Okoljska katastrofa v okolici Ptuja, 36 let ribogojništva na kocki

Onesnaženje potoka Studenčnica je Ribogojništvu Hrga odnesla več deset ton postrvi, družinski dohodek in leta vzreje. A pogin v bazenih je le najbolj viden del katastrofe. Ribiči opozarjajo, da je bil prizadet tudi rezervat R3, namenjen ohranjanju domorodnih vrst rib, ob tem pa se sprašujejo, zakaj o dogajanju niso bili obveščeni med prvimi.

Ko je Dušan Hrga v torek prišel v svojo ribogojnico v Šturmovcih v občini Videm pri Ptuju, ni najprej pomislil na številke. Ne na tone rib, ne na izgubljen dohodek, ne na stroške odvoza pogina, čiščenja in razkuževanja. Pred seboj je videl bazene, v katerih se je v nekaj urah sesulo 36 let družinskega dela. Ribe so bile mrtve. Ne samo v vodi. Nekatere so zaradi stresa končale tudi zunaj bazenov, na travi in ob poteh. Iz vode se je širil smrad, prizor pa je bil za človeka, ki je skoraj štiri desetletja vsak dan živel z ribami, skoraj neizrekljiv. »Mislim, da mi je srce nehalo biti,« je dejal Hrga.

V nekaj urah se je sesulo 36 let družinskega dela.

A šoka si takrat ni mogel privoščiti. Najprej je bilo treba reševati, kar bi se še dalo rešiti. Poklicali so gasilce, znance, sosede, ljudi, ki so ribogojnico poznali in vedeli, kaj družini pomeni. Toda kmalu je postalo jasno, da ne gre za običajno težavo z vodo, ne za manjši pogin, kakršnega v ribogojstvu občasno prinese bolezen ali stres, temveč za dogodek, kakršnega Hrga v 36 letih ni doživel. »Takih stvari še nismo imeli. Manjši pogin, 20 ali 30 kilogramov, to se lahko zgodi. To pa je nekaj povsem drugega,« je povedal. 

Po prvih ocenah je v ribogojnici poginilo več deset ton postrvi, ki so jih vzredili sami. Hrga sam pravi, da bi bil končni izplen zagotovo več kot 20 ton rib. V bazenih so bile postrvi različnih velikosti, od manjših, težkih okoli 18, 25 ali 30 dekagramov, do večjih, težkih od pol kilograma do več kot kilogram. Če bi jih prodali po približno deset evrov za kilogram, bi bil prihodek več kot 200.000 evrov. A ta izračun je samo najbolj surov del izgube. V resnici je šla z vodo še veliko večja zgodba.

Po prvih ocenah je v ribogojnici poginilo več deset ton postrvi, ki so jih vzredili sami.

Družinski posel, ki se ga ne zgradi čez noč

Ribogojništvo Hrga ni obrat, ki bi ga bilo mogoče zapreti, očistiti in čez nekaj dni zagnati od začetka. Družina se z vzrejo rib ukvarja 36 let. Najprej so zgradili objekt, nato po pridobljenih dovoljenjih začeli z vzrejo postrvi. V delo so bili vključeni vsi člani družine. Nekateri ob rednih službah, drugi po potrebi, a ribogojnica je bila družinski projekt in pomemben vir dohodka. »Pri nas je res cela družina vključena v vzrejo rib,« pravi Hrga. »To nam je bil glavni vir dohodka.« 

ribogojstvu se delo ne začne pri ribi, ki jo kupec vidi na pultu. Za njo so ikre, mladice, matične ribe, vsakodnevno merjenje vode, spremljanje kisika, pH-vrednosti, zdravja rib, temperature in razmer v bazenih.

Postrv potrebuje neoporečno vodo in dovolj kisika. Če tega ni, se lahko škoda zgodi zelo hitro. Prav zato je pogin v Ribogojništvu Hrga toliko bolj boleč. Pri njih ne gre le za nakup rib in pitanje do prodajne velikosti. Hrga ima, kot opozarja tudi Žiga Pavlič iz Ribiške družine Ptuj, svojo predelavo oziroma lastno vzrejo od ikre do konzumne ribe. Matične ribe, ki dajejo ikre, morajo biti kakovostne in genetsko ustrezne. Do takih matic se ne pride v nekaj mesecih, ampak z leti dela. »To traja leta in leta, da prideš do matic, ki potem populacijo držijo na nekem nivoju,« opozarja Pavlič.

Hrga ima svojo predelavo oziroma lastno vzrejo od ikre do konzumne ribe. 

»Ne vem, kako se bomo pobrali,« pravi Hrga. »Ko vidiš, koliko rib je bilo, koliko je bilo v to vloženega, se vprašaš, ali še delati ali ne.«

Najprej gasilci, nato kriminalisti, veterinarji in odstranjevanje pogina

Na kraj so med prvimi prišli gasilci. Po besedah Hrge so bili tam v približno desetih minutah. Aktivirali so se tudi Civilna zaščita, VGP Drava Ptuj, policija, kriminalisti in državni veterinar. Prostovoljno gasilsko društvo Videm pri Ptuju je bil dne 30. junija aktiviran na prošnjo lastnika zaradi pojava pogina rib.

Prvotna naloga gasilcev je bila prečrpavanje vode, da bi vodo obogatili s kisikom in izboljšali pogoje za preživetje rib. Ko so med intervencijo zaznali okoliščine, ki so kazale na sum onesnaženja vode, ki v ribogojnico priteka iz potoka Studenčnica, so prek Regijskega centra za obveščanje Ptuj obvestili policijo ter aktivirali enoto GEŠP PGD Ptuj za preverjanje morebitne prisotnosti nevarnih snovi. 

O dogodku sta bila obveščena tudi poveljnik Civilne zaščite Občine Videm Jože Šmigoc in dežurna služba VGP Drava Ptuj. Dežurni delavec VGP Drava je z meritvami ugotovil zelo nizko vsebnost raztopljenega kisika v vodi. Zaradi obsežnosti dogodka so bile nato aktivirane dodatne gasilske enote. V intervenciji je sodelovalo devet prostovoljnih gasilskih društev, 17 gasilskih vozil in 66 gasilcev. Poleg PGD Videm pri Ptuju še PGD Tržec, PGD Sela, PGD Leskovec, PGD Podlehnik, PGD Žetale, PGD Turnišče in PGD Spuhlja. Njihova naloga je bila intenzivno prečrpavanje vode, da bi povečali vsebnost kisika. Po večurnem delu jim je uspelo izboljšati oziroma normalizirati kakovost vode na vstopni točki v ribogojnico. Toda velik del rib je bil takrat že izgubljen.

V intervenciji je sodelovalo devet prostovoljnih gasilskih društev, 17 gasilskih vozil in 66 gasilcev. 

Za družino se je nato začelo fizično in psihično najtežje delo. Poginule ribe je bilo treba pobirati, sortirati, pripraviti za odvoz in vključiti službo za odstranjevanje živalskih stranskih proizvodov. Pomagali so sosedje in znanci. Hrga ob tem večkrat zastane. Ne zato, ker ne bi znal opisati, kaj se je zgodilo, ampak ker je prizor preveč oseben. »Me kar strese, ko to govorim,« je dejal. 

Poleg izgubljenih rib bodo družino bremenili še stroški odvoza pogina, čiščenja in razkuževanja. Razkuževanja ne morejo izvesti po svoje, ampak v dogovoru z veterinarsko službo in po predpisanih postopkih. Šele potem bi lahko sploh začeli razmišljati o vnosu novih mladic. A tudi to ni preprosta odločitev. Če je voda vprašljiva, če bazeni niso ustrezno pripravljeni in če ni jasno, kaj se je zgodilo, bi bila vsaka nova riba lahko nov riziko.

Studenčnica ni navaden potok

Po besedah Žige Pavliča iz Ribiške družine Ptuj je onesnaženje prizadelo veliko širši vodni sistem. Gre za območje, označeno, kot R3 – rezervat, ki je namenjen ohranjanju populacij domorodnih vrst rib. Po pojasnilih s terena Ptujska studenčnica izvira na območju Hajdoš, Turniška pa v Turnišču. Vodotoki se povezujejo, studenčnici se združita in nato tečeta proti Dravinji, Dravinja pa se izliva v Dravo. Takšni vodotoki niso pomembni zato, ker bi bili veliki ali spektakularni, ampak ker so za ribe življenjski prostor, drstišče, zatočišče in genetska baza. Prav v takih vodah se ohranjajo domorodne vrste, ki jih v drugih, bolj obremenjenih vodotokih pogosto ni več ali pa so pod večjim pritiskom.

Pavlič Studenčnico opisuje kot najbolj čisto oziroma najbolj neoporečno vodo v njihovem ribiškem okolišu. Zato ga je dogodek še toliko bolj prizadel.

Onesnaženje je prizadelo veliko širši vodni sistem. 

»Gre za Studenčnico. Danes je to najbolj čista voda, najbolj neoporečna voda v našem ribiškem okolišu. To, kar se je zgodilo, ta zastrupitev, si sploh ne znam predstavljati, kakšna razsežnost je to,« je dejal. Od izvira do ribogojnice je po njegovih besedah približno pet do šest kilometrov. Onesnaženje se je zgodilo več kilometrov nad ribogojnico, zato po njegovem ni prizadelo le Ribogojnice Hrga, ampak celoten odsek. »Če je v ribogojnici poginilo toliko rib, morate vedeti, da so skozi celo strugo našega rezervata poginile vse ribe,« opozarja Pavlič.

Poginile so ribe in njihova hrana

Po besedah Pavliča ne gre le za postrvi v bazenih. V prizadetem delu Studenčnice so bile domorodne vrste rib, med njimi podust, ščuka, klen, klenič in piškur. Gre za vrste, ki so prilagojene na lokalno okolje in so pomembne za ravnovesje vodnega ekosistema. Pavlič opozarja, da je z množičnim poginom rib izginilo tudi tisto, česar ljudje običajno ne vidijo. Naravna hrana, nevretenčarji, drobno življenje v strugi, vse, kar ribam omogoča preživetje.

V prizadetem delu Studenčnice so bile domorodne vrste rib, med njimi podust, ščuka, klen, klenič in piškur. 

»Če so poginile vse ribe, je poginila tudi vsa naravna hrana, ki jo te ribe imajo,« je pojasnil. Zato po njegovem ni dovolj reči, da bodo ribe ponovno vložili v potok.

Če v strugi ni hrane in če je ekosistem poškodovan, ribe nimajo pogojev za življenje. Vlaganje bi bilo lahko nesmiselno ali pa bi zahtevalo večletno postopno obnovo. »Te ribe danes nimajo niti kaj jesti v tej strugi,« opozarja. 

Ribe so odporne na številne naravne vplive. Preživijo spremembe temperature, nihanja vode, običajne naravne pritiske. Niso pa odporne na takšno onesnaženje. »Za takšne fekalije pa je to katastrofa,« pravi. Po njegovi oceni bo obnova trajala vsaj deset let. Ne zato, ker bi ribiči pretiravali, ampak ker se življenje v vodi vrača počasi.

Najprej se mora obnoviti osnovna prehranska veriga, nato se lahko vračajo ribe, šele potem se lahko govori o stabilni populaciji.

Z množičnim poginom rib je izginilo tudi tisto, česar ljudje običajno ne vidijo. Naravna hrana, nevretenčarji, drobno življenje v strugi, vse, kar ribam omogoča preživetje.

Rezervat, za katerega pristojni niso bili obveščeni

Posebej problematičen del zgodbe je po navedbah Pavliča tudi obveščanje. Ribiška družina Ptuj upravlja oziroma skrbi za območje rezervata, a o poginu v Šturmovcih po njegovih besedah niso bili obveščeni takoj, čeprav bi morali biti kot pristojna služba v svojem rezervatu med prvimi. Pavlič opozarja, da so za pogin izvedeli pozneje in da so morali informacije iskati sami. Obrnili so se tudi na policijo, vendar jim ta po njegovih besedah ni želela takoj posredovati javnih podatkov. Pojasnjeno jim je bilo, da bodo zapisnike, ugotovitve in druge informacije lahko pridobili po uradni poti. Zaradi tega so bili po njegovih navedbah prisiljeni angažirati lastnega odvetnika.

Za ribiško družino je to dodatna rana v zgodbi, ki je že sama po sebi okoljska katastrofa. Če gre za rezervat, namenjen ohranjanju domorodnih vrst, bi morali biti po njihovem mnenju o vsakem izrednem dogodku obveščeni hitro, jasno in neposredno. Ne zato, da bi iskali krivca mimo institucij, ampak zato, da bi lahko takoj ocenili posledice, zaščitili, kar se še da, in sodelovali pri obnovi. V takih primerih je namreč čas ključen. Vsaka ura pomeni razliko med ukrepanjem in popisovanjem škode.

Obrnili so se tudi na policijo, vendar jim ta ni želela takoj posredovati javnih podatkov. 

Direkcija za vode navaja iztok fekalnih voda

Direkcija Republike Slovenije za vode je bila o onesnaženju Studenčnice obveščena preko regijskega centra za obveščanje. Prva prijava občana o dogodku v bližini Ptujske obvoznice je bila na številko 112 podana 30. junija ob 21.05.

Ponovna prijava je sledila 1. julija ob 00.51, ko je bil zaradi množičnega pogina rib v ribogojnici aktiviran tudi dežurni koncesionar za izvajanje obveznih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda. Dežurna služba koncesionarja VGP Drava je v nočnem času opravila pregled vodotoka na več lokacijah.

Ugotovili so pomanjkanje kisika v vodi dolvodno od Ptujske obvoznice. Zaradi zmanjšanja posledic onesnaženja so gasilske enote okoli tretje ure zjutraj začele prečrpavati svežo vodo iz vzporednega vodotoka ob Ptujskem jezeru v prizadeti odsek Studenčnice. V sodelovanju s pristojnimi službami je bil proti jutru lociran iztok fekalnih voda v vodotok, o ugotovitvah pa je bilo obveščeno pristojno komunalno podjetje. Po odpravi zamašitve kanalizacije okoli sedme ure zjutraj so se razmere začele izboljševati, zato je bilo prečrpavanje zaključeno okoli poldneva. P

o trenutno razpoložljivih informacijah Direkcije je bil vzrok iztekanja odpravljen. Meritve so pokazale izboljšanje vsebnosti raztopljenega kisika v vodi, stanje vodotoka pa pristojne službe še naprej spremljajo. Direkcija navaja, da v zadnjem obdobju na Studenčnici ni bilo evidentiranega primerljivega dogodka s takšnimi posledicami. Če se torej na vodotoku, ki velja za enega najbolj neoporečnih v ribiškem okolišu, zgodi dogodek brez primerjave v zadnjem obdobju, bo javnost upravičeno pričakovala jasen odgovor, kako je mogoče, da fekalne vode pridejo v takšen vodotok, kako dolgo so iztekale in kdo je bil za sistem odgovoren.

Policija preiskuje sum kaznivega dejanja

Policija dogodek obravnava kot sum kaznivega dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja po 332. členu Kazenskega zakonika. Opravili so ogled kraja dejanja, zavarovali potrebne vzorce in kadavre za nadaljnje preiskave. Pri delu sodelujejo s pristojnimi organi in institucijami, preiskavo pa usmerja Okrožno državno tožilstvo na Ptuju. Ker predkazenski postopek še poteka, več informacij za zdaj ne razkrivajo.

Za Hrgo in Ribiško družino Ptuj pa je ključno vprašanje jasno. Kdo je odgovoren za onesnaženje, ki je v nekaj urah uničilo ribogojnico in močno prizadelo vodni ekosistem. Hrga pravi, da upa, da bodo pristojni prišli do povzročitelja. Ne zato, ker bi to vrnilo ribe, ampak zato, ker tak dogodek ne sme ostati brez posledic. »Za to nekdo mora odgovarjati,« pravi. Podobno opozarja Pavlič. Po njegovih besedah v prizadeti del struge ne vodi deset kanalov, ampak eden ali dva, zato verjame, da bi morala biti pot do vzroka ugotovljiva. Upa, da bodo kriminalisti zadevo pripeljali do konca in da se bo škoda vsaj delno povrnila.