Janša in Golob, prihodnost Gaze je lahko le brez Hamasa

Debate o Gazi so sprožile burne razprave v medijih, potem ko je nekdanji predsednik vlade Robert Golob trenutnemu premierju Janezu Janši zastavil vprašanje glede genocida. Vprašanje, namenoma provokativno, je del marketinške kampanje levice, ki je v Gazi in Palestini našla podobno volilno kost za glodanje kot v primeru okolja, migracij in LGBT. Ali gre za resnično srčen boj za arabsko prebivalstvo v Palestini, naj oceni vsak sam.

Vprašanje Goloba v parlamentu

Pustimo ob strani, da je Golobovo znanje o regiji in judovsko-arabskem konfliktu blizu ničle, njegov samozavesten nastop, ko razpravlja o temi, pa je zaskrbljujoč. Kot poslanec sicer ne more narediti večje škode, kot predsednik vlade in nekakšen novodobni Che pa lahko s svojim oponašanjem Hruščeva v Združenih narodih in 'lajanjem' na zaveznice Sloveniji le škodi. Slovenija ni velika država kot Francija ali Španija, da bi si lahko takšne lapsuse privoščila. Prav tako nismo davčna oaza ali pralnica denarja kot Irska, Švica ali Luksemburg, da bi lahko ekscese svoje politike finančno pokrili.

Robert Golob je v parlamentu Janeza Janšo vprašal, kaj bo storil v primeru ozemeljskih apetitov slovenskih sosed, če Slovenija podpira tiste, ki v imenu zgodovinskih ozemelj kradejo drugim. Njegova izjava sicer nima nobenega smisla, predvidevamo pa lahko, da je poskusil povedati, kako Judje kradejo zemljo Palestincem. Sicer gre za poceni politikantstvo, ki morda v Sloveniji prinese volilne glasove določenih volivcev, toda nikakor ne koristi niti Izraelcem niti Palestincem. Najmanj pa bo takšno politikantstvo rešilo večdesetletni spor med narodoma.

Česa Golob ne ve

Golob ne ve, da pred nastankom Izraela tam ni bilo niti drugih držav, ki danes igrajo pomembno vlogo v regiji. Poleg Izraela so bile z Balfoursko deklaracijo in v okviru sporazuma Sykes-Picot na novo ustanovljene države še Sirija, Jordanija, Irak in Libanon. Jeruzalem in Ankara pa bi pripadla celo Ruskemu cesarstvu, če bi to obstalo. Torej nobena od današnjih držav, vključno s Savdsko Arabijo, ki je nastala v 20. letih 20. stoletja, ni imela zapisane pravice do obstoja. Izrael ima enako pravico do obstoja kot vse druge države.

Nobena od naštetih držav ni imela ustavno zagotovljene pravice za ustanovitev države v nekdanjem Otomanskem imperiju. Osamosvojitev so si zagotovili z mednarodnimi pogajanji v Versaillesu ter z velesilama Veliko Britanijo in Francijo, ki sta nove države obljubljali vsepovprek. Predvsem po zaslugi Hašemitske dinastije, ki si je obetala velikansko državo Transjordanijo, ta bi namreč morala obsegati ozemlje celotne regije, so vse te države nastale na novo.

Golob ne ve, da pred nastankom Izraela tam ni bilo niti drugih držav, ki danes igrajo pomembno vlogo v regiji. 

Na koncu so Hamšemiti ostali brez velike države, nastalo je več manjših, Judje pa so se sprva pogajali celo za samostojno skupnost znotraj Hašemitske države. Sodelovanje arabskih Palestincev z nacisti in poigravanje z namero uničevalnih taborišč za Jude, kar je s Himmlerjem sprožil jeruzalemski mufti Amin al-Husseini, je idejo življenja v isti skupnosti naredilo nekoliko manj privlačno.

Glavno vprašanje se danes vrti okoli edine nenastale države, ki so jo prebivalci njenega ozemlja zavrnili in še danes bijejo bitke za uničenje sosede. Vojna med palestinskimi Judi in palestinskimi Arabci je bila polna ekscesov na obeh straneh, predvsem ko upoštevamo pregnance. Ne le zavesten pregon Arabcev predvsem iz ozkega pasu med Zahodnim bregom in Gazo. Enako velja za pregnane Jude iz Judeje, Samarije, Gaze in Jeruzalema, kjer kasnejši arabski okupatorji niso prebivalstva le pregnali, ampak celo minirali ter z zemljo zravnali zgodovinske judovske soseske, ki so obstajale več kot dva tisoč let, kot na primer v Jeruzalemu.

Ali je genocid ali ni

Izrael ni bil obsojen za genocid, kot napačno trdijo mnogi mediji ali celo politiki. V tem trenutku sicer poteka postopek proti Izraelu na Meddržavnem sodišču v Haagu, ki ga je sprožila Južna Afrika, ki trdi, da bi bil Izrael lahko odgovoren za genocid. Ta namreč zahteva, da mora obstajati namen za popolno ali delno uničenje nacionalne, etnične, rasne, ali verske skupine. Prav tako mora priti do povzročitve hude telesne ali duševne škode ali namernega ustvarjanja življenjskih razmer skupini, katerih namen je povzročiti njeno popolno ali delno fizično uničenje. Potem lahko dodamo še preprečevanje rojstev otrok in prisilne odvzeme otrok.

Toda za kako šibak primer gre, pove dejstvo, da je Irska sodišče zaprosila za razširitev definicije genocida. Irska in Južna Afrika se zavedata, da že Meddržavno sodišče (ICJ), na katerega letijo kritike pristranskosti, neučinkovitosti in klientelizma, opozarja na šibke dokaze tega primera. ICJ kot podaljšek Združenih narodov, kjer se resolucije sprejemajo na podlagi političnih referenc in obravnava vojne po sistemu zavezništev, v takšnih postopkih ne more biti nepristranski arbiter.

Izrael je v Združenih narodih kot boksarska vreča, na katero je tarčo obesila nekdanja Sovjetska zveza, ki je prva začela uporabljati termine, kot sta 'izraelski apartheid' in kulturni genocid. Seveda se je to razširilo na njene zaveznice, kar se pozna še danes.

Izrael je v Združenih narodih kot boksarska vreča, na katero je tarčo obesila nekdanja Sovjetska zveza.

Vojna med Gazo in Izraelom

Hamas je sprožil vojno z Izraelom, s tem ko je pobil preko tisoč civilistov na najbolj brutalen način, na poziv pa ni želel niti predati odgovornih za zločin, položiti orožja in vrniti talcev. Izraelska vojska ima visoke standarde pri ravnanju s civilisti, bistveno višje od mnogih drugih vojsk, vključno z evropskimi. Ta namreč območja operacij razdeli na dele in civilno prebivalstvo opozarja na umik. Še več, celo ura napada je podana, civilisti pa so opozorjeni z letaki, SMS-sporočili, televizijskimi in radijskimi obvestili. Civilna kolateralna škoda je vedno tragedija in vojna je sama po sebi umazana. Toda to ne pomeni, da se je izraelska vojska namenila pobiti oziroma popolnoma eliminirati prebivalce Gaze.

Toda po drugi strani, katera država bi tolerirala pokol lastnih civilistov z namenom izbrisa ter še kasnejše izsiljevanje za vračilo talcev? Ali resnično kdo misli, da bodo države tolerirale klavske vpade na svoje ozemlje in stale ob strani? Hamas je izvedel brutalen klavski napad na civiliste, ki so spali v svojih domovih ali v šotorih na festivalu. Ni napadel vojaškega oporišča, ampak je napadel z namenom pobiti čim več ljudi, saj so celo izvajali eksekucije otrok pred starši in obratno. To je poleg posilstev in ugrabitev. Nobena država tega ne bi tolerirala in Hamasu je bilo popolnoma jasno, da tudi Izrael ne bo stal ob strani.

Google je ponovno razvnel čustva ob posodobitvi zemljevidov, kjer so vidne ruševine Gaze. Okoli 50 odstotkov Gaze je bilo uničene, vendar to ne predstavlja genocida, kajti ruševina ni enako kot genocid. Ne nazadnje so bili v Gazi v treh letih ubiti trije odstotki ljudi, kar je še vedno tragedija, vendar posledica vojne in ne genocida. Tragedija ubitih otrok je posledica krivde, ki jo nosi Hamas, ta je namreč opral možgane vsaj trem generacijam in jih prepričal v častnost mučeništva ter jih žrtvoval na oltarju svoje ideologije.

Enako krivdo nosijo ZN, UNRWA, nevladne organizacije in zahodna politika, ki so vso to strupeno propagando aktivno dovolili in spodbujali. Najlepši primer je Francesca Albanese, ki je s svojim sovraštvom do Izraela pomagala Hamasu k cvetočemu razvoju. V primeru kršitev vojnih pravil in zakonov, morebitnih zločinov znotraj IDF med operacijami, je dovolj časa za kakovostno preiskavo. Ta ne sme temeljiti na poceni filmih z Beneškega festivala, ki so populistično namenjeni zadovoljevanju bogatih salonskih socialistov iz kroga igralskega in kulturniškega sveta ter sveta nevladnih organizacij.

Igranje s pomenom genocida

Ko Golob in podobni govorijo o genocidu, potem je genocid vse. Podobno kot je bila v zadnjih dveh desetletjih razvrednotena beseda rasizem, ta se namreč na veliko uporablja za označevanje mnenjskih nasprotnikov, resnični pomen in tragedija rasizma pa se dejansko zmanjšujeta. Enako sicer velja za Janšo, ki enako hitro skoči v obtožbe genocida v Sudanu in potem nad kristjani v Nigeriji, čeprav morajo za ugotavljanje genocida veljati enaki standardi za vse.

Turški imperij se je na primer pred dobrimi sto leti namenil pobiti in popolnoma pregnati armensko, grško in maronitsko prebivalstvo s svojih ozemelj. Ta primer izpolnjuje vse pogoje za genocid, vendar večina svetovnih držav omenjenih dejanj noče obsoditi kot genocid. Med drugim tudi Slovenija.

Zakaj je Hamas sprožil vojno

Mnogi se sprašujejo, zakaj je Hamas sprožil vojno z Izraelom s tako brutalnim napadom, saj je moral vedeti, da Izrael ne bo stal mirno ob strani. V tistem času je Izrael začel tkati vezi z državami v regiji. Po Abrahamskem sporazumu so se začeli skrivni pogovori s Savdsko Arabijo, odprli so se kanali z Libanonom, poleg tega je bil podpisan sporazum z Marokom. Izrael je takrat odprl sveže pogovore s Palestinsko upravo na Zahodnem bregu.

Hamas, ki je podobno kot Hezbolah in hutijevci že pod večletnim okriljem Irana, se je čutil vedno bolj osamljenega. Enako je veljalo za Iran, ki mu pozitivni odnosi med regijskimi državami in Izraelom nikakor niso odgovarjali. Ali je šlo za skupni dogovor ali pa je Hamas začutil priložnost za udarec, še ne vemo, razen nekaj podatkov, da so okoliške države nekaj sumile. Zadnja poročila, da naj bi ZAE in Egipt opozorili Izrael pred konkretnim napadom, so malo verjetna. Šlo je za sume o aktivnosti Hamasa oziroma za podatke, da se nekaj pripravlja, vendar so takšni podatki tam stalnica.

Hamas je namenoma žrtvoval otroke za mučeništvo in za dobro reklamo na Zahodu – in to je prvovrstni vojni zločin.

ZAE so že tako zanikali, da je šlo za vedenje o napadu, malo je verjetno, da bi o tem natančno vedeli Egipčani, saj bi sicer nemudoma obvestili tako ameriško kot evropske obveščevalne agencije. Egipt si je najmanj želel novega spopada v regiji, ki bi ponovno zatresel egiptovsko ekonomijo, ki si je takrat komaj opomogla. Toda takrat se je Biden umikal iz Afganistana, zmanjševal je sile v regiji in bil zatopljen v ruski napad na Ukrajino.

Hamas je vedel, da je prišla popolna priložnost za napad, in ga izvedel tako brutalno, da Izraelu ni preostalo drugega kot vojna. Če je Izrael zmagal vojaško, potem je Hamas zmagal v propagandni vojni. Hamas je namreč namenoma žrtvoval otroke za mučeništvo in za dobro reklamo na Zahodu – in to je prvovrstni vojni zločin.

Hamas in UNRWA je treba odrezati

Eden izmed glavnih pogojev za normalno delovanje Gaze je odstranitev Hamasa z vladnih mest, od dostopa do funkcij, šolstva, zdravstva in vseh agencij, ki so potrebne za delovanje države. Prebivalci Gaze potrebujejo državni sistem, ki mu primarni cilj ne bo uničenje Izraela, ampak miroljuben obstoj poleg njega. Sistem, ki bo trgovanje, kulturno, intelektualno in poslovno izmenjavo z Izraelom postavil kot zgled in ne kot sramotno izdajstvo, ki si zasluži smrtno kazen. Kdor meni, da prebivalci Gaze tega niso zmožni, se moti, kajti Hamasova indoktrinacija je zastrupila mlade generacije enako, kot je nekoč nacizem zastrupil Nemce.

Gaza je potrebna 'dehamasifikacije', kot je bila nekoč Nemčija deležna denacifikacije. Zato je potrebna nova uprava, ki bo kot okupator nadzirala delovanje Gaze. Vsekakor ta okupator ne more biti Izrael, zato je Trumpov Odbor za mir najboljši približek takšni okupaciji.

Nove generacije Palestincev v Gazi morajo skozi novo fazo indoktrinacije, kjer bo miren soobstoj z Izraelom brez antisemitskega sovraštva postal del učenja in življenja. Iz istega razloga je treba iz Gaze odrezati tudi UNRWA, organizacijo, ki je prebivalcem Gaze prinesla skoraj toliko gorja kot Hamas. Zato je treba pohvaliti Odbor za mir, ki pravi, da bodo sodelovali izključno s partnerji, ki jim lahko zaupajo, med njimi pa ni UNRWA.

Eden izmed glavnih pogojev za normalno delovanje Gaze je odstranitev Hamasa z vladnih mest, od dostopa do funkcij, šolstva, zdravstva in vseh agencij, ki so potrebne za delovanje države.

Gaza potrebuje vodstvo, ki bo na stotine milijonov namesto v 800 kilometrov vojaških predorov prelilo v gradnjo in posodobitev bolnišnic in univerz, ki bodo brez vojaških instalacij, njihovi predstojniki pa ne bodo generali Hamasa.

Potrebuje sistem, ki civilistov ne bo zlorabil za zle vojaške namene, torej pobijanje civilistov v Izraelu pod krinko kvazinovinarjev, kvazibolničarjev, kvaziučiteljev in drugih. Gaza potrebuje ljudi, ki otrok v vrtcih in šolah ne bodo učili sovražiti Jude in prirejali gledališke igre, kjer režejo vratove. In predvsem potrebujejo takšno vodstvo in obrambne sile, ki se ne bodo skrivali za otroki in ženskami ter podstavljali eksplozivnih sredstev pod posteljice novorojenčkov.

Netanjahu mora volitve izgubiti

Četudi bi v Izraelu vladala katera druga stranka, bi še vedno branila državo in prebivalstvo. Toda Netanjahu ni uspel dobiti propagandne vojne v tujini in Izrael je zgubil mnogo ugleda. Seveda so za to še drugi razlogi, kot na primer zahodna levica in skrajna desnica, ki sta zapriseženi sovražnici Izraela. Aktivisti, zbrani okoli skrajnih organizacij in strank, od univerz do kulturnih institucij, so z nasiljem in prepovedjo debate preprečili normalne pogovore o tragičnem spopadu, v katerem je umrlo veliko ljudi.

Toda Netanjahu je s svojo nezmožnostjo, da bi se dotaknil src ljudi, zamudil priložnost, da bi ostal voditelj Izraela, ki bi lahko ta trend obrnil. Vsekakor nista v pomoč njegovi skrajni koalicijski partnerici, ki se velikokrat ubesedita v ekstremnih besedah Ben Gvira in Smotriča ter odmevata po svetu.

Popolnoma vseeno je, ali imata vlada in Netanjahu drugačen pogled, če se ta ne prebije do popularnih medijev. In zdaj je prepozno, škoda je bila storjena, popravi pa jo lahko le sveže vodstvo. Tisto novo vodstvo, ki se bo pripravljeno spopasti še z enim trendom v Izraelu, to so ortodoksni judje, ki napadajo arabsko prebivalstvo na Zahodnem bregu, so radikalno antisionistični, ne želijo služiti v vojski in velikemu delu države odrejajo, kako naj živijo.

Deradikalizacija

Volitve prihajajo v Izrael in na Zahodni breg, Gazo pa naj bi obvladala uprava Odbora za mir. Treba se je vprašati, ali bodo novoizvoljeni voditelji uspeli tolerirati drug drugega ali pa se bo radikalizacija vseh vpletenih strani le še stopnjevala. Ali bodo zahodni aktivisti povzročili skupaj UNRWA še več škode ali se bo Gaza pod novo upravo normalizirala? Ali bo zahodno popularno mnenje uspelo končno obsoditi Hamasovo žrtvovanje otrok in umazano indoktrinacijo ali bo postalo celo integralni del verskega ekstremizma? Palestinska država bo obstajala le z modernim ustavnim ustrojem.

Na koncu naj Golobu nekdo pove, da v parlamentu ni potrebe po politizaciji konfliktov, ki jih ne razume, kajti otroci Gaze potrebujejo normalizacijo Gaze brez Hamasa. Politični vložki slovenskih strank namreč niso rešitev. Če pa ima parlament globoko željo po debati, potem so centralna Afrika, Sudan in Somalija bolj pereča tema, saj imajo te vojne zaradi nevarnosti terorizma bistveno večji vpliv na Slovenijo.

Otroci Gaze potrebujejo normalizacijo Gaze brez Hamasa.