Los Tilos – fantje iz Buenos Airesa, ki so Slovenijo nosili v sebi, še preden so jo prvič videli

Člani glasbene skupine Los Tilos so tretja generacija argentinskih Slovencev. Rodili so se v Buenos Airesu, a so mnogi od njih doma najprej govorili slovensko in se šele nato v vrtcu naučili špansko. V teh dneh so na turneji po Sloveniji, ki jo je organiziralo Izseljensko društvo Slovenija v svetu s podporo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. S slovenskimi narodnimi pesmimi v argentinskih ritmih prinašajo zgodbo o domovini, ki je njihovi predniki niso pozabili.

V Slovenijo so prišli iz Buenos Airesa, a Slovenija zanje ni bila neznana dežela. Preden so jo prvič videli, so jo že spoznavali preko družinskih pripovedi, pesmi, molitev, šolskih ur, nedeljskih srečanj in spominov starejših. Skupino Los Tilos sestavljajo Matej Urbančič, Ignacij Mahle, Maksi Žnidaršič, Sevi Žnidaršič in Niko Oblak. So mladi argentinski Slovenci, tretja generacija skupnosti, ki je daleč od domovine ohranila jezik, vero, pesem in narodno zavest.

Njihova slovenska turneja je nastala v organizaciji Izseljenskega društva Slovenija v svetu in s podporo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. V teh dneh nastopajo po različnih slovenskih krajih, med drugim na prireditvah, povezanih z dnevom državnosti, slovensko argentinskimi večeri in srečanji Slovencev iz domovine, zamejstva in sveta. Njihov prihod v Slovenijo se je tako simbolno ujel tudi s praznovanjem 35 let slovenske države. Za fante, ki prihajajo iz skupnosti, kjer samostojna Slovenija nikoli ni bila samoumevna, ima to posebno težo.

Ime Los Tilos pomeni lipa. Izbrali so ga, ker je lipa slovensko narodno drevo. Že z imenom so želeli povedati, da njihova glasba ne prihaja samo iz argentinskega okolja, v katerem so se rodili, ampak tudi iz slovenskih korenin, ki so jim jih predali doma.

Skupina je nastala leta 2021, prvič so se predstavili na pevskem večeru, nato pa začeli nastopati na prireditvah slovenske skupnosti v Argentini in tudi na argentinskih peñah – srečanjih, kjer se ljudje zbirajo ob argentinski folklori. Njihova glasba je zato naravno srečanje dveh svetov: argentinskih ritmov, med katerimi živijo, in slovenskih narodnih pesmi, ki so jih slišali doma. 

Slovenščina pred španščino

Večina od njih se je slovenščine naučila doma. Nekateri pravijo, da španščine sploh niso zares govorili, dokler niso šli v vrtec. Slovenščina je bila pri njih prvi jezik. Pozneje so jo utrjevali v sobotnih slovenskih šolah, pri mašah, na prireditvah in v slovenski skupnosti.

Slovenščina je bila pri njih prvi jezik. 

Slovenščina se v Argentini ni ohranila sama od sebe. Nekdo jo je moral govoriti z otroki. Nekdo jih je moral peljati v slovensko šolo. Nekdo je moral vztrajati pri pesmih, praznikih, mašah in srečanjih. Nekdo je moral tretji generaciji povedati, da slovenstvo ni samo spomin na stare starše, ampak dediščina, ki jo je vredno nositi naprej.

Fantje se zavedajo, da njihova slovenščina ni enaka tej, ki jo danes govorimo v Sloveniji. V Argentini se je ohranila starejša govorica njihovih staršev in starih staršev. Morda ni vedno popolna, a je zato toliko bolj dragocena. Je živi dokaz, da je narod mogoče ohraniti tudi daleč od njegovih meja, če ga ljudje nosijo v sebi.

Slovenci v Argentini so ena najmočnejših slovenskih izseljenskih skupnosti. Po drugi svetovni vojni so mnogi od njih odšli čez ocean, zlasti na območje Buenos Airesa. Tam so začeli znova, a niso hoteli pozabiti, kdo so. Ustvarili so slovenske domove, šole, pevske zbore, kulturna društva, versko življenje in skupnost, ki je otroke učila, da ima človek korenine tudi takrat, ko se rodi daleč od domovine svojih prednikov. In prav iz te skupnosti prihajajo fantje iz skupine Los Tilos. Odraščali so ob nedeljskih mašah, slovenski šoli, folklori, praznikih in družinah, ki so jim predajale več kot samo jezik. Predajale so jim vrednote. Družino, vero, skupnost, hvaležnost, spoštovanje do prednikov in ljubezen do Slovenije.

Hvaležnost in ljubezen

Ko govorijo o tem, zakaj se je slovenstvo pri njih preneslo že v tretjo generacijo, ne uporabljajo velikih besed. Govorijo o hvaležnosti do staršev in starih staršev, ker so jih naučili slovenščine in ljubezni do slovenstva. Tudi njihova glasba izhaja iz tega. Najprej so igrali argentinske pesmi, potem pa so začeli dodajati slovenske. Ugotovili so, da si slovenska in argentinska ljudska pesem sploh nista tako daleč. Obe govorita o domu, družini, naravi, hrepenenju in ljubezni do svoje zemlje. Zato slovenska pesem pri njih lahko zaživi v argentinskem ritmu, ne da bi izgubila dušo.

V Argentini starejši Slovenci njihove slovenske pesmi sprejemajo z velikim navdušenjem. Gane jih, da jih pojejo mladi. Da pesmi, ki so jih poznali že njihovi starši in stari starši, ne končajo v pozabi, ampak znova zaživijo na odru. Fantje priznavajo, da je pri mladih drugače. Narodne pesmi se jim včasih zdijo stare. Tudi sami so jih nekoč tako doživljali. A verjamejo, da se to lahko spremeni, ko jih mladi slišijo v živo, razumejo besedilo in začutijo zgodbo, ki stoji za njimi.

Da pesmi, ki so jih poznali že njihovi starši in stari starši, ne končajo v pozabi, ampak znova zaživijo na odru. 

Kar so poznali iz pripovedovanja, so sedaj videli v živo

Obiska Slovenije so se, kot pravijo, zelo veselili. Državo so najprej poznali iz knjig, slik in družinskih pripovedi. Zdaj so lahko videli kraje, ki so jih doma omenjali starejši, obiskali so sorodnike in doživeli deželo, ki je bila v njihovih družinah vedno prisotna, čeprav fizično daleč.

Pravijo, da je poseben občutek v resnici videti nekaj, kar si prej poznal samo s slik. Presenetil jih je tudi jezik. Slovenščina v Sloveniji se je razvijala in spreminjala, v Argentini pa se je v družinah ohranila starejša govorica njihovih prednikov.

Slovenščina v Sloveniji se je razvijala in spreminjala, v Argentini pa se je ohranila starejša govorica njihovih prednikov.  

Močno doživljajo tudi dejstvo, da ima Slovenija svojo državo. Za nekoga, ki se rodi v Sloveniji, je to lahko samoumevno. Za skupnost, ki je desetletja živela daleč stran in ohranjala domovino v spominu, pa ni. Fantje pravijo, da narod lažje dosega svoje cilje, če ima pravico do samoodločbe. Veseli so, da je Slovenija to dosegla pred 35 leti, in upajo, da bo kot država rasla naprej.

Fantje iz Los Tilos so lep primer zavednosti in narodnega ponosa, česar nam doma sicer velikokrat primanjkuje. Ljubezen do domovine se ne ohrani sama od sebe. Jezik se ne prenese sam. Pesem ne preživi sama. Nekdo mora otroku povedati, kdo je. Nekdo mora vztrajati pri družinskih in kulturnih vrednotah. Nekdo mora tudi tretji generaciji pokazati, da so korenine vredne ponosa.

Los Tilos so se rodili v Buenos Airesu, a so Slovenijo najprej spoznali doma. V jeziku, ki so ga slišali pred španščino. V pesmih, ki so jih peli starejši. V zgodbah o deželi, ki je dolgo niso videli, a so ji vseeno pripadali. Zdaj so prišli v Slovenijo in s seboj prinesli pogled od daleč. Pogled mladih, ki jim slovenska zastava, slovenski jezik in slovenska pesem niso samoumevni. Morda zato njihova glasba zveni drugače. Ker v njej ni samo ritem Argentine in melodija Slovenije. V njej je hvaležnost. Za prednike, ki niso pozabili, od kod prihajajo. In za domovino, ki je po treh generacijah še vedno ostala njihova.

Njihova glasba zveni drugače. Ker v njej ni samo ritem Argentine in melodija Slovenije. V njej je hvaležnost.