Duševno zdravje na kmetijah: Cilj ni še bolj odporen kmet, ampak manj obremenitev in prej dosegljiva pomoč

Kako ohraniti dobro počutje in duševno zdravje v okolju, kjer se delo pogosto ne konča ob določeni uri, pritiski pa prihajajo z različnih strani? S tem vprašanjem so se konec oktobra v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) v Ljubljani ukvarjali udeleženci zaključne konference projekta Počutje na kmetiji: krepitev virov in znanj, skrajšano »Polja moči«, ki je nosila naslov »Med predanostjo in pritiski: počutje in stiske v spreminjajočem se kmetijstvu«.

Konferenco je vodila dr. Lilijana Šprah z Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU, ki je predstavila tudi izkušnje izvajanja projekta. Njen osrednji sklep je, da duševno zdravje kmetov ni samo osebna težava posameznika, ampak družbeni in javnozdravstveni problem. Rezultati so skrb vzbujajoči in veliko povedo tudi o tem, kako in kakšne čase preživljajo slovenski kmetje.

Na konferenci so govorili tudi o stresu in izčrpanosti, stigmi, digitalizaciji in umetni inteligenci ter posledicah suše in podnebnih sprememb, v članku pa povzemamo strokovno predstavitev dr. Lilijane Šprah.

Način življenja, pri katerem se obremenitve pogosto seštevajo

Dr. Lilijana Šprah izhaja iz ugotovitve, da kmetovanje zaznamujejo predanost, odgovornost in povezanost z naravo, hkrati pa velike obremenitve, negotovost in pritiski. Opisala je štiri skupine bremen: fizično zahtevno delo z dolgimi delavniki in sezonskimi pritiski, ki otežujejo načrtovanje počitka; negotovost in malo nadzora, saj vreme, suša, bolezni, cene in stroški neposredno ogrožajo dohodek in prihodnost kmetije; prepletanje dela, doma in družine, zaradi katerega težave na kmetiji hitro postanejo tudi osebne in družinske; ter stigmo, saj kultura vztrajanja in samozadostnosti lahko otežuje priznanje stiske in pravočasno iskanje podpore.

Podatki o veliki izpostavljenosti stresu in tesnobi, a jih moramo brati ločeno

Predstavitev navaja, da 45 odstotkov kmečkega prebivalstva poroča o prekomernem stresu, 35 odstotkov izraža klinične znake depresije, 58 odstotkov doživlja tesnobo, 40 odstotkov pa čuti nelagodje ob iskanju strokovne pomoči, v nekaterih raziskavah pa naj bi bila samomorilna ogroženost do 3,5-krat višja.

Izvornih raziskav pri teh številkah ne našteva, prav tako ne, kje in na kakšnem vzorcu je bila izmerjena večja samomorilna ogroženost, zato jih je treba brati kot povzetek, ne kot enotno slovensko meritev, podatek o 3,5-kratnem tveganju pa je primerjalno merilo in sam po sebi ne pove, koliko kmetov je v stiski.

Konkretneje je navedena anketa Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) med približno 1.000 kmeti med letoma 2022 in 2024, v kateri jih je 64 odstotkov poročalo o prekomernem stresu, 41 odstotkov o nespečnosti in 38 odstotkov o izgorelosti. Med najpomembnejšimi viri stresa predstavitev navaja kmetijsko politiko in zakonodajo, nepredvidljive dogodke, kot so suša, toča in bolezni, nizke odkupne cene ter administrativne zahteve.

Projekt temelji na pismenosti o duševnem zdravju in izkušnjah programa OMRA

Projekt, ki je od 1. decembra 2024 do 30. oktobra 2026 potekal ob sofinanciranju ministrstva za zdravje, so zasnovali in izvedli ZRC SAZU, Zveza slovenske podeželske mladine, Inštitut Karakter in Zavod ZRNO. Opira se na program OMRA (Opismenjevanje o motnjah razpoloženja), ki se v Sloveniji izvaja od leta 2017, oba pa temeljita na modelu pismenosti o duševnem zdravju, ki zajema znanje, prepričanja, stališča in veščine za prepoznavanje duševnih stisk, poznavanje dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov ter ustreznih oblik samopomoči in strokovne pomoči.

Primarna ciljna skupina so bili kmetje in člani kmečkih družin, med njimi mladi prevzemniki, ženske na kmetijah, starejši kmetje ter migrantski in sezonski delavci, posebni ciljni skupini pa stanovska združenja v kmetijski panogi ter izvajalci zdravstvenih in socialnih storitev.

Delavnice pokazale višjo pismenost o duševnem zdravju, a ne povedo, ali se je spremenilo tudi vedenje

Izvedli so devet delavnic o izgorelosti z naslovom »Od zore do mraka, kje je meja« in osem delavnic »Ko je na kmetiji pretežko: prepoznavanje duševnih stisk«, na katerih je skupaj sodelovalo 430 ljudi. Skupni rezultat pismenosti o duševnem zdravju se je po delavnici povečal z 80,41 na 93,07 odstotka pravilnih odgovorov, največ pri veščinah iskanja pomoči in prve pomoči (z 72,94 na 85,64) ter pri poznavanju težav v duševnem zdravju (s 66,13 na 75,70), najmanj pa pri zmotnih prepričanjih in stereotipih (z 81,90 na 83,91).

Predstavitev ne pojasnjuje, koliko udeležencev je izpolnilo oba vprašalnika in ali se znanje ohrani, zato rezultati kažejo višje znanje po delavnici, ne pa spremembe vedenja ali pogostejšega iskanja pomoči. Evalvacijo učinkov projekta predstavitev navaja le kot načrtovano aktivnost, njenih izidov v gradivu ni.

Kmetov ni dovolj učiti obvladovanja stresa, če ostajajo nespremenjene okoliščine, ki ga ustvarjajo

Projekt vidi kot pomemben prvi korak pri krepitvi znanja in veščin za prepoznavanje stisk ter pravočasno iskanje pomoči, vendar poudarja, da sodobna preventiva odhaja od pristopa »naučimo kmeta, kako naj bolje obvladuje stres« k sistemskemu pristopu. »Cilj ne sme biti, da kmetje postanejo še bolj odporni na vedno večje obremenitve, ampak da se ustvarijo razmere, v katerih je obremenitev manj, pomoč pa dosegljiva prej,« pravi dr. Lilijana Šprah.

Strokovne smernice, ki jih predstavitev ne poimenuje, po njenem priporočajo kombinacijo ukrepov: zmanjševanje finančnih in administrativnih obremenitev, možnost nadomestnega delavca in počitka, boljše storitve na podeželju, psihološko pomoč, prilagojeno kmečkemu okolju, vrstniško podporo in usposabljanje kmetijskih svetovalcev za prepoznavanje stisk.

Za načrtovanje ukrepov potrebujemo nacionalno epidemiološko raziskavo duševnega zdravja kmečkega prebivalstva, usposabljanje strokovnjakov, ki so v neposrednem stiku s kmeti, ter tesnejše povezovanje kmetijskih, zdravstvenih in socialnih služb. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA) po navedbah predstavitve posebej opozarja na ženske, mlade in starejše kmete ter sezonske in migrantske delavce kot ranljive skupine, ki potrebujejo prilagojene preventivne programe. Dr. Lilijana Šprah je predavanje sklenila z mislijo, da predanost kmetiji ne sme pomeniti, da človek pozabi nase, in da tudi tisti, ki vsak dan skrbi za druge, v stiski ne sme ostati sam.