Ivan Sivec, najplodovitejši slovenski pisatelj: 200. knjiga je nov slovenski rekord

Ne dvesto strani, ne dvesto pesmi, ampak dvesto knjig – več, kot jih je kadarkoli napisal katerikoli slovenski pisatelj. Ivan Sivec, pisatelj, pesnik in etnolog iz Mengša, je na slovesnosti ob 50-letnici narodno-zabavnega festivala Graška Gora poje in igra predstavil svojo 200. knjigo, monografijo Graška Gora poje in igra, zlati jubilej. Nam je spregovoril o poti do te številke, o Karantaniji, ki jo ima za svoj dom, o zgodbah, ki jih je odkrival po vsej Sloveniji, in o tem, zakaj je prepričan, da na stara leta piše bolje kot kdajkoli prej. 

Kako se pride do tega, da nekdo napiše 200 knjig? 

Preprosto, človek mora dolgo časa živeti in ves ta čas tudi delati, drugega recepta ni. Sam sem že od malih nog navajen dela, to mi je ostalo s kmetije v Mostah pri Komendi. Disciplino sem podedoval po očetu, veselje do življenja pa po materi, tako da imam v sebi nekaj od obeh in se mi zdi, da se je oboje lepo dopolnjevalo. Navajen sem delati tudi po deset, dvanajst ur na dan, in to ob povsem običajnem, urejenem družinskem življenju, saj se mi nikoli ni zdelo, da mora biti pisateljevanje na račun družine ali širše družbe. Ne sedim po gostilnah in ne iščem subvencij, raje delam. V delu uživam, ker kadar človek nekaj ustvari, je to zanj veliko zadovoljstvo, podobno kot je moj oče užival, kadar je prišel domov in videl lepo obdelano njivo. Zame so knjige pravzaprav moje njive. Vsak dan, ko na eni od njih kaj postorim, se mi zdi dobro izkoriščen. 

Zame so knjige pravzaprav moje njive. Vsak dan, ko na eni od njih kaj postorim, se mi zdi dobro izkoriščen. 

Kakšno vlogo je pri tem odigral oče? 

Doma smo imeli Mohorjeve knjige, ki so bile pravi temelj bralne izobrazbe na slovenskem podeželju. Oče je veliko bral, čeprav ni imel visoke formalne izobrazbe. Bil je razgledan človek in velik vaški funkcionar, v svojem času je opravljal kar 17 funkcij v vasi, zato se je pri nas doma marsikaj izvedelo. Oče mi je rad pripovedoval, kaj se dogaja po vasi in kaj so ljudje doživeli. Kot dijak sem se vsak dan zgodaj zjutraj s kolesom vozil iz Most pri Komendi na Duplico pri Kamniku, od tam pa z vlakom naprej v ljubljansko šolo, kar bi bilo lahko za koga videti naporno, meni pa se je zdelo povsem samoumevno. Doma me je popoldne čakala kaša na štedilniku, poleg nje pa očetov listek, naj po jedi pomagam še na polju, kjer me je, kot je zapisal oče, »motika že težko čaka«. Meni je bilo popolnoma logično, da kašo pojem, pomagam na njivi in šele pozno zvečer naredim nalogo za šolo, medtem ko so se marsikateri sošolci, predvsem Ljubljančani, čudili, kako mi vse to sploh uspe spraviti v en dan, saj smo doma ob šoli še vedno lepo obdelovali celo kmetijo. 

Prva daljša pripoved je nastala iz tragične družinske zgodbe. Nam jo lahko obnovite? 

Sodelovati sem začel z Gorenjskim glasom, oče pa mi je ob tem veliko pripovedoval o starih časih, tudi o dogodkih, ki so bili takrat že sami po sebi stari 50 let, kar pomeni, da so danes, ko jih zapisujem, stari že več kot sto let. Prvo daljše delo, povest Pesem njenih zvonov, sem napisal še v najstniških letih. V njej sem združil tragično zgodbo lastne družine, strica, ki je umrl pri obiranju lipovega cvetja tik pred poroko, z ljudskimi običaji, ki sem jih kot dijak popisoval za znanega etnologa dr. Nika Kureta. Ta zgodba me je močno prizadela, saj mi jo je oče povedal šele takrat, ko je presodil, da sem zanjo dovolj zrel. Po svoje pa mi jo je 'pripovedovala' tudi ženska, ki je ob polni luni hodila k vaški cerkvi zvonit in klicat izgubljenega ženina. Povest je najprej izšla kot podlistek v Kmečkem glasu, nato pa je bila kot knjiga dvakrat ponatisnjena in pozneje uvrščena tudi v zbirko Slovenska povest, ob bok delom Josipa Jurčiča, Janka Kersnika in Ivana Tavčarja, kar je bilo zame kot mladega avtorja veliko priznanje. Ob tem naj še dodam, da me je v literaturo in nasploh v umetnost v mladih letih usmerjal tudi brat Ciril. 

V pogovoru se radi vračate h Karantaniji in sami sebe imenujete Karantanec. 

Naš dom, moj dom je Karantanija, tako kot je dom jezik, dom slovenska kultura in dom domovina v širšem pomenu besede. Zame je nerazumljivo, da se o Karantaniji, zgodnjesrednjeveški slovanski državni tvorbi, katere jedro je obstajalo na območju današnje avstrijske Koroške, v šolah tako malo govori, čeprav gre za temelj naše zgodovinske samobitnosti. Zelo malo se govori o knežjem kamnu in ustoličevanju, zelo malo o tisti stari skupnosti, ki je lepo delovala skupaj in od katere so se, kot sem prepričan, demokratičnih načel učili tudi drugi evropski narodi. In celo Amerika! V eni od svojih knjig sem, deloma zares, deloma za šalo, popisal tudi zgodovino lastnega rodu, ki naj bi izviral prav iz Karantanije, se nato prek Posočja preselil na Gorenjsko, saj je največ Sivcev še danes prav v Posočju, kjer sem nekoč srečal soimenjaka iz Podkrna in se počutil, kot da sem srečal brata. 

Zame je nerazumljivo, da se o Karantaniji v šolah tako malo govori. 

Do dosedanjega rekorderja Franceta Bevka ste vedno navajali številko 124 knjig, nekje pa zasledimo tudi podatek 164. Katera številka je torej prava? 

Kot novinar sem veliko hodil po Sloveniji in med drugim srečal profesorja Breclja, literarnega zgodovinarja, ki je Bevkov opus natančno preučil ter pri tem ločil med primorsko in osrednjeslovensko izdajo njegovih del, saj je Bevk marsikatero knjigo izdal v dveh različicah. Po njegovem izračunu je Bevk napisal 124 knjig, in ko sem bil še mlad pisatelj, komaj na začetku poti, sem si rekel, da ga bom nekoč poskusil prehiteti; 125 knjig je bil takrat moj načrt. To številko sem davno presegel in danes sam ne štejem več tako natančno, čeprav mi drugi radi postrežejo s statistiko. Nekateri viri sicer Bevkov opus ocenjujejo tudi na 164 knjig, kar po mojem mnenju predvsem kaže, da enotne metodologije štetja med slovenskimi avtorji preprosto ni. Zanimiva je še ena številka: če bi vseh mojih dvesto knjig zložil eno na drugo, bi steber že precej presegal višino Mont Blanca, moje avtorske pole pa naj bi skupaj obsegale več kot 55 milijonov udarcev na tipkovnici. 

Kateri podatki o branosti vaših knjig vas ob vsem tem najbolj presenetijo? 

Po podatkih sistema COBISS (Kooperativni online bibliografski sistem in servisi) si bralci v splošnih slovenskih knjižnicah letno izposodijo skoraj 40.000 mojih knjig, kar je več kot sto knjig na dan, poleti, ko imajo ljudje več časa za branje, še nekoliko več, pozimi pa manj. Od dvesto naslovov jih je 119 izšlo tudi v elektronski obliki in 67 v zvočnih izdajah, kar pomeni, da jih marsikdo raje posluša, morda v avtu ali med hojo, kot pa bere na klasičen način, v tisku pa je bilo doslej natisnjenih več kot 410.000 izvodov, kar je zame glede na velikost slovenskega trga res precej nepredstavljiva številka. 

Ste tudi magister etnoloških znanosti, in sicer z nalogo o fenomenu Ansambla bratov Avsenik. Zakaj ravno ta tema? 

Etnolog dr. Janez Bogataj, s katerim sva se poznala že prej, me je prepričal, da gre za pravi slovenski fenomen, saj je narodno-zabavna glasba posebna zvrst popularne glasbe in ima svojo vrednost, ki jo je moral nekdo končno tudi strokovno opredeliti. Z magistrsko nalogo o fenomenu Ansambla bratov Avsenik sem to, po besedah poznavalcev prvi v Evropi, tudi znanstveno naredil, primerjal sem jo z ljudsko in narodno glasbo ter ugotovil, da gre pravzaprav za novodobno glasbo, ki je nastala na slovenskih tleh in smo jo podarili celemu svetu. Podobno kot Angleži Beatle, Avstrijci pa Strausse. Biti bi morali veliko bolj ponosni na to, saj gre v resnici za vsaj osemsto, morda celo tisoč izvirnih skladb, ki si po mojem mnenju zaslužijo vsaj Prešernovo nagrado. 

Katero od vseh priznanj, ki ste jih prejeli, vam osebno največ pomeni? 

Najbolj izpostavljam Souvanovo nagrado za življenjsko delo na področju besedil za glasbo, ki jo že trideset let podeljuje Društvo pesnikov slovenske glasbe in je poimenovana po dr. Feryju Souvanu, enem prvih avtorjev besedil za Avsenike. Zame je to priznanje predvsem za občutek za narod, za to, da je nekdo znal napisati besedilo, ki je dovolj ljudsko, hkrati pa dovolj sodobno, da so ga ljudje vzeli za svojega. Po Prešernovem zgledu sem napisal tudi sonetni venec z akrostihom V imenu ljubezni, saj mi je bil Prešeren vedno velik zgled, tudi zato, ker se mi zdi krivično, da je marsikdo o njem govoril slabo, ne da bi ga sploh kdaj prebral. Njegove pesmi so stare 180, 190 let, pa jih še vedno beremo in o njih premišljujemo, kar po mojem dokazuje, kako neizmeren naboj in napoj je v resnici v njih. 

Najbolj izpostavljam Souvanovo nagrado za življenjsko delo na področju besedil za glasbo. 

Kakšen je vaš opus? 

Rad na hitro orišem zgradbo opusa, da ljudje vidijo, kako širok je v resnici: triintrideset biografskih romanov, trideset zgodovinskih romanov, petindvajset knjig o glasbi, dvaindvajset povesti in novel, sedemnajst mladinskih detektivk iz zbirke Srečna družina, štirinajst slikanic za najmlajše, enajst humornih pripovedi, deset knjig za mlajše bralce, po devet pustolovskih romanov in potopisov, osem knjig spominske proze, sedem socialnopsiholoških romanov, na koncu pa še pet knjig s športno tematiko, kar je skupaj natanko dvesto naslovov. To naštevam predvsem zato, da tisti, ki me poznajo le po eni ali dveh knjigah, razumejo to širino, ki sega od športa vse do zahtevnejših biografskih romanov, in vidijo, da ne gre za ponavljanje ene same formule. 

Katera zgodba vas je v zadnjem času najbolj pretresla in vas prepričala, da jo morate zapisati? 

Gre za zgodbo, ki bo spomladi v krajši obliki izšla tudi v reviji Domovina, o tem, kako se je zaradi dolgoletnega izkopavanja lignita v velenjskem rudniku nad ležiščem premoga pogrezala plast gline, na katero se je nato počasi nabirala voda. Tako je sčasoma nastalo najgloblje slovensko jezero, Velenjsko jezero, pod katerim je danes potopljenih kar 57 domačij, gospodarskih poslopij, travnikov in njiv, o čemer širša javnost skoraj nič ne ve, čeprav gre za celo izginulo vas s cerkvijo vred. Zgodbo mi je razkrila bolniška sestra iz Velenja, ki mi je nekega dne rekla, da sem morda edini pisatelj, ki si upa to sploh napisati. Pogrezanje se je začelo že pred drugo svetovno vojno, med njo pa se je zaradi še bolj prekomernega izkopavanja dodatno pospešilo. Tudi po njej oblasti niso ravnale nič bolje. Pri raziskovanju te zgodbe sem ugotovil, da se z zemljo tam ni pogreznila le pokrajina, ampak tudi spomin na pet domačinov, ki so bili po vojni ubiti, ker niso pristali na razlastitev svoje zemlje. Širše gledano pa se v Velenju in nasploh z nami ne pogreza samo zemlja, temveč tudi občečloveške vrednote. 

Kaj vam je pri pisanju dal urednik Branko Gradišnik? 

Povedal mi je, da je najprej potreben talent, brez njega ne gre, naučiti se ga namreč ne da. Potem potrebuješ idejo, tako imenovano božjo iskrico, brez katere preprosto ni nič. Ko idejo enkrat dobiš, jo je treba znati tudi obdelati, kar je že bolj obrtna plat pisanja, tista, ki se jo da z izkušnjami dodobra izpiliti. Vsak žanr pri tem terja svoj pristop: slikanica je razmeroma hitro narejeno delo, odvisno tudi od slikarke ali slikarja, s katerim sodelujem, zgodovinski roman pa zahteva ogromno študija pred pisanjem vsakega posameznega romana in tudi trideset, štirideset ali več strokovnih in znanstvenih virov, večkrat precej obsežnih knjig. 

Kako danes gledate na svoje starejše naslove? 

Nikoli nisem šel v svoj kabinet s slabim namenom, da bi kaj napisal na hitro ali slabo, to se mi zdi v pisateljskem poklicu skoraj greh. Vsako knjigo bi seveda rad napisal bolje, če je to sploh mogoče. Bralci isto delo dojemajo zelo različno, česar sem se naučil na lastni koži. Nekoč mi je bralec Franci Smrekar, ki je živel v Švici, dejal, da je prav določena knjiga moja najboljša, čeprav se je meni takrat zdela najslabša med vsemi, kar sem jih do tedaj napisal. To me je naučilo, da so bralci zelo različni in da se poistovetijo z zelo različnimi junaki, odvisno od tega, kaj sami nosijo v sebi. 

Kako poteka vaše terensko raziskovanje? 

Ljudje imajo v sebi neskončno zgodb, vsak človek ima svojo, treba jo je le znati poiskati in izluščiti. Veliko hodim po knjižnicah, po muzejih, pa tudi neposredno k ljudem, ki o določeni temi vedo največ, pa naj bo to učitelj, zdravnik, duhovnik, profesor na fakulteti ali kmet na svoji domačiji. Ko sem pripravljal knjige o celjskih grofih, sem v celjskem muzeju videl naravnost neskončno skladovnico literature o njih in se najprej precej ustrašil, da sploh ne bom imel kaj dodati k temu, kar je že napisano. Ko sem začel natančneje brskati po virih, sem opazil, da so nekateri o celjskih grofih pisali zelo negativno, predvsem avtor, ki je bil pozneje v službi njihovih največjih tekmecev, Habsburžanov, in je zato pisal precej pristransko. Tuji, predvsem avstrijski in nemški viri so do celjskih grofov veliko bolj pravični in tudi naše zgodovinopisje se po mojem mnenju tej resnici vse bolj približuje. Celjski grofje so bili namreč ena največjih in najpomembnejših plemiških družin v takratni Evropi in škoda bi bilo, če bi to kot narod preprosto pozabili. Pa še njihove tri zvezdice imamo v državnem grbu. 

Raziskovali ste tudi manj znane redovniške skupnosti, na primer klarise v Mekinjah. 

O tem je dr. Hančič napisal odlične strokovne razprave, sam pa sem želel prikazati samostansko življenje na način, ki bi ga lahko Slovenci razumeli, ne le v ideološkem smislu, ampak skozi način razmišljanja in življenja teh žensk. Obiskal sem tudi klarise, ki še danes živijo v Nazarjah. V Mekinjah pri Kamniku sem našel star portret ene od klaris, naslikan v času, ko je tam živela. Ko sem zagledal to lepotico, ki se je zavestno odločila za povsem drugačno, samostojno življenje, se mi je takoj utrnila ustvarjalna iskrica. 

Svojo 200. knjigo ste predstavili na festivalu Graška Gora poje in igra. 

Festival letos praznuje 50 let in gre za poseben fenomen, ki so ga domačini z Dragom Plazlom v ospredju prostovoljno in zagnano desetletja gradili na tromeji občin Mislinja, Velenje in Slovenj Gradec. V najboljših letih je nanj prišlo tudi tri do pet tisoč ljudi. Eden od županov je nekoč lepo zapisal, da ne gre le za srečanje narodno-zabavnih ansamblov, temveč za stičišče ljudi, ki podobno razmišljajo in čutijo. Podobno velja tudi za veselice, ki jih po vsej Sloveniji desetletja pripravljajo gasilci in ki so, kot mi je nekoč dejal glasbenik Vili Petrič, zaslužne za ogromno veselja in dobre volje med ljudmi. 

Letošnja državna proslava se je končala s pesmijo Srečno, mlada Slovenija, za katero ste napisali besedilo. Kaj vam to pomeni? 

Mislim, da je bila to ena redkih pravih slovenskih proslav, taka, ki je čutila slovensko. Ponosen sem, da je pesem, za katero sem napisal besedilo, prišla na vrh te proslave kot njen sklep. Prepričan sem, da moramo na državne praznike dati prostor slovenskim umetnikom in slovenski tradiciji, ne nujno vedno istim avtorjem, ampak duhu, ki iz tega govori. Skozi svoje knjige se vračam tudi tristo, štiristo let v zgodovino in ugotavljam, da brez Trubarja, Prešerna, Cankarja in mnogih drugih mejnikov naše pisane besede kot narod morda sploh ne bi obstajali. 

Ste optimistični glede prihodnosti slovenskega jezika in kulture? 

Obstajajo napovedi, da čez dvesto let slovenščine morda ne bo več, a s tem se ne strinjam, saj mi je tudi umetna inteligenca, ki sem jo vprašal o tem, odgovorila drugače. Res je, da k nam prihaja veliko novih ljudi, predvsem z juga, in da potrebujemo tudi njihovo delovno silo in znanje, a knjige, pesem, glasba in poezija narod ohranjajo. Če pogledamo rokopise v Narodni in univerzitetni knjižnici, tudi tiste iz časa Karantanije, vidimo, da smo tu že zelo dolgo, in prepričan sem, da bomo tudi čez tristo let. 

Razmišljate o prevodih v tuje jezike? 

Nekaj mojih knjig je prevedenih, nekaj prevodov je v pripravi, priznam pa, da se s tem premalo ukvarjam, saj sem najbolj srečen v svojem kabinetu in pri svoji družini. Roman Moja lepa Ukrajinka bi si vsekakor zaslužil prevod v poljščino, češčino, madžarščino, nemščino, morda tudi francoščino ali angleščino, saj gre za mednarodno temo, dandanes pa je to sicer lažje, saj lahko besedilo hitro prevede tudi umetna inteligenca, prevajalci pa jo nato le še dodelajo. 

Ena od vaših mladinskih knjig, Zadnji mega žur, se dotika stiske mladostnikov in teme najstniškega samomora. Zakaj? 

Knjiga je nastala po resnični in zelo boleči izkušnji, potem ko je eden od sošolcev sina Iztoka v gimnaziji naredil samomor. Na pogrebu so ga vsi hvalili in objokovali, jaz pa sem se ob tem ves čas spraševal, kje neki so bili ti isti ljudje prej, ko bi njihova bližina morda še lahko kaj pomenila. Šel sem raziskat ozadje in se pogovoril tudi z več strokovnjaki, ki so mi predstavili širšo sliko dogajanja, saj je krivda ponavadi porazdeljena med šolo, okolje in družino, predvsem pa gre skoraj vedno za pomanjkanje pristnega, poglobljenega pogovora z mladim človekom, ki v tistem trenutku še zdaleč ni dozorel za take odločitve. V Sloveniji se sicer zgodi okoli šeststo samomorov na leto, kar je po mojem mnenju zelo resna in preveč zamolčana številka, najhuje pa je, da se to najpogosteje zgodi prav ob praznikih, ko je človek najbolj osamljen in ko so pričakovanja do njega največja. Pri nastajanju knjige mi je veliko pomagala tudi hčerka Vesna, žena Sonja pa mi tako ali tako ves čas stoji ob strani.  

Trdite, da človek na stara leta piše bolje kot v mladosti. 

Na stara leta ima človek veliko več izkušenj, veliko več znanja in povsem drugačen, bolj umirjen odnos do življenja, kar se po mojem prepričanju nujno pozna tudi pri pisanju. Pred smrtjo je ta odnos še drugačen, saj takrat človek začuti nekakšno patino življenja in pomen lastne življenjske poti, ne le pisateljske, ampak vsakega posameznega dneva, ki ga preživi. Zadnja leta sem se moral soočiti tudi z nekaterimi bolečimi izgubami v svoji širši družini, kar mi je dalo povsem drugačen odnos do življenja in smrti in, mislim si, posledično tudi boljše, bolj poglobljeno pisanje kot prej. 

Zadnja leta sem se moral soočiti tudi z nekaterimi bolečimi izgubami v svoji širši družini, kar mi je dalo povsem drugačen odnos do življenja in smrti. 

Kaj bi svetovali bralcem, ki iščejo dobro knjigo za dolge jesenske večere? 

Opažam, da starejši, zvesti bralci še vedno radi berejo resne zgodovinske in biografske romane, tiste, ki zahtevajo malo več časa in premisleka. Mlajšim bi priporočil nekoliko sodobnejše čtivo, kot je Lokvanjev cvet ali Zadnji mega žur, najmlajšim bralcem pa tople slikanice, kot je Čarovnica Vranja. Najbolj me veseli, da moje knjige, kolikor lahko presodim sam, res nekaj povedo in niso nastale zgolj meni v čast, ampak imajo, upam, svoj namen tudi za tistega, ki jih vzame v roke. 

(D275, 26-29)