Destabilizacija Afriškega roga, krepitev Al-Kajde

Stabilnost držav znotraj Afriškega roga je vedno bolj vprašljiva, vojna pa se iz Sudana vedno bolj preliva na jug, kjer je vpletenih vedno več držav. Poleg državnih akterjev so aktivne še džihadistične organizacije, predvsem Al-Kajda in v določeni meri tudi Islamska država. Afrika je postala igrišče ne le svetovnih sil, ampak tudi manjših držav.

Pritisk več držav za blokado varnostnega poročila ZN o Al-Šababu

Objavo novega poročila Varnostnega sveta ZN o organizaciji Al-Šabab naj bi zadrževali zaradi pritiska diplomatov iz Turčije, Katarja, Somalije in Džibutija. Poročilo S/2026/846 o varnostni situaciji in sankcijah proti organizaciji Al-Šabab bi moralo biti objavljeno že 23. oktobra 2026 na strani https://main.un.org/securitycouncil/en/sanctions/2713/work-and-mandate/reports, vendar ta stran še vedno prikazuje 'Error' (napaka). Poročila iz prejšnjih let so bila brez težav objavljena, tokrat pa naj bi imelo več držav 'zadržke'.

Poročilo je zelo neugodno za Iran in Kitajsko

Poleg omenjenih držav naj bi poročilo želeli blokirati še Iran in Kitajska, saj Iran organizaciji Al-Šabab dobavlja kitajsko orožje. Glede na zelo strogo kitajsko zakonodajo pri prodaji njenega doma proizvedenega orožja lahko predvidevamo, da kitajska vlada uradno sicer ne prodaja orožja Al-Šababu, verjetno pa ve in tolerira, da velik del orožja, ki ga dobavijo Iranu konča pri raznih regionalnih džihadističnih organizacijah. Zato kitajsko orožje uporabljajo Al-Šabab, Hutiji, Hezbolah, Islamska država, dobave pa se v večini vršijo preko iranske Islamske revolucionarne garde (IRGC).

Sankcije ZN proti Al-Šababu in ostalim džihadističnim organizacijam naj bi preprečile dobave orožja držav članic ZN, vendar vemo, da so te organizacije preplavljene z ruskim, kitajskim in iranskim orožjem. Načeloma bi morala Kitajska blokirati dobave Iranu ob informacijah, da ta dobavlja orožje regionalnim terorističnim akterjem, ki so pod sankcijami ZN, vendar tega ne stori. Iran je največji dobavitelj ilegalnega orožja v regiji že najmanj dve desetletji, ki ima razvejano mrežo podružnic IRGC praktično v celotni vzhodni Afriki, Levantu in Jemnu.

Iran je največji dobavitelj ilegalnega orožja v regiji že najmanj dve desetletji.

Dobave kitajskega, iranskega in turškega orožja vsem stranem

Kitajska igra na dve karti, kajti po eni strani se je zavezala ob obisku zunanjega ministra Wang Yija v Somaliji, da ponudi varnostno pomoč somalski vladi pri boju proti Al-Šababu in Islamski državi. Toda po drugi strani Al-Šabab dobiva kitajsko orožje ali direktno iz Kitajske preko Džibutija ali preko Jemna s pomočjo IRGC. Čeprav je glavnina orožja v regiji še vedno ruskega porekla, kajti Rusija nima težav dobavljati orožje vsem akterjem, so se v zadnjih letih okrepile dobave turškega, kitajskega in iranskega orožja.

Zato se ne smemo čuditi, da lahko vidimo orožje omenjenih držav na vseh straneh konfliktov. Na primer kitajsko orožje imajo tako Hutiji kot Savdska Arabija, v Sudanu tako RSF kot SAF, v Etiopiji tako etiopska vojska kot Tigrajci, v Somaliji tako vlada kot Al-Šaba in tako dalje. V tem primeru ne gre le za ilegalno orožje, kajti izvoz iz omenjenih držav je zelo strog. To pomeni, da ne gre za situacijo kot po razpadu Sovjetske zveze, ko je kaos omogočil kriminalnim skupinam krajo in izvoz orožja pod nadzorom koruptivnih uradnikov. Prav tako ne gre za enako situacijo kot ameriško orožje, ki je padlo v roke Talibanom in Islamski državi potem kot so ti odšli iz Iraka in Afganistana. Takšno orožje je brez dobav rezervnih delov skoraj nemogoče vzdrževati, zato je na primer Islamska država velik del Humveejev uporabila kot eksplozivna telesa.

Kitajska baza v Džibutiju

Al-Šabab dobiva kitajsko orožje preko Džibutija, kjer je edina kitajska vojaška in pomorska baza v Afriki in je locirana poleg dveh pristanišč Dolareh I in II. Prvo ima splošni namen, od razsutega tovora do sidranja, drugo pa je kontejnersko pristanišče. V zadnjih letih je Kitajska v bazi zgradila najnovejše komunikacijske kapacitete s petimi 30 metrskimi dipolnimi antenami za visoko frekvenčno komunikacijo, tri velike antene (krožnike) za satelitsko komunikacijo (SATCOM), štiri 5G stolpe, več manjših anten in dve kupoli, ki zakrivata neznano komunikacijsko naparavo. Prenova je omogočila celovit C4ISR (poveljstvo, kontrola, komunikacije, programiranje, obveščanje, nadzor in izvidništvo) pristop k vojaškim in obveščevalnim dejavnostim v regiji.

Največ orožja pride v Afriko ravno iz Jemna, kjer so Hutiji med večjimi dobavitelji.

Za Kitajsko je Džibuti pomemben, ker z njim nadzira plovne poti skozi Rdeče morje in dobavne poti iz Jemna. Največ orožja pride v Afriko ravno iz Jemna, kjer so Hutiji med večjimi dobavitelji. Hutiji po drugi strani dobijo iransko in kitajsko orožje s pomočjo IRGC, kitajska baza v Džibutiju pa lahko spremlja ravno te operacije. Ni namreč naključje, da je vojaška baza nastanjena poleg kontejnerskega pristanišča, kjer lahko direktno nadzirajo dobave. Kitajske ambicije so več kot le dajanje kreditov afriškim državam, gre namreč za širitev kitajskih interesov, nadzor plovnih poti, zbiranje obveščevalnih informacij in utrditev vpliva v regiji.

Aliansa med Al-Šababom in Hutiji

Al-Kajda province Arabski polotok (AQAP) je že leta 2022 podpisala s Hutiji pakt o nenapadanju, ki ga obe strani spoštujeta. AQAP se je celo aktivno vključila v pomoč operacijam v Jemnu proti Jemenskemu vladnemu svetu in Južnemu zavezništvu iz Adena. Dobave iranskega in kitajskega orožja so ključne pri njunem raketnem in brezpilotnem programu, potekajo pa preko pristanišč Marka, Bosaso in Barave. Al-Šabab ima s pomočjo AQAP odlične obveščevalne informacije, ki jih deli s Hutiji in so ključne pri dobavi opreme. Al-Šabab kot Hutiji so kitajske in iranske brezpilotnike aktivno vključili v boje proti somalski, mozambiški in eritrejski vladi, kot na primer kitajske drone DJI Phantom, toda večina orožja je še vedno iranskega.

Al-Šabab kot Hutiji so kitajske in iranske brezpilotnike aktivno vključili v boje proti somalski, mozambiški in eritrejski vladi.

Gre za za zanimivo alianso, kajti ideološko so naravni sovražniki, vendar gre v tem primeru za bin Ladnov modus operandi internacionalizacije džihadizma. Za razliko od Islamske države, ki je po naravi diskriminatorna in zavrača sodelovanje s šiiti in drugimi 'islamskimi odpadniki', kot to sama razume, je bin Laden ustvaril svetovno džihadistično internacionalo, ki je vključujoča in nediskriminatorna. Ta sega že v 80. leta 20. stoletja ko sta skupaj z ideologom al-Turabijem ustvarila prvo delujočo islamsko državo v Sudanu in začela z izvozom islamističnih revolucij kot konkurenca Homeinijevemu izvozu iranske islamske revolucije (več si lahko preberete v seriji člankov o 'Rojstvu terorizma za 21. stoletje).

Široka mreža organizacij Al-Kajde

Al-Kajda je razširjena po celotni vzhodni Afriki, tradicionalno v Sudanu, Keniji, Somaliji, Tanzaniji in Mozambiku. Več operativnih celic ima še v Kongu, Ugandi in Ruandi, zelo uspešno pa se je razširila v centralno in zahodno Afriko. Največjo konkurenco ji predstavlja Islamska država, ki se je najbolj uspešno ustalila v Mozambiku in centralni Afriki, vendar še ni dosegla popularnosti in uspeha Al-Kajde, ki ima v omenjenih regijah tradicijo, široko mrežo podjetij, političnih povezav in skrivališč. Islamska država je trenutno največja ovira pri širitvi Al-Kajde, obe organizaciji pa sta zapriseženi sovražnici, čeprav to ne pomeni, da kdaj ne izvedeta skupnih operacij.

Al-Kajda je razširjena po celotni vzhodni Afriki, tradicionalno v Sudanu, Keniji, Somaliji, Tanzaniji in Mozambiku.

Združeni narodi so medtem dvignili roke nad Somalijo in sporočili, da so končali 'UN Transitional Assistance Mission in Somalia (UNTMIS)' z 31. oktobrom 2026. To je posledica glasovanja Varnostnega sveta in podpore somalske vlade, vendar je že danes jasno, da ta ne more obvladovati Al-Kajde v svoji državi. Letošnje leto je namreč zaznamovalo povečanje napadov na vladne sile in vedno večji dotok orožja iz Džibutija. Umik misije je namreč darilo Al-Kajdi, ki bo umik misije izkoristila za širjenje svojih interesov.

Ali bo aktivnosti povečala tudi Kitajska

Kitajska formalno zanika, da bi v regijo Hutijem in Al-Šababu dobavljala orožje, čeprav ga zanjo aktivno prodaja in dobavlja Iran. Dobave se velikokrat prekrijejo z dobavo posameznih delov iz katerih potem sestavijo opremo in orožje. Na ta način Kitajska formalno ne dobavlja orožja, ampak le posamezne dele. Toda takšnih dobav je že za 35%, zato ne gre več le za vprašanje naključja, ampak za politiko kitajske vlade. Za se ne moremo čuditi, da Savdijci uporabljajo kitajske rakete Dongfeng-15A, Hutiji pa kitajske C-802. Primer je na primer kenijski državljan Zakariya Kamal, ki je za Kitajsko odbavljal orožje v afriške države in organizacije, kot na primer Al-Šabab z vednostjo kitajske države.

Hutiji ciljajo na rusko-iransko-kitajsko zavezništvo, ki pomagalo zmanjšati vpliv ameriških sil v regiji. Kitajska igra dvojno vlogo in je dobro izkoristila Trumpovo zmedo v Beli hiši, saj Trump prosi za kitajsko pomoč pri končanju vojne v Iranu. Kitajska podjetja so zato aktivno vpletena v dobave Hutijem, Al-Šababu in drugim preko podjetij Guangzhou Tasneem Trading Company, Ningbo Beilun Saige Machine Co, Dongguan Yuze Machining Tools in mnoge druge, ki pod krinko dobave rezervnih delov dejansko dobavljajo komponente za orožje.

Kitajska bi torej lahko brez težav prekinila del bojne moči Hutijev in Al-Šababa, vendar to zavestno ne stori, saj so te organizacije njeno orožje proti zahodu in v podporo kitajskim interesom v Afriki. Istočasno namreč Kitajska dobiva les iz ilegalne sečnje v Mozambiku, ki je celo največji primer takšne sečnje na svetu. Nelegalna trgovina z lesom poteka preko Al-Šababa, glavni kupec pa je ravno Kitajska. Nelegalna trgovina z lesom je eden najbolj donosnih prihodkov za Al-Kajdo. Kot pri dobavah orožja, je Kitajska pripravljena zamižati na obe očesi. V Mozambiku sicer operirajo ruske sile.

Kitajska bi lahko brez težav prekinila del bojne moči Hutijev in Al-Šababa, vendar to zavestno ne stori, saj so te organizacije njeno orožje proti zahodu in v podporo kitajskim interesom v Afriki.

Kaj čaka Evropo

V tem trenutku se v Afriki bije boj za prevlado mnogih mednarodnih sil – Rusija, Kitajska, Turčija, Savdska Arabija, Egipt, ZAE in Iran so med najbolj aktivnimi. Afrika je postala center terorističnih gibanj, vse omenjene države pa dobavljajo ogromne količine orožja in brezpilotnih letalnikov vsem možnim akterjem. Vojna v Sudanu se nikakor ne konča, Etiopija je v hibridni vojni z Eritrejo, Kongo drsi v državljansko vojno zaradi milic in džihadističnih organizacij, centralna Afrika je v konstantnih bojih, Alžirija grozi Maroku, Egipt Etiopiji, velike dela Mozambika ima pod nadzorom Islamska država ali Al-Kajda.

Lahko bi še naštevali, vendar je potrebno upoštevati, da je v tem trenutku zahod le deloma vpleten in še to v večini v operacije proti terorističnim organizacijam. Zahodne države pa nimajo veliko vpliva na ogromne količine orožja, ki se stekajo v Afriko. Nikakor pa se ne zoperstavijo ruski hibridni vojni proti Evropi, saj je ravno ta med glavnimi 'dobavitelji' ilegalne migracije in drog iz centralne in zahodne Afrike. Enako velja za vedno večjo kitajsko vpletenost v Afriki, sočasno pa lahko opazujemo prihodnji Ameriški kongres in Senat, ki bosta pod sponzorstvom novo izvoljenih demokratičnih socialistov celo omogočala rusko-kitajsko zavezništvo. Vprašanje je le kako bo na te izzive pripravljena Evropa.