Milanu Kučanu se godi krivica

Karikatura 1991 - ste pozabili? Vir: Domovina 258, avtor Boris Oblak
POSLUŠAJ ČLANEK

S časovne razdalje se marsikaj bolj jasno vidi. Ob letošnji obletnici samostojne države Slovenije je bilo razkritega posebej veliko o dogajanju v takratnem času, tudi skozi cikel intervjujev 35 let Slovenije v Domovini. Gotovo se bo v prihodnosti izvedelo še kaj.

Ob minulem praznovanju je (ponovno) bodla v oči razklanost slovenske politike in posledično tudi naroda. Ena stran ima več ljubezni do slovenstva; do slovenske kulture, jezika, simbolov in naroda, do poznavanja resnične zgodovine. Tu je čutiti tudi več sproščenosti in več zaupanja v prihodnost.

Druga stran je navidezno bolj odprta, toda to je zlagano, zato ta stran slovenstvo pravzaprav duši – daje prednost drugim kulturam, narodom, zunanjim vplivom ter taji vse, kar je slovensko. V obnašanju te strani vidimo več namrgodenosti, očitanja, prikrivanja, sebičnosti, sprenevedanja in dvojnih meril. Nekateri ljudje to prepoznajo, zato smo bili priča žvižganju ob nagovoru predsednice države, ki bi dala moč civilni družbi, toda ne kakršnikoli; nič ni namreč rekla, ko je Golob javno naznanjal čiščenje janšistov ...

Slovesnost ob 35-letnici samostojne Slovenije. Vir: arhiv Domovine

Od kod ta razklanost? To ločevanje? Obe strani za to krivita druga drugo. A obe ne moreta imeti prav. Kot se vedno bolj kaže, je izvorni razlog zelo preprost: v samem bistvu so bili – in so še – cilji različni.

Ko je dr. Andrej Fink v Domovini odgovarjal na vprašanje o tem, kako je slovenska skupnost v Argentini preživela, je povedal, da so marsikdaj imeli različna mnenja o politiki, kulturi in še čem, toda v bistvenem so bili složni. Složni so bili v tem, da želijo slovenstvo ohraniti, da so to vrednote, ki jih želijo živeti in predati prihodnjim rodovom.

V samostojno Slovenijo nismo vsi vstopili z isto željo in namenom; v temelju nismo bili zares složni. Nekateri so imeli drugačne namene, ki so jih pod pritiskom časa, ko so padali komunistični režimi po Evropi, za kratek čas skrili. Kakšne namene so imeli resnični osamosvojitelji, je jasno: samostojno in demokratično Republiko Slovenijo. Kakšne namene je imela komunistična stran, tudi postaja vedno bolj jasno.

Jelko Kacin je v intervjuju z dr. Jožetom Možino na RTV pripovedoval o možnosti, da je imel Milan Kučan ob vedno bolj šibki moči Miloševića željo reševati Jugoslavijo, s tem pa seveda žrtvovati Slovenijo. In tako mu Slovenija zares ni mogla biti intimna opcija in mu še danes ni. Presenetljivo in zelo jasno smo iz oddaje Marcel izvedeli, da se gospod Kučan nima za osamosvojitelja. Kar sedmim zaporednim vprašanjem, ali se ima za osamosvojitelja, se je izmaknil in ni rekel 'da'. Torej se nima za osebo, ki si je želela in v kritičnih časih delovala v smeri samostojne Slovenije.

Da je to res, izkazuje tudi sam – tudi z rdečo zvezdo na praznovanju samostojne države Slovenije, ki je pred 35 leti ravno to agresorsko rdečo zvezdo premagala. Še danes se klanja – in ni edini – tej rdeči zvezdi, pod katero je JLA napadla Slovenijo, jo uničevala in ubijala.

Zakaj torej gospodu Kučanu v šolskih učbenikih in v večinskih medijih delajo krivico in ga proti njegovi prepričanosti imenujejo osamosvojitelja? Zakaj se v šolah otroci in mladi že 35 let učijo laži o tem, da je bil on najpomembnejši osamosvojitelj? Koliko otrok se je v tem obdobju učilo laži in jih moralo ponavljati kot sveto resnico!? Glede na zadnja, povsem nedvoumna razkritja je skrajni čas, da se vse učbenike popravi. Da se človeku končno neha delati krivica in da se otrokom ter vsem neha vsiljevati laž.

Vir: Facebook @Štajerci smo zakon

Slovenstvo je na resni preizkušnji. Slovenski narod je zrasel na kulturi in se stoletja na kulturi gradil. Pričakovano bi bilo, da bi z osamosvojitvijo slovenska kultura zaživela, se odprla brezmejni ustvarjalnosti na vseh področjih. Pa se ni.

Dr. Jožef Muhovič je v Domovininem podkastu povedal pomembno in pretresljivo stvar, da je bilo slovenstvo pred državnostjo bolj živo in intenzivno kot zdaj. Kako to, da sta šli slovenska kultura v najširšem pomenu in narodna zavest po osamosvojitvi navzdol? Kako to, da je razrezati zastavo ali dojiti psa vrhunski umetniški dosežek, kaj res plemenitega in ustvarjalnega pa je zasramovano?

Zelo preprosto: ker slovenstvo ni bila intimna opcija tistih, ki so pisali učbenike, ki so financirali kulturne projekte, ki so pripravljali kulturne dogodke in podeljevali nagrade, ki so načrtovali in izvajali programe za integracijo, sprejem migrantov, študentov iz tujine, ki so ustvarjali (javni) televizijski in radijski program in še kaj. Ne velja za vse, vedno so izjeme – a to, česa je bilo več, zelo jasno vidimo po rezultatih. Slovenstvo je pomaknjeno v ozadje, poudarjana je naša majhnost, zato naj bi bili vsem uslužni ter se prišlekom prilagajali in jim preko vedno večjih davčnih obremenitev financirali uničevanje naše kulture ...

Vir: Shutterstock

Pred nekaj dnevi je Alojz Kovšca v podkastu Domovine odločno povedal: »Če je nekdo prizadet, ker izpostavljamo svoje slovenstvo, nima kaj iskati med nami ...« Te besede marsikomu zvenijo trdo, morda se komu zdijo celo izključevalne ali žaljive. Toda dejstvo je, da če želi neka skupnost obstati, mora imeti trdno jedro, ki ima v osnovi isti cilj. In pri tem se mora varovati pred zunanjimi vplivi, ki doseganje tega cilja ogrožajo. To velja tako za družine, za manjše in večje skupine kot tudi za narod.

Kot pravi Kovšca, je domoljubje čist občutek ljubezni do domovine, naroda, jezika, kulture. Pri tem ne gre za to, ali je nekdo majhen ali velik – gre za trdne korenine, ljubeč odnos do svojega, pokončnost in jasen pogled naprej.

(D258, 3)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike