Črni fondi nevladnih in neprofitnih organizacij v Evropi in vpliv na volitve

Leta 2025 je koalicija Ljudske stranke (EPP), Evropskih konzervativcev in reformistov (ECR) ter Patriotov (PfE) v Evropskem parlamentu izglasovala ustanovitev delovne skupine za preiskavo financiranja nevladnih organizacij. Razlog je poraba evropskega denarja za lobiranje nevladnikov proti evropskim interesom na področju zelenih politik in zdravstva. Proti preiskovalni delovni skupini so glasovali Socialisti in Demokrati, Renew Europe, Zeleni in Levica.

Pretekle afere

V preteklosti so EU že pestili škandali, kot recimo Panama papers, Pegasus Spyware, Qatargate in potem še črni ruski fondi.

Panama Papers so razkrili obvodno financiranje posameznikov in političnih strank preko računov v davčnih oazah, ki so bili neprijavljeni. Več računov tako na levem kot desnem političnem polu je bilo povezanih s korupcijo, kriminalnim podzemljem in tujimi državami. Po drugi strani je spyware program Pegasus iz elektronskih naprav disidentov, politikov in birokratov nadziral in kopiral informacije v več svetovnih držav, od Emiratov, Izraela, Kitajske, Rusije itd.

V preteklosti so EU že pestili škandali.

Qatargate je razkril črne fonde, ki so se iztekali na račune levih evropskih politikov in lobistov za promocijo interesov Katarja, Palestine, Maroka in delovanje proti Izraelu. Odstopiti je morala celo podpredsednica parlamenta iz vrst Socialistov Eva Kaili in drugi parlamentarci, ki so prejeli najmanj milijon EUR podkupnin iz Katarja. Verjetno je bilo podkupnin čez leta še več, vendar so ostale nerazkrite. Na desnem polu evropske politike pa v oči bodejo predvsem črni fondi iz Kitajske in Rusije. Tukaj je notoričen primer nekdanji madžarski predsednik Orban, nemška AfD in bolj po sili razmer Le Penova, ki je bila prisiljena vzeti kredite na Madžarskem, saj v Franciji ni dobila kredita.

Zakaj predlog za delovno skupino

Financiranje nevladnih organizacij ni namensko in pregledno. Kot poroča Politico, so nevladne organizacije med leti 2021 in 2023 prejele 7,4 milijarde EUR.

Od 90 nevladnih organizacij je samo 30 organizacij prejelo 3,3 milijarde EUR, torej več kot 40 % vsega denarja. Več kot očitno gre pri nekaterih nevladnikih za neke vrste kartel. Poročanje o financiranju je še bolj nepregledno, saj več kot 90 % nevladnega denarja ni bilo pravilno vnešenega v Finančni pregledni sistem (FTS), 70 nevladnih organizacij pa ni bilo niti registriranih v registru nevladnih organizacij Evropske komisije.

Med leti 2021 in 2023 je šlo preko 2,6 milijarde EUR v roke 7.500 nevladnikov pod postavko deljenega upravljanja, kar pomeni, da ni zabeleženo niti, koliko denarja je bilo porabljenega za posamezno dejavnost, niti katera organizacija ga je porabila. Skrajna levica in nevladniki so stranke v delovni skupini že obtožili avtoritarnih taktik za utišanje nevladnikov. Toda Evropsko računsko sodišče (European Court of Auditors) je po pregledu sporočilo, da je delitev denarja nevladnikom popolnoma netransparentna, informacije o organizacijah so nezanesljive in celo napačne, namen porabe ni razkrit, kako poteka financiranje, pa je skrito (https://www.eca.europa.eu/en/publications/SR-2025-11).

Evropsko računsko sodišče (European Court of Auditors) je po pregledu sporočilo, da je delitev denarja nevladnikom popolnoma netransparentna, informacije o organizacijah so nezanesljive in celo napačne, namen porabe ni razkrit, kako poteka financiranje, pa je skrito.

Dolge roke mednarodnih fundacij

Poleg javnega denarja nevladniki dobijo še milijarde, ki jih donirajo mednarodne fundacije, profitne in neprofitne. Gre za mrežo prepletenih akterjev, ki delujejo izven medijev in političnega prostora. Kar pa je še bolj zaskrbljujoče, njihove donacije vedno ne razkrivajo – ali pa jih zakrijejo ravno z omenjeno mrežo podjetij, fundacij in organizacij, ki so razpršene po vsem svetu, vključno z davčnimi oazami. Donatorstvo je namreč izjemno netransparentno in eden glavnih virov vplivanja na javno mnenje in politiko, kjer se finančni tokovi prepletajo z javnimi objavami ali pa se izgubijo v mreži podjetij, ki jih tipično vodi en velik vir.

Takšni primeri so Open Society Georga Sorosa, ki je z mrežo različnih akterjev postal eden najbolj vplivnih donatorjev nevladnikom. Potem moramo omeniti še zloglasnega Nevilla Roya Singhama, ki deluje direktno za interese Kitajske komunistične parije (KKP) in vodi tako zapleteno mrežo fundacij in podjetij, da je moral Ameriški kongres sestaviti posebno komisijo samo za preiskovanje Singhamove mreže.

Oba velika akterja stojita za večino večjih navidezno spontanih protestov, ki v resnici niso spontani, ampak načrt za vnašanje nemira in nestabilnosti na zahodu. Protesti za Palestino, flotilje v Gazo, skrajno levi protesti po evropskih in ameriških ulicah financirajo črni fondi Sorosa in Singhama.

Potem lahko med velike uvrstimo še Rockefeller Family Fund in Rockefeller Philantropy Advisors, ki so med največjimi financerji radikalnih in okoljskih organizacij.

Treba je omeniti tudi eno najbolj notoričnih fundacij Arabella Advisors, ki podpira preko lastnega fonda New Venture Fund na stotine skrajnih levičarskih organizacij. Delajo skupaj z zloglasnim fondom Sixteen Thirty Fund, ki je del radikalno levih gibanj in ima povezave z nekdanjimi člani Obamove in Clintonove administracije.

Donatorstvo je izjemno netransparentno in eden glavnih virov vplivanja na javno mnenje in politiko, kjer se finančni tokovi prepletajo z javnimi objavami ali pa se izgubijo v mreži podjetji, ki jih tipično vodi en velik vir.

Boj za okolje ali boj fanatikov z velikimi sredstvi

V zadnjih tridesetih letih smo v Evropi izkusili propad energetske neodvisnosti, ki danes draži življenje Evropejcem in uničuje njihova delovna mesta. Za nerazumne politike, ki so pripeljali do vedno težjega življenja Evropejcev, je tudi gibanje za zaprtje brezogljične električne energije iz nuklearnih elektrarn, deindustrializacijo in zmanjšanje rabe energije. V tem primeru ne gre toliko za skrb za okolje kot načelno nasprotovanje zahodu in kapitalističnemu sistemu. Nevladniki, ki so del okoljske mašinerije, redko kritizirajo Kitajsko, tipično jo dajo za vzgled, kar je posledica Singhamovega financiranja.

Primer je Oak Foundation, ki je sicer nastala v skrivnih okoliščinah, ima sedež v Ženevi s prvotnimi povezavami v davčni oazi Jersey in je med glavnimi promotorji boja proti podnebnim spremembam. Toda po drugi strani je velika zagovornica kitajskih projektov, kot na primer projekt Svilne poti, podpornica kitajskih poslovnih interesov izvoza obnovljivih produktov in komponent v Evropo, kar je verjetno razlog nasprotovanja nuklearni energiji. Zato financirajo radikalne organizacije, kot sta Greenpeace in Sustainable Market Foundation, ki se bori proti izkoriščanju naravnih bogastev, toda le na zahodu, medtem ko ne bi nikoli kritizirala kitajskih rudnikov ali termoelektrarn.

Oxfam fundacija je velikanski behemot z izpostavami po celotnem svetu. Njihovi začetki segajo v Združeno kraljestvo, ko so kvekerske organizacije ustanovile fond za pomoč grškim beguncem in zaustavitev lakote. Toda kasneje se je celotna zadeva zapletla v skrajni aktivizem, kjer Oxfam promovira idejo 'bogatih onesnaževalcev', ki naj bi bili odgovorni za vse vremenske katastrofe. Zato so veliki zagovorniki obdavčevanja bogatih držav, beri zahoda, ki bi morale financirati tretji svet. Nimajo pa nikakršnih težav s kitajskim ali ruskim onesnaževanjem planeta. Še več – zagovarjajo namreč pravico, da imajo revnejši narodi pravico obogateti s poceni energijo, medtem ko se zahod deindustrializira in istočasno financira ravno svet, ki onesnažuje, saj to enačijo s človekovimi pravicami in enakostjo. Zato so veliki zagovorniki preklopa na 'vremensko odvisno' industrijo.

Bojevniki proti zahodu – peta kolona zbrana okoli organizacije 'No Cold War'

Veliko radikalnih nevladnikov izhaja iz ekstremistične levice, ki je že desetletja sovražna zahodu in kapitalizmu. Zato je zelo sporno, ko veliki mednarodni fondi financirajo organizacije, ki s črnimi fondi obvladujejo javno mnenje in organizirajo akcije, ki so celo nelegalne, kot na primer oviranje dela policije, obmejnih organov in sodišč ali pa delovanje podjetij. Popolnoma nesprejemljivo pa je dejstvo, da zahod dovoljuje akterjem, ki so povezani s KKP, ruskimi ali iranskimi oblastmi, da preko črnih fondov ustvarjajo nestabilno in nevarno okolje za prebivalce EU.

Zelo sporno je, ko veliki mednarodni fondi financirajo organizacije, ki s črnimi fondi obvladujejo javno mnenje in organizirajo akcije, ki so celo nelegalne, kot na primer oviranje delo policije, obmejnih organov, sodišč, ali pa delovanje podjetij.

No Cold War je ena najbolj levih ekstremističnih organizacij, ki je bila uradno ustanovljena proti novi hladni vojni s Kitajsko, ki naj bi jo ustvarile ZDA. Glavni financer organizacije je ponovno Singham, okoli sebe pa je zbral radikalce, kot so Janis Varoufakis, CODEPINK, nekdanji obrambni minister Brazilije Amorim in Jill Stein, radikalno socialistko, ki je v ZDA kandidirala na listi Zelenih, U.S. Peace Council, ki je neokomunistična organizacija s podporo nekdanje Sovjetske zveze itd. No Cold War in podobne organizacije ni 'zainteresirana javnost', ampak vojska plačancev, ki se bori za določeno protizahodno agendo. Ne govorimo več o lokalni skupnosti, ki se bori za preživetje določene živalske vrste, ampak deluje v interesu zahoda sovražne države. Vprašati se je treba, ali dolge lovke Roya Nevilla Singhama segajo tudi v Slovenijo in kdo vse je preko raznih organizacij na njegovi plačilni listi.

Pro-palestinski protesti

Večina zgoraj omenjenih organizacij je del protestov v podporo Palestini. Protestiranje v podporo Palestini je sicer legitimno, vendar je težavno, ko moti javni red in mir, uničuje javno in privatno lastnino ter ogroža drugače misleče. Še bolj narobe pa je, če velik del denarja priteče s strani fondov, ki so v rokah nasprotnikov zahodnega sistema in načrtno financirajo kaos.

Popular Front for the Liberation of Palestine (PFLP) in Palestinian National Initiative (PNI) sta dve organizaciji, ki sta del skrajne levice. Njuna zgodovina je prepletena s terorizmom ter leninističnimi in marksističnimi gibanji v Evropi, oboje pa je nekoč aktivno financirala Sovjetska zveza, oboji pa so člani socialistične Progressive Alliance. Za razliko od PFLP, ki je izvajala teroristične akcije, pa PNI nima oboroženega krila.

V zadnjih letih pa je vzniknila še ena skrajna organizacija Palestine Action, ki je znana po nasilju in uničevanju lastnine. Financira jo še en komunistični milijarder James 'Fergie' Chambers iz dinastije Cox, ki se zavzema za propad zahodnega imperializma, medtem ko igra golf na luksuznem igrišču na Irskem. Kot se sam rad pohvali, vsak dan kriči 'smrt Ameriki'.

Popularizacija trans gibanja

Najbolj zanimivo je dejstvo, kako hitro se je povzpelo v središče pozornosti transvestitsko gibanje, ki je povzročilo veliko trpljenja predvsem otrokom, ki so jim z brutalnimi postopki spremenili spol. Če sprejemamo, da dejansko obstajajo ljudje s spolno disforijo, pa ne moremo sprejeti popularizacije trans gibanja, ki je postalo popularizirano gibanje manjšine, ki ga ne podpirajo več niti mnoge LGBT organizacije.

Nesprejemljivo je gibanje, ki po hitrem postopku s Tik Tok popularizacijo in aktivistmi po šolah in mladinskih centrih prepričuje otroke in mladostnike, ki imajo sicer pubertetne, najstniške in seksualne težave, da so drugega spola. Pod pretvezo grožnje samomorov so mnoge otroke in mladostnike prepričali v brutalne hormonske terapije, kemične kastracije in operacije, ki so za vedno spremenile njihovo identiteto, iznakazile njihova telesa, uničile spolni libido in zelo verjetno zagotovile doživljenjske psihične težave.

Nesprejemljivo je gibanje, ki po hitrem postopku s Tik Tok popularizacijo in aktivisti po šolah in mladinskih centrih prepričuje otroke in mladostnike, ki imajo sicer pubertetne, najstniške in seksualne težave, da so drugega spola.

Še več, zakonodaje so šle tako daleč, da lahko moški tekmujejo v ženskih športih, uporabljajo dekliške garderobe in stranišča, obiskujejo ginekologe, hlinijo nosečnost in menstruacijo, medtem ko v istih državah omemba, da obstajata le dva spola, odpira vrata na sodišču ali celo zaporu.

Gre za legalizacijo manjšine, ki ima fetiš na preoblačenje v drug spol, ne pa za pomoč disforikom, ki pomoč dejansko potrebujejo. Najhuje je verjetno v Kanadi in Avstraliji, kjer sodišča že obsojajo ljudi na zaporne kazni zaradi 'vere' v dva spola in preganjanje tistih, ki nasprotujejo golim možakarjem v dekliških garderobah.

Kako je lahko prišlo do situacije, kjer so prej spremembe spola potekale pod dolgotrajnim psihiatričnim in zdravniškim nadzorstvom, danes pa spol spremenijo hitreje kot banka odobri potrošniški kredit? Tukaj moramo opozoriti, da ima Slovenija eno boljših zakonodaj na tem področju, in je lahko za vzgled drugim.

Ponovno gre za nevladne organizacije, ki jih financirajo mednarodni fondi. Tipično gre za ene in iste organizacije, ki so del mreže finančnih behemotov, ki delajo aktivno na destabilizaciji zahodnih držav.

Tak primer je fond Hivos, ki ga financira zunanje ministrstvo Nizozemske, Evropska komisija, državna nizozemska loterija in fundacija Ford. Hivos je bil že ustanovljen (leta 1968) kot alternativa krščanskim dobrodelnim organizacijam in se ukvarja z raso, okoljem in LGBT. Brez ogromnih sredstev neprofitnih organizacij tako hiter vzpon trans gibanja ne bi bilo mogoče.

Brez ogromnih fondov neprofitnih organizacij tako hiter vzpon trans gibanja ne bi bilo mogoče.

Vplivanje na volitve

Nevladne organizacije so del političnega in družbenega procesa in vsekakor država ne more prepovedati njihovega delovanja, razen če delujejo v korist tuji državni entiteti. Težava nastane takrat, ko nevladne organizacije financirajo neznani viri in netransparentni fondi.

Pri nevladni organizaciji, ki deluje v Sloveniji in dobiva denar od mednarodnih fundacij, na primer Obama Foundation, CODEPINK, Arabella Fund, Open Society, ali pa dejansko katera koli fundacija v okviru Nevilla Roya Singhama, ne gre več za neodvisne nevladne organizacije. Tudi s tem ni nič narobe, saj lahko te zagovarjajo svobodo različne politike, ki so v okviru ustave, vendar ne morejo hliniti neodvisnosti, predvsem pa ne 'nevladništva', ko zagovarjajo točno določeno politiko s financiranjem fonda, ki je del te politike.

Prihodnost nevladnikov

Nevladne organizacije aktivno sooblikujejo politiko, vendar se sklicujejo na neodvisnost. Nevladna organizacija ali skupina, ki prejme več sredstev kot na primer politična stranka v parlamentu, se ne more sklicevati na pravico do mnenja brez kritik. Te namreč niso napad na nevladnike, ampak zahteva po artikulaciji sredstev in transparentnosti. Nevladna organizacija, ki jo financira 'No Cold War', CODEPINK, ali 'No Oil Coalition', je sredstvo v uporabi Kitajske komunistične partije. Tista, ki jo financira Obama Foundation ali Open Society, je del podporne sheme levih vladnih koalicij. Če za okoljevarstniki stojijo razne Oak Foundation vemo, da gre za zelo ideološki boj proti zahodnemu razvoju. Če nevladnik prejema sredstva s strani bratov Koch, potem je tudi jasno, da gre za nagib k desnemu političnemu polu. Če odštejemo Singhamove organizacije, kot je CODEPINK ali pa proruske fonde, ki aktivno delajo na rušenju zahodnih ustavnih demokracij in jih rušijo od znotraj. Za ostale pa je pomembna transparentnost. Če bi volivci vedeli, iz katerega tujega fonda prihajajo njena sredstva, bi jim bilo jasno, kateremu političnemu polu pripada določena nevladna organizacija. Tako bi lahko volivci brez težav razmislili, ali gre za izključno politični angažma na volitvah ali pa za resen družbeni cilj, levi ali desni. Vsekakor pa je treba razmisliti, ali je aktivno financiranje nevladnikov s strani tujih fondov v predvolilnem času vmešavanje v volitve. Kot rečeno, nevladne organizacije sooblikujejo politiko, vendar za slab končni rezultat nikoli ne odgovarjajo.

Nevladna organizacija ali skupina, ki prejme več sredstev kot na primer politična stranka v parlamentu, se ne more sklicevati na pravico do mnenja brez kritik.