[Video] Dr. Andrej Šmuc: Dekan NTF, ki ga je stresel drugi najmočnejši potres leta (Vroča tema, 2. 9. 2026)

Poletje 2026 bo prof. dr. Andreju Šmucu, dekanu Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani (NTF), za vedno ostalo v spominu po dogodku, ki ga sicer dobro pozna iz učbenikov. Doživel je enega najmočnejših potresov letošnjega leta. V podkastu »Vroča tema« je pripovedoval o svojih poteh od otoka Flores, kjer ga je zemlja vrgla iz postelje, prek dna Bohinjskega jezera in avstralske puščave, do vprašanja, kako daleč bi morali Slovenci nekoč potovati do Jadranskega morja.

Od elektrotehnika do dekana geološke fakultete

Dr. Šmuc pravi, da ima geologija v Sloveniji težavo že v osnovni šoli, saj skoraj ne obstaja v učnem načrtu. Sam se je najprej vpisal na srednjo elektrotehniško šolo v Ljubljani, kjer je v tistem času urejal ozvočenje po diskotekah, a je kmalu ugotovil, da ne bo postal dober »štromar«. Vendar pa mu je srednja šola za elektrotehniko dala dobro in trdno naravoslovno znanje, kar ga je pozneje vodilo do geologije, kjer je lahko pridobljeno znanje nato še izpilil.

Dekansko vlogo je prevzel lani, univerza pa mu omogoča, da kljub vodenju fakultete ne opusti raziskovanja, kar je tudi vsesplošna želja glavnega rektorja Univerze Ljubljana, saj bi po besedah dr. Šmuca štiri leta brez raziskovanja za znanstvenika pomenilo znanstveno smrt, zato imajo na fakulteti odlično ekipo, ki priskoči na pomoč pri administraciji.

Mi geologi se od ostalih ločimo po tem, da vi greste v planine gledat čudovite razglede, mi pa gledamo v tla.

Streslo nas je kot male cucke

Avgusta se je dr. Šmuc z ženo in sinovoma na dopustu znašel v pristaniškem mestecu Labuan Bajo na indonezijskem otoku Flores, ko je ob šestih zjutraj svojo moč pokazal potres z magnitudo 7,7, to je drugi najmočnejši na svetu v letošnjem letu. Oblasti so takoj izdale opozorilo pred cunamijem, prve ocene so govorile o valu, visokem tudi 30 metrov, po natančnejšem izračunu pa se je nevarnost umirila na približno tri metre. »Streslo nas je kot male cucke,« se spominja dr. Šmuc, »med potresom nisi mogel razmišljati racionalno, samo upal si, da bo zdržalo.«

Za razlago moči je dr. Šmuc uporabil primerjavo s Posočjem, saj magnituda narašča eksponentno, vsaka stopnja pomeni približno desetkrat več sproščene energije. Potres na Floresu je bil tako od 100- do 150-krat močnejši od tistih, ki občasno stresejo zahodno Slovenijo. Škoda pa je odvisna tudi od kraja dogodka, isti sunek v puščavi in v naseljenem mestu pusti povsem drugačne posledice, temu geologi rečejo intenziteta.

Magnituda je taka surova, živalska moč, ki se sprosti pri potresu. Intenziteta pa je škoda, ki jo ta isti potres povzroči.

Ledenik, ki je zdrsnil v dolino

Konec avgusta je vzhodni Nepal, okrožje Rasuwa ob meji s Tibetom, prizadela smrtonosna poplava, potem ko se je nad dolino odlomil del ledenika. Dogodek so mediji označili za GLOF, torej izliv ledeniškega jezera (Glacial Lake Outburst Flood), a dr. Šmuc opozarja, da izraz ni povsem točen. »V resnici je šlo za ogromen zemeljski plaz, ki je s seboj potegnil še led,« pojasnjuje. »Tako nastane drobirski tok, mešanica vode, drobnega mulja in ogromnih skal, ki podre pred seboj popolnoma vse.«

Podor je bil tako močan, da ga je ameriški geološki zavod (USGS) celo zabeležil kot potres z magnitudo 5,2. Podobne dogodke, pravi dr. Šmuc, poznamo tudi v Sloveniji, leta 2000 se je po enakem mehanizmu sprožil plaz Stože v Logu pod Mangartom, pozneje pa je v Kamniško-Savinjskih Alpah odneslo del gore Rženik. Razlika je samo v tem, da ta slovenska dolina ni bila poseljena.

Taki dogodki se v resnici dogajajo vsak dan, samo večina se jih zgodi tam, kjer ni ljudi.

Kaj skriva dno Bohinjskega jezera

Ker pisni viri o naravnih nesrečah segajo le nekaj sto let nazaj, so raziskovalci pod vodstvom dr. Šmuca iskali starejši arhiv v sedimentih Bohinjskega jezera. Z vrtanjem so ugotovili, da je jezero staro vsaj 12.700 let, v jedrih sedimentov pa so odkrili plasti, ki jih povzročijo potresi, saj tak sunek strese pobočja in v jezero zgrmi blato. »Naleteli smo na plast, debelo štiri metre, ki je nastalo pred približno 6.600 leti,« pravi dr. Šmuc. »Kmalu za tem so nam iz Posočja sporočili, da so v istem obdobju tam našli podrto, pokopano drevje.«.

Podobne raziskave so opravili tudi v Triglavskih jezerih, kamor so morali vso vrtalno opremo in čoln, skupaj težak približno 150 kilogramov, prinesti na ramenih. Manj vesela je zgodba Dvojnega jezera, kjer so v devetdesetih zaradi ribolova vnesli ribe v prej neokrnjen ekosistem, danes pa jezero pogosto prekriva zelena alga.

Skrivnost avstralske puščave

Slovenski raziskovalci, med njimi dr. Šmuc, so sodelovali pri raziskavi znamenitih apnenčastih stolpičev v puščavi Pinnacles (Nambung National Park) v Zahodni Avstraliji. Z metodo datiranja železovih nodulov, ujetih na površju stolpičev, so ugotovili, da so nastali pred približno 100.000 leti. »Takrat je bila ta puščava tropska pokrajina z ogromno dežja,« pravi dr. Šmuc. »Avstralci danes komajda vidijo vodo, takrat so je imeli, kolikor so je hoteli.«

Terensko delo v avstralskih puščavah, med drugim tudi v 470.000 kvadratnih kilometrov veliki puščavi Nullarbor, zahteva posebno pripravo, od zaščite pred strupenimi kačami do natančno odmerjenih zalog vode in hrane za tedne dela daleč stran od civilizacije.

Kdaj smo Slovenci dobili morje?

Raziskave Tržaškega zaliva, ki jih vodi dr. Ana Novak, kažejo, da bi morali Slovenci pred približno 20.000 leti, na vrhuncu zadnje ledene dobe, k morju potovati vse do Zadra, saj je bila obala takrat bistveno bolj na jugu. Ledeniki so vase vezali ogromne količine vode, gladina morja pa je bila zato precej nižja. »Prve zaplate morja v naših krajih se pojavijo pred 10 do 11 tisoč leti,« pojasnjuje dr. Šmuc, »Tržaški zaliv je tako pod vodo šele zadnjih 7 do 8 tisoč let.«

Nadiža je nekoč odvajala vode, ki jih danes odvaja reka Soča.

Podobno zgodbo o spreminjajočih se strugah pripoveduje italijanska reka Tilment (Tagliamento) v Furlaniji, ena redkih evropskih rek brez pregrad, ki lahko še prosto seli strugo po več deset kilometrov širokem koridorju. Enak vzorec so nekoč poznale tudi slovenske reke, od Mure do Soče in Nadiže.

Prisluhnite celotnemu pogovoru s prof. dr. Andrejem Šmucem.