Kavč, boti in »štirikrat proti« – nedeljski štab levice, ki se še vedno imenuje civilna družba

Če bi včeraj, v nedeljo, 4. oktobra, za nekaj minut odprli 12-urni maraton Inštituta 8. marec, bi dobili precej dobro sliko slovenske aktivistične levice v malem. Na kavču Nika Kovač, okoli nje pa po tekočem traku aktivisti, vplivneži, novinarji in uredniki. Seveda samo tisti pravi. Nekdo od ekipe sproti »reže material« za družbena omrežja, drugi nosi hrano, tretji deli majice »Tarča politične policije«, zunaj prostovoljci raznašajo letake. Malo kviza, malo smeha, malo objemanja, precej alarmov, vmes pa ves čas ista navodila podpornikom – delite povezavo, dajte na 'story', pokličite ljudi, aktivirajte se, pojdite na teren in – saj veste – štirikrat 'proti'.

Že kulisa je poskrbela za prvo šalo. Za kavčem je sprva visel plakat iz neke prejšnje bitke: »ZA javno RTV. ZA delavce in delavke. ZA povezano skupnost.« Tokrat je bilo treba biti štirikrat PROTI. Po nekaj minutah je plakat izginil iz kadra. Očitno je bilo treba aktualizirati tudi scenografijo.

Prvi gost je bil predsednik Društva novinarjev Slovenije Gašper Andrinek. Z Niko Kovač sta govorila o napadih na novinarje, pritiskih na medije, neodvisnosti in mladih novinarjih. O ironiji tega pogovora smo na Domovini že pisali – dva dni po tem, ko je Svetlana Makarovič novinarki Planet TV Sari Grobelšek pred kamerami zabrusila »Bodi tiho, ker si neumna«, se je na kavču včeraj nista spomnila niti z eno samo besedo. Toda Andrinek je bil šele uvod. Bolj kot je čas tekel, bolj je postajalo jasno, da sploh ni treba iskati skrivnega štaba, zakulisnih navez ali teorij zarote. Vse je bilo pred kamero. Dvanajst ur. In če komu še vedno ni jasno, zakaj se del javnosti ob izrazu »neodvisna civilna družba« začne nasmihati, je bil včerajšnji program skoraj izobraževalna oddaja.

Če bi kdo po naključju odprl prenos v živo, bi verjetno potreboval nekaj minut, da bi ugotovil, ali gleda nedeljski čvek ali politično oddajo. Toda po dvanajstih urah je bilo precej težko ugotoviti, kaj ta tako imenovana civilna družba počne drugače od politične stranke. Ima svoj začrtan ideološki nazor, svoje nasprotnike, svoje slogane, svoj teren, prostovoljce, vplivneže, medijske zaveznike, komunikacijsko ekipo in predvsem zelo jasna navodila volivcem.

Po dvanajstih urah je bilo precej težko ugotoviti, kaj ta tako imenovana civilna družba počne drugače od politične stranke.

Najprej te prestrašimo, potem te aktiviramo

Kdor zadnje mesece spremlja aktivnosti Inštituta 8. marec, je scenarij že videl. Nekaj je zelo narobe. Še dve objavi in močno je ogrožena demokracija. Nato resno svarilo – »to se lahko jutri zgodi tudi vam«. Marca so svoje podpornike vabili v posebno akcijsko skupino za Facebook in Instagram. Vsak dan bi dobili SMS, v katerem bi bila neposredna povezava do objave, ki bi jo po navodilih všečkali, delili in komentirali. Potem je prišla »politična policija«. Potem »kršene pravice«. Potem »orodja avtoritarne politike«. Potem »razkroj Slovenije«. Potem »rdeči alarm«. In nato vedno isti recept. Deli. Komentiraj. Pokliči prijatelja. Pridi na teren. Podpiši. Glasuj. Doniraj.

Skratka, če bi to počela politična stranka, bi temu rekli mobilizacija volilne baze. Ker to počne Inštitut, je očitno nekaj bolj plemenitega. Včeraj smo ta sistem gledali v živo. Kovačeva je povedala, da njihovi prostovoljci delijo letake v več kot 30 mestih, čez vikend pa so prisotni v več kot 50 krajih.

Kovačeva je povedala, da njihovi prostovoljci delijo letake v več kot 30 mestih, čez vikend pa so prisotni v več kot 50 krajih.

Jaša Jenull je ljudi spodbujal, naj ne sedijo doma, ampak naj vzamejo letake, naredijo objavo, pokličejo koga in ga prepričajo. Pozor! Prepričajo, da prihajajočo nedeljo glasuje 'proti'. Na kavču so se tekom dneva zamenjali vsi ključni operativci levice.

Helena Milinković, predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija, je po pogovoru o javni radioteleviziji gledalce pozvala, naj gredo na referendum in obkrožijo štirikrat 'proti'. Ne enkrat proti – za RTV prispevek. Štirikrat 'proti'! Če bi isto logistiko opisovali pri SDS, SD, Levici ali NSi, bi brez težav uporabili izraz politična kampanja. Pri Inštitutu naj bi bili nekoliko previdnejši. Tam je to civilna družba, katere podpornike nagovarjajo tako imenovani neodvisneži.

Potem je na kavč sedel Jaša Jenull in pravzaprav ponudil najbolj pošten opis dela te scene. Ko ga je spletna ustvarjalka Sara Povše vprašala, kje naj se mladi sploh informirajo o politiki, ji je med drugim priporočil svoj petkov spletni pregled tedna. Imenuje ga »Petkova propaganda«. Jenull je pojasnil, da ne trdi, da gre za povsem objektivno poročanje, saj stvari predstavlja s svoje perspektive. Pošteno, Jaša! Povšetova, ki jo njeno občinstvo pozna predvsem iz video vsebin o odnosih, spolnosti in intimnosti, je v pogovoru nehote pokazala tudi, zakaj je povezovanje aktivizma z vplivneži tako učinkovito. Povedala je, da težko sama preveri vse informacije, da človeku pač zaupa, in priznala: »Jaz, ko vidim neko stvar na internetu, jaz si takoj mislim, da je res.« Nič nenavadnega. Tako deluje velik del uporabnikov družbenih omrežij. Prav zato pa je zanimivo, kdo potem sede nasproti njih in jim razloži svet.

In začelo se je Jenullovo predavanje. O Janši, NSi, Madžarski, privatizaciji, socialnih pomočeh, migrantih, kapitalu, parlamentarnih preiskavah in referendumih. Povšetova je v nekem trenutku povedala, da dolgo ni mogla verjeti predstavi, da se politični nasprotniki res dobivajo na sestankih in razmišljajo, kako bodo nekoga, po njenem izrazu, »zjebali«. Vprašala je: »Je to dejstvo?« Jenull ji je odgovoril: »Absolutno. Oni imajo sestanke.« Nato je začel opisovati, kako naj bi politični nasprotniki razmišljali o tem, kako nevladne organizacije utišati in jim z odvzemom financiranja »pokazati, kje jim je mesto«.

V pogovoru za to ni ponudil dokaza. Toda zgodba je bila že narejena. Najprej vprašanje, nato gotov odgovor, potem interpretacija namenov ljudi, ki jih ni bilo v prostoru, in na koncu politična mobilizacija. To je precej zanimivo za organizacijo, ki toliko govori o propagandi in manipulacijah.

Jenull je pojasnil, da ne trdi, da gre za povsem objektivno poročanje, saj stvari predstavlja s svoje perspektive.

Repovž na kavču: novinar, urednik ali aktivist?

Če je bil Jenull zabaven, je bil odgovorni urednik Mladine Grega Repovž že bolj poučen. Bližina Mladine aktivistični levici se namreč ni pokazala šele na včerajšnjem kavču Inštituta 8. marec. Intenzivno jo lahko spremljamo vsaj od leta 2020, ko so petkovi protivladni protesti, Jaša Jenull in pozneje Nika Kovač postali stalni junaki njenega političnega sveta. Včeraj je bilo novo predvsem to, da se ni bilo treba prebijati skozi uredniške komentarje in naslovnice. Odgovorni urednik je preprosto sedel med aktivisti in sam pokazal, kako malo distance je vmes še ostalo. Kako malo – ali nič. Nika Kovač je bila leta 2021 Mladinina osebnost leta – »aktivistka, ki je skupaj s prijateljicami in prijatelji premagala Janeza Janšo«. Repovž je leto pozneje sam pisal, da so morale najmočnejše progresivne nevladne organizacije zaradi »višjih ciljev« nekoliko nežneje obravnavati Golobovo vlado. Višji cilji. Ko so naši na oblasti, malo bolj nežno. Ko niso naši, aktivirajmo civilno družbo. Ne pravim tega jaz, to je razlagal Repovž.

Letos so Mladinini Borut Mekina, Nika Kovač, Filip Dobranić in izraelski strokovnjak Achiya Schatz skupaj delali pri zgodbi Black Cube. Včeraj je Kovačeva Repovža na kavču spomnila, da sta pri tem »intenzivno sodelovala«. In kaj sta nato analizirala? Med drugim tudi, zakaj »prava, čista levica« ne prepriča dovolj ljudi. Človek za trenutek pozabi, da posluša odgovornega urednika medija, ne stratega političnega tabora.

Iz minute v minuto postaja vse bolj zanimivo. Repovž sede nasproti Hani in Suki, nekdanjima tekmovalkama Sanjskega moškega, danes aktivistkama Inštituta 8. marec. Pogovarjali se bodo o aktivizmu. Predstavijo se. Suki, dve leti v aktivizmu. Hana, podobno. Repovž? »Z aktivizmom sem se v bistvu srečal leta 2001, ko sem postal predsednik Društva novinarjev Slovenije.« Hvala, Grega. Res. Včasih novinar dve uri išče dober citat. Potem pa pride sogovornik in sam napiše polovico članka. Predsedovanje Društvu novinarjev Slovenije je torej po Repovževi lastni terminologiji začetek njegovega aktivizma. Nato mladima aktivistkama razlaga, kako se zdaj borita proti profesionalnim politikom, velikemu denarju in botom. In tukaj se začne prava burleska.

Človek za trenutek pozabi, da posluša odgovornega urednika medija, ne stratega političnega tabora. 

Če te pohvali, je človek. Če te kritizira, zna biti robot

Hana in Suki sta razlagali o grdih komentarjih. Če drži, kar sta povedali – žaljivke, grožnje, poniževanje zaradi videza – je to res ogabno in tega ne bom relativizirala. Človek, ki ženski grozi ali jo obklada s seksualnimi žaljivkami, ni kritik, ampak primitivec. Težava je, da je med pogovorom kategorija »napad« začela kipeti kot kvašeno testo. Repovž je pojasnil, da je na drugi strani »aparat«. Za aparatom pa denar. Oblast. Organizacija. Nato smo izvedeli, da je »večina« komentarjev generirana z umetno inteligenco. Malo pozneje se je ta številka prepolovila na pol. Kako so to ugotovili? Nismo izvedeli.

Ampak logika je bila čudovita. Hana in Suki pravita, da ju ljudje v resničnem življenju pogosto pohvalijo. Ko pa odpreta internet, je negativnosti ogromno. Sklep? Internet ni resnično življenje (s čimer se sicer strinjam). Tam so dejavni boti. Aparat. Roboti. Da poenostavimo po Repovževo in Kovačevo. Če neka gospa pristopi do tebe na ulici in reče »super delaš«, je to javno mnenje. Če nekdo pod objavo napiše »ne strinjam se z vami«, najprej preverimo, ali ima matično številko. Ker, pozor! Če zapiše komentar, ki ne potrjuje aktivizma – je robot, če jima pa kot Kovačeva reče – »hudi sta«, pa za komentarjem stoji pravi človek.

Ko so obdelali bote, robote in aparat, se je začela še seansa terapevtske skupine. Nika Kovač Hani in Suki pove, kako sta krasni, pogumni in pametni, koliko sonca prinašata in kako dobri osebi sta. Mi smo dobri ljudje. Mi se borimo za prave stvari. Ljudje, ki nas v živo poznajo, nas imajo radi. Na spletu pa je ogromno grdih odzivov. Ergo: aparat. In to je morda največji problem Inštituta 8. marec danes. Ne njihove politične ideje. Do njih imajo vso pravico. Problem je, da so ustvarili okolje, v katerem je vedno težje sprejeti možnost, da jih nekdo normalen, resničen in popolnoma neplačan preprosto ne mara. Da nekdo misli, da pretiravajo. Da je nekomu njihova politika zgrešena. Da se komu zdi Nika Kovač politična aktivistka in ne navadna državljanka, ki se »pro bono« bori za pravice vseh. Da nekdo meni, da Mladina ni neodvisen opazovalec, ampak del istega ideološkega tabora. To niso napadi. To je politika. In če vstopiš v politiko, dobiš tudi kritiko. Ne samo srčke.

Če neka gospa pristopi do tebe na ulici in reče »super delaš«, je to javno mnenje. Če zapiše komentar, ki ne potrjuje aktivizma – je robot.

Prav zato je zanimiv kontrast z njihovo komunikacijo zadnjih mesecev. Če bi sodili po objavah Inštituta, je Nika Kovač skoraj neprestano tarča, napadena, ogrožena, nekdo jo želi utišati, skupnost pa mora znova stopiti skupaj. Včeraj pa je dvanajst ur samozavestno vodila politični maraton, se smejala na kavču, koordinirala goste, kampanjo in vsebine ter okoli sebe imela ljudi iz medijev, sindikatov, aktivizma in spletnega sveta. Tudi to je Nika Kovač. Ne samo žrtev. Političarka. 

Pod črto: stranka, ki ji ni treba na volitve

Po včerajšnjih dvanajstih urah sem pravzaprav prišla do precej preprostega zaključka. Ne, Inštitut 8. marec ni politična stranka. Formalno. Tako kot Grega Repovž formalno ni politik in Mladina formalno ni glasilo levih nevladnikov. Toda poglejmo, kaj počnejo. Organizirajo teren. Mobilizirajo ljudi. Pripravljajo politične kampanje. Izbirajo politične nasprotnike. Usmerjajo volivce. Gradijo komunikacijsko mrežo. Sodelujejo z vplivneži. Sodelujejo z naklonjenimi mediji. Ljudem razlagajo, komu verjeti. In na koncu jim povedo še, kako naj glasujejo.

Če vse to dela politična stranka, je to politična kampanja. Če vse to dela Inštitut 8. marec, je civilna družba. Če kdo opozori na razliko, je verjetno desničar. Če opozarja preveč, je lahko že del hudobnega aparata. Če napiše komentar, preverimo še, ali je res resničen. Če pa jih pohvali? Končno en normalen človek. Morda zato včerajšnji maraton sploh ni bil katastrofa za Inštitut. Bil je darilo. Dvanajst ur so namreč brez prisile, sproščeno, v copatih in na kavču pokazali skoraj vse, kar kritiki o njih govorijo že leta. Da so politični. Da so organizirani. Da imajo zelo jasno ideološko stran. Da sodelujejo z medijskim krogom, ki jim je vrednostno blizu.

Če vse to dela politična stranka, je to politična kampanja. Če vse to dela Inštitut 8. marec, je civilna družba. Če kdo opozori na razliko, je verjetno desničar.