sprego skrajne levice in političnega islamizma za dosego socializma v Franciji, tako smo danes priča tamu delnemu poskusu nove revolucije in padca Bastilje.

I see Algerian flags. I see Palestinian flags. I see Communist flags. I see the Suriname flag. What I don't see is any French flags... https://t.co/mfyK2IOpN1

Zastave Palestine so danes postale simbol političnega islamizma, ki izkorišča Palestince za svoje cilje, enako velja za skrajno levico. Aktivisti, zbrani v več huliganskih skupinah, kot na primer Antife, ki meji že na teroristično organizacijo, mahajo s komunističnimi in džihadističnimi zastavami istočasno z zahtevo po padcu režima. Mešanica skrajne komunistične simbolike, pomešane z zastavami Hamasa in Hezbolaha, so dovolj povedne, da bi morale alarmirati vse varnostne agencije po Evropi.

Zastave Palestine so postale simbol političnega islamizma, ki izkorišča Palestince za svoje cilje.

Prvo vprašanje – toleranca do skrajno levih in islamističnih skupin

Najprej se je treba vprašati, ali bi varnostni organi tolerirali takšno nasilje skrajno desnih skupin in recimo nogometnih navijačev? Ali bi oblasti tolerirale, če bi neonacisti ali neofašisti požgali mestno hišo v Lyonu? Razbijali in ropali trgovine, pretepali mimoidoče ter uničevali gasilska in reševalna vozila? Zelo verjetno je odgovor nikalen, takšne skrajne skupine z desne bi se namreč srečale z vso močjo državnih represivnih aparatov.

Kar je normalno in bi moralo biti normalno tudi v primeru skrajno levega in islamističnega nasilja. Nikakor ne morejo držati izgovori, s katerimi se krivi le nekaj odstotkov protestnikov, medtem ko naj bi bili ostali mirni. Ali bi torej tolerirali, če bi se med proteste 'za življenje' pomešale skrajno desne skupine, ki bi na primer požgale magistrat in izropale Centromerkur, organizatorji pa bi v izgovor povedali, da gre le za nekaj zanesenjakov? Pomislimo, da je v Franciji bistveno hujša situacija kot omenjen primer.

Drugo vprašanje – toleranca medijev 

Mediji se zelo trudijo, da bi celotno situacijo predstavili kot normalen in običajen protest. Kot protest, kjer so dijaki nezadovoljni s šolskimi potrebščinami in želijo več učiteljev. Vsekakor je bil prvi razlog nezadovoljstvo s šolskim sistemom, kjer so dijaške in študentske organizacije pristopile k sindikalnim zborovanjem in prekinile pouk. Toda ni ostalo pri zaporah cest in bojkotu pouka, ampak se je celotna situacija prelevila v orgijo nasilja in uničevanja.

Mediji se zelo trudijo, da bi celotno situacijo predstavili kot normalen in običajen protest. 

Takoj so ven prišli posnetki požiganja šol, nesmiselnega podiranja dreves, uničevanja javnih spomenikov, napadov na učitelje in še več. S klici 'alahu akbar' in džihadističnimi zastavami, te so bile pomešane še s komunistično ikonografijo, so pozvali k revoluciji in uničenju francoske republike! In ne slepimo se, Melenchon že dolgo poziva k novi socialistični republiki. Toda mediji se obnašajo kot da gre za čisto običajen proces nekoliko bolj nezadovoljnih mladeničev, ki jih jezi slaba kvaliteta učnega programa in uporaba solzivca.

Medijsko zatiskanje oči in sprejemanje dane situacije – namesto stroge obsodbe nasilja in poziva varnostnim organom za ostrejše delovanje – celotno situacijo še vzpodbuja.

Tretje vprašanje – toleranca do financerjev aktivistov

Kako bi oblasti, varnostni organi in mediji reagirali, če bi nekateri milijarderji financirali nasilne proteste neonacistov, ki bi si zadali za cilj sistemske politične in ekonomske spremembe? Francija, ki je sicer vajena nasilnih protestov proti oblasti, bi morala močno paziti, da se celotno gibanje ne prelevi v revolucionarno. Leta 1958 so v Franciji potekali skrajno desni protesti, ki so skoraj vrgli vlado zaradi nasprotovanja dekolonizaciji Alžirije, le desetletje kasneje leta 1968 pa je proteste prevzela skrajna levica, ki je ravno tako skoraj z oblasti vrgla vlado. Skrajna levica ima danes še vedno enake namere, ki jih niti ne skriva, pooseblja pa ga eden najbolj zagrizenih skrajnih levičarjev Luc Melenchon.

Klice k razredni vojni vzpodbujajo milijarderji, kot so Neville Roy Singham, ki je orožje Komunistične partije Kitajske, James Fergie Chambers in George Soros ter Alexander Soros. Na stotine milijonov se je prelilo v skrajne leve organizacije, v zadnjem času tudi islamistične in okoljske skupine. Chambers trenutno sedi v španskem priporu, saj so ZDA zanj izdale nalog za izročitev zaradi pranja denarja, namere za povzročanje uličnega nasilja in razgrajaštva.

Chambers naj bi zagotovil 7,5 milijona USD palestinskim organizacijam, med drugim tudi teroristični organizaciji Hamas. Vse skupaj gre za okoli 50 skrajno levih skupin, komunističnih, socialističnih in islamističnih, ki so prejele denar od omenjenih akterjev. Vprašanje je, kdaj bodo varnostne agencije in državne nadzorne institucije začele preverjati takšne transakcije enako kot mafijske ali teroristične transakcije. Milijarderji, ki financirajo nasilne organizacije, ki se zavzemajo za nasilne padce demokratičnih oblasti, bi morali imeti prepoved delovanja. Zakaj bi namreč morali tolerirati financiranje našega uničenja, razdora, nasilja in vmešavanja v volitve? Ali nismo vzpostavili demokratične in ustavne mehanizme, da se takšnim scenarijem izognemo?

Chambers naj bi zagotovil 7,5 milijona USD palestinskim organizacijam, med drugim tudi teroristični organizaciji Hamas. 

Četrto vprašanje – toleranca izrabe palestinske zastave

Gaza je postala simbol novega rdeče-zelenega vala in eden izmed novih temeljev socialističnega protizahodnega boja. Izrael je po drugi strani postal simbol zahodnega neoimperializma in rasizma ter zato država, ki jo je treba uničiti, podobno kot zahodne liberalne demokracije. Čeprav zeleno-rdeča sprega nima smisla, saj so njune ideje na popolnoma nasprotnih si bregovih, gre za skupno doseganje cilja, kot na primer protihitlerjanska koalicija med Churchillom in Stalinom, kjer je bilo obema od začetka jasno, da ne predstavljata kompatibilnih sistemov.

Težava sicer ni v tem, kaj si nekdo predstavlja pod zastavo Izraela ali Palestine, ampak, kaj nekdo počne na ulicah zahoda v imenu te zastave. Pomislimo namreč, da že nekaj let toleriramo nasilje po zahodnih mestih, ki ga je prinesla palestinska zastava pod taktirko rdeče-zelene koalicije. To sicer ni zamisel vlade v Ramali, ampak skrajnih skupin v Evropi, ki Palestini le škodijo in ji z razgrajanjem po zahodnih mestih niti najmanj ne pomagajo. Toda klic po intifadi v Evropi prinaša palestinizacijo, ki se bo počasi prelevila v nasilje in morda še kaj hujšega. Kdo bi si predstavljal pred dvajsetimi leti, da bodo božične sejme krasile protiteroristične ovire?

Treba se je vprašati, ali bi zahodni mediji, lokalne vlade in policija tolerirali, če bi na tisoče nasilnih protestnikov požigalo in vzganjalo nasilje pod judovskimi emblemi in izraelskimi zastavami po ulicah evropskih mest? Ali bi Macron čakal tri tedne, da bi podal prvo izjavo? Ali bi mediji pisali le o nezadovoljstvu protestnikov z javnimi knjižnicami, če bi ti pod izraelsko zastavo požgali mestno hišo v Limogeju in zahtevali novo evropsko Hagano?

Klic po intifadi v Evropi prinaša palestinizacijo, ki se bo počasi prelevila v nasilje in morda še kaj hujšega.

Evropa, zbudi se

Evropa se mora zbuditi, sicer jo bo zbudila rdeče-zelena ekstremistična koalicija, ki je zdaj svoje aktivnosti razširila še na Belgijo in Italijo. Če bo takšna situacija postala normalna, potem se bo celoten kontinent premaknil v cono nestabilnosti, kjer se bodo posamezne skupine borile za prevlado. To se zgodi takrat, ko zaupanje v državne in varnostne institucije izhlapi, saj ljudje ne zaupajo več, da jih lahko varujejo vlada, policija in sodišča. Ravno Weimarska republika je bila primer totalnega nezaupanja v državo, svojo moč pa so v roke vzele skrajne komunistične, nacionalsocialistične in monarhistične skupine, ki so med seboj bile ulične boje. Na koncu ljudje zahtevajo ponovno vzpostavitev reda, ta čast pa pripade najmočnejšemu ponudniku.

Evropske tradicionalne stranke se morajo končno umakniti od norosti, kot je na primer poslušanje izpadov profesionalnih skrajnih aktivistk, kot je Greta Thunberg v Evropskem parlamentu. Toleranca do političnega islamizma ter vseh ostalih ekstremov tako na levi kot na desni se namreč mora končati. Zahodnjaki so dosegli izjemno stopnjo bogastva, civiliziranosti in napredka, zato jim tega nima nihče pravice vzeti. Na kratko, ljudje imajo pravico živeti brez slabe vesti.

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Napadena Francija: požari, spopadi s policijo in uničevanje javnih ustanov
  • 17. 10. 2026
Invazija ilegalnih migrantov in kapitulacija mejne kontrole na španski Ceuti
  • 31. 07. 2026
P. dr. Andraž Arko: Film kot pot do ljudi
  • 18. 10. 2026