Po letih poniževanja stroke vendarle nov veter?

Ko v bolnišnici odide en zdravnik, se sistem še nekako zakrpa. Ko pa odpoved poda cela skupina specialistov, ki rešuje možganske kapi, ustavlja krvavitve in pokriva severovzhod države, to ni več kadrovska težava. To je alarm, ki je v UKC Maribor tulil dolgo. Saga z interventnimi radiologi ni basen o sedmih pohlepnih zdravnikih. Je zgodba o politiki, ki se je štiri leta obnašala, kot da ima zdravnike na zalogi in za vsakega, ki odide, za vrati čaka nov. Kot da lahko vrhunskega specialista nadomestiš z dopisom, sporočilom za javnost ali moraliziranjem o izsiljevanju. Interventni radiolog ni kader z zavoda za zaposlovanje.

To so ljudje, ki se leta izobražujejo in kalijo v posegih, kjer se ne smejo učiti počasi, ker na drugi strani bije srce. Če jih v Sloveniji ne znamo zadržati, jih bodo drugje z veseljem vzeli. Roko na srce, kdo izmed nas ne bi izbral boljših pogojev, boljšega plačila in okolja, kjer te obravnavajo kot strokovnjaka? To ne pomeni, da lahko katerakoli skupina v javnem sistemu izsiljuje v nedogled. Bolnišnica ne more biti talec vsakokratnih zahtev. Toda politika in vodstva zavodov so si izraz »izsiljevanje« preveč udobno prisvojili. Ko zdravniki opozarjajo, da sistem poka, naj bi izsiljevali. Ko odidejo, ker imajo dovolj, pa se vsi čudijo, kdo bo zdaj delal.

Mariborski primer se dogaja v ustanovi, kjer pod vodstvom Vojka Flisa že prej ni manjkalo afer. Na vrh zavoda ni prišel brez nahrbtnika, spremljajo ga sodno ugotovljene kršitve pri milijonskih nabavah, revizijska opozorila glede poslovanja in investicij ter očitki, da je bila njegova vrnitev politično tlakovana. Ne pozabimo, leta 2022 je kot kandidat Gibanja Svoboda neuspešno nastopil na lokalnih volitvah, leto pozneje pa se je vrnil na vrh druge največje bolnišnice v državi. Vodstvo UKC Maribor je trdilo, da je radiologom izpolnilo praktično vse zahteve, ti pa naj bi podpis pogojevali z odstopom Flisa in strokovne direktorice Nataše Marčun Varda. Če so radiologi mesece opozarjali na nespoštljiv in nestrokoven odnos vodstva, se mora svet zavoda vprašati, ali lahko direktor druge največje bolnišnice še vodi ustanovo, v kateri mu ključna stroka ne zaupa. Če se izkaže, da je vodstvo bolnišnico pripeljalo na rob izgube vitalne dejavnosti, Flis ne more ostati zgolj opazovalec posledic. Če mu je res mar za bolnike, bo moral potegniti potezo. Interventni radiologi ostajajo v UKC Maribor in severovzhod države ne ostaja brez nujne oskrbe.

Novi minister za zdravje Tadej Ostrc je s hitrim posredovanjem naredil tisto, kar bi morala že njegova predhodnica. Prisluhnil je stroki. A dokler ne bo jasno, kdo je mariborsko bolnišnico pripeljal do roba, bo to le preprečitev najhujšega, ne pa resen preobrat. Najlažje je reči, da so zdravniki pohlepni. Težje je priznati, da javno zdravstvo ne razpada zaradi zahtev zdravnikov, ampak ker politika leta obljublja reforme, podpisuje sporazume in napoveduje stabilizacijo, potem pa iz vsega naredi fronto kulturne vojne. Danijel Bešič Loredan je zdravnikom podpisoval zaveze o plačnem stebru in posebnem zakonu, potem pa je vlada obljube pustila viseti. Valentina Prevolnik Rupel je razkroj nadaljevala z birokratskim hladom in premalo politične teže, da bi zdravnike zares slišala, kaj šele z njimi sklenila dogovor. Zato se mora tukaj ideologija končati. Bolnika ob kapi ne zanima, ali je zdravnik popoldne delal še kje drugje. Zanima ga, ali bo nekdo pravočasno odprl zamašeno žilo.

Ali bo v Mariboru še obstajala ekipa, od katere je odvisno, ali bo človek hodil, govoril, živel. Vprašanje ni, ali so zdravniki angeli v belem. Niso; in vsaka njihova zahteva ni samoumevno upravičena. Vprašanje je, koliko časa se bo država še pretvarjala, da lahko vrhunske strokovnjake ponižuje, jim spreminja pravila igre, ne izpolnjuje dogovorov, jih razglaša za dvoživke in parazite sistema, potem pa pričakuje, da bodo ostali za vsako ceno. Ne bodo. Ko odidejo, odidejo tja, kjer jih znajo plačati, organizirati in predvsem spoštovati.

Novi minister za zdravje Tadej Ostrc je s hitrim posredovanjem naredil tisto, kar bi morala že njegova predhodnica. Prisluhnil je stroki. 

 (D259, 3)