Švicarska strategija za slovensko dilemo Demokratov, NSi in Resni.ce

Nova vlada je zasedla položaje in ura je začela tiktakati. Volitve leta 2030 se nezadržno bližajo in stranke današnje vladne koalicije bodo postavljene pred volilno kampanjo in vprašanje, kako prodati svoje uspehe v zadnjem mandatu prej, kot bi si to lahko mislili.

SDS je stranka z dolgo tradicijo, obsežno strankarsko mrežo in globokim bazenom volivcev. Zaradi svoje prepoznavnosti in vodilnega položaja v vladi ne bo težko voditi nove volilne kampanje. Ljudje bodo uspeh vlade povezovali s SDS, ker je največja vladna stranka, ki ima predsednika Janeza Janšo, ki je eden od najprepoznavnejših ljudi v Sloveniji.

Tega pa ne bi mogli trditi za drugi dve koalicijski partnerici, Demokrate ter NSi, in Stevanovićevo Resni.co. Ključno vprašanje bo tako ponovno, kako delovati za to, da bodo volivci ob naslednjih volitvah prepoznali dobro delo teh strank in jih tudi nagradili. Ne nazadnje je to ključno vprašanje za ekonomsko liberalni pol, kajti kumulativna zmaga tega pola lahko pride samo na podlagi dobrega rezultata NSi in Demokratov.

Volivci ne nagrajujejo čiščenja korupcije

Več kot očitno je, da Logar v tem mandatu stavi na čiščenje korupcije in kriminala kot del, ki naj bi prinesel velik del političnega uspeha. In čeprav se lahko strinjamo s tem, da je čiščenje korupcije zelo pomembno delo, pa zgodovinski dokazi pričajo o tem, da to ni dejavnost, ki bi jo ljudje na volitvah najbolj nagrajevali. Najočitnejši primer tega je bil 'moralni' Miro Cerar, ki je volitve leta 2014 zmagal ravno s sloganom moraliziranja in čiščenja Slovenije slabih praks, nato pa je mandat, obtežen s korupcijo, sam sramotno in predčasno zapustil.

Zakaj je tako? Gledano čisto psihološko, gre pri čiščenju korupcije za umazano delo, kjer se njen smrad, hočeš ali nočeš, prime tudi tistega, ki to delo opravlja. Nekako tako kot pri smetarjih. Vsi vemo, da je čiščenje smeti nujno in častno delo, vendar pa si ob tem ne moremo pomagati, da nam je nerodno ob vonjavah in negativnih asociacijah, ki jih doživljamo ob soočenju s temi delavci.

Seveda se vsi strinjamo, da to ni pravično, a žal tovarniške nastavitve človeških možganov niso pravične, ampak so oblikovane skozi tisočletja človeške evolucije, če nam je to všeč ali ne. Hkrati pa čistilci korupcije seveda ne dajejo videza toplih in priljudnih ljudi, ampak prej brezkompromisnežev, ki pri ljudeh vzbujajo strah. In to nalogo, ne zavedajoč se molekularnobiološke programiranosti človeških možganov, je sprejel Anže Logar.

Gledano čisto psihološko, gre pri čiščenju korupcije za umazano delo, kjer se njen smrad, hočeš ali nočeš, prime tudi tistega, ki to delo opravlja.

Dodatna oteževalna okoliščina

Hkrati pa obstaja še ena oteževalna okoliščina. Korupcija in oblast delujeta na neki način kot peristaltika. Ob začetku mandata bo Logar kot gospodarski minister na mizo dobil kup gospodarsko-kriminalnih svinjarij prejšnje vlade, ki jih bo moral začeti čistiti. Ampak v trenutku, ko se je usedel na stol gospodarskega ministrstva, se je začel generirati kup svinjarij, ki bodo povezane z njegovim ministrstvom in imenom. Preprosto zato, ker ima država v lasti še vedno za 12 milijard evrov državnih podjetij, za katere sta odgovorna minister za finance in minister za gospodarstvo.

Kaj s tem mislim? Vsak minister je življenjsko odvisen od ljudi, ki izvajajo njegove politike. Pameten minister seveda pod sabo nastavi pametne in poštene ljudi. Ampak tudi vsak pameten in pošten minister podeduje, hoče ali noče, cel kup ljudi prejšnje oblasti. Nemogoče je, da bi minister lahko nadziral vse. Prepričan sem, da je g. Logar zelo pošten človek, ampak ob taki količini državnega premoženja in tako majhni družbi, kot je slovenska, in dejstvu, da je podedoval tudi ogromno nesposobnih ali celo zlonamernih uslužbencev, je neobhodno, da se bo ujel v navzkrižja interesov, ki bodo mogoče povsem naključna in v katerih ne bo sodeloval. Ampak videz bo tak, da se je tudi sam umazal.

Najhujše, kar pa se lahko zgodi tistemu, ki 'kida gnoj', pa je to, da začne za sabo puščati gnoj, tudi če tega ne dela namerno ali pa da za to niti ni kriv, ampak se je samo znašel za krmilom cisterne s kloako. Ljudi namreč to ne bo zanimalo. Levih medijev to ne bo zanimalo. Mediji bodo imeli univerzalni motiv: denar, osebna obogatitev, pomoč prijateljem in seveda pozicija moči na mestu ministra, da to tudi izvede.

Vse drugo bodo prepustili domišljiji ljudi, kajti če je motiv in če je moč, potem ljudje izjemno hitro povežejo, da je moralo biti tudi dejanje. Levi zlonamerni mediji in mnogi ljudje najbolj uživajo prav v tem, ko lahko nemoralnosti obtožijo in oblatijo tistega, ki se je lotil obračuna s korupcijo in svinjarijami. Tako lahko hitro vidimo, kako nevarno je sprejemati čiščenje korupcije za svojo edino usmeritev bodočega političnega kapitala in to je še posebej nevarno, preden nisi odpravil sistemskih vzrokov za odpravo korupcije.

O sistemskih ukrepih za odpravo korupcije sem govoril v članku o oblikovanju bojišča. Seveda bralcu ne bi rad dal napačnega vtisa, da čiščenje korupcije ni pomembno. Spopad s korupcijo je zelo pomemben. Ampak pri tem je treba biti zelo previden pri videzu in komunikaciji z javnostjo. Kar pa je mnogo lažje, če spopad s korupcijo ni prvi, ampak drugi načrt političnega kapitala. Nekaj, na kar lahko opomniš javnost tu in tam kot nekakšen dodatek ob večjih protikorupcijskih uspehih.

Največja zagata

Zdaj pridemo do največje zagate tako NSi, Demokratov in ne nazadnje tudi Stevanovićeve Resni.ce. Demokrati imajo tukaj še posebej velik problem; Logar je nekdanji dolgoletni član in poslanec SDS. Ime njegove stranke je Demokrati, polno ime SDS je Slovenska demokratska stranka. Logar je z vstopom v to vlado odigral svojega glavnega aduta. Ta pa je, da ti morajo ljudje kot novincu nakloniti pravico do naivnosti (nevednosti), dokler ti ni dokazano, kaj si.

Logar (Demokrati) se na naslednjih volitvah ne bo mogel več izgovarjati na politično nedolžnost, ampak bo potreboval jasno razliko, izstop iz sence SDS, iz katerega ne nazadnje izhaja, in politike SDS, od katere se, roko na srce, ne razlikuje preveč. Enako kot SDS je namreč tudi Logar gradualist, človek majhnih korakov na boljše. S čimer ne nazadnje ni nič narobe in je logično. Po drugi strani pa tvega, da se bo preprosto utopil v SDS-ovem morju. Zakaj bi ljudje volili Logarja (SDS 2.0), če pa lahko volijo original?

Podobni so argumenti tudi za NSi. Ta stranka ima s koalicijami s SDS 'slabe izkušnje'. Pa ne zato, ker bi SDS z njimi slabo ravnal. Ne zato, ker bi te koalicije za Slovenijo delale slabo. Prav nasprotno, SDS je z NSi v koalicijah po mojem mnenju vedno ravnal pošteno.

Bistvo je to, da NSi ni nikoli znal stopiti iz sence SDS. Del krivde, zakaj NSi in tudi Logar ne bosta imela možnosti izstopa iz sence SDS, je to, da je treba povečati bazen volivcev, ki so pripravljeni voliti ekonomsko liberalno opcijo. Kot smo videli, je bilo to zmerno liberalno opcijo na zadnjih volitvah pripravljeno voliti približno 44 odstotkov ljudi. SDS je pobral približno dve tretjini teh glasov.

Izboljšanje rezultatov teh dveh strank (izstop iz sence) tako lahko pride samo na podlagi:

1. parazitiranja volivcev SDS ali pa
2. ekspanzije volilne baze liberalno ekonomske opcije.

Prvo je za kumulativno zmago desnice nezaželeno in tudi izjemno težko, ker je SDS zadnje volitve na desnem polu premočno zmagal in uspešno sestavil desno vlado ter je pri volivcih SDS potrjen kot zanesljiva opcija. Torej, zakaj bi povprečni desni volivec menjaval konja, ki zmaguje? Še posebej, če bo mandat te vlade uspešen.

Izboljšanje rezultatov NSi in Demokratov (izstop iz sence) lahko pride samo na podlagi parazitiranja volivcev SDS ali ekspanzije volilne baze liberalno ekonomske opcije.

NSi, Demokratom in Stevanoviću tako preostane samo še (2) ekspanzija volilne baze, če želijo izboljšati svoje volilne rezultate. To pa lahko dosežejo samo skozi reforme, ki bodo zagotovile preoblikovanje političnega bojišča v prid ekonomsko liberalnih strank. To strategijo sem opisal v predhodnem članku.

Kdo bo pri tem imel največ koristi

Ob tem pa je seveda treba povedati, da bo od uvajanja teh politik največ koristi imela prav tista stranka, ki se bo tega tudi najbolj zavzeto lotila. Tista stranka oziroma njen predsednik, ki se bo lotila uvajanja teh politik, bo namreč dojeta kot prava vizionarska stranka. Stranka, ki se ne ukvarja s preteklostjo, s 'kidanjem gnoja', ki se zaradi državnega lastništva nenehno nalaga na kup ne glede na to, kdo je predsednik vlade ali minister.

Ampak bo videna kot stranka, ki je dojela zgodovinski trenutek in vizionarsko popeljala Slovenijo na novo pot. Videna bo kot stranka za nov razvojni preboj, ki je državo porinila na novo raven življenja. To je tip politike, ki ga ljudje spoštujejo in sprejemajo pozitivno. Mnogo težje ga je sesuti in mnogo lažje se prodaja kot pa sam boj s korupcijo.

Zanimivo je, da imajo pri tem največjo prednost prav Demokrati. V rokah imajo škarje in platno, saj imajo v oblasti tako zdravstveno ministrstvo, ki jim lahko pomaga uničiti monopol ZZZS. V rokah imajo gospodarsko ministrstvo, ki ga lahko uporabijo za odprodajo državnega premoženja in uvedbo izplačevanja bruto plač na račune delavcev v sodelovanju s finančnim ministrstvom in FURS.

Torej prvi dve točki, ki sta najpomembnejši za oblikovanje krajine, ki je toksična za socialistične stranke in nujna za ekspanzijo ekonomsko liberalne baze. Zato bo izjemno zanimivo gledati, kako bodo glede tega ravnali Demokrati in ali bodo to neverjetno priložnost, da postanejo reformatorji Slovenije, prepustili NSi ali celo Stevanoviću. Slednji je v tem smislu izjemno zanimiv, če ne celo nevaren Demokratom.

Stevanovič ima izostren občutek za politični trenutek. Že v politični kampanji je dal jasno vedeti, da se poigrava z idejami nizkih davkov, deregulacije in osebne svobode, torej z ekonomsko liberalnimi idejami tipa Švice, Miltona Friedmana in Javierja Mileija. Zato ne bi čudilo, da bi znal Stevanović kot predsednik parlamenta z nekaterimi avantgardnimi idejami, kot sta bruto na račune delavcev ter odprava monopolov ZPIZ in ZZZS, gladko prehiteti NSi in Demokrate ter s tem postati nekakšen Balkanski Milton Friedman ali Javier Milei.

Z agresivno podporo in zahtevo SDS, NSi in Demokratom, da te ideje podprejo, pa bi si vsekakor zagotovil medijski prostor in izstop iz SDS-ove sivine ter tako svoji stranki Resni.ca z vizionarstvom in svežimi idejami za razvoj zagotovil ekspanzijo v prostor novih volivcev, ki bodo nedvoumno prišli, če se uveljavijo švicarski standardi družbene ureditve.

Za razvoj Slovenije pomembna širitev zmerno desnega pola

Seveda namen tega razmišljanja ni sejanje razdora med Demokrate, NSi in Resni.co. Je pa namen osvetliti nekatere priložnosti in nagrade, ki jih lahko poberejo tisti, ki se bodo teh projektov lotili. Zagotoviti si ponoven vstop v parlament ali celo ekspanzijo zmerno desnega pola je za razvoj Slovenije izjemnega pomena, zato bi si sam želel, da bi stranke koalicije delale na teh ciljih z roko v roki.

Če se NSi, Demokrati in Resni.ca tega projekta ne bodo lotili, si bodo čez štiri leta ponovno delili zelo omejeno pogačo.

V primeru, da se NSi, Demokrati in Resni.ca tega projekta ne bodo lotili, pa je že zdaj jasno, da si bodo čez štiri leta ponovno delili zelo omejeno pogačo približno podobne velikosti, kot smo jo videli na volitvah leta 2026. To bi med njimi vsekakor spodbujalo hujše tekmovanje, ker je boj za preživetje mnogo bolj brutalen, kot pa boj, pri katerem že veš, da si prišel v parlament, torej politično preživel. Razlika med preživetjem in politično prosperiteto, izstopom iz sence SDS, je odvisna od razširitve ekonomsko liberalne volilne baze.