Kdo še zaupa Državni volilni komisiji?

Marko Golobič je moj sošolec iz gimnazijskih let. Sodil je med tistih sedem dijakov, ki smo končali gimnazijo v štirih letih in maturirali. Ostalih triindvajset od trideset vpisanih je do četrtega leta odšlo iz šolanja ali pa so ponavljali enega ali več letnikov. Ob njegovi smrti se je novinarju zapisalo: Marko je dejal, da so ga vedno zanimale volitve kot proces, »ne, kdo zmaga, ampak da so narejene korektno«.

Kot je zatrdil, se je držal standardov in nikoli mu ni nihče očital, da bi bile volitve pogoljufane. Vrsto let je bil tajnik in kasneje direktor Državne volilne komisije (DVK), vse od leta 1990 pa do leta 2011, več kot 20 let. Na svoje delo je bil ponosen in velikokrat nam je pripovedoval, kako je moral imeti trdno hrbtenico in trdo kožo ter trdo delati, da je ostal to, kar je bil. V ospredje je vedno postavljal stroko in strokovne odločitve.

Od stroke k politiki

Seveda smo bili nanj ponosni tudi njegovi sošolci. Ne vem sicer, ali je bil član katere od strank, o tem nam ni nikoli govoril. A vem, da sta bila kasneje, po Marku, oba njegova naslednika, Dušan Vučko in Igor Zorčič, ki je sedanji direktor DVK, aktivna politika in sta pred prevzemom funkcije direktorja DVK zasedala poslansko mesto v državnem zboru in se šele nato aktivirala kot direktorja DVK.

To je vsekakor eden šibkih delov delovanja DVK, saj lahko takoj pade sum na delo obeh, da sta delovala pristransko predvsem za svojo stranko in ustrezno koalicijo. Njune stranke pa so zadovoljne, ker jim je uspelo spraviti na tako pomembno mesto v državi svojega človeka. In v državi, kjer velja načelo, samo da je naš, takšen položaj ni od muh.

Po Marku so torej prevzeli komisijo drugi ljudje in začele so se vrstiti številne pripombe skoraj po vsakih volitvah in glasovanjih na referendumih. Na zadnjih državnozborskih volitvah smo stvari pripeljali že tako daleč, da bi se skoraj zgodilo ponovno štetje glasovnic. Veleposlanik dr. Ernest Petrič je tedaj opozoril, da bi bilo to res zelo nerodno tudi v mednarodnih političnih vodah, da demokratična država, članica EU, ponavlja štetje na voliščih, in pozval politike, da umirijo žogo. Opozicija je tedaj sumila na številne napake v samem volilnem procesu in jih tudi konkretno navedla, od neregularnih volilnih komisij do nepravilnosti pri predčasnih volitvah itd. Na koncu se je opozicija odločila, da ne bo zavlačevala volilnega procesa in da bo ta problem reševala na druge načine.

DVK pa je, namesto da bi se zamislila nad tem, kaj se dogaja z volišči in volitvami, vztrajno trdila, da je bilo vse v redu in da so pripombe neumestne. Tako stališče DVK je pripeljalo do tega, da se do referenduma 11. oktobra 2026 ni nič spremenilo in da smo stopili v referendumsko glasovanje z vsemi predhodnimi napakami v sistemu, ki so jih strokovnjaki in opozicija identificirali ob volitvah v državni zbor. Poleg že predhodno identificiranih napak so se pojavile še nove. Tako lahko pričakujemo, da se bodo razmere 6. decembra 2026, ko bo še en referendumski dan, samo še bolj zaostrile.

Na zadnjih državnozborskih volitvah smo stvari pripeljali že tako daleč, da bi se skoraj zgodilo ponovno štetje glasovnic.

Referendumska zmeda

Sam se zelo čudim ljudem, ki se čudijo, da smo imeli podobne ali iste probleme na referendumsko nedeljo. Preprosto ni moglo biti drugače, ker v vmesnem času, ko smo se pripravljali na referendume, nismo ničesar popravili, predvsem pa tistega, kar bi lahko v kratkem času popravili, v samem volilnem procesu nismo storili. Napake so se dogajale na voliščih ter pri preštevanju in vnašanju podatkov, tako kot na zadnjih državnozborskih volitvah. Žal so se napake ponavljale, ker nihče v vmesnem času ni poskrbel, da bi se stvari spremenile in uredile na ravni DVK in na ravni volišč.

Zdaj smo na točki, ko DVK spet brani svoje delo, ne da bi poprej kritično ovrednotila referendumski proces, in trdi, da je očitke o sistematičnih nepravilnostih treba zavrniti. Poudarja, da je DVK neodvisen organ, posameznih človeških ali tehničnih napak pri takšnem obsegu pa v celoti ni mogoče izključiti.

Tokrat je predsednik vlade Janez Janša obljubil, da bodo pogledali volilni sistem in ga uredili tako, da bodo lahko ljudje zaupali volitvam. Obljubil je zakonski predlog, ki ga bodo predložili državnemu zboru v sprejem, govoril je celo o zelo kratkem času 14 dni.

To je eden od ukrepov, ki daje ponovno zaupanje v volilni proces, a vprašanje je, kaj bo državni zbor po dolgi debati sploh sprejel. Predsednik je zaostril svoje besede tudi v smeri kazenske odgovornosti za nastalo zmedo na referendumu, na kar se je ostro odzvala DVK. Ampak ne moremo se čuditi ostremu nastopu predsednika vlade, saj je moral kot predsednik Vlade RS resno opozoriti na težave v volilnih procesih in tudi omeniti kazensko odgovornost, sicer ga ljudje in politiki spet ne bi jemali resno.

Kriza zaupanja

In tako smo pri ključnem elementu, ali ljudje po prepirih o poštenosti referenduma, ki so jih trenutno polni mediji, sploh še zaupajo Državni volilni komisiji. Ali lahko zaupajo DVK, ki jo vodi strankarsko opredeljeni direktor, ki na obtožbe ne zna odgovoriti argumentirano, s protiargumenti? Čeprav je bil podan predlog, da naj direktor DVK odstopi in da naj se revidira delovanje DVK, na DVK ni videti podpore temu predlogu. Morda je prav, da povemo, da odstop direktorja DVK ne bi služil samo razčiščevanju problemov, ampak bi omogočal revizijo volilnih postopkov. Dokler bo DVK trmasto branila vse nepravilnosti, se ne more zgoditi nič resnega, ko pa bodo odstopili glavni akterji, se bo šele postavilo mesto za analizo stanja in sprejem nove regulative na tem pomembnem področju za demokracijo v Sloveniji. Zakaj DVK tako vztraja, si lahko samo mislimo, težko pa bi zatrdili, zakaj.

Na DVK še vedno vztrajajo, da so delali pošteno in v skladu z zakonom, in niti ne dopuščajo, da bi šlo kaj narobe v tej smeri, da bi bilo treba ukrepati ali celo odstopiti. Dokler je tako opredeljen do problemov najpomembnejši akter na področju volitev, to je DVK, bomo težko dosegli spremembe v volilnem sistemu in zaupanje vanj.

Ravno ta nekritičnost DVK kot volilnega organa je zaskrbljujoča. Ne dovoli si kritike, ki je vedno dobrodošla, saj običajno vedno izboljša procese in bi jih tudi tokrat, če bi bil odnos DVK do kritik drugačen in bi DVK na podlagi le-teh skušala spremeniti svoje delovanje.

Temeljno vprašanje za volivce je, zakaj bi še hodili na volišča, če se dogajajo take napake, ki imajo za posledico, da se izvolijo ali podprejo referendumi, ki sicer ne bi dobili podpore, če bi volilni procesi tekli tako, kot bi morali teči. Medtem ko je tokrat koalicija kritična do delovanja DVK in napoveduje spremembo zakonodaje, jo opozicija trmasto ščiti.

Za volivce pa je pomembno, da se volitve izvajajo pregledno in da se organizatorji volitev držijo dogovorjenih pravil igre, ne pa da v času volitev spreminjajo nekatera pravila (npr. podaljšajo čas volitev).

Ali ljudje lahko zaupajo DVK, ki jo vodi strankarsko opredeljeni direktor, ki na obtožbe ne zna odgovoriti argumentirano, s protiargumenti?

Praznik demokracije

Ob tem bi se morali spomniti pomembnih besed Marka Golobiča, ki je znal reči: »Na volitvah ni pomembno, kdo zmaga, ampak da so narejene korektno.« Potem je pripomba o tem, da je pomembno, kdo šteje glasove, v tej postreferendumski evforiji popolnoma odveč ali celo žaljiva. Če pa ne bomo uredili volilnega sistema, bo postala realnost in tragedija našega časa.

Samo s poštenimi volitvami in referendumi se lahko vrne zaupanje ljudi v eno najvišjih oblik odločanja v demokraciji. Če bi se sedanji akterji držali samo teh modrih besed, bi bilo veliko manj slabe volje med ljudmi in referendumi bi bili bolj zavezujoči in pravi praznik demokracije.

Na koncu lahko ob vseh debatah po medijih ponovimo znani verz iz slovenske popevke: »Samo nasmeh je bolj grenak ...« Iz volitev v volitve in iz referenduma v referendum.

In za konec: koalicija bo morala resno vzeti vladanje kot obrt, vzpostaviti pogoje za vodenje države in kvalitetno voditi državo, za kar bo edino dobila podporo ljudi. Ob tako ostri opoziciji jim ne bo uspelo z ležernimi potezami ohraniti oblasti, kar je dobro pokazal referendumski dan, ko je desna opcija vložila premalo naporov, da bi osvojila rezultat štirikrat ZA, na drugi strani pa so predvsem nevladne organizacije z zelo majhnim angažmajem opozicije prepričale ljudi v svoj prav, ker jih ni bila sposobna prepričati koalicija.

(D274: 24-25)