Ameriška blokada Irana in igra vzdržljivosti – Iran prosi za preklic blokade

Ameriška blokada Irana se nadaljuje že tretji teden, medtem ko si obe državi poskušata z diplomatskimi prijemi zagotoviti prednost v prihodnjih pogajanjih. ZDA imajo cilj ekonomsko izčrpati Iran, medtem ko je iranski cilj zavlačevanje z upanjem direktne pomoči s strani Kitajske in Rusije. Oba načrta sicer delujeta nasprotno, toda oba imata strateški smisel. Vprašanje je le, katera država je pripravljena vzdržati dlje. V tem trenutku kaže, da so ZDA pri izčrpavanju Irana uspešnejše, kajti Iran je ravno danes ZDA zaprosil za prekinitev blokade v zameno za iransko prekinitev blokade. Ameriški predsednik Trump je povedal, da blokada ne bo umaknjena, dokler se Iran ne odpove razvoju nuklearnega orožja, vendar uradnih izjav še ni.

Ameriška strategija izčrpavanja

ZDA blokirajo Hormuško ožino z namenom pritiska in izčrpavanja iranske ekonomije, ki je odvisna od nafte in naftnih proizvodov. Iran je imel zelo malo kapacitet za shranjevanje neprodane surove nafte in naftnih proizvodov. Ocene se gibajo med najbolj pesimističnimi 13 dnevi in najbolj optimističnimi 20 dnevi. Vsekakor drži eno ali drugo, kajti Iran se sooča s pomanjkanjem uporabnih shranjevalnih tankov in bazenov, zato se, kot poroča Wall Street Journal, lotevajo shranjevanja v kapacitetah, ki so ali zastarele ali neprimerne za shranjevanje surove nafte in njenih izdelkov.

Iran zato uporablja kamionske cisterne, zastarele in zarjavele kapacitete, ki so bile že uradno odpisane, ladijske kontejnerje, odslužene tankerje, železniške cisterne in vagone za razsuto blago itd. Iran načrtuje prevoz nafte po tirih do Kitajske, vendar so ti neprimerni za ta namen in nimajo pretovornih kapacitet. Iran je prav tako že napolnil svojo črno floto tankerjev z več kot 160 milijoni sodčkov. ZDA so se zato lotile ustavljanja praznih tankerjev še preden ti priplujejo do iranskih pristanišč. S tem preprečijo, da bi Iran napolnil prazne tankerje in tako sprostil prostor za dodatno surovo nafto. Iran se namreč boji, da bi se ugasnjena 30 let stara vrtina napolnila z vodo, s čimer bi bila ta za vedno uničena.

ZDA preprečujejo Iranu, da bi ta napolnil prazne tankerje in tako sprostil prostor za dodatno surovo nafto.

Druga ameriška strategija je upad prihodkov od prodaje nafte in nezadovoljstvo iranskega prebivalstva. Plače že zaostajajo, zadnji mesec Farvadin, ki je med 21. marcem in 20. aprilom, večina zaposlenih Irancev še ni dobilo plač. Banke, podjetja, obrtniki in vse do prodajalcev na tržnicah imajo tako majhen delež prodaje, da je nezadovoljstvo vedno večje. Nezadovoljni so tudi člani Basidžev in šiitskih milic, ki za razliko od članov iranske Islamske republikanske garde (IRGC) ne prejemajo plač, oziroma njihove plače zaostajajo. To vodi v spor med režimskimi elitami, pri čemer ZDA upajo, da bo ta globok in bo posledično prinesel bolj naklonjene voditelje ZDA.

Četudi iranski režim to vojno preživi, se bo znašel v situaciji, ko se bo moral soočiti z nezadovoljnim prebivalstvom, jezo zaradi množičnih zapiranj in eksekucij, razsutim gospodarstvom, podivjano inflacijo in dejstvom, da bodo morali pred kompenzacijo domačega prebivalstva poplačati dolgove do Rusije in Kitajske za vojaško opremo, ki so jim jo dobavili med vojno. To bo pomenilo podaljševanje agonije, zato se lahko Iran znajde v bolj nevarni situaciji za časa miru kot za časa vojne. Iranski režim je postal še bolj radikalen med vojno, vendar je po ocenah znotraj Irana postal še bolj nepriljubljen.

WTF, kaj se dogaja ?
Objava ob 15.45 po našem času.
Ali Trump laže, je v Iranu res tako hudo ?

Trump:
"Iran nas je pravkar obvestil, da so v "stanju kolapsa".
Želijo, da čim prej "odpremo Hormuško ožino", medtem ko oni poskušajo ugotoviti kdo dejansko vodi Iran" pic.twitter.com/GdeLx5BrMr

— ☃️Sergij☢️ (@2021m2021) April 28, 2026

Iranska strategija zavlačevanja

Ta strategija je morda nasprotna realnosti iranske šibke ekonomije, upadom prihodkov iz nafte in neizplačila plač. Toda iranski pogled na svet izhaja iz vzdržljivosti v časih krize, kar je nekoč pridigal tudi Homeini. Človeške žrtve so del mučeništva, težke življenjske razmere pa so preizkušnja pred Bogom, čeprav to ne velja za pripadnike iranskih teokratskih elit in IRGC. Ali ta pogled z njimi deli večina iranskega prebivalstva, bomo videli po vojni.

Kot je pridigal Homeini: človeške žrtve so del mučeništva, težke življenjske razmere pa so preizkušnja pred Bogom. Toda to ne velja za pripadnike iranskih teokratskih elit in IRGC.

Iran računa na pomoč Kitajske in Rusije v orožju, ki bo okrepila obrambne sisteme države pred morebitnimi novimi napadi ZDA. Kako dobro je Iran izkoristil premirje za nameščanje kitajskih oborožitvenih sistemov in kako hitro je uspel proizvesti nove iz kitajskih komponent, zaenkrat ne vemo, jasno pa je, da Kitajska preko Pakistana in morja dostavlja tako orožje kot komponente. Dokazi so bili zbrani, ko so ZDA med zasegom ladje Touska odkrili kemične komponente za izdelavo balističnih raket. Vprašanje, ki se v tem primeru zastavlja, je, koliko časa bo Kitajska še financirala iransko oboroževanje, predvsem če se Iran ne bo približal vsaj delnemu pozitivnemu iztržku.

Največje iransko upanje je pritisk na EU, ki bi posledično pritiskala na ZDA. Deloma so tu že bili uspešni, saj je Iran odprl zelo uspešne diplomatske kanale s španskim predsednikom Sanchezom in irsko vlado. Toda upanje, da bi Francija močneje pritiskala na ZDA, se je izkazalo za jalovo, kajti francoski predsednik Macron in njegov zunanji minister Jean-Noël Barrot sta bila sicer polna kritik do ZDA, vendar en in drug vztrajata, da se mora za končanje pomorske blokade Iran odpovedati izdelavi nuklearnega orožja in bogatenja urana. Podobno se je izrazil tudi nemški kancler Merz. Zato se je Iran usmeril k Pakistanu in Omanu, ki sta iranska zaveznika, čeprav Pakistan tega javno ne priznava. Pakistanski zunanji minister se je odzval z nejevoljo ob iranski odpovedi mirovnih pogovorov, medtem ko omanska politika nima veliko manevrskega prostora za vplivanje na ZDA.

Močno iransko upanje je bila Rusija in Vladimir Putin, saj je zavezništvo med državama trdno že od Homeinijeve revolucije. Toda Rusija je šibka, ne glede na večanje prihodkov zaradi višanja cen nafte. Ukrajina je Rusiji naredila dovolj škode na energetski infrastrukturi, da je Rusija omejila izvoz naftnih izdelkov in gnojil, kar je okrnilo prihodke, ki bi se sicer morali povečati. Enako se Rusija še vedno ukvarja z Ukrajino, kjer nikakor ne zmore narediti resnega vojaškega preboja. Še huje, ruske sile v Afriki so pravkar doživele hud poraz in izgubile proti džihadističnim organizacijam, ki so jih pregnale iz delov Malija. Rusija zaenkrat lahko ponudi podporo pri glasovanjih v Združenih narodih in diplomatsko podporo, več od tega pa ne zmore.

Ruske sile v Afriki so pravkar doživele hud poraz in izgubile proti džihadističnim organizacijam, ki so jih pregnale iz delov Malija. 

Najbolj verjetna iranska strategija je ponudba, kot je bila današnja, za umik obojestranske blokade Hormuške ožine. V tem primeru bi Iran dobil največ, saj četudi bi se zavezal, da ne bo bogatil urana ali širil balističnega programa, je verjetnost kršenja sporazuma velika. Ravno to je bila težava sporazuma JCPOA, ko je Iran navkljub zavezam o neširjenju jedrskih in raketnih kapacitet oboje kršil in postal ena najbolj oboroženih držav v regiji. Zahod po kršenju sporazuma ni bil pripravljen storiti ničesar. To bi bila dejanska zmaga Irana v tem konfliktu, če bi seveda režim preživel notranje spore in nezadovoljstvo domačega prebivalstva.

Višanje cen goriv

Iran upa na svetovni pritisk, ki ga ustvarjajo cene nafte. Vedno več držav, predvsem tiste v Aziji, čutijo posledice dražjih goriv. Za razliko od EU imajo azijske države dobro pokritost s strateškimi rezervami, medtem ko je Evropa v tem segmentu šibkejša. Zato so evropske države nekoliko bolj nervozne ob nadaljevanju vojne, saj so zaradi lastnih politik prodale energetsko suverenost. Kot kaže, je najbolj na udaru letalska industrija, saj je pomanjkanje kerozina najbolj akutno, medtem ko se v ostalih industrijah cene goriv še ne poznajo tako močno. Cene indeksov namreč še vedno niso dosegle tistih iz leta 2022 ali pa iz 2008. Bolj skrbi napoved, da naj bi se ob nadaljevanju blokade cene dvignile višje od tistih leta 2008, toda tudi terminske pogodbe se za poletje 2026 gibajo okoli 100 USD in 110 USD na sodček za zahodno teksaško nafto in brent. Brent je trenutno celo za 7% cenejši kot v prvem tednu aprila.

Izstop Združenih arabskih emiratov iz OPEC in OPEC+

Bolj je udarila novica, da se Združeni arabski emirati umikajo iz OPEC in OPEC+ s 1. majem. Minister za energijo Suhail al-Mazraui je povedal, da bodo od sedaj naprej ZAE sami nadzirali politiko črpanja nafte in njenih rezerv. Iz stališča Emiratov, ki sicer niso tako odvisni od črpanja nafte, kot na primer Iran, Irak, Savdska Arabija, Rusija itd., nameravajo slediti politiki in prilagajanju lastnih potreb v časih krize.

Združeni arabski emirati se umikajo iz OPEC in OPEC+ s 1. majem. 

ZAE se ne morejo ozirati na ostale članice OPEC, ampak le na lastne ekonomske potrebe. Nacionalno naftno podjetje ADNOC pravi, da so kot članica OPEC črpali okoli 30% manj nafte kot to narekujejo dolgoročne zmogljivosti, ob začetku vojne pa celo 44%. Zanimivo bo opazovati, ali je odločitev ZAE povezana tudi z regionalnim tekmecem Savdsko Arabijo, s katero so že najmanj dve leti v neformalnem sporu. ZAE, ki so bili sicer tesni zavezniki Savdijcev v OPEC, so s svojo odločitvijo ošibili trdnost savdskega vpliva v organizaciji. Lahko se namreč tudi zgodi, da bo izstopila še kakšna članica.

Odločitev ZDA

ZDA še niso formalno podale odločitve na iransko ponudbo za vzajemno odblokado Hormuške ožine. Zelo verjetno bi bila strateška napaka ZDA, če bi zdaj popustili, saj je iranska ekonomska situacija slaba, zmanjkuje jim kapacitet za hrambo nafte, državna blagajna pa je prazna. Če bi zdaj ZDA stopile korak nazaj, potem bi lahko govorili celo o iranski delni zmagi.

ZDA morajo po drugi strani vzdržati pritiske evropskih partneric in domačih podjetij zaradi višanja cen nafte. Ravno tako je v ameriški politiki pomembno javno mnenje, ki vpliva na vmesne volitve kongresnikov, ki lahko premoč Republikanske stranke prevesijo v drugo, proti-trumpovsko stran. Toda Iran ima dnevni manko bencina v primerjavi s proizvodnjo, saj kapacitete niso zmožne rafiniranja, kar bo najbolj udarilo prebivalstvo. V tem trenutku je za ZDA najbolj smiselna nadaljna blokada Hormuške ožine, pritisk na iransko ekonomijo in potrpežljivost.