Damijan Terpin: Nevidne meje in tihi boji Slovencev v Italiji

Intervju: Damijan Terpin, odvetnik in politik

Ob 35-letnici Slovenije smo se o položaju slovenske manjšine v Italiji in odnosih med zamejstvom ter matično domovino pogovarjali z Damijanom Terpinom, odvetnikom, politikom, deželnim predsednikom stranke Slovenska skupnost (SSk) ter enim ključnih zagovornikov pravic Slovencev v Italiji. Med drugim je pomembno prispeval tudi k vračanju poitalijančenih priimkov slovenskim rojakom.

Kako ste osamosvojitev, to ločitev Slovenije od jugoslovanskega primeža, doživljali zamejski Slovenci?

Osamosvojitev je za tisti del manjšine, ki smo jo podpirali in vanjo verjeli, prinesla predvsem globoko zavedanje, da imamo končno svojo državo. To smo čakali sto let. Dobro se spominjam svojega očeta, ki je dobesedno jokal, ko so ob razglasitvi samostojnosti prvič uradno dvignili slovensko zastavo na Trgu republike. Tega občutka se ne da opisati. A znotraj slovenske manjšine sta obstajali dve zelo različni kategoriji. Prva je bila tista, ki je zvesto in nekritično podpirala jugoslovanski totalitarni režim. Ta levi del manjšine, zbran okoli SKGZ in podobnih struktur, je izdatno financirala takratna Jugoslavija. Imeli so v rokah vsa tista znamenita podjetja od Saftija naprej, Tržaško kreditno banko (TKB), Primorski dnevnik – vse tisto, kar je bilo kasneje zaradi slabega upravljanja zapeljano v klavrni propad.

Na drugi strani pa smo bili zbrani predvsem v katoliških društvih in prosvetnih organizacijah. Mi nismo podpirali enoumja in komunističnega režima, zato smo bili redna tarča šikaniranja in hudih pritiskov. Moj oče celih dvajset let ni smel prestopiti meje in vstopiti v Jugoslavijo! To so bile hude, resne eksistencialne zadeve. Mi smo vse delali prostovoljno, ker smo vsi verjeli v ohranitev slovenstva. Medtem pa so bili na drugi strani vajeni, da so za vsako stvar plačani. Zato je bila demokratizacija Slovenije za levi del manjšine izjemno travmatična. Milan Kučan je sam priznal, da je bil eden najtežjih sestankov v njegovem življenju tisti v Kobjeglavi, ko je moral zastopstvu slovenske manjšine povedati kruto resnico: Slovenija se bo odcepila od Jugoslavije. Za levi del manjšine, ki je 50 let živel od jugoslovanskega denarja, je bil to pravi šok.

Kako se spominjate časa pred osamosvojitvijo?

Situacija je bila bistveno različna v Gorici in v Trstu. Če si v določenih mestnih predelih Trsta takrat govoril slovensko na cesti, si še vedno tvegal, da te pretepejo, kar se je tudi dogajalo. V Gorici, hvala Bogu, tega nasilja nismo doživljali. Seveda pa smo čutili administrativne pritiske fašistične zapuščine. Do leta 1967 je namreč še vedno veljal fašistični zakon, da se otrokom ne sme dajati 'tujih' imen. Zato so mene uradno vpisali kot Damiano namesto Damijan. Meni to seveda ni odgovarjalo. Šele ko sem bil na fakulteti v Trstu, sem našel neko stransko pravno pot in uspelo mi je vrniti ime v slovensko obliko. Ko sem nato prišel na izpit in dal profesorju univerzitetno knjižico, me je ta debelo gledal: prej je pisalo Damiano, zdaj naenkrat Damijan. A na srečo nisem doživel negativnega odziva. Kasneje, po zaslugi komunističnega, a zavednega slovenskega senatorja Stojana Spetiča, smo dobili pravno možnost za množično vračanje imen in priimkov. S kolegom in odvetnikom Andrejem Berdonom sva takrat napisala informativno brošuro in jo delila med ljudi, da so si lahko povrnili identiteto.

Do leta 1967 je še vedno veljal fašistični zakon, da se otrokom ne sme dajati 'tujih' imen. Zato so mene uradno vpisali kot Damiano namesto Damijan.

To so bili tudi časi tako imenovanega 'švercanja'.

Jugoslaviji je primanjkovalo popolnoma vsega. Spomnim se anekdot iz leta 1954, ko so neko nedeljo prvič odprli mejo in je v Gorico naenkrat in neobvladljivo 'navalilo' okoli 4.000 ljudi zgolj z enim ciljem – da bi kupili navadne metle! O tem so celo napisali knjigo, imenovano Nedelja metel. In potem se je ta obmejna trgovina samo še stopnjevala. Kdor je želel kakovosten pralni prašek, kavo, čevlje ali kavbojke, je moral v Italijo ali Avstrijo. Zamejci smo imeli tu izjemno prednost zaradi poznavanja jezika.

Krovni zaščitni zakon za Slovence v Italiji (zakon 38/2001) letos obeležuje polnih 25 let. Kako ga ocenjujete po četrt stoletja?

Zaščitni zakon je bil v resnici velik in boleč kompromis. Bistveno smo popustili glede na prvotne osnutke, o katerih smo se v manjšini dogovorili že leta 1980. Po 25 letih od njegove odobritve je odprta še cela vrsta vprašanj. Soočamo se z birokratskimi nočnimi morami pri digitalizaciji. Upali smo na popolnoma avtonomen šolski organ s svojim proračunom in funkcionarji, v resnici pa smo ostali zgolj majhen del širšega italijanskega sistema, kjer ministrstvo spreminja zakone in uredbe, ne da bi sploh vedelo za specifiko slovenske šole. Prav tako je popolnoma propadla implementacija glasbenega šolstva. Zakon je predvideval, da bodo slovenske glasbene šole integrirane v italijanski državni konservatorij, a se je sistem kasneje tako spremenil, da je ta določba postala neizvedljiva in je to vprašanje sedaj na stranskem tiru.

Kako pa je z nepremičninami in uporabo jezika v občinah? Zdi se, da so tu premiki vendarle vidni.

Res je, tu so bili opravljeni veliki dosežki. Vrnili so nam v last Narodni dom v Trstu, za kar nosi zaslugo bivši predsednik Borut Pahor, čeprav ga bomo v fizično rabo dobili šele čez šest do sedem let, ko se iz njega končno izseli italijanska univerza. V kratkem nam bodo, pod aktualno upravo dežele (Massimiliano Fedriga), vrnili tudi Narodni dom pri Svetem Ivanu, kar v zakonu prvotno sploh ni bilo predvideno! Trgovski dom v Gorici nam je bil vrnjen le deloma.

Glede uporabe slovenskega jezika pa je slika mešana. Na državnih upravnih enotah, t. i. okencih, zadeva nekako deluje prek prevajalcev, a to ni Južna Tirolska, kjer bi vsi uradniki tekoče govorili dva ali tri jezike. V občinskih svetih je raba jezika seveda samoumevna v izključno slovenskih občinah. Zelo zgledno in pozitivno je to uredil tudi župan mestne občine Gorica Rodolfo Ziberna (iz stranke Forza Italia). Popolnoma drugače pa je v Trstu. Občina Trst ostaja izjemno trd oreh in ni pripravljena niti spremeniti občinskega statuta, da bi omogočila normalno rabo slovenščine. Moramo pa biti pošteni in priznati, da tega problema niso rešili niti takrat, ko je Trstu vladala leva sredina in je bil predsednik občinskega sveta celo Slovenec iz demokratske stranke.

Soočate se s hudo demografsko krizo. Rodnost je izjemno nizka, vasi se praznijo ... Koliko šteje slovenska manjšina danes?

To je zelo zagonetno in težko vprašanje. V strokovni italijanski reviji sem bral študijo iz leta 2015, ki navaja, da nas je v Furlaniji-Julijski krajini okoli 45.000. Menim, da je ta številka danes precej pretirana. Ocenjujem, da nas je realno med 20.000 in 30.000. Demografska slika je torej zelo skrb vzbujajoča.

To se najmočneje odraža v šolskem sistemu?

Točno tako. Slovenske šole so osrednja obrambna linija. A soočajo se z eksistencialno težavo, ki si jo moramo odkrito priznati. Da bi jih obdržali, smo vanje začeli množično sprejemati otroke iz čisto italijanskih družin. Na papirju je to lepo, a realnost je drugačna. Italijani svojih otrok k nam ne vozijo zgolj zaradi učenja jezika, temveč tudi zato, ker so slovenske šole v Italiji 'etnično čiste'. V naših šolah namreč ni tujcev in migrantov, s katerimi se sicer soočajo v italijanskih javnih šolah. Naše šole so za italijanski srednji razred postale varne oaze.

Vendar to prinaša dodatne težave. Dokler so v razredu trije Italijani, je v redu. Ko pa jih imate osem in samo dva Slovenca, postane komunikacija na hodnikih in pri igri neizogibno italijanska. Drugi, še večji problem pa je prehod iz osemletke v srednje oziroma višje šole. Šokanten podatek iz goriškega prostora je, da gre kar 50 odstotkov otrok po končani slovenski osemletki naprej na italijanske šole. Ali naše usmeritve niso prave ali pa starši mislijo, da so italijanske šole kvalitetnejše. Dejstvo je, da se naši ravnatelji in šolniki izogibajo vsaki resni reformi oz. celo razpravi o kakršnihkoli spremembah, a če ne bomo ukrepali, bomo šolstvo izgubili.

Italijani svojih otrok k nam ne vozijo zgolj zaradi učenja jezika, temveč tudi zato, ker v naših šolah ni tujcev in migrantov.

Kaj pa versko življenje in kulturna društva?

Slovenska maša je za zamejce vsaj toliko pomembna kot šola ali društvo. To ni zgolj verski obred; to je zbirališče, kjer se molitev in petje izvajata v slovenščini, kjer se ohranja pristno štiriglasno zborovsko petje z orglami, kjer se ljudje vsako nedeljo srečujejo. Danes pa nam katastrofalno primanjkuje duhovnikov. V odročnejših predelih, kot sta Benečija in Kanalska dolina, smo ostali zgolj pri nekaj ostarelih duhovnikih ali povsem brez njih. V času patra Rupnika je bilo med zamejci kar nekaj duhovniških poklicev, a so bili vsi ti poslani naokrog, vse od Ljubljane do Rima in še dlje, nobeden pa ni ostal pri nas. Če bi vsi ti ostali, bi danes sploh ne bilo pomanjkanja duhovnikov.

Sam živim v Devinu. Nekoč ponosna slovenska obmorska vas je danes ostala praktično brez slovenske maše. Poskušajo z nekakšnimi dvojezičnimi hibridi – malo po italijansko, malo po slovensko. To je kulturna in jezikovna 'mineštra', ki ne ustreza ne nam ne Italijanom. Zato se za božič in veliko noč raje odpeljem v rodni Števerjan, da lahko sploh doživim pristen slovenski obred in začutim praznik.

Pri mašah poskušajo z nekakšnimi dvojezičnimi hibridi – malo po italijansko, malo po slovensko. To je kulturna in jezikovna 'mineštra', ki ne ustreza ne nam ne Italijanom.

Kako se s to birokratizacijo in upadom spopadajo vaša prosvetna in športna društva?

Društva so naš rešilni pas in opravljajo izjemno preventivno socialno vlogo, zaradi katere naša mladina ne zahaja v težave z drogami in drugimi pastmi, temveč se druži v zdravem ambientu. Italijanska reforma RUNS (enotni register tretjega sektorja) pa sili ta majhna vaška društva v administrativne kalupe, ki so primerni za velike korporacije. Birokracija je tako neizprosna, da so letos v goriškem prostoru morali odpovedati celo dva tradicionalna vaška praznika (šagre)! A s pomočjo krovnih zvez in organizacij se večina društev k sreči uspešno prilagaja.

Večji izziv je socialna infrastruktura. V Italiji porodniški dopust traja le tri ali štiri mesece, vrtci pa se zaprejo že ob enih ali štirih popoldne, brez ponujene malice, medtem ko v Sloveniji delujejo do večera in čez vse leto, pri nas pa so poleti zaprti skoraj tri mesece. Otrok je postal luksuz. Zato sem provokativno predlagal naši krovni organizaciji (Svetu slovenskih organizacij – SSO), da vsaj polovico sredstev, ki jih namenja za svoja društva, preusmeri v gradnjo močne socialne mreže in otroškega varstva, sicer mladi pari enostavno ne bodo imeli več otrok.

Slovenska javnost vas morda najbolj pozna kot odvetnika Tine Maze in Andree Massija v odmevnem sporu s Smučarsko zvezo Slovenije. Kaj se je takrat dogajalo?

Zgodba z ekipo Team to aMAZE je bil zame šolski primer tega, kako športna institucija v Sloveniji sploh ne deluje v korist športnikov in ne ustvarja pogojev za vrhunske rezultate, ampak je sama sebi namen. Smučarska zveza je na račun tistih starih političnih navezav prejemala milijone od državnih podjetij in monopolistov, od loterije do energetike. Vlada je nastavila direktorja državne firme, ta pa je moral v zameno 'sponzorirati' zvezo. A ta enormni denar je paradoksalno le v majhni meri prihajal do tekmovalcev, ki so ga potrebovali za dosego rezultatov in v borbi z drugimi, finančno močnimi in organiziranimi reprezentancami.

To je bila absurdna, nevzdržna in ponižujoča situacija. Tina Maze in Andrea Massi sta se morala za golo preživetje in zagotovitev minimalnih pogojev za trening nenehno boriti s svojimi ljudmi, z lastno zvezo, namesto da bi se z mirno glavo osredotočila na boj proti mednarodni konkurenci na progi. Zveza je želela nadzorovati osebne sponzorje šampionke, ne da bi ji sama kaj dosti dala. To uničevanje se dogaja tudi drugim smučarkam.

In verjemite mi, ta situacija ni magično izginila. Poglejte samo sramoto, kaj se je zgodilo nedavno na zimskih olimpijskih igrah v italijanski Cortini 2026! Slovenija je bila po mednarodnih uspehih na samem repu, na igre pa so pripeljali okoli 130 najrazličnejših birokratov, delegatov, funkcionarjev in 'spremljevalcev' z vsemi plačanimi dnevnicami – za vsega približno 35 aktivnih športnikov tekmovalcev!

Medtem pa je morala naša izjemno obetavna zamejska smučarka in reprezentantka Caterina Sinigoi (ki je bila v tistem veleslalomu ob odstopu Ane Bucik celo najboljša slovenska predstavnica in je dosegla 31. mesto) na svoj prvi olimpijski nastop priti brez svojega osebnega in dolgoletnega trenerja. SZS mu ni odobrila podpore, Caterina pa je morala v startno hišico z nekim povsem novim, naključnim trenerjem, ki so ji ga dodelili na prizorišču. 130 birokratov so spravili zraven, za mlado športnico in njenega trenerja pa niso našli ne prostora ne denarja.

Najbolj tragično pa je, da v Sloveniji danes ni niti enega raziskovalnega športnega novinarja, ki bi imel osnovni profesionalni pogum pritisniti te odgovorne funkcionarje ob zid, jih vprašati, kam so poniknili vsi ti milijoni državnega denarja, pa tudi ga ni junaka, ki bi zahteval odstope za takšno rezultatsko in organizacijsko katastrofo!

Smučarska zveza Slovenije je želela nadzorovati osebne sponzorje šampionke, ne da bi ji sama kaj dosti dala.

Kako kot odvetnik, ki dobro pozna slovenski in italijanski sistem, ocenjujete stanje politične korupcije v Sloveniji pod levimi vladami?

To, kar smo doslej iz meseca v mesec gledali in poslušali v Sloveniji, v kakšnih obsegih se to dogaja na račun davkoplačevalcev – to je povsem nepredstavljivo in skregano z vso logiko!

V Italiji so v zgodnjih 90. letih izvedli gigantsko pravosodno operacijo 'Čiste roke' (Mani pulite) pod neustrašnim vodstvom preiskovalnega sodnika Antonia Di Pietra. Ta operacija je dobesedno čez noč pometla s celotno takratno skorumpirano italijansko politično elito. V Sloveniji pa je ob vseh korupcijskih aferah vladajoče levice morala odstopiti ministrica za kmetijstvo, ker je – kot koruptivno nagrado – sprejela nekaj rezin pršuta na zakuski, sedanji predsednik vlade pa je moral v zapor za obsodbo, ki jo je ustavno sodišče naknadno v celoti razveljavilo.

Korupcija je seveda do določene mere endemična povsod po svetu. Če v Italiji nekdo pri državnem poslu pobere tri ali pet odstotkov provizije, je to seveda nedopustna korupcija, a je znesek nekako še 'obvladljiv'. V Sloveniji pa poslušamo in beremo o odprtih korupcijskih poslih pri maketah in medicinski opremi, kjer gre za 20-, 30- ali kar 50-odstotne marže in provizije!

Najbolj grozljivo pa je to, kar so ujeli italijanski preiskovalci, ko so prisluškovali pripadniku italijanske mafije, ki je operiral v Sloveniji. Ta arogantni mafijaš je svojim šefom mrtvo hladno poročal in izjavil: »V Sloveniji se za milijon evrov kupi kogarkoli – od sodišča do vsega.«

Imate Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), za katero mi absolutno ni jasno, s čim se sploh ukvarja in po kakšnih kriterijih deluje, saj pri stvareh, ki vpijejo v nebo, ne stori ničesar. Namesto da bi se javnost in organi po objavi zadnjih zvočnih prisluhov ukvarjali z vsebino – torej s tem, kdo v državi koga kupuje in k čigavemu sinu je treba pristopiti, da dobiš državni posel – se je celotna moč represivnega in medijskega aparata usmerila zgolj v iskanje žvižgača, ki je te prisluhe sploh posnel in dal v javnost! To je zame nepojmljivo. Če pa potem Golobova vlada prav ob začetku curljanja objav nenadoma odstopi od tožbe zoper Izrael, je seveda vse skupaj še bolj šokantno.

RTV je popolnoma opustila profesionalne standarde.

Pogosto zelo ostro kritizirate slovensko nacionalno RTV in celo ustavno sodišče.

Slovenske nacionalne televizije (RTV) sploh ne gledam več, ker je to postalo dobesedno negledljivo pranje možganov. RTV je popolnoma opustila profesionalne standarde. Da pride v studio nekdo, ki eno celo uro v osrednjem terminu izključno samo blati opozicijo in Janeza Janšo zmerja z diktatorjem, ne da bi bil zraven sploh prisoten kdorkoli z nasprotnim mnenjem – to je bilo mogoče samo še na vrhuncu Sovjetske zveze!

Če se na Trgu Republike v Ljubljani pojavi en sam kolesar ali nevladnik, mu ta ista televizija nameni elitnih 15 minut v informativnem programu. Ko pa se je leta 2014, ob spornem zaprtju vodje opozicije pred volitvami, na zborovanju zbralo kar 8.000 protestnikov, o tem na javni televiziji ni bilo niti besede! To je golo sprevračanje realnosti. Kritizirali so Viktorja Orbana, da je obvladoval 67 odstotkov madžarskih medijev, medtem ko ima slovenska tranzicijska levica v rokah 95 ali celo 98 odstotkov celotnega nacionalnega medijskega prostora. To je nedemokratično pranje možganov.

Žal pa se to enoumje in propaganda prelivata tudi onkraj meja, v sámo zamejstvo. Mi imamo zgolj en dnevni časopis, to je Primorski dnevnik. In ta časopis svojo uredniško politiko vodi tako, da praktično samo nekritično prepisuje in povzema tisto, kar objavljata Slovenska tiskovna agencija (STA) in izrazito leva revija Mladina. Bereš časopis, ki ga z milijoni mimogrede sofinancirata obe državi (Slovenija in Italija), in naenkrat poslušaš samo še ponavljajoče se mantre o tem, kako je »Janša fašist«, »naokoli je povsod fašizem« ... To so absurdi, perejo možgane ljudem, tako tukaj kot pri nas. To je problem.

Še bolj nevarna od medijske uzurpacije pa je uzurpacija vladavine prava. V zrelih, stabilnih demokracijah (npr. v ZDA, pa tudi v Italiji) so ustavna sodišča svetovnonazorsko vsaj približno uravnotežena (recimo pet proti štiri ali šest proti tri).

Ko imate na ustavnem sodišču osem levo usmerjenih sodnikov in le enega, ki zastopa drugačen pogled, postane sodišče zgolj navadna politična izpostava in rezervna opozicija, ki zadržuje zakone in ne opravlja svoje strokovne funkcije.

Ko imate na ustavnem sodišču osem levo usmerjenih sodnikov in le enega, ki zastopa drugačen pogled, postane sodišče zgolj navadna politična izpostava.

(D257: 16-19)