Pravo orožje so iPhoni

Včeraj sem si ogledal video ameriškega podkasterja Juliana Doreyja. Mlad človek, brez kravate in brez katedre, ki v nekaj minutah pove tisto, za kar potrebujejo naše televizijske okrogle mize tri ure in dva urednika. Njegova poanta je bila preprosta in zato nevarna: pravo orožje našega časa niso tanki, ampak iPhoni.

Imel je prav. Še več: povedal je nekaj, kar bi moral razumeti vsak pravnik, ki se je kdaj ukvarjal z 10. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Svoboda govora ni okras demokracije. Je njen pogoj.

Imunski sistem družbe

Družba je živ organizem in kot vsak organizem potrebuje imunski sistem. Svoboda govora je ta imunski sistem. Ko kdo javno pove, da je cesar gol, je to vročina, ki opozarja na vnetje. Kdor vročino zbija z antibiotiki cenzure, bolezni ne pozdravi. Samo prikrije jo, dokler ne izbruhne drugje, huje in pozneje.

Družba je živ organizem in kot vsak organizem potrebuje imunski sistem. Svoboda govora je ta imunski sistem.

Evropsko sodišče za človekove pravice je to razumelo že leta 1976 v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu. Svoboda izražanja, je zapisalo, ne velja le za ideje, ki so sprejete z naklonjenostjo ali brezbrižnostjo, ampak tudi za tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Brez tega ni pluralizma, strpnosti in odprtosti duha, brez katerih ni demokratične družbe. To ni besedna igra. To je diagnoza.

V sedemnajstih letih in pol v Strasbourgu sem videl dovolj držav, ki so to načelo spoštovale na papirju in ga kršile v praksi. Vzorec je vedno isti. Najprej pride skrb za javni red, potem za »resnico«, nazadnje za ljudi same, ki bi jih bilo treba zaščititi pred napačnimi mislimi. Pač stara bolezen v novi obleki.

Pravo orožje

Zakaj ravno iPhoni? Zato, ker je vsak, ki ga nosi v žepu, hkrati priča, novinar in arhiv. Ni več treba čakati, da urednik dovoli, da partija odobri ali da sodišče po desetih letih ugotovi, kaj se je v resnici zgodilo. Posnetek je tu takoj in obkroži svet, preden se oblast sploh zbudi. Res ipsa loquitur – stvar govori sama zase.

To je revolucija, primerljiva le z Gutenbergom. Tisk je Cerkvi in dvoru vzel monopol nad besedo. Telefon ga jemlje uredništvom, ministrstvom in tako imenovanim preverjevalcem dejstev (fact-checkers). Zato ni naključje, da se oblasti tega orožja bojijo bolj kot kateregakoli drugega. Tank je mogoče ustaviti na meji. Resnice v milijonu žepov ne.

Seveda ima vsako orožje dve rezili. Isti telefon, ki snema policista, sledi tudi tistemu, ki snema. Isti algoritem, ki posnetek razširi, ga lahko tudi tiho pokoplje. Problem torej ni naprava. Problem je, kdo drži prst na stikalu.

Seveda ima vsako orožje dve rezili. Isti telefon, ki snema policista, sledi tudi tistemu, ki snema.

Kaj pa laži?

Ugovor je predvidljiv in ni neumen. Kaj pa dezinformacije, sovražni govor, laži, ki se širijo hitreje od resnice? Ali ni dolžnost države, da državljane pred njimi zaščiti?

Deloma. Kazensko pravo pozna obrekovanje, grožnje in hujskanje k nasilju, in tako je prav. Toda tu se meja tudi konča. Ko država začne odločati, katera mnenja so resnična, ni več razsodnik, ampak stranka v sporu. Kdo bo tedaj sodil razsodniku? Quis custodiet ipsos custodes – kdo bo varoval varuhe?

Pa še nekaj. Vsak zakon proti »lažnim novicam« ima tisto, kar ameriški pravniki imenujejo chilling effect (zastraševalni učinek). Ne kaznuje le lažnivcev. Utiša tudi vse, ki si ne upajo več govoriti, ker ne vedo, kje je meja. In to so navadno najpoštenejši.

Sovražni govor ne obstaja

Začnimo pri besedah, saj gre ravno za besede. »Sovražni govor« v slovenskem Kazenskem zakoniku ne obstaja. Tega izraza tam ni. Je politična kovanica, uvožena iz angleščine (hate speech), ki zveni pravno, a ni. Zakonik pozna nekaj drugega: 297. člen – Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Kaj pravi? Kaznuje se, kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini. Toda le, če je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Kazen: zapor do dveh let.

Analizirajmo.

Prvič, nasilje. Kdor javno poziva k nasilju, je kazniv in mora biti. To ni mnenje, to je dejanje v nastajanju. Tu ni spora.

Drugič, sovraštvo. Sovraštvo je čustvo. Čustva pa kazensko pravo od rimskih časov ne kaznuje: cogitationis poenam nemo patitur – za misli nihče ne odgovarja. Kdor razpihuje sovraštvo brez poziva k nasilju in brez grožnje, govori grdo. Grdo govorjenje pa še ni kaznivo dejanje.

Tretjič, nestrpnost. Tu se pravo konča in začne ideologija. Kaj je nestrpnost? Kdo jo meri? Ali je nestrpno, če kdo ostro kritizira vero, ideologijo ali politično stranko? Kombinacija »nestrpnosti« in »katerekoli druge osebne okoliščine« je šolski primer kršitve načela nullum crimen sine lege certa – ni kaznivega dejanja brez določnega zakona. Državljan mora vnaprej vedeti, kaj je prepovedano. Iz te formulacije tega ne more vedeti nihče, tudi tožilec ne.

Rešitev je bila doslej v kvalifikatornem pogoju: dejanje mora biti storjeno na način, ki lahko ogrozi javni red in mir. Vrhovno državno tožilstvo je s pravnim stališčem z dne 27. februarja 2013 prag za pregon postavilo visoko. Prav je imelo.

Posledica nedoločnega zakona je predvidljiva. Raziskava, ki je zajela 98 končanih tožilskih spisov iz let 2019–2023, ugotavlja malo obtožb in obsodb, neenotno prakso in razlike med regijami. Z drugimi besedami: ali je vaša beseda kazniva, je odvisno od tega, v katerem kraju jo izrečete. To ni pravna država. To je loterija.

Zato ponavljam. Sovražni govor ne obstaja. Obstaja poziv k nasilju, ki ga je treba kaznovati, in obstaja grd govor, ki ga je treba prenesti. Vse vmes je siva cona, v kateri ne bi smel stati noben kazenski zakon.

Terapija

Kaj torej? Zdravilo je staro, a še vedno najboljše. Ameriški sodnik Louis Brandeis ga je zapisal leta 1927 v zadevi Whitney proti Kaliforniji: če je čas, da z razpravo razkrijemo neresnico in zmoto, je zdravilo več govora, ne vsiljen molk (more speech, not enforced silence).

Več govora. Ne manj. Laž se pobija z resnico, ne s prepovedjo. Slabo mnenje se pobija z boljšim, ne s policijo. Kdor ima prav, se mu odprte razprave ni treba bati. Kdor se je boji, nam s tem že pove, kako je z njegovo resnico.

Laž se pobija z resnico, ne s prepovedjo. Slabo mnenje se pobija z boljšim, ne s policijo.

Mi, ki smo odraščali v državi, kjer je ena stranka odločala, kaj se sme natisniti, bi to morali vedeti bolje od drugih. Pa vendar se zdi, da smo pozabili. Zato bom končal tam, kjer je začel mladi Američan. Telefon v vašem žepu je močnejši od katerega koli ministrstva. Ne dajte si ga vzeti. Ne dajte si vzeti besede.

Audiatur et altera pars – naj se sliši tudi druga stran. Vedno.