Jugoslavija je odšla. Slovenija je ostala.

Po napornem dnevu sedim na kavču in z zamikom gledam državno proslavo ob dnevu suverenosti. Že prej sem prebral, da tudi tokrat ni šlo brez žvižgov in protestov. Sprva sem pomislil na tisto naše klasično slovenceljstvo, potem pa se ustavil. Zakaj bi bil krivičen do slovenceljnov? Tokrat težava ni v njih. Bolj me moti nekaj, kar smo pred petintridesetimi leti pustili za seboj, pa se očitno še vedno ni povsem poslovilo od nas.

Ne bom ponovno razlagal zgodovine osamosvojitve in političnih razhajanj, ki jih že desetletja tako vztrajno ohranjamo pri življenju. Žalosti me predvsem to, da niti ob največjih državnih obletnicah ne zmoremo preseči vsakodnevnih političnih zamer in priznati, da obstaja nekaj pomembnejšega od trenutne oblasti in strankarskih interesov.

Predsedniku vlade lahko nasprotujemo vsak dan. Lahko mu očitamo napake, zahtevamo njegov odstop in na volitvah glasujemo proti njemu. Toda državni praznik ni njegova zasebna proslava. Je praznik države, ki pripada vsem nam. Zato se mi zdi žalostno, kadar se takšna slovesnost spremeni v še eno priložnost za politično obračunavanje.

Državni praznik je praznik države, ki pripada vsem nam.

Naj protestirajo. Pravico imajo in prav je tako. Svobodna Slovenija jim omogoča tudi to. Toda pravica do izražanja nezadovoljstva še ne pomeni, da je vsaka priložnost zanj tudi primerna. Zgodovine pa tako ali tako ni mogoče izžvižgati. Jugoslavije ni mogoče priklicati nazaj, slovenske osamosvojitve pa ne izbrisati z nekaj glasnimi protesti. Državo smo osamosvojili precej hitreje, kot smo se nekateri sposobni osvoboditi nekdanjih političnih delitev.

Prav zato se mi je zdelo pomenljivo, ko so žvižgi na proslavi izgubili svojo moč in utihnili še pred koncem govora predsednika vlade. Tudi osamosvojitelja. Žvižgi so utihnili, govor pa se je nadaljeval.

Verjamem, da smo Slovenci na svojo državo precej bolj ponosni, kot bi lahko sklepali iz naših političnih prepirov. Starejši smo bili ponosni na svojo slovensko pripadnost že v času Jugoslavije, čeprav smo nekateri tisto državo predvsem prenašali. Podobno kot spomladansko plundro. Zoprna je, mokra, umazana in človeku gre na živce, toda veš, da bo prej ali slej skopnela.

In je skopnela

Ostala je Slovenija. Naša država, ki ni popolna in nikoli ne bo, vendar smo jo ustvarili z voljo, pogumom, vztrajnostjo in tudi z žrtvami. Ni nam bila podarjena, temveč je nastala iz odločitve naroda, ki je želel sam odločati o svoji prihodnosti. To je zgodovinsko dejstvo, ki ga ne morejo spremeniti ne politične zamere ne nostalgija po nekdanji državi.

Seveda ponos sam po sebi ni dovolj. Domoljubje se ne kaže samo ob zastavi, himni in državnih praznikih, temveč predvsem takrat, ko ni slovesnosti in govorov. Kaže se v odnosu do dela, zakonov, javnega denarja in ljudi, s katerimi se ne strinjamo. Tam se začnejo vrednote, o katerih tako radi govorimo, nekoliko redkeje pa jih živimo.

Slovenija nam ni bila podarjena, temveč je nastala iz odločitve naroda, ki je želel sam odločati o svoji prihodnosti.

Veliko dela nas še čaka. Slovenijo moramo narediti pravičnejšo, uspešnejšo in predvsem takšno, da jo bodo naši otroci in vnuki lahko imeli še raje, kot jo imamo mi. Ne zaradi naučenih besed o domoljubju, temveč zaradi življenja, ki jim ga bo omogočala.

Ob vseh naših prepirih včasih pozabljamo, koliko smo že naredili. Izborili smo si državo, jo postavili na noge, preživeli krize, naredili marsikatero neumnost in se iz nje včasih celo kaj naučili. Še vedno smo tukaj. Trmasti, delavni, pogosto nezadovoljni, a sposobni veliko več, kot si radi priznamo.

Slovenijo moramo narediti pravičnejšo, uspešnejšo in predvsem takšno, da jo bodo naši otroci in vnuki lahko imeli še raje, kot jo imamo mi.

Zato me nekaj žvižgov ne skrbi posebej. Bolj me žalosti, da nekateri še vedno živijo v sporih države, ki je že zdavnaj ni več. Toda prihodnosti Slovenije ne bodo določale stare zamere, temveč tisto, kar bomo znali ustvariti skupaj.