Pri otrocih z ADHD so motnje spanja še posebej pogoste

Slab ali nezadosten spanec se lahko kaže v večjem nemiru, razdražljivosti, impulzivnosti, težjemu obvladovanju čustev, tudi pri težavah pri učenju. Pri otrocih z nevrorazvojnimi motnjami kot je ADHD so težave s spanjem še posebej pogoste. Strokovnjakinji Maja Drobnič Radobuljac in Vesna Žličar sta govorili o tem, kako težave preproznati, kako razumeti njihovo ozadje, predvsem pa kaj lahko naredimo, da otroku pomagamo. Poudarili sta pomen pravočasne obravnave in individualnega pristopa, saj urejena večerna rutina pri nekaterih otrocih ne zadostuje.

Težave s spanjem so v razvojnem obdobju otrok relativno pogoste, a se razlikujejo glede na starost otroka, je na pogovoru o spanju kot vedenjskem dejavniku pri otrocih z ADHD, ki ga je organiziral STAklub, povedala otroška in mladostniška psihiatrinja Maja Drobnič Radobuljac. Najpogosteje se pojavljajo v adolescenci, ko že zaradi fizioloških sprememb pride do premika biološke ure. Pri dojenčkih se ritem spanja in budnosti šele vzpostavlja, pozneje pa je spanje odvisno od več dejavnikov: bioloških predispozicij, družinskega ritma, domačega okolja in morebitnih pridruženih telesnih bolezni. Pri mlajših otrocih se pogosto pojavijo težave pri uspavanju, nočno zbujanje in težave pri ponovnem uspavanju. Pri predšolskih otrocih se lahko pojavijo izogibanje spanju, odklanjanje spanja, nočne more in močenje postelje, v šolskem obdobju pa na spanje vpliva tudi stres, povezan s šolo. Drobnič Radobuljac je omenila še sindrom nemirnih nog, hojo v spanju in nočne strahove ter opozorila, da se med spanjem lahko pojavljajo epileptični napadi. Pri mladostnikih so motnje spanja lahko povezane s tesnobo, depresivnostjo in drugimi čustvenimi težavami. 

Otroci in mladostniki lahko ob neprespanosti čez dan kažejo veliko kognitivnih težav. Težje se zberejo, imajo težave z delovnim spominom, pomanjkanje spanca pa se lahko kaže na področju čustvovanja in vedenja, je pojasnila klinična psihologinja Vesna Žličar. Pri pouku si težje zapomnijo pravkar podane informacije, težave pa se nadaljujejo pri domačih nalogah in drugih dejavnostih. Neprespani otroci so lahko bolj impulzivni in razdražljivi ter težje prepoznajo socialne znake v medosebnih odnosih. Težje denimo razumejo kontekst izjave drugega človeka. Po besedah Žličar se lahko neprespanost kaže zelo podobno kot nevrorazvojna motnja, kakršna je ADHD. Na kakovost spanja lahko vplivajo tudi pridružene motnje, zdravila in spalne navade. Sogovornici sta med dejavniki, ki lahko otežijo spanje, navedli uporabo zaslonov, pretirano telesno dejavnost pozno zvečer, neustrezno svetlobo in temperaturo, neprimerno prehrano ter kofein. Uspavanje lahko otežujejo strah pred preverjanjem znanja, čustvene stiske ali tesnoba ob ločitvi od staršev.

Ker je kakovosten nočni počitek pomemben dejavnik razvoja, je pomembno, da starši spremljajo spanec svojih otrok. Drobnič Radobuljac je svetovala, naj se poišče pomoč, kadar se težave ponavljajo, denimo vsaj dvakrat na teden, trajajo dalj časa in vplivajo na otrokovo delovanje. Pri oceni je treba preveriti, ali so povezane z jemanjem zdravil, spremembami v okolju ali telesnimi boleznimi. Pri otrocih z ADHD so težave s spanjem zelo pogoste; po besedah Drobnič Radobuljac naj bi jih doživljale tri četrtine teh otrok. Težave so različne: od izogibanja spanju in težkega uspavanja do nočnega zbujanja, težav pri ponovnem uspavanju in prezgodnjega prebujanja. Nekateri zvečer ne morejo prekiniti premlevanja misli. Pogost je zamik bioritma oz. spanja pozno v noč, zaradi česar se zjutraj težje zbudijo. Razlogi za pogostejše težave s spanjem pri ADHD po navedbah psihiatrinje še niso dokončno pojasnjeni. Omenila je genetske predispozicije in ugotovitve slikovnih preiskav o razlikah v nekaterih možganskih strukturah. Proces uspavanja lahko otežijo pridružene vedenjske motnje, nespečnost pa lahko povzročajo tudi nekatera zdravila za ADHD.

Žličar je povedala, da starši praviloma že pred prihodom v ambulanto poskušajo urediti otrokove spalne navade. Skupaj zato najprej pregledajo, kaj so poskusili in kako, nato pa oblikujejo načrt. Opozorila je, da pri spreminjanju navad včasih ne vztrajajo dovolj dolgo: en teden je lahko premalo za oceno učinka. Med priporočili je navedla izogibanje zaslonom eno uro pred spanjem, uporabo postelje zgolj za spanje in mirne večerne rutine, pri katerih se količina dražljajev postopoma zmanjšuje. Ob tem je poudarila, da pri otrocih z ADHD običajne zdrave spalne navade ne učinkujejo vedno. Zato je pomembno, da pristopijo k vsakemu otroku individualno. Pri težavah z izvršilnimi funkcijami lahko pomagajo vizualni večerni urniki, na katerih otrok označuje že opravljene dejavnosti. Za otroke, ki pred spanjem premlevajo skrbi, je Žličar predlagala »škatlo skrbi«: skrbi zapišejo in odložijo v škatlo z zagotovilom, da se bodo o njih pogovorili naslednji dan. Omenila je še dihalne vaje in usmerjanje pozornosti na prijetno misel, denimo na nekaj, kar je otroku čez dan dobro uspelo.

Rutine sicer imajo raziskovalno podlago. V randomizirani raziskavi pri 244 otrocih z ADHD je prilagojena vedenjska obravnava izboljšala spanje. Toda po treh mesecih je imelo zmerne ali hude težave še vedno približno 30 odstotkov otrok v obravnavi, v primerjavi s 56 odstotki v kontrolni skupini. Pomagalo je precej otrokom, ni pa rešilo vseh težav.

Neprespanost lahko dodatno oteži medosebne odnose

Otroci z ADHD lahko že brez težav s spanjem težje sledijo pouku in izkazujejo znanje. Po besedah Žličarjeve mora biti obseg pomoči odvisen od izraženosti težav. V okviru petstopenjskega modela pomoči je omenila prilagoditve, kot so zmanjševanje motečih dražljajev, gibalni odmori in razdelitev nalog na krajše enote. Pri izrazitejših težavah pride v poštev postopek usmerjanja pri Zavodu RS za šolstvo. Neprespanost lahko dodatno oteži odnose z vrstniki in družinskimi člani. Otroci imajo nižjo frustracijsko toleranco, se hitreje odzovejo in se zaradi težjega prepoznavanja socialnih namigov zapletajo v konflikte. Če je zaradi otrokovega zbujanja moteno še spanje staršev in sorojencev, lahko težave z uravnavanjem čustev in vedenja doživlja vsa družina.

Treba je ločevati otrokovo vedenje od otroka samega

Psihologinja je poudarila, da je treba ločevati otrokovo vedenje od otroka samega. Težave s spanjem, učenjem ali vedenjem ne smejo postati njegova edina oznaka. Pomembno je, da se uči ravnanja v odnosih, pojasnjevanja svojih odzivov in opravičila, hkrati pa najde dejavnosti, pri katerih je lahko uspešen. Ponavljajoči se neuspehi pri učenju in v odnosih lahko namreč načnejo njegovo samozavest. Pozornost potrebujejo tudi izčrpani starši. Sogovornici sta opozorili, da so lahko njihovi odzivi povezani z lastno neprespanostjo. Pomembni so počitek, urejanje lastnega ritma spanja in budnosti ter delitev nočnih obveznosti, kadar je to mogoče. Staršem je treba pomagati zmanjšati občutke krivde in jim omogočiti čas zase.

Sogovornici sta se strinjali, da družba vedno bolje razume težave, povezane z ADHD. Drobnič Radobuljac je ob tem sicer opozorila, da se ADHD včasih pripisujejo tudi težave, ki imajo drug vzrok. Izpostavila je, da o motnjah spanja še vedno premalo govorimo. Pravočasna obravnava je pomembna zaradi vpliva spanja na razvoj in vsakodnevno delovanje otroka, pa tudi zaradi odzivov okolice, ki jih otrok vgrajuje v svojo predstavo o sebi.

Poimenovanje ADHD zapostavlja obliko motnje brez hiperaktivnosti

Pri razpravi o ADHD in spanju ne smemo spregledati otrok s pretežno nepozorno obliko motnje. Zanjo se je nekoč uporabljalo poimenovanje ADD, danes pa je vključena pod skupno oznako ADHD, čeprav izrazita hiperaktivnost pri njej ni prisotna. ADHD se namreč izraža v treh oblikah: pretežno nepozorni, pretežno hiperaktivni in impulzivni ter kombinirani, pri kateri sta prisotni obe skupini simptomov. Izrazita hiperaktivnost torej ni pogoj za ADHD, čeprav jo ime motnje postavlja v ospredje. Pretežno nepozorna oblika predstavlja precejšen delež ljudi z ADHD. Obsežna metaanaliza iz leta 2012 jo je prepoznala celo kot najpogostejšo obliko v splošni populaciji, medtem ko so bili v strokovno obravnavo pogosteje napoteni posamezniki s kombinirano obliko. To opozarja na razliko med pogostostjo težav in tem, kako hitro jih okolica opazi.

Da je otroke s pretežno nepozorno obliko težje prepoznati, je potrdila tudi Maja Drobnič Radobuljac. Njihove težave se lahko dlje časa izmikajo prepoznavi, saj manj izrazito posegajo v dogajanje okoli njih. Raziskava, objavljena leta 2024, je denimo pokazala, da so bili izrazitejši hiperaktivni in impulzivni simptomi povezani z zgodnejšo diagnozo. Težave s pozornostjo in organizacijo pa lahko okolica spregleda ali jih razume kot pomanjkanje truda in motivacije. Odsotnost izrazite hiperaktivnosti pa ne pomeni, da je motnja blaga. Otrok je lahko navzven miren, a se težko zbere, sledi navodilom, organizira delo ali dokonča nalogo - sploh če mu ta ni zanimiva. Pozablja obveznosti, izgublja stvari, težave pa lahko pomembno vplivajo na njegovo šolanje, odnose in vsakdan. Če ADHD predstavljamo predvsem skozi nemir in vedenje, ki moti okolico, takšno izkušnjo puščamo ob strani. Ljudje, ki se v podobi hiperaktivnega otroka ne prepoznajo, lahko zato spregledajo možnost ADHD pri sebi ali svojih bližnjih.

Enako velja za spanje. Raziskave pri otrocih s pretežno nepozorno obliko opisujejo težave z uspavanjem, jutranjim vstajanjem in dnevno zaspanostjo. Njihovih težav zato ne moremo pojasniti zgolj s hiperaktivnostjo. Ozaveščanje o ADHD mora zajeti tudi tiste, katerih težave so manj opazne in okolici manj moteče, vendar zato niso nič manj vredne pozornosti in pomoči.