Prejšnja država je za svoj temelj postavila zločin

Dam ti kraljestvo, samo predme padi in me moli

Spoštovani. Danes je prva sobota v juniju. Prva sobota v juniju 81 let od časa, ko se je prav tu, pod Macesnovo gorico, in na več sto drugih komunističnih moriščih širom Slovenije, odvijal načrt slovenske »končne rešitve«. Ta načrt je prihajal od zla, ki si je za svoje orodje izposodilo z lažnim idealom zapeljane slovenske in druge komuniste. Zapeljane že leta pred tem, ko je postalo jasno, da se v razmerah, ki so vladale takrat, komunisti do tako želene oblasti ne bodo dokopali nikoli, razen če sprejmejo prav to skušnjavo. Ponudbo zla, ki je predpostavljala sistematično čiščenje vseh zaviralcev komunistične totalitarne prihodnosti, tako tistih iz lastnih vrst kot onih iz vrst nasprotnikov, in vse do »končne rešitve« popolnega izničenja zdravega dela slovenskega naroda. Dam ti kraljestvo, samo predme padi in me moli.

Organizirano sistematično čiščenje se je najprej osredotočilo na najmočnejše nasprotnike, zato so pod streli atentatorjev prvi padli nacionalni voditelji, kot Lambert Ehrlich in ban Natlačen, nato pa se je morija načrtovano širila širom dežele nad pokončne lokalne vodje, župane ter ostale klene posameznike in njihove družine. Nad vse tiste, ki so po terenu predstavljali premočno oviro komunističnemu prevzemu oblasti.

Ob srhljivih poročilih o nočnem terenskem terorju sta se po slovenskih vaseh sčasoma naselila nelagodje in strah. Zato so se ljudje po podeželju, ki so večinoma hoteli samo v miru živeti, in jih revolucija ni zanimala kaj dosti, ali pa so slutili, da ta ne more prinesti nič dobrega, začeli organizirati v vaške straže. V samoobrambne organizacije torej, ki bi lastne vasi in življenje v njih obvarovale pred revolucionarnimi umori, izginotji, požiganjem, plenjenjem ...

Hoteli so braniti svoj dom, da bi svoje življenje lahko živeli v miru – najbolj naravna reakcija, kar si jo je mogoče zamisliti.

To je bilo okolje, iz katerega so izšli ti ljudje, preprosti Slovenci, ki so hoteli braniti svoj dom, da bi svoje življenje lahko živeli v miru – najbolj naravna reakcija, kar si jo je mogoče zamisliti. Zaradi vse večje številčnosti in moči so kmalu predstavljali novo nepremagljivo oviro komunistični totalitarni prihodnosti. To njihovo poslanstvo pa se, kot mnoga poslanstva v zgodovini, ob spletu okoliščin ni uresničilo.

Ob končnem pomikanju proti Koroški je njihovo vodstvo usodno naivno mislilo, da se bodo skupaj z zahodnimi zavezniki naprej borili proti domačemu komunizmu. Namesto tega so bili z zvijačo razoroženi in vrnjeni v milost in nemilost komunistom. Tudi ob sklicevanju zaveznikov na mednarodno pravo, ki da tako ali tako vojne ujetnike in civiliste najstrožje varuje pred vsakršnim nasiljem. In res naj bi jih. Toda zlo se seveda ne ozira na pravo in splet nesrečnih okoliščin so komunisti izkoristili za uresničitev najbolj zavržnega dela načrtovane »končne rešitve«. Kljub namenom, da bi se vse prikrilo, tako da prava resnica nikoli ne bi mogla priti na plan, pa je Bog hotel drugače.

Splet nesrečnih okoliščin so komunisti izkoristili za uresničitev najbolj zavržnega dela načrtovane »končne rešitve«. 

Priča

Spoštovani. Na kraju, kjer se je to godilo, danes ne naslavljamo le nas tu zbranih. Govorimo celotni Sloveniji in svetu. Tudi tistim, ki tega dela slovenske stvarnosti še ne poznajo zelo dobro. In mladim generacijam, ki jo vsaka znova na novo odkriva. Zato dovolite, da kljub vašemu poznavanju dogodkov za nekaj minut vseeno prepustimo besedo eni od osrednjih prič.

Takrat 19 letnemu fantu iz Velikega Gabra, Milanu Zajcu, ki je skupaj z ostalimi žrtvami padel v to brezno, se iz njega po petih dnevih čudežno rešil, prišel domov in se izselil v ZDA. Do smrti v svojem 89. letu starosti se v Slovenijo nikoli ni več vrnil. Priča te najbolj surove epizode slovenske »končne rešitve« o dogajanju najbolj avtentično izpove sama. Pobijanje je trajalo več dni, izpričani odsek pa se je odvijal ravno na prvo soboto v juniju, torej točno na dan kot je danes, in godilo se je prav tu pred tem breznom:

Bilo je čudovito pomladno jutro. Tako lepega dne ne pomnim v svojem življenju … Jasno je bilo kakor steklo, rosa se je bleščala v sončnih žarkih, vse je bilo v cvetju in zelenju, da mi kar v glavo ni moglo, da nas bodo pobili, ko smo komaj začeli živeti. Na dvorišču kočevske gimnazije so nas nakladati na kamione, da smo ležali drug na drugem kakor drva. Jaz pa sem hotel še enkrat videti svoje brate. Zato sem se z vsemi močmi vzpenjal in nategoval vrat, da bi le kaj več videl.

Posrečilo se mi je in zagledal sem, kako so brate nalagali na kamion. Tone in Nace sta bila zvezana skupaj, Stane pa je bil zvezan s Križnikom Lojzetom iz Kostanjevice. Mene so bratje prav tako opazili. Z nasmehom so mi pokazali vse, kar so mi hoteli reči: da naj bom miren, ker se bomo videli na drugem svetu, kjer bo boljše ... V mislih smo se objeli … Brata Jožeta nisem videl. Bil je v skupini za nami in v Kočevskem Rogu je padel v isto jamo kot jaz in moji ostali bratje – mi dopoldne, on popoldne.

Na tovornjaku, kjer sem bil jaz, smo bili vsi stari od 18 do 24 let, le eden je bil starejši družinski oče. Žica, s katero smo bili zvezani, se nam je zajedala v meso, povrhu pa so nas še tepli s palicami. Tako nas je bolelo, da smo začeli vzdihovati.

Tisti starejši mož, doma iz Notranjih Goric pri Brezovici, ki je imel doma ženo in šest otročičkov, nas je začel bodriti, naj bomo mirni in zbrani, čeprav gremo v smrt, saj da je tudi on miren. »Kaj boste fantje, ki ste sami in gre vse z vami. Jaz zapuščam doma otročičke, vse nepreskrbljene, najstarejši je star deset let. Bog bo skrbel zanje«. A zase lahko rečem, da se smrti nisem bal, bal pa sem se mučenja komunistov.

Sonce je začelo pripekati in žeja je postajala vse hujša. Ko smo bili že precej daleč v gozdu, smo začeli srečevati kamione, ki so se prazni vračali proti Kočevju po druge domobrance. Vozili so obleko, kar je bil znak, da so jih slekli. Kmalu smo zaslišali streljanje in kričanje žrtev, ki so jih komunisti morili. Kamioni so se ustavili in začeli so nas za noge vlačiti z njih. Ko sem padel s kamiona, nog nisem več čutil, ker mi je vse otrpnilo med vožnjo, ko so sedeli in ležali na meni …

Ko so me sezuvali, sem opazil mladega fanta, komaj 18 do 20 let starega, ki so ga mučili. Bil je že ves krvav in ni imel nobenega očesa, glavo pa je imel vso razklano in razmesarjeno. Še vedno je bil pri zavesti, mirno je sedel in niti malo ni tarnal ali vzdihoval. Čudil sem se, kako more s tako lahkoto prenašati te grozne bolečine. Partizani pa so ga kar naprej tolkli, dokler se ni zgrudil.

Ko so nas sezuli, so nas zvezali po dvajset do trideset skupaj in začelo se je nečloveško pretepanje. Partizani so stali v špalirju. V rokah so imeli kole, na katerih so bili nasajeni krivi noži. S temi so nas pretepali na poti proti morišču, ki je bilo od ceste oddaljeno kakih 200 do 500 metrov. Med potjo smo morali sedati na tla in hitro zopet vstajati, kar nam je povzročalo nepopisne bolečine, žica se nam je namreč zajedala v meso.

Na tej poti so nam odredili, da smo morali hoditi nekaj metrov naprej, potem pa zopet nazaj … Spotoma smo morali prepevati pesmi, kakršne so želeli komunisti. Posebno hudo je bilo, ker so ob pretepanju nekaterim z noži razklali glave in smo jih morali nezavestne vleči za seboj … Na koncu so vsakega posebej razvezali … In morali smo z na hrbtu zvezanimi rokami goli teči skozi krdelo partizanov …

Ko sem tekel, nisem nič videl, kam tečem, pred seboj sem videl le drugega nesrečneža, ki so mu partizani kazali pot s koli in noži. V hipu je zmanjkal pred mojimi očmi, ker je bil tam oster ovinek ... Nato pa sem zagledal pred seboj brezno, pred njim pa je ležalo razmesarjeno krvavo truplo … Bil sem popolnoma pri zavesti in pravi pameti ter si nisem nič drugega želel kot takojšnje smrti, da bi bil tako rešen teh muk … Zaslišal sem krik: »Pazi nanj!« To je zakričal partizan tistima dvema, ki sta pred jamo streljala vsakega posebej, naj pazita name, ki sem tekel.

Ko sem pritekel tik pred jamo, se nisem nič ustavljal, ampak sem se še z večjo silo pognal vanjo, da sem preskočil tistega mrliča, ki je ležal pred jamo, in skočil vanjo. Isti hip sta tudi partizana ustrelila, jaz pa sem samo zakričal: »Jezus usmiljenje!« Slišal sem dva strela, potem pa nič več! Padel sem v prepad![1]

Najtemnejši odklon slovenske zgodovine

Spoštovani, v tem odlomku Milan Zajec ne priča le o natančni usodi več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov, ki so bili na slovenskem umorjeni po vojni in katerih usoda bi bila sicer zastrta v klopčič ugibanj, načrtnih prikrivanj, manipulacij in laži. Hkrati s tem priča tudi o načrtu slovenske »končne rešitve«.

Cilj komunistične revolucije, ki je med drugim zlorabila tudi slovensko partizanstvo, je bil namreč dokončno počistiti s prav vsemi ovirami komunistične totalitarne prihodnosti. Ne le s tistimi iz lastnih odporniških vrst, ki se morda ne bi strinjali z idejo totalitarne slovenske prihodnosti, ampak seveda tudi z onimi iz vrst tradicionalnih nasprotnikov komunizma.

Cilj komunistične revolucije, ki je med drugim zlorabila tudi slovensko partizanstvo, je bil dokončno počistiti s prav vsemi ovirami komunistične totalitarne prihodnosti.

S pogledom za nazaj, ki presoja skozi moralno neoporečno merilo pluralne svobodne demokratične družbe, vidimo, da je končna rešitev predpostavljala nič manj kot popolno izključitev celotnega zdravega dela slovenskega naroda. Prav tistega z obeh polov, ki je bil skladen s svobodno demokratično družbo. Le z eliminacijo zdravega dela narodovega telesa bi namreč komunistični totalitarizem lahko zaživel in se obdržal.

Spoštovani. Nikdar prej in nikdar pozneje v znani slovenski zgodovini se nikomur našega rodu ni porodila ta tako zelo temačna misel, sicer poznana iz zgodovine nekaterih neciviliziranih narodov. Že pred vojno je na podlagi Ženevskih konvencij in po načelih mednarodnega prava civiliziranih narodov veljalo, da je z vojnimi ujetniki treba ravnati človeško. Vsakršno nasilje zoper ujetnike in civilno prebivalstvo je bilo že takrat strogo prepovedano. Prepovedane so bile samovoljne usmrtitve, veljala je prepoved kolektivne krivde, posameznik je imel pravico do nepristranskega sodišča in poštenega ter vnaprej predpisanega zakonitega postopka itn. Zato pravno gledano tu ni mogoč noben izgovor.

Podrobno izpričano mučenje, nečloveško ravnanje in končno izničenje »Drugega« v obliki masovne fizične likvidacije brez sodb so najhujših zločini sploh, kar jih pozna pravo. Ker so se vršili načrtno, z namenom izničenja političnih in ideoloških nasprotnikov zato, da bi si totalitarni komunizem zagotovil svojo želeno oblast in jo ohranil, so to pravno gledano zločini proti človečnosti z genocidnimi prvinami.

Tu pod Macesnovo Gorico, na Teharjah, na Hrastniškem hribu in premnogih drugih krajih, se je vršil slovenski holokavst. Najtemnejši odklon slovenske zgodovine. Milan Zajec, ki ga je skusil na svoji koži, se na takšen kraj, v takšno državo, tudi po osamosvojitvi ni hotel nikoli vrniti.

Podrobno izpričano mučenje, nečloveško ravnanje in končno izničenje »Drugega« v obliki masovne fizične likvidacije brez sodb so najhujših zločini, kar jih pozna pravo.

Zločin kot temelj države

Spoštovani. Zločin proti človečnosti je zlo samo na sebi. Ima pa poleg tega za narod vedno tudi druge uničujoče posledice. Likvidacija najbolj vitalnega dela prebivalstva in s tem izključitev vsega njegovega potenciala, vključno s potencialom njegovih bodočih generacij, zavre rast družbene blaginje za zelo dolgo obdobje, tudi za stoletje in več. Posebej v družbah z demografskim izzivom. To seveda pomeni tudi stagnacijo socialnih in vseh drugih z blaginjo povezanih temeljnih človekovih pravic.

Prav tako je zelo verjetno, da bi, če se tak zločin ne bi zgodil, razvoj Slovenije krenil v smer demokratične ureditve že bistveno prej. Najbrž bi se začel že kmalu po vojni in bi Slovenci danes že dolgo živeli v svobodni demokratični družbi enakopravnih možnosti in uživali vse njene dobrobiti. Tako pa še danes, 81 let po zločinu, nismo niti blizu uresničitve tega ideala.

Namesto v to smer razvoja je prejšnja država namreč zavestno krenila v nasprotno. Za svoj temelj je postavila zločin proti človečnosti kot najradikalnejšo obliko izločitve – t. j. izničenje »Drugega«. To je bil predpogoj za zagotovitev in zadržanje oblasti oziroma predpogoj za uresničitev komunistične totalitarne prihodnosti.

Namesto v smer razvoja je prejšnja država zavestno krenila v nasprotno. 

In takšen ustavni temelj je zahteval tudi kasnejše dokončanje »končne rešitve«: t. j. načrtno in sistematično izključevanje drugače mislečih tudi v smislu vsakdana oziroma načina delovanja kasnejše nedemokratične države. Od tod ne le posamezne nadaljnje fizične likvidacije, ko je bilo to potrebno za obrambo totalitarnega družbenega reda, ampak tudi vse ostale nefizične oblike sistemskega izločanja »Drugega« iz javne in zasebne sfere.

Ker je bilo sistemsko izločanje »Drugega« vgrajeno v sam ustavni temelj prejšnje totalitarne države, je imelo za posledico vzpostavitev monopolov režima nad vsemi ključnimi področji. Ti monopoli, te ostaline totalitarnega režima, so se na marsikaterem področju v različnih oblikah ohranili vse do danes. Pod lažno krinko demokratične ureditve služijo kot vzvodi za zagotavljanje in podaljševanje oblasti privilegiranim naslednikom prejšnjega režima.

To imam v mislih vselej, ko v javnosti govorim o zatečenem monopolu, npr. na področju medijev. Ali pa o selektivni pravičnosti, ki institucije instrumentalizira za pregon političnih, svetovnonazorskih, ideoloških, verskih in drugih tekmecev ali kritikov vladajočega razreda, medtem ko protipravnosti privilegiranih tako rekoč imunizira pred roko pravice. Ali pa ko razlagam o delovanju monopola na področju izobraževanja, vključno z visokim šolstvom, ki je prav tako izjemno potenten medij za usmerjanje in manipuliranje z voljo volivk in volivcev. To imam v mislih tudi, ko govorim o zlorabi institucij civilne družbe in njihovega financiranja, ali pa o monopolu na prav tako ključnem zalednem področju kapitala in kapitalskega upravljanja. In nenazadnje, to imam v mislih, ko ugotavljam, da se vse te pridobitve prejšnjega režima, vse te zatečene vzvode oblasti privilegiranih, skuša utrjevati s hkratnim neutrudnim poveličevanjem pretekle totalitarne simbolike in jugonostalgije.

Kdor se ne ukloni tej nedemokratični kulturi, ga ni oziroma ga režim s svojimi monopoli ne bo podpiral. Če bi si slučajno drznil povedati resnico, bo zaznan in po potrebi tudi preganjan, odvisno od ocenjene »škodljivosti« njegove kritike.    

Kdor se ne ukloni tej nedemokratični kulturi, ga režim s svojimi monopoli ne bo podpiral.

Vse te in številne druge ostaline totalitarne preteklosti, ki onemogočajo razvoj slovenske svobodne demokratične družbe, so posledica izvornega zločina, ki je bil neizbežno vgrajen v temelj prejšnje države. Vsi, ki tu živimo, pa smo hočeš nočeš dediči te stvarnosti. Te zle zapuščine in njenega bremena. Tako tisti, ki so njeni ponosni nasledniki, kot tisti, ki se zavedajo škodljivosti njenega bremena, ali pa tisti, ki s tem kakor ne želijo imeti nič. Celo tisti, ki se šele bodo rodili, so njen del. Vsi svoja življenja živimo tu, v tej in ne kakšni drugi stvarnosti. Nihče ni izvzet.    

Svobodna demokratična družba

Toda, spoštovani. Vsak človek ima tudi pravico in celo dolžnost odkloniti zlo. Presekati z njim in zaživeti na moralno neoporečen način, na zdravem temelju. V življenju skupnosti je ta temelj svobodna demokratična družba. To je edina oblika ustavne ureditve, ki obenem ohranja tako »Mene« kot »Drugega«, nobenega od naju ne izključuje, in naju oba obravnava na enakopraven način. Seveda pa obenem od obeh zahteva opustitev vseh izključevalnih oziroma totalitarnih prvin. To je točno tisto, kar je bilo Slovencem obljubljeno pred 35 leti s sprejemom prve demokratične Ustave. Ta obljuba je bila za nas in za naše bodoče generacije izborjena. Od tu ni več poti nazaj, je samo še pot naprej. Toda kakšna?

Kot vidimo, je treba začeti pri temeljih. Če naj bodo moralno neoporečni, skladni s svobodno demokratično družbo, bi morala država po 35 letih svojega neidealnega razvoja najprej jasno in uradno priznati, najbrž s sprejetjem kakšnega zavezujočega pravnega akta ali deklaracije, da je komunizem po vojni na slovenskem zagrešil enega najhujših zločinov proti človečnosti, da je takšen zločin predstavljal neizbežni temelj prejšnje države ter da slovenska država v celoti in z vsemi svojimi močmi obsoja ter obžaluje ta najtemnejši moralni odklon v zgodovini slovenskega naroda.

Zločini proti človečnosti so zločini, ki zaradi stopnje zavržnosti nikoli ne zastarajo. Nesprejemljivo je, da se storilcev za takšne zločine pri nas ni nikoli preganjalo. To je v nasprotju s svobodno demokratično družbo in splošno priznanimi načeli civiliziranih narodov. In če se za običajna kazniva dejanja lahko sodi v nenavzočnosti, bi morali pravu pustiti odprto možnost, da ob ustreznih pogojih tudi o krivcih za najhujše nezastarljive zločine še izreče svojo zadnjo besedo.

Žrtve zločina proti človečnosti imajo seveda tudi pravico do pokopa na dostojnem kraju v skladu z željami svojcev in dolžnostjo oblasti, da priskrbi in uredi takšnemu statusu primerno mesto. To je tako samoumevno, kot je voda mokra. O tem ne izgubljajmo besed.

Nesprejemljivo je, da se storilcev za takšne zločine pri nas ni nikoli preganjalo.

Po jasni obsodbi zločina in zločincev, kar hkrati pomeni potrditev svobodne demokratične družbe kot vrednostnega ustavnega temelja slovenske državnosti, bi vsa nadaljnja ravnanja države morala temeljiti na prizadevanju za uresničitev ustavne obljube izpred 35 let. V imenu svobodne demokratične družbe je nujno zavreči vse totalitarne ostaline v strukturi države in pristopiti k razgradnji zatečenih monopolov nad vzvodi oblasti, ki izvirajo iz sistematičnega izključevanja prejšnjega režima.    

Nujno je tudi uradno državno zavrženje vse totalitarne simbolike. Nosilcem javne oblasti in pretendentom za javne funkcije, ki naj predstavljajo državo svobodne demokratične družbe, ne more biti dovoljeno propagiranje ali čaščenje totalitarnih prvin. Spomeniki in obeležja, ki poveličujejo totalitarne zločince, poimenovanja ulic po njih, bodisi nova bodisi obstoječa, prisotnost totalitarne simbolike na državnih proslavah, izkazovanje uradnih časti s prižiganjem svečk storilcem totalitarnih zločinov in vzvratno hojo pred obličji njihovih kipov ter podobne deviantnosti v svobodni demokratični družbi nimajo mesta in sodijo med muzejske posebnosti kot opomin novim generacijam. Da se podoben totalitarni odklon v zgodovini Slovencev ne bi več nikoli ponovili.

Nosilcem javne oblasti in pretendentom za javne funkcije ne more biti dovoljeno propagiranje ali čaščenje totalitarnih prvin. 

Odgovornost države je, da ta proces vodi in usmerja, odgovornost nas državljanov pa, da takšne demokratične vrednote z lastnim razumom ponotranjimo do mere, ko jih prepoznamo kot popolnoma samoumevne. Kajti prav takšne so. In tak je način življenja demokratičnega sveta.

Predstavljajmo si, kako bi izgledala npr. Nemčija, če ne bi storila – prav tega. Če nemška država in narod kot celota ne bi jasno obsodila holokavsta, ne bi obsodila krivcev zanj, če Nemci kot narod ne bi čutili krivde za svoj zločin in se zanj ne bi kesali, ampak bi namesto tega država prirejala proslave, na katerih bi slavili dosežke nacizma, ponosno mahali s totalitarno simboliko, poveličevali nacistične osebnosti, po njih imenovali ulice, se klanjali pred njihovimi kipi, prepevali nacistične pesmi ter se z nostalgijo obračali na svojo polpreteklo zgodovino. Vse to pa bi služilo utrjevanju monopola take nedemokratične vrednostne usmeritve nad vzvodi oblasti, kar bi zagotavljalo njeno prevlado in načrtno onemogočalo poskuse demokratizacije. Takšna Nemčija ne bi bila svobodna demokratična družba.

Sprava

Spoštovani. Zaključil bi rad z mislijo o spravi. Veliko se namreč govori o tem pojmu. Odkar sem bil otrok, poslušam o njem. Ob razmišljanju o teh vprašanjih tekom let svojega profesionalnega življenja pa se mi že dolgo odgovor zdi neverjetno preprost. Sprava ne nastopi, ko si npr. predstavnika nasprotujočih si sil sežeta v roke, si celo izrečeta medsebojno odpuščanje, ne spremeni pa se nič drugega. Tudi ne, ko se nasprotujoči si strani uspeta dogovoriti o skupnem sobivanju in si razdelita družbo v skladu s svojima vrednostnima vizijama. Sploh ne takrat, kot to zmotno menijo mnogi, če bi pri tem zaradi ljubega miru uspelo priti do kompromisa med različnima vrednotnima usmeritvama »nekje po sredini«.

Sprava ne nastopi, ko si npr. predstavnika nasprotujočih si sil sežeta v roke, si celo izrečeta medsebojno odpuščanje, ne spremeni pa se nič drugega.

Sprava ni mogoča na podlagi kompromisov resnice. Mogoča je šele, ko je prav zgoraj nakazana vrednostna vsebina svobodne demokratične družbe, ki je moralno neoporečni temelj slovenske ustavnosti, uresničena in ponotranjena do te mere, da nihče več ne trpi ob priznanju samoumevnosti njenih sobivanjskih resnic, ter tako z lahkim srcem zavrne tudi vsa njena totalitarna nasprotja kot očitno napačna – takrat in samo takrat bodo ljudje v Sloveniji spravljeni. Sprava je torej mogoča šele ob dejanski uresničitvi Slovenije kot svobodne demokratične družbe. To je pravzaprav eno in isto. Za ceno »sprave«, ki to ni, pa vrednot svobodne demokratične družbe ni mogoče krhati.

Naš skupni cilj je torej znan. Pot do tja tudi. Vseeno pa mislim, da bo dolga in da bomo na njej seveda srečevali tudi mnogo lažnih prerokov. Tudi takih, ki bodo govorili o na videz istih stvareh – o svobodi, demokraciji, človekovih pravicah, morda celo spravi. Mi pa znajmo presojati znamenja časa.

Ko besedam ne sledi volja po dejanjih, konkretnih in resničnih kot so jasno pojasnjena zgoraj, vedimo, da gre samo še za nov poskus ohranjanja obstoječega stanja, ki ni niti svoboda niti demokracija, ampak nujno nasprotje pod krinko istega imena.

Ko besedam ne sledi volja po dejanjih, konkretnih in resničnih, gre samo še za nov poskus ohranjanja obstoječega stanja.

Spoštovani. Na tej poti do cilja, ki je pravzaprav izpopolnjeno nadaljevanje stoletnih in celo tisočletnih prizadevanj naših prednikov, ter bo obenem tudi pot naših potomcev, pa ne pozabimo na tiste, ki so dali največ.

Bodimo iskreno hvaležni vsem žrtvam in njihovim svojcem za njihov neizbrisni, z življenjem plačani prispevek k temu skupnemu cilju.

Hvala zato vsem, ki ste danes tu in vsem, ki se od vsepovsod po svojih močeh trudite za svobodno in demokratično Slovenijo. Naj ta naš skupni cilj še naprej vodi tudi blagoslov iz svetega kraja pod Macesnovo gorico.

Prof. Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA)

Sodnik Ustavnega sodišča RS (mandat 2017-2026)

Macesnova gorica, 6. 6. 2026

Opomba

[1] Skupni skrajšani povzetek iz več virov pričanja Milana Zajca: Družina, Ušli so Smrti, pričanje Milana Zajca; Petoro Braće u smrt: preživljeli Slovenac svjedoči; Ušli so smrti: poročila treh rešencev iz množičnega groba v Kočevskem Rogu, Mohorjeva v Celovcu 1998.