Država je pobijala, država naj pokoplje

Že petič zapored se bodo svojci žrtev komunističnega nasilja na sobotni slovesnosti spomnili žrtev komunističnega revolucionarnega nasilja, ki po več kot 80 letih še čakajo na dostojen pokop. Tako na evropski ravni kot na ravni domače politike je sicer opaziti okrepljena prizadevanja za izpolnitev te civilizacijske dolžnosti naroda. Obeta se tudi ponovna zakonska vzpostavitev 17. maja kot dneva spomina. Med sodelujočimi na slovesnosti bo tudi predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, ki pred dogodkom poudarja: »Država je takrat pobijala, država naj danes pokoplje.«

Vlada pod vodstvom predsednika SDS Janeza Janše je 17. maj za dan spomina na žrtve komunističnega nasilja razglasila leta 2022. Takšen datum so izbrali zato, ker se je prav na ta dan leta 1942 zgodil prvi množični komunistični pomor slovenskih civilistov. Partizani so v soteski Iške brutalno umorili 53 ljudi. Povečini je šlo za pripadnike slovenskih Romov, med katerimi je bilo 24 otrok, dva mladostnika, med ženskami pa tudi nosečnica ob koncu osmega meseca nosečnosti.

Tudi sicer slika žrtev, ki jo je v knjigi Slovenski razkol za Ljubljansko pokrajino obelodanil zgodovinar dr. Jože Možina, kaže, da je tedaj še razmeroma maloštevilno partizansko gibanje pri umorih slovenskih civilistov že med vojno prednjačilo pred okupatorjem. Število žrtev revolucionarnega partizanskega nasilja je naraščalo s številom partizanov. Kot piše dr. Možina, je bil očitek, da so bili umorjeni sodelavci okupatorja, najpogosteje naknaden in nedokazan.

Zapovedan molk o desettisočih žrtvah

Po koncu vojne maja 1945 pa je nova komunistična oblast brez sodnih postopkov izvedla množične izvensodne usmrtitve vojnih ujetnikov, civilistov in političnih nasprotnikov. Med žrtvami so bili slovenski domobranci, civilisti, Hrvati, Srbi, Nemci ter drugi pripadniki protikomunističnih formacij, ki so se ob umiku predali zaveznikom in bili nato vrnjeni v Jugoslavijo.

Po podatkih Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je bilo v Sloveniji evidentiranih več kot 750 prikritih morišč in grobišč, v katerih naj bi ležali posmrtni ostanki do 100.000 žrtev. Zgodovinarji ocenjujejo, da je med njimi najmanj 13.500 Slovencev, medtem ko je velik delež žrtev pripadal tudi drugim jugoslovanskim narodom, predvsem Hrvatom in Srbom.

Dolgoletni zapovedani molk o zločinu se je začel rahljati po slovenski osamosvojitvi. Tedaj je začela delovati tudi omenjena vladna komisija, njen pomen pa se je bistveno okrepil leta 2015, s sprejetjem zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Ta je namreč jasno opredelil naloge in pristojnosti komisije. Dela komisije temeljijo na raziskovanju usmrtitev po 15. maju 1945, v zadnjih letih pa so njena prizadevanja obrodila sadove zlasti ob pretresljivih odkritjih dveh množičnih morišč.

V Sloveniji evidentiranih več kot 750 prikritih morišč in grobišč, v katerih naj bi ležali posmrtni ostanki do 100.000 žrtev.

Huda jama in Macesnova gorica

Leta 2009 so tako v Hudi jami pri Laškem po odstranitvi enajstih pregrad v Barbarinem rovu naleteli na posmrtne ostanke 1400 žrtev, pobitih po vojni. Večinoma so bili pripadniki vojaških sil Neodvisne države Hrvaške, domobranci in civilisti. Največje grobišče slovenskih žrtev povojnih pobojev doslej so odkrili več kot desetletje pozneje, leta 2022, ko so našli posmrtne ostanke kar 3.450 žrtev, večinoma Slovencev in tudi nekaj Hrvatov.

Posmrtne ostanke so izkopali, pozneje pa so bili v nasprotju z voljo svojcev preneseni v kostnico v Škofji Loki, kjer naj bi jih hranili do dostojnega pokopa. Vladna komisija vztraja, naj bodo tako romske žrtve komunističnega nasilja kot žrtve Macesnove gorice pokopane na ljubljanskih Žalah, a za zdaj pri mestnih oblasteh za to ni posluha. Podobno je sicer v preteklih štirih letih veljalo tudi za državno oblast.

Posmeh svojcem

V posmeh prizadevanjem za dostojen spomin na žrtve komunističnega nasilja je odhajajoča vlada Roberta Goloba le leto pozneje sklep o dnevu spomina razveljavila, češ da je prejšnja Janševa vlada sklep sprejela v času, ko je opravljala tekoče posle in brez širše javne razprave. Za nameček je to storila 16. maja, torej ravno na predvečer dneva spomina, ko je na Trgu republike potekala pietetna spominska slovesnost. Kljub ponižujoči drži Golobove vlade do svojcev pomorjenih so ti slovesnost, ki nosi naslov Ker smo ljudje, ohranili, vsako leto pa se je na dogodku zbralo več ljudi.

 Nastajajoča desna koalicija sicer že napoveduje popravo te krivice, saj je skupina poslancev trojčka okoli NSi, SDS in Demokratov v DZ že vložila predlog zakona, s katerim ponovno uvaja dan spomina. Obenem pa predlog določa tudi poseben prenos posmrtnih ostankov vseh žrtev povojnih pobojev na pokopališče Žale v Mestni občini Ljubljana in ureja več ključnih področij, povezanih z identifikacijo žrtev, ravnanjem z biološkimi vzorci ter upravnimi postopki. Na upravni ravni pa zakon uvaja tudi izdajo mrliških listov za žrtve vojne in revolucije po uradni dolžnosti.

»Grozljiva množična grobišča so resnična«

Od lanske slovesnosti je sicer pomen spomina in pietetnega odnosa do žrtev komunističnega nasilja pri nas doživel tudi glasen evropski odmev. Julija lani je namreč Evropski parlament potrdil resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, katere pobudnica je bila poslanka iz vrst SDS/EPP Romana Tomc.

Resolucija poudarja pomen ohranjanja spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov v Evropi, pri čemer poudarja zločine jugoslovanskega komunističnega režima v Sloveniji po drugi svetovni vojni, vprašanje povojnih pobojev in množičnih grobišč. Prav tako ugotavlja, da je jugoslovanski komunistični režim v Sloveniji izvensodno pomoril več deset tisoč civilistov in vojnih ujetnikov.

Utrinek iz razprave v Evropskem parlamentu je pred letošnjim dnevom spomina podelil predsednik SDS Janez Janša. »Bliža se dan spomina na žrtve komunističnega terorja,« je zapisal na omrežju X, ob tem pa objavil del nagovora švedskega evroposlanca iz vrst EPP Tomasa Tobeja. Ta je kolege spomnil, da je odhajajoča slovenska vlada ukinila dan spomina, in okrcal nasprotovanje socialistov in liberalcev resoluciji. »Tu ne gre za dejstva. Tu gre za izbiro strankarske pripadnosti namesto spoštovanja žrtev komunizma v Sloveniji. Grozljiva množična grobišča so resnična. In to ni le nespoštljivo do žrtev, pač pa nevarno,« je dejal Tobe.

Svinec na nogah

Letošnja slovesnost bo v soboto, 16. maja 2026, ob 21. uri na Trgu republike. Kot je za Domovino dejal Peterle, na slovesnosti ne bo prav veliko govoril, bo pa na orglice zaigral pesem Kaj ti je, deklica. Kar se tiče pietetnega pokopa žrtev revolucionarnega nasilja, pa poudarja, da bi to moralo biti sprejeto »z aklamacijo«. »Tukaj ne potrebujemo nobenih pogajanj in prepričevanj. Ne sme biti stvar preglasovanja, ali jih bomo po 80 letih pokopali ali ne,« je dejal.

Peterle je dodal, da smo se zavezali evropskim vrednotam in načelom. »Pogreb ni sprava. Pokop je temeljna civilizacijska človeška dolžnost,« je poudaril. Opozoril je, da je država v tem pogledu popolnoma neverodostojna, saj se ne drži lastne ustave: »Ni nacije na tem svetu, ki ne bi pokopala svojih mrtvih. To je sramota, ki je svinec na naših nogah.«

Po besedah predsednika osamosvojitvene vlade danes posluša mlade, ki pravijo, da imajo tega dovolj in da je s tem treba zaključiti. »Država je takrat pobijala, država naj danes pokoplje,« pravi Peterle.

Lojze Peterle: »Ni nacije na tem svetu, ki ne bi pokopala svojih mrtvih. To je sramota, ki je svinec na naših nogah.«

»Hoteli so nas spraviti na Čebine«

Prav mladi so sicer na volitvah odločilno pripomogli, da je v Sloveniji zavel drugačen veter, ki v sogovorniku vzbuja optimizem. Pri tem pa Peterle ne daje velike teže teorijam, da so se obrnili desno oziroma v konservativno smer. »Kar se z mladimi dogaja, je odgovor na praznino, ki jo ponujajo globalistične ideologije, ki napadajo identiteto, so proti naravnim skupnostim, proti družini, proti narodu. Mladi tega ne kupijo več,« je pojasnil.

Te ideologije namreč temeljijo na konceptu sovražnika, ki ga je komunizem odigral najbolj radikalno in v duhu zamisli, da je najbolje izločiti vse tiste, ki ne mislijo kot oni. In to norost smo zdaj štiri leta gledali v Sloveniji.

Doslej po njegovi oceni še ni bilo tako izrazitega odklona od razglasitve samostojnosti 25. junija 1991, ki je minila tudi v duhu prepričanja, da nekdanja država ni spoštovala človekovih pravic. »Hoteli so nas spraviti nazaj na Čebine,« je ponazoril Peterle in izrazil upanje, da se vendarle kmalu dokončno sestavi desnosredinska koalicija.

(D251: 46-47)