Dr. Ignacija Fridl Jarc: Dolžnost slehernega med nami je biti varuh neokrnjene zgodovinske resnice

Ko je Sofokles pred okrog 2.500 leti množici gledalcev predstavil svojo Antigono, se ni začela le zgodba o izjemnem dramskem besedilu, ki ga časti še naša doba. V trajen človeški spomin je z literarno besedo zapisal temeljno civilizacijsko normo evropskega človeka, to je spoštovanje dostojanstva drugega po njegovi smrti, ne oziraje se na to, na kateri strani politične resničnosti se je boril in padel. S svojim delom nas je usmeril k spoznanju, da se lahko na eni strani okličemo za čuteča človeška bitja le, če smo to zavezo sposobni spoštovati, in se na drugi strani zapišemo med tirane, če zaradi svoje volje do moči ne premoremo sočutja.

Zbrali smo se torej danes, ker želimo sporočiti slovenski in, širše, evropski in svetovni skupnosti, da zavezo po spoštovanju človeškega dostojanstva hočemo živeti, in to ne le ob dnevu, ko se spominjamo žrtev vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ampak jo častiti v srčiki svoje narodne zavesti in v samem srcu naše države, Republike Slovenije.

Svoje misli sem začela z literaturo. Nikakor ne po naključju, ampak zato, ker danes govorim v imenu slovenske umetnosti in kulture. Govorim torej skozi medij, ki je v človeku vzniknil iz potrebe, da drugega nagovori na drugačen način, ne le zgolj iz zadovoljevanja svojih vsakdanjih fizičnih potreb. Kultura in z njo umetnost sta namreč vzbrsteli iz človekove želje, da drugega, ki prebiva v naši bližini, nagovorimo z lepoto besede, zvoka ali podobe ali pa da ga iz območja materialnega povedemo na pot duhovnosti, etičnega klica po dobrem in resnici.

Kultura in z njo umetnost sta vzbrsteli iz človekove želje, da drugega, ki prebiva v naši bližini, nagovorimo z lepoto.

Svojo pot spomina smo danes nameravali začeti s pokloni na simbolnih grobovih tisoče brezimnih žrtev, za katere le spominska obeležja pričujejo, da so nekoč hotele živeti in hrepeneti po lepem, dobrem in resnici, kakor želimo to mi danes. To načrtovano pot smo nadaljevali in tudi uresničili s spominsko mašo, tukaj, v objemu cerkvenih zidov, ki kličejo k molku, tišini in meditaciji.

Ta molk ni naključje, še kako zgovorno pričuje o vseh tistih, med katerimi mnogi še danes nimajo križa in imena; molk pričuje o vseh tistih, ki niso imeli priložnosti pustiti svojih ustvarjalnih sledi v naši kulturni ali narodni zgodovini. A obenem so prav tisti, katerih življenjsko žrtev moramo sprejeti kot najbolj dragocen opomin, da je naša temeljna dolžnost storiti vse, da prevladujočo voljo do moči v svetu zamenja volja do ljubezni; da je dialog z drugim edina možna oblika človeškega obstoja; da je sprava, tako s samim seboj kot z drugim, temelj za svobodo bivanja tako posameznika kot skupnosti. Šele to je namreč pogoj, da lahko vstopimo v območje svobode duha – tiste svobode, ki je pogoj za sleherno človekovo ustvarjalnost in individualnost.

Naša temeljna dolžnost je storiti vse, da prevladujočo voljo do moči v svetu zamenja volja do ljubezni.

Številne brezimne žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki jim je bila odvzeta prav ta brezmejna, osebna svoboda, pa niso le opomin nam samim, ampak morajo ostati tudi trajni glasnik prihodnjim generacijam, če hočemo na evropskih tleh preprečiti nova, nadaljnja prelivanja krvi, teror ideologij, zločine proti človeštvu, tiranijo manjšine nad večino ali obratno.

Dolžnost slehernega med nami je torej biti varuh neokrnjene zgodovinske resnice in to resnico prenašati prihodnjim rodovom. To je resnica, ki ne ločuje padlih na leve in desne, ampak zmore zgodovinska dejstva kritično presojevati na dobra in zla dejanja, na pravična in krivična človeška dela, na kulturo vedênja in nekulturnost našega nevédenja.

Porečete, da ni ene same resnice, ker jo pač vsak med nami vidi nekoliko drugače. Drži, mnogo je različnih pogledov o nebistvenih človeških stvareh. A temeljna bivanjska in civilizacijska resnica človeštva o našem obstoju in sobivanju je ena sama. Če želimo Slovenci po Trubarjevo »stati inu obstati«, moramo znova prisluhniti Prešernovemu klicu pred več kot sto osemdeset leti in postati »prijatli«, biti njegovi ljubi »sosedi«, ne »vragi«. 

Mnogo je različnih pogledov o nebistvenih človeških stvareh. A temeljna bivanjska in civilizacijska resnica človeštva o našem obstoju in sobivanju je ena sama.

Naš jezik nam v primerjavi z drugimi evropskimi jeziki ponuja še prav posebno priložnost za to. Naša dvojina nas uči, da lahko veliko bolj intimno od drugih narodov izrekamo neposredni odnos med jaz in ti; v duhu dramskega dialoga nam omogoča, da svojega jaza ne izgubimo v brezimnem mi ali oni, ampak da lahko v drugem, v tem »ti« uzremo svojo lastno individualnost. Uzremo ga kot enakega svoji lastni želji po svobodi – svobodi biti, misliti in govoriti. Le še globok »da« človeškemu življenju, dostojanstvu in spoštovanju se moramo torej naučiti izreči. In v duhu pisatelja Borisa Pahorja odločno reči trikratni ne vsem totalitarizmom in odločno reči njegov da trem velikem E-jem: etosu, etnosu in erosu – naši etični zavezi, našemu narodu in naši ljubezni do drugega.

Hvala Študijskemu centru za narodno spravo, ker raziskovanja narodove politične in družbene zgodovine ne zamejuje le za visoke zidove znanosti, ampak ga deli z javnostjo in že s svojim imenom kliče tako slovensko kot evropsko prihodnost, ko »ne vrag, le sosed bo mejak«.