Prvi referendum – prva bitka

Zmerno desna, ekonomsko-liberalna vlada se je po imenovanju hitro lotila dela in popravljanja zavožene situacije, v katero so Slovenijo pahnili ekstremni levičarji pod vodstvom Roberta Goloba. Na hitro so sprejeli zakon, ki popravlja zakonsko sliko Slovenije zato, da bi omogočili gospodarstvu, da lažje zadiha. Leva ekstremna opozicija, ki tokrat v vladi nima nobene od svojih strank, s katerimi bi lahko blokirala te sredinske vlade, se je zatekla k zadnji možnosti, referendumu. Kot po pričakovanju je parlamentarna večina ta referendum preprečila, ker gre v zakonu za finančno stabilnost. Odločitev, ki jo je Ustavno sodišče nato razveljavilo, ker je zakon mešanica finančne in nefinančne materije.

Najprej je treba povedati, da je taka reakcija levih ekstremistov izraz njihove šibkosti. Prvič v Slovenski zgodovini ima Slovenija vlado, v kateri ni niti ene ekstremno leve stranke. Poziv na referendum je zato izkaz nemoči levih ekstremistov, ki jim je referendum ostal edino orožje za preprečitev pohoda ekonomske normalnosti.

Prvič v Slovenski zgodovini ima Slovenija vlado, v kateri ni niti ene ekstremno leve stranke. 

Trenutna sestava ustavnega sodišča se jasno nagiba na ekstremno levo stran, kar kažejo številne izjeme in odstopanja od predhodnih sodb, ki so jih v svojem mandatu sprejeli in gredo mimo bistva in ideje, ki naj bi poganjala ekonomsko-liberalno demokratično ureditev slovenske družbe. Pa vseeno imam za to odločitev ustavnega sodišča tokrat določeno stopnjo razumevanja.

Bistvena je strategija

Če bi ustavno sodišče potrdilo interventni zakon, bi vsaka vlada lahko k vsakemu zakonu pripela nekaj finančno vitalnega in s tem onemogočila ljudsko voljo. Vsak poraz na referendumu boli, ampak tako obnašanje koalicije daje občutek, da se koalicija boji poraza in volje ljudi in da nima samozavesti, da bi si upala iti na referendum. To pa ni dobra popotnica za pristop k referendumu, saj se vladne stranke obnašajo kot da je referendum že izgubljen.

Vsak dober strateg bi povedal, da je preferenčno to, da se spopadu, če je le možno, izogneš, saj spopadi izčrpavajo vire in čas, izid bitke je pa pogosto negotov. Vsak strateg bo povedal tudi, da če je spopad neobhoden, je bolje v tak spopad iti na vso moč in prepričanjem o zmagi.

Glede na bogato omrežje levih ekstremistov, ki jim ni težko zbrati 40.000 podpisov, in ekstremno levo orientiranost ustavnih sodnikov, je pričakovati, da bo Slovenija v času desne vlade imela mnogo referendumov. Vlada tega ne bo mogla preprečiti. Vendar pa na drugi strani tudi levi ekstremisti ne bodo mogli razpisati pretiranega števila referendumov. Ljudje se bodo referendumov naveličali, še posebej, če se bo jih izvajalo posamezno in ne v paketih.

Toda referendum ni grožnja zgolj za vlado. Referendum je tudi grožnja za predlagatelje. Vsak, ki referendum izgubi, s tem izgubi tudi določen del svoje politične legitimnosti, saj njegovo politično udejstvovanje ni bilo prepoznano kot nekaj, kar bi ljudje sprejeli. Zato razpis referenduma o tako pomembnem zakonu ni nedolžno celo za leve ekstremiste. Če bodo referendum izgubili, bo to za njih velik poraz. V prvem letu vlade je to povsem možno, ker imajo ljudje še spomin na bivšo katastrofo.

Vsak, ki referendum izgubi, s tem izgubi tudi določen del svoje politične legitimnosti.

Čeprav se ponavljam že kot počena plošča, bom vseeno opozoril vlado in volivce ekonomsko-liberalne opcije, kako zelo pomembno je oblikovanje bojišča preden se spustiš v bitko. Ta referendum bo eden od najlepših primerov.

Boj proti lažem

Levi ekstremisti so že začeli kampanjo, da gre pri tem referendumu za zmanjševanje davkov bogatim in privatizacijo zdravstva. Vse to je možno izključno zato, ker delavci na TRR prejemajo neto plače in ne vidijo svojih totalnih (bruto) plač, kot je to na primer v Švici, kjer delavci sami plačujemo davek od svoje plače in to ni avtomatski strošek delodajalca. V Sloveniji bodo vladne razlage o tem, kako bodo ljudje zaradi znižanih davkov imeli več denarja v žepu, naletele na gluha ušesa. Ljudje ne bodo verjeli vladi.

Zgodovinske izkušnje so take, da so vlade vedno samo jemale in če posamezniku ni treba odvesti davka od bruto plače, preprosto tega stroška ne vidi. Delavci bi nazorno razumeli, da leve vlade jemljejo več kot desne zgolj, če bi na bančni račun prejeli bruto plačo.

Poglejmo, kaj bi se zgodilo s takim referendumom v Švici. Levičarji s civilno iniciativo in sindikati bi sklicali referendum in govorili o zniževanju davkov za bogate in privatizaciji zdravstva. Ampak večinska populacija bi razumela, da gre izključno za ideološko nabijanje, ker delavci prejemajo v Švici na bančni račun bruto plačo in morajo sami plačevati davke. Tako razumejo, da ko jim nekdo z zakonom zniža davek, bodo od bruta plačali manj odstotkov in jim bo ostalo več v denarnici. Tak referendum bi leva stran v Švici izgubila z vsaj 40 odstotnimi točkami razlike; verjetno bi bila razlika več kot 70 % proti 30 %, torej bi bil referendum zavrnjen ustavno večino.

Organizacije, ki bi ga predlagale, bi se povsem osramotile in s tem izgubile politični kapital. In še enkrat; vse to je v Švici možno samo zato, ker povprečen Švicar deluje kot samostojni podjetnik, ki mora v celoti skrbeti za svoje osebne finance, vključno s plačevanjem davkov državi. Zato je imun na levičarsko demagogijo o skupnem dobrem, javnih financah in zlobnem prostem trgu.

Naj ljudje čutijo

Zato moje tečnarjenje z brutom na račun delavcev ni iz trte zvito, ampak sloni na realnih izkušnjah tega, kako lahko z nekimi navidezno majhnimi spremembami dosežemo izjemno veliko, saj spremenimo perspektivo, s katere gleda na sistem povprečen volivec (delavec).

Trenutna perspektiva povprečnega Slovenca na prihajajoči referendum pa ni dobra za liberalno-ekonomske stranke, ampak favorizira socialiste. Strah in zla slutnja pred izgubo referenduma, ki ga imajo ekonomsko-liberalne stranke, je torej upravičena in logična. Vprašanje pa je, koliko časa bodo stranke NSi, Demokrati in SDS še pripravljene živeti v tem strahu, preden jim bo končno 'potegnilo', kako se pravilno lotiti preobrazbe sistema (priprava bojišča), da jim ne bodo treba živeti v neprestanem strahu pred referendumi, ampak bodo sistem obrnili tako, da bo moralo biti strah leve ekstremiste. Tako bi levim referendumom navkljub uspeli Slovenijo poslati na pot svobode posameznika in blaginje.

Če tej vladi to ne uspe, bo čez štiri leta povprečen volivec že zdavnaj pozabil na vso levičarsko nagajanje. Ostal bo samo občutek slabe desne vlade, ki ni bila sposobna urediti države kljub temu, da je imela v rokah škarje in platno. Kakšen bo pa izid volitev v tem primeru, pa prepuščam domišljiji bralca.

Zato še enkrat – pritisnite na svoje stranke – Demokrate, NSi in SDS, naj že končno zagotovijo izplačevanje bruta na bančne račune delavcev in tako spremenijo trenutno socialistično perspektivo povprečnega volivca v Švicarsko perspektivo. Mogoče se boste morali še vedno ukvarjati z levičarskimi neumnostmi, ampak vas ob tem vsaj več ne bo več strah reakcije povprečnega volivca.

Naj že končno zagotovijo izplačevanje bruta na bančne račune delavcev in tako spremenijo trenutno socialistično perspektivo povprečnega volivca v Švicarsko perspektivo.