Leteče ribe in utapljajoči se otroci

Kdor ima otroke, ve, kako različni so si med seboj. Tudi če so vzgajani v isti družini, pri istih starših, ki sledijo istim ciljem, te cilje otroci dosegajo različno – nekateri tako, kot je bilo načrtovano, nekateri se temu približajo, drugi jih presežejo, nekateri otroci pa jih nikoli ne dosežejo. Čeprav starši prilagajajo načine, kako bi otroka privedli do cilja, pri nekaterih pač ne gre. Ker so otroci med seboj različni; ker ne pridejo na svet kot prazen list, ampak z nekimi predispozicijami, genskim zapisom, ki vsakemu daje svoj odtis in edinstvenost. Okolica sicer do neke mere lahko to (pre)oblikuje, izbrisati pa ne more.

Razlike so opazne že, ko sta v družini dva otroka, z vsakim naslednjim pa še bolj spoznavamo, kako je vsak samosvoj. In potem pride osnovna šola, kjer v enem razredu nakopičimo kakih 25 otrok in prednje postavimo enega učitelja. Seveda v razredu ni dveh enakih otrok; vsak ima svoje darove, omejitve, rane in življenjsko okolje, pa tudi učitelj nosi s seboj svojo zgodbo.

Vsi pa so tam zato, da bi dosegli isti cilj, da bi pridobili tisto znanje, ki ga zahteva osnovna šola. Cilj je za vse otroke postavljen enako, večinoma so enake tudi metode in preverjanje, kaj od načrtovanega so otroci dosegli in česa ne. Cilji so seveda postavljeni tako, da jih lahko izmerimo. Da se ne bi zapletali (in verjetno so temu botrovali še drugi razlogi), smo v šolskem sistemu področja, ki jih je težje meriti, zanemarili. Ocenjujemo na primer znanje (sposobnost ponavljanja slišanega, niti ne razumevanje!) matematike, zgodovine in geografije, poznavanje književnosti in slovnice, kemijskih skrivnosti, angleščine. Celo predmete, ki so imeli vzgojno noto, smo preimenovali v 'pouk' in postavili merila – zato štejemo število opravljenih počepov in zadetih košev, ocenjujemo znanje pri likovnem in glasbenem pouku. Ker je težko meriti razumevanje, vedênje, ustvarjalnost, estetiko, samostojnost, odgovornost, socialni čut, samospoštovanje, smo vse to raje pustili ob strani in se s tem ne ukvarjamo. Toda ravno to so področja, na katerih znanje in talenti zaživijo v uporabno celoto; človek najde sebe, svoje poslanstvo, svoje talente, se čuti izpolnjenega in se zaveda smiselnosti svojega obstoja.

Iz šol, kjer otrok preživi glavnino aktivnega dne, smo torej črtali dele, zaradi katerih je izobraževanje sploh smiselno. Odstranili smo področja, na katerih se utrjuje logika razumevanja, razmišljanja in povezovanja različnih (multidisciplinarnih) podatkov, področja ustvarjalnosti in področja, kjer se lahko ljudje povežemo, začutimo in spoštujemo – tako sebe kot druge. V zameno za to smo učbenike natrpali s še več podatki, ki naj bi jih otroci poznali – do povsem neobvladljivih količin, ki jih otroci premagujejo zgolj še z učenjem na pamet, ne zmorejo pa jih povezati v razumljivo celoto.

Ker je težko meriti razumevanje, vedênje, ustvarjalnost, estetiko, samostojnost, odgovornost, socialni čut, samospoštovanje, smo vse to raje pustili ob strani in se s tem ne ukvarjamo.

Predstavljajmo si 25 učencev, ki obiskujejo četrti razred. Od teh jih ima pet odločbo za dodatno strokovno pomoč. Nekdo morda slabše vidi, slabše sliši, težje hodi ali pa kar brez razloga vstane in gre do sošolke ter jo pocuka. Ali pa prevrne mizo. Ali pa odide iz razreda in po poti pljune sošolcu na zvezek. Morda sta v tem razredu dva otroka, ki sta se ravno priselila iz tujine in ne znata niti besede slovensko. In še trije otroci, ki doma nimajo urejenih higienskih razmer in s svojim vonjem otežujejo delo drugih. In nekdo, ki je neprespan. Ali ne spregovori besede. In še nekaj priseljenih otrok, ki so sicer v Sloveniji že nekaj let, ampak še ne znajo dobro slovensko. To je realnost slovenske šole.

Skladno z našim sistemom vsem tem postavimo cilj, ki je zreduciran na kognitivno področje in se v glavnem nanaša na pomnjenje in (nekritično) ponavljanje slišanega. Učiteljem in otrokom tak sistem povzroča veliko stisko.

A šola je bila v osnovi zastavljena tako, da bi bila sprejemljiva za glavnino otrok, njen smisel pa bi moral biti usposabljanje za življenje na različnih področjih, tako teoretičnih kot praktičnih, in prepoznavanje lastnih talentov za najboljšo kasnejšo izbiro poklica. Kopičenje vedno večjih količin podatkov in učenje na pamet ne vodita k temu. Če bi otroke pripravljali na življenje celostno, bi se vsak na nekem področju našel in razvil, osmislil svoje delo in življenje. Postavili smo sistem, ki marsikateremu otroku ubija njegovo nadarjenost, ustvarjalnost, vedoželjnost, zagnanost za napredek in upanje na uspeh. Zanemarili smo tisto, kar človeka izpolni in mu daje smisel. 

Otroci so različni in ne morejo dosegati istih ciljev. Toda zato niso slabši; vsak ima v sebi nekaj dragocenega, področja, kjer je boljši in se najde. Riba odlično plava, nikoli pa ne bo mogla poleteti. Če jo bomo preveč silili k temu, pa niti plavati ne bo mogla več ...

Postavili smo sistem, ki marsikateremu otroku ubija njegovo nadarjenost, ustvarjalnost, vedoželjnost, zagnanost za napredek in upanje na uspeh.

(D270, 3)