Pred Trumpovim obiskom na Kitajskem

Ameriški predsednik Donald Trump bo med 13. in 15. majem 2026 obiskal Kitajsko in njenega predsednika Xija. Pogovori bodo potekali o obrambi, Iranu, Tajvanu, fentanilu in trgovski izmenjavi, ob strani pa se bodo pogovarjali še tehnologiji, umetni inteligenci, kibernetski varnosti in vohunjenju. Trump je že večkrat izrazil mnogo pričakovanj in idej ter na veliko razkril kako razmišljajo ZDA, medtem ko je Xi modro tiho. Obe državi imata sicer začrtane prioritete, toda ne glede na ekonomsko moč morata obe državi upoštevati tudi druge igralce, kot so Evropska unija, Rusija, Kanada, Avstralija in Japonska. Pričakovati je, da bo glede na navdušenje Trumpa nad kitajskim sprejemom v njegovem prejšnjem mandatu Xi pripravil še kaj bolj spektakularnega, s čimer bo poizkušal vplivati na Trumpovo razpoloženje in njegov ego.

Iran in Tajvan

Trumpovi pogovori se bodo osredotočili na obe državi, saj je Tajvan sporno ozemlje za Kitajsko, medtem ko so ZDA osredotočene na iranski nuklearni program in demilitarizacijo. ZDA in Kitajska imata obe interes čimprejšnjega odprtja Hormuške ožine, kjer pa stojita na nasprotnih straneh vojne. Ameriški interes je torej, da Kitajska preneha dobavljati orožje in komponente za raketne sisteme in nuklearni program v Iranu ter izvede pritisk na Iran, ki bi ga potisnil v podpis sporazuma. Kitajska tega ne želi, kajti Iran je že od začetka devetdesetih let 20. stoletja del vzhodne zavezniške kitajske osi skupaj s Pakistanom, zato ni pričakovati, da bi Kitajska popustila ameriškim zahtevam. Njeno stališče lahko omehča odvisnost od izvoza zaradi radikalnega padca domače potrošnje. Toda Trump je enkrat že prestavil obisk Xija zaradi iranske vojne, zato se mnogi sprašujejo, ali je načrtovanje tokratnega obiska na mestu, glede na to, da iranska vojna še ni končana, Kitajska pa bo videla predčasni obisk kot ameriško šibkost, ki jo bo izkoristila za lastno prednost.

Obe državi imata sicer začrtane prioritete, toda ne glede na ekonomsko moč morata obe državi upoštevati tudi druge igralce.

Tajvan je kritična točka za Kitajsko, saj ga še vedno šteje za ozemlje Kitajske, predvsem pa je pomemben za nadzor tako imenovanega Kitajskega morja. Xi je pred dnevi zahteval, da se Tajvan ne sme udeležiti zasedanja WHO v Ženevi, kar pa ne pride v poštev, saj ima Tajvan že izbrano delegacijo za zasedanje WHO. Kitajska se v tem trenutku poslužuje radikalnega izsiljevanja držav s prekinitvijo dobavnih verig v primeru naklonjenosti Tajvanu. Že v začetku leta je bilo presenečenje, ko je Trump prvič po več desetletjih zagrozil Tajvanu s prekinitvijo dobave orožja. Tajvan se je zato začel močneje povezovati z drugimi državami v regiji, na primer Japonsko. Kakšno stališče do Tajvana bodo zavzele ZDA pod Trumpom, ni še popolnoma razčiščeno, vidni pa so namigi, da bi Kitajska lahko izsiljevala Trumpa v zvezi z Iranom in si zagotovila prednost v zvezi s tajvanskim vprašanjem.

Kaj želi doseči Kitajska

Xi se doma bojuje s šibko potrošnjo, zato je v njegovem interesu rast kitajskega izvoza. Četudi Kitajska vidi ameriško čakanje v Hormuškem zalivu kot šibkost, pa jo ravno to šibi, saj je nervozna zaradi morebitne svetovne recesije. Ta bi namreč oslabila Kitajski izvoz, kar bi še poslabšalo kitajsko ekonomsko stanje, ki se že tako bori s šibkim domačim povpraševanjem, radikalnim padcem prodaje avtomobilov doma, nepremičninsko krizo in naraščanjem obrestnih mer kitajskega dolga.

Xi se doma bojuje s šibko potrošnjo, zato je v njegovem interesu rast kitajskega izvoza.

Prav tako Kitajska javno ne prizna, da so Trumpove carine težava za njihovo ekonomijo, kajti izvoz v Afriko in Južno Ameriko ne more nadomestiti izvoza v ZDA, kjer dosegajo dosti višje cene kot na drugih trgih. Prav tako želi Kitajska zmanjšati odvisnost domačih podjetij od državnih subvencij, ki najedajo proračun, toda ravno te subvencije so ključne za trenutni izvoz. Za Kitajsko je trgovinska izmenjava na področju kmetijskih izdelkov in tehnologije z ZDA izjemno pomembna za domačo ekonomijo, zato bo verjetno predlagala nekakšen pogajalski sporazum, ki bo sprejemljiv za obe strani.

Fentanil in varnost UI

Vsekakor bo Kitajska morala začeti boj proti domačim proizvajalcem in preprodajalcem drog, ki preko mehiških kartelov in kitajskih spletnih trgovinskih platform nelegalno prodaja droge, kot je na primer fentanil. Gre za hud problem, ki je po ameriških mestih kriv za epidemijo smrti in povečanja odvisnosti od drog. ZDA ne bodo popuščale, ta problem pa bo verjetno eden izmed prvih pogojev za sprostitev carin za kitajske proizvode. Kitajska je začela v lanskem letu pritiskati na spletne prodajalce nedovoljenih drog, vendar bistveno premalo, da bi ZDA popustile pri ukrepih proti Kitajski.

Varnost na področju umetne inteligence (UI) je tema, kjer sta obe strani na istem bregu. Tako kitajski kot ameriški strokovnjaki na tem področju se strinjajo, da UI ogroža varnost celotne človeške vrste, zato je regulacija nujna. Poizkus regulacije UI je bil že med administracijo nekdanjega predsednika Bidena, vendar takrat kitajska vlada ni želela sodelovati pri sporazumu, zato na pogajanja niti ni poslala strokovnjakov na tem področju. Kaže pa, da je razvoj UI kitajsko vlado prepričal o nujnosti takšnega sporazuma, zato naj bi tokrat potekali obsežnejši pogovori med strokovnjaki. Obe strani se strinjata, da nuklearnega, biološkega in kemičnega orožja ne bi smela nadzirati UI, strinjata se tudi, kar se tiče uporabe UI s strani terorističnih organizacij in nevarnih režimov. Vprašanje je zdaj le, kako obe državi vidita Iran in Severno Korejo.

Investicije ne le na Kitajskem, ampak tudi ZDA

Kitajska je že lansko leto izrazila željo, da bi v ZDA investirala v podjetja, ali odprla tovarne, na primer v avtomobilski industriji. Kot rečeno, je največja težava Kitajske domače povpraševanje, enega največjih padcev pa doživlja kitajska avtomobilska industrija, ki je v preteklih letih doživela izjemno ekspanzijo, zdaj pa se bori z izjemnim padcem. Zato je ena izmed prvih prioritet Kitajske prenos kitajskih proizvodnih kapacitet v tujino in ekspanzija tujih trgov, sicer jih doma čakajo nasedle investicije in še en balon, ki se bo prej ko slej pretvoril v še večje domače bailoute, subvencije in dodatne dolgove tako na državni kot na lokalni ravni. Trump je lani jeseni na predstavitvi v Detroitu že nakazoval, da so kitajske investicije dobrodošle, saj bodo zaposlovale Američane. S tem je želel nakazati tudi ameriški avtomobilski industriji, da ni imuna na kitajsko konkurenco.

Uspeh in težave kitajske avtomobilske industrije

Kitajska je žrtev lastnega uspeha in si prizadeva, da bi presežne investicije izvozila v druge države ter tako ustavila nasedle investicije doma. Z izjemnim pohodom avtomobilske industrije je osvojila ne le domače potrošnike, ampak tudi svetovne. Če je bila še pred desetimi leti zanemarljiv igralec, ki ni dosegala korejskih in japonskih prodaj na zahodu, pa je danes največja izvoznica električnih avtomobilov. Kitajska je investirala ogromna sredstva in zgradila mega tovarne, kot na primer BYD v Džengdžovu – tovarna je velika kot večje mesto. Toda domače povpraševanje po avtomobilih je v upadu. Če je povpraševanje po avtomobilih z notranjim izgorevanjem v upadu že od leta 2020, pa je povpraševanje po električnih avtomobilih v upadu od lanskega leta.

Kitajska vlada je poskušala reševati industrijo z avtomobilskimi boni podobno kot Japonska v začetku devetdesetih let, vendar se je enako kot na Japonskem ukrep izkazal za neučinkovitega. Navkljub bonom prodaja upada že sedem mesecev, brez bonov pa bi upadla še bolj. Avtomobilska podjetja imajo kapaciteto za proizvodnjo 50 milijonov avtomobilov, medtem ko doma prodajo le 22 milijonov. Industrijo rešuje izključno izvoz, ki je v izjemnem porastu. Toda industrija je odvisna od državnih podjetij, njene marže pa se gibljejo okoli 1,8%, kar pomeni, da bi brez državnih subvencij podjetja potonila. 

Kitajska je žrtev lastnega uspeha in si prizadeva, da bi presežne investicije izvozila v druge države ter tako ustavila nasedle investicije doma.

Kitajsko izsiljevanje svetovnih partneric

Kitajska je zato nervozna, ko pride do vprašanja protekcionizma, čeprav sama izvaja dosti večji protekcionizem kot partnerice. Zadnji primer je njen napad na evropski dogovor glede paketa omnibus, ki obravnava evropske ekonomske reforme in finančni okvir za naslednja leta. V tem omnibusu namreč Evropa obljublja obratne posledice za kitajsko subvencioniranje lastnih izvoznih produktov ter zahteve po enakih standardih kot jih Evropa zahteva za lastna podjetja. Kitajska se zaveda, da bi omnibus paket izjemno udaril po njihovem izvozu, zato so Kitajci resno zagrozili Evropi ne le s posledicami za evropske investitorje na Kitajskem, ampak tudi z omejitvijo izvoza ključnih produktov in surovin. Kitajska si namreč ne more privoščiti upada izvoza.

Izvozna past

Kitajska se ubada z rastjo dolga, ki je posledica povečanih investicij za servisiranje izvoza. To je posledica šibke domače potrošnje, ki ne sledi tem investicijam, čeprav je Xi poskušal že z več rešitvami, kot na primer boni, subvencijami in finančnim paketom pomoči družinam. Kitajska vzdržuje uradni dolg pod ravnjo konkurenčnih držav, v realnosti pa ta dolg prenese na lokalne vlade, ki se bojujejo z izjemno zadolženostjo. Že od leta 2015 Xi obljublja, da bo dolgove lokalnih vlad nadzoroval z višjo potrošnjo, ki pa dejansko danes upada. Zato rast BDP poganja izvoz, ki je odvisen od rasti svetovnih trgov.

Toda ravno rast BDP viša dolgove države in lokalnih vlad, kajti domača potrošnja ne more zadostiti rasti investicij. Presežne investicije so bile v preteklosti vse do danes najbolj akutne v nepremičninah, infrastrukturi in avtomobilski industriji, zdaj pa se podobna težava kaže še v tehnologiji in UI. Zato je Kitajska v pasti, kjer je rast BDP pogojena z investicijami v neproduktivne sektorje, ki prinašajo izgube, ki jih lahko pokriva le rast zadolževanja. Zadolževanje mora zato rasti hitreje od rasti BDP, kar Kitajska rešuje s prenosom z države na lokalne vlade, te pa ob prehudi zadolženosti posledično prenesejo dolg na državna podjetja. Odstotek rasti BDP se nato pozna ob dvakratni rasti zadolženosti v odnosu dolga do BDP. Brez konstantnega višanja rasti izvoza bi se celotna shema podrla.

Sporazum je nujen tako za ZDA kot za Kitajsko

Trump je verjel, da bo iranska vojna močno pritisnila na teokratski režim, ki bo hitro pristal na sporazum pod ameriškimi pogoji. Čeprav je Iran v zelo neugodnem položaju kar se tiče domače ekonomije in zaupanja Irancev v teokratski sistem, pa so kremplji iranske Islamske revolucionarne republikanske garde (IRGC) tako močni, da do podpisa še ni prišlo. Sicer lahko opazujemo notranji razkol v državi in pritisk, kar bo vsekakor vplivalo na prihodnost države in njen sistem, vendar se to ne bo zgodilo zelo hitro. Trump bo zato pogojeval kitajske zahteve z vplivanjem na Iran, kar bodo Kitajci pogojevali z ameriško zaustavitvijo dobav orožja Tajvanu.

Toda Kitajska se po drugi strani spopada z resnim upadom domače potrošnje in zaposlenosti. Še več, rast dolga in obresti, subvencioniranje izvoznih podjetij in upad domačih davčnih prilivov ter morebitna avtomobilska bomba Kitajce prisiljuje v vedno višjo rast izvoza. Rast izvoza avtomobilov je na primer 88%, toda Kitajska se ne more zanašati, da bodo razmere vedno ugodne za izvoz. Zato je pomoč Iranu dvorezni meč – četudi blokada v Hormuški ožini Kitajske ne bo močno prizadela zaradi velikih naftnih rezerv, pa bi recesija na svetovnih trgih in upad prodaje avtomobilov resno udarila po kitajski ekonomiji in državnih financah.

Njuna soodvisnost je relativno velika in dogovor med obema hegemonoma obema prinaša več koristi kot škode.

Četudi sta državi na dveh nasprotnih bregovih, kar se tiče ideologije, državnih sistemov in zavezništev, pa imata dosti več skupnega kot si upata priznati. Njuna soodvisnost je relativno velika in dogovor med obema hegemonoma obema prinaša več koristi kot škode. Kitajski pritisk na Iran odpre možnosti za izvoz kitajskih presežnih investicij in zmanjšanje nepotrebnih proračunskih izdatkov (subvencije), kar bi takoj zmanjšalo pritiske na njihov državni proračun in ekonomijo. Iranski pristanek na ameriške pogoje pa bi dvignil Trumpovo popularnost in zmanjšal pritisk na njegovo administracijo tako finančno kot politično. Verjetno gre bolj za vprašanje, ali bosta oba voditelja uspela spraviti pod nadzor svojo aroganco in ponos.