Mijič mora odgovarjati. Toda: ali veljajo za vse enaka merila? Kdo je naslednji kandidat za podjetje Klukec, d. o. o.?

Neizplačane plače delavcem, davčni dolgovi, vprašljiva izobrazba, insolventno podjetje in nazadnje še prenos tega podjetja na Roka Snežiča. Boris Mijič si je dvome o svoji primernosti za poslansko funkcijo nakopal predvsem sam. Toda več tednov trajajoča politična in medijska gonja odpira tudi drugo vprašanje – ali so enako stroga merila veljala pri politikih, ki stojijo na drugi strani političnega prostora? Primer poslanca Resni.ce Borisa Mijiča je v zadnjih tednih postal skoraj stalna rubrika osrednjih informativnih oddaj. Po več tednih razkritij je zgodba z brezplačnim prenosom podjetja Progros na mariborskega poslovneža Roka Snežiča dobila še pridih politične satire. Za političnim spektaklom vendarle ostajajo odprte obveznosti podjetja. Mijič je težave pripisal neplačilom naročnikov in verižni nelikvidnosti ter obljubil poplačilo zaposlenih. Prenos na Snežiča dolgov ni izbrisal, vendar jih ta kot novi lastnik tudi ni osebno prevzel.

Od Progrosa do Klukca

Boris Mijič in Rok Snežič sta 20. julija pri notarju overila pogodbo, s katero je poslanec svoj celotni poslovni delež v Progrosu brezplačno prenesel na Snežiča. Ta je v pogodbi potrdil, da ve, da podjetje posluje z izgubo in negativnim kapitalom. Družbo je nato preimenoval v Klukec in kot njeno glavno dejavnost registriral rejo kamel. Prenos lastništva sicer ni izbrisal niti evra obveznosti. Klukec ostaja ista pravna oseba, do katere lahko delavci, država in drugi upniki še naprej uveljavljajo svoje terjatve. Drži pa tudi Snežičeva razlaga, da družbenik d. o. o. zgolj zaradi lastništva za dolgove družbe praviloma ne odgovarja z osebnim premoženjem. Tako določa tudi zakonodaja o družbah z omejeno odgovornostjo.

Snežič je za Domovino danes dejal, da se s preteklim poslovanjem, dolgovi in delavci ne namerava ukvarjati, saj podjetja ne vodi. »Jaz direktor nisem. Ne ukvarjam se ne z dolgovi ne s tem, komu je podjetje dolžno. Mene to niti ne zanima. Podjetje sem želel samo prenesti na Luko Mesca,« je pojasnil.

Čeprav gre formalno za dogovor dveh zasebnikov in prenos zasebnega poslovnega deleža, Mijič kot poslanec ni zgolj zasebnik. Javni interes za razkrivanje njegovega preteklega poslovanja zato nedvomno obstaja. Povsem drugo vprašanje pa je, kdaj legitimno novinarsko preverjanje preraste v vsakodnevno javno sojenje.

Snežičev odgovor Mescu

Snežič ne skriva, da podjetja ni prevzel zgolj zaradi poslovnega interesa, temveč tudi zaradi obračuna z nekdanjim ministrom za delo Luko Mescem. Njun spor izvira iz Mesečevih izjav v volilni kampanji, zaradi katerih je Snežič proti njemu sprožil sodne postopke. Ker jih je izgubil, mora Mescu plačati približno 2.500 evrov sodnih stroškov, ta pa je proti njemu vložil izvršbo.

Mesec je še marca v posnetku, ki je še vedno dostopen na spletni strani Levice, razlagal, da bi lahko zaradi izvršbe kmalu postal lastnik Snežičevega podjetja. »Mogoče kmalu postanem lastnik podjetja Snežič, d. o. o.,« je napovedal.

Snežič pravi, da je Mescu to možnost zdaj namenoma ponudil. Klukca naj bi prevzel in ga do ljubljanskih županskih volitev spravil vsaj na pozitivno ničlo ter tako dokazal, da zna poleg politike voditi tudi podjetje. »Namen prevzema je bil izključno ta, da pred županskimi volitvami preizkusimo Lukeca v podjetništvu. Zdaj je dal rep med noge in priznal, da je zavajal javnost, ko je govoril, da bo postal podjetnik,« je bil oster Snežič.

Mesec je v izjavah nekaterim medijem odgovoril, da izvršbe na Klukcu ne bo uveljavljal in da Snežič iz stiske neplačanih delavcev ustvarja slabo komedijo. Želi le plačilo sodnih stroškov. Snežič pa že napoveduje »načrt B«. Po njegovih besedah imajo takoj za Mescem izvršbe na njegovem premoženju trije novinarji portala Necenzurirano, zato namerava podjetje prenesti nanje. »Jaz sem želel, da podjetje pride na Lukeca Mesca. Zdaj bo pač prešlo na novinarje Necenzuriranega. Mogoče njim naslovite vprašanje, kaj bodo potem počeli z njim,« je dejal za Domovino.

Takoj za Mescem imajo izvršbe na Snežičevem premoženju trije novinarji portala Necenzurirano, zato Snežič namerava podjetje prenesti nanje.

Resni.ca ga je odpisala, vendar še ne iz parlamenta

Od Mijiča se je po prenosu podjetja dokončno distancirala tudi njegova stranka. Predsednik Resni.ce in državnega zbora Zoran Stevanović je priznal, da so zaupali napačnemu človeku in da jih je Mijič zavajal glede finančnega stanja, poslovanja in celo izobrazbe. »Meja je dokončno prestopljena. Ne gre več samo za dolgove podjetja. Izkazalo se je, da smo bili zavedeni glede številnih stvari, nazadnje pa smo bili priča še posmehovanju delavcem s prenosom nelikvidnega podjetja. Tak človek po našem prepričanju nima več moralne pravice sedeti v državnem zboru. Pika,« je sporočil Stevanović.

Povedal je tudi, da je nekaterim delavcem denar za plače založil iz lastnega žepa. Prenosa podjetja na Snežiča ni poznal, ampak je zanj izvedel iz medijev.

https://t.co/nl4D1BBJXk ni prišla v parlament zaradi tega človeka.

In zaradi tega človeka tudi ne bo izgubila.

Naše stališče je jasno. pic.twitter.com/eDkfseRtLy

— Resni.ca (@resni_ca) July 25, 2026

Toda Resni.ca Mijičevega takojšnjega odstopa ne zahteva. Če bi odšel pred 10. oktobrom, bi morale biti v vseh enajstih okrajih ptujske volilne enote izvedene nadomestne volitve. Na njih bi se za en mandat znova pomerile vse stranke, Resni.ca pa bi ga lahko izgubila. Po šestih mesecih od začetka mandata lahko Mijiča nadomesti naslednji kandidat z njene liste. Stevanović zato napoveduje, da Mijič oktobra ne bo več poslanec, do takrat pa od njega zahteva poplačilo delavcev.

V ozadju je še politični paradoks. Mijiča k takojšnjemu odstopu najglasneje pozivajo opozicijske Levica, Svoboda in SD. Če bi jih poslušal, bi na nadomestnih volitvah lahko največ pridobila prav SDS, ki je bila na zadnjih državnozborskih volitvah marca letos prav v ptujski volilni enoti najmočnejša in je osvojila štiri mandate.

Ko opozicija »zavoha kri«

Politični analitik Miran Videtič ne skriva, da bi moral Mijič odstopiti. Toda hkrati meni, da je opozicija v njegovem primeru prepoznala priložnost za rušenje vlade in preusmerjanje pozornosti od lastnih afer. »Opozicija je zavohala kri in primer Mijič ji je prišel kot na pladnju iz dveh razlogov. Prvič, da poskuša rušiti to vlado, in drugič, da bledi spomin na njihovega vodjo oziroma gospodarja Zorana Jankovića – zdaj govorim o družini Janković – ki je imela podobne težave z izčrpavanjem podjetij in izigravanjem upnikov,« je za Domovino dejal Videtič. 

Snežičeve poteze ne razume kot poslovno reševanje Progrosa, ampak predvsem kot ciničen odgovor Mescu. »Snežič je znan po tem, da ima rad mikrofone in kamere. Izkoristil je svojih pet minut priložnosti, da Luki Mescu vrne cinizem, ki si ga je Mesec privoščil ob dobljeni tožbi. S tega vidika ga je treba gledati kot zasebnika,« pravi. 

Ob tem Snežiča in Mijiča ne razbremenjuje moralne odgovornosti. Opozarja pa, da zasebni prenos podjetja ne bi smel samodejno dobiti večje teže od primerov, v katerih so bile neposredno udeležene državne institucije ali bistveno večji zneski.

Tudi premier Janez Janša Mijičevega ravnanja ni zagovarjal. Dejal je, da gre, če navedbe držijo, za napačne stvari, vendar da je afera v primerjavi z drugimi primeri dobila nesorazmerno veliko pozornosti. »Ukvarjajo se z nekim poslancem, ki je imel podjetje in nečesa ni plačal. Napačne stvari, če je vse res. Ne vemo, ali je vse res, ker gre za medijske objave. V primerjavi s tem, kar si nekateri drugi privoščijo, je to malenkost. To ni novica za prve minute osrednjega dnevnika,« je na sobotnem kongresu SDS v Bovcu dejal Janša.

Drugače meni minister za gospodarstvo, delo in šport Anže Logar. Zapisal je, da se redko strinja z Mescem, vendar se tokrat strinja, saj da, prenos podjetja in kamelje šale je označil za norčevanje iz neplačanih delavcev in državnih institucij.

Redko se strinjam z Luko Mesecem. Tokrat se. Pri brezplačnem prenosu podjetja Progros na Roka Snežiča in vpletanje pri nas enkrat že popularnih kamel gre res za izjemno slab smisel za humor.

V samem bistvu gre namreč za norčevanje iz neplačanih delavcev. Pa tudi norčevanje iz…

— Anže Logar (@AnzeLog) July 24, 2026

Ko merila niso bila enaka

Primerjave z drugimi aferami niso namenjene opravičevanju Mijiča. Njegovi dolgovi zaradi tega niso nič manj resnični, delavci pa nič manj oškodovani. Primerjave so preizkus politične in medijske doslednosti.

Najbolj očiten je primer podjetij Electa Holding, Electa Inženiring in Electa Naložbe, ki so bila v lasti sinov ljubljanskega župana Zorana Jankovića. S poenostavljenimi prisilnimi poravnavami jim je bilo odpisanih 95 odstotkov obveznosti oziroma skoraj 29 milijonov evrov. Upniki so bili upravičeni le do petih odstotkov terjatev. Primer seveda ni povsem enak. Zoran Janković je zatrjeval, da s podjetji sinov po letu 2004 ni imel nič, dolgovi pa so bili odpisani v sodno potrjenih postopkih. Toda razlika v obsegu je vendarle ogromna.

Podjetja Electa Holding, Electa Inženiring in Electa Naložbe so bila v lasti sinov ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Odpisanih jim je bilo 95 odstotkov obveznosti oziroma skoraj 29 milijonov evrov. 

Pri Mijiču govorimo o več deset tisoč evrih obveznosti do delavcev in države, pri Electi pa o skoraj 29 milijonih evrov. Kljub temu zgodba ni povzročila primerljivega vsakodnevnega pritiska, ki bi odločal o Jankovićevem političnem preživetju.

Svež je tudi primer zvočnih posnetkov, na katerih je slišati nekdanjo generalno sekretarko Svobode Vesno Vuković, ko govori o tem, »kje Alenka krade«, pri čemer omenja podjetje iz Štajerske in projekt drugega tira. Strokovnjak, ki je analiziral posnetek, ni našel znakov, da bi bil ustvarjen z umetno inteligenco ali sestavljen iz več posnetkov.

Alenka Bratušek je vse očitke zavrnila kot laž in ovadila neznanega storilca, Vukovićeva pa je trdila, da so posnetki prirejeni. Nobena od obtožb proti Bratuškovi ni dokazana, zato bi bilo nedopustno, da bi jo mediji že vnaprej obsodili. Toda zakaj pri tako resnih navedbah ni bilo niti približno enako vztrajnih pozivov k politični odgovornosti in pojasnilom? Snežič je pretekli teden zaradi posnetka policiji in Specializiranemu državnemu tožilstvu prijavil Vukovićevo, Barbaro Kolenko Helbl in Bratuškovo. 

Zakaj pri tako resnih navedbah o kraji Alenke Bratušek ni bilo niti približno enako vztrajnih pozivov k politični odgovornosti in pojasnilom?

Videtič opozarja še na nekdanjega poslanca Svobode Miroslava Gregoriča. Več kot dve leti je hkrati opravljal poslansko funkcijo in ostal prokurist družinskega podjetja, česar ni prijavil državnemu zboru in KPK, čeprav sta bili funkciji nezdružljivi. KPK je kršitev pozneje potrdila in mu izrekla globo, vendar Gregorič ni odstopil.

Na drugem koncu lestvice političnih standardov je nekdanji poslanec LMŠ Darij Krajčič, ki je leta 2019 odstopil zaradi sendviča, ki ga je iz trgovine odnesel brez plačila in ga nato plačal. Njegova stranka je odstop označila za edino možno odločitev.

Kaj pa delavci SSI Schäferja?

Videtič kot neposreden odgovor Mescu izpostavlja tudi primer mariborske družbe SSI Schäfer. Več deset delavcev podjetju očita prikrajšanje pri plačah, dnevnicah in nadurah ter sistematično ponarejanje dokumentacije za delo v tujini.

Podjetje očitke o sistematičnem izkoriščanju zavrača in poudarja, da jih dosedanji nadzori niso potrdili. Toda v enem izmed postopkov je obtoženi krivdo za ponarejanje listin že priznal in bil obsojen, večji del zgodbe pa po več letih še vedno ni dobil sodnega epiloga. »Takratni minister Luka Mesec je bil o zadevah obveščen, pa je te težave zanemarjal in ignoriral. Mesec, Golob in podobna ekipa so zato zadnji, ki lahko danes komurkoli očitajo neodgovorno ravnanje,« meni Videtič.

Mesec, Golob in podobna ekipa so zato zadnji, ki lahko danes komurkoli očitajo neodgovorno ravnanje.

Odgovornost brez selektivne morale

Boris Mijič je nedvoumno s svojim ravnanjem zapravil zaupanje lastne stranke in velik del javnosti. Njegova pojasnila so se spreminjala, obljubi o poplačilu delavcev pa je sledil brezplačen prenos insolventnega podjetja.

Zahteva, naj prevzame politično odgovornost, zato ni neupravičena. Prav tako ni sporno, da morajo mediji preverjati poslovanje politikov. Toda nadzor oblasti izgubi verodostojnost, če postane strogost odvisna od priimka, stranke ali tega, kdo je trenutno na oblasti.

Mijič mora odgovoriti, kam je šel denar, zakaj delavci niso bili plačani in zakaj je podjetje po obljubah o poravnavi dolgov prenesel na Snežiča. Enaka vztrajnost pa bi morala veljati tudi pri milijonskih odpisih dolgov, potrjenih kršitvah drugih poslancev, navedbah o okoriščanju pri državnih projektih ter zgodbah o večletnem domnevnem izkoriščanju delavcev.

Nadzor oblasti izgubi verodostojnost, če postane strogost odvisna od priimka, stranke ali tega, kdo je trenutno na oblasti.