Martin Šolar, predsednik Planinske zveze Slovenije: Čigave so slovenske gore?

Intervju: Martin Šolar, predsednik Planinske zveze Slovenije

V novi oddaji podkasta Vroča tema smo gostili Martina Šolarja, 15. predsednika v 133-letni zgodovini Planinske zveze Slovenije, Blejca, gozdarja in naravovarstvenika po izobrazbi ter nekdanjega direktorja Triglavskega narodnega parka, ki danes vodi eno največjih slovenskih prostovoljnih organizacij z več kot 64.000 člani. Govorila sva o naših gorah, kočah, mladih, denarju, reševanju in o tem, kam Slovenija pelje svoje planinstvo. 

Ko pogledate naše vršace in uživate ob čudovitih razgledih, vam gotovo zaigra srce. 

Vsekakor je to eden mojih najljubših pogledov, malo pod Kredarico proti Draškim vrhovom. V svoji delovni sobi imam sliko, na kateri sem star komaj kakih pet let, z očetom, na robu, ki ga sam prepoznam nekje med Viševnikom in Malim Draškim vrhom. Ta slika me vedno spomni na moje prve korake v gorah in na ljubezen do njih, ki se je rodila že takrat. 

Vaša poklicna pot je dolga več kot 30 let. Kako vam te izkušnje pomagajo zdaj, ko vodite PZS? 

Kot diplomant in štipendist Triglavskega narodnega parka sem vanj vstopil z gorniško popotnico in si od nekdaj želel združiti tisto, kar sem počel ljubiteljsko, planinsko, s tem, kar me je čakalo poklicno. To mi je v veliki meri uspelo. Varovanje narave in doživljanje gorskega sveta se v gorah nenehno srečujeta. Kot naravovarstvenik sem se vedno trudil razumeti uporabnike gora. Danes, ko sem na čelu 'uporabniške' organizacije, pa poskušam razumeti naravovarstvenike. To ni vedno lahko, včasih me nekdanji kolegi iz parka celo malce začudeno pogledajo, saj sem, po domače rečeno, zdaj na drugi strani 'šanka'. Vseeno ostaja moje osnovno vodilo isto: iskanje poti, po kateri gresta varovanje tega čudovitega sveta in njegovo doživljanje z roko v roki. 

Kako veliko območje upravlja Triglavski narodni park? 

Triglavski narodni park obsega štiri odstotke slovenskega ozemlja, kar je 84.000 hektarjev in devet občin, torej pomemben del naše domovine. Prebivalcev pa je razmeroma malo, vsega skupaj živi v njem slabih 3.000 ljudi v okoli 25 naseljih. 

Kako krmariti med tem, ko v lepem vremenu nastajajo kolone proti Triglavu in ko se govori o rezervacijah za dostop do Kredarice in do Aljaževega stolpa? 

Na marsikaterem predavanju začnem z mislijo: Čigave so pravzaprav gore? Včasih se z nostalgijo spomnim časov, ko smo se vsi, ki smo resno hodili v gore, med seboj poznali. Danes je drugače, saj v gore hodi ogromno število Slovencev, poleg tega še domači in tuji obiskovalci. Tudi sam se vprašam, kaj sem, ko grem na primer na Vršič: sem domačin, obiskovalec ali morda turist, glede na to, da bom nekaj tudi porabil, popil kavo, kosil? To je večna dilema. Gore so od gora in vsi se moramo zavedati, da jih moramo obiskovati na spoštljiv način. Hkrati pa ne moremo reči: Turisti ven, mi pa lahko ... Turizem prinaša tudi blagostanje, tudi malemu človeku, ne samo velikim. Nekoč so ljudje iz Bohinja, Bleda ali Kranjske Gore hodili delat v železarno ali so delali v gozdarstvu, danes pa se mnogi ukvarjajo tudi s turizmom in imajo zato višji standard. 

Številke so osupljive: Šmarna gora se približuje milijonu obiskov na leto, na Triglav se povzpne med 40.000 in 60.000 pohodnikov letno, na Kredarici pa lahko hkrati prenoči le 300 ljudi. 

Res je, in to je predvsem vprašanje obrabe narave. Verjetno ste že slišali za pojem ekološkega dolga, dneva v letu, ko človeštvo porabi toliko naravnih virov, kolikor jih narava letno obnovi. Razvite države, med katere spada tudi Slovenija, ta letni delež porabijo že nekje sredi leta, nato pa do konca leta živimo na dolg. Zavedamo se, da se narava kratkoročno še obnavlja, dolgoročno pa o tem nisem prepričan. Ravno zato moramo te posledice jemati resno. Kot predsednik PZS seveda zagovarjam prost dostop do gora, saj smo tu zato, da razvijamo planinstvo, ne da ljudi izključujemo. Moramo pa spoštovati ukrepe, ki jih postavimo, kot so denimo omejitve parkiranja, tudi če nas ob polnem parkirišču to jezi. 

Kako PZS usklajuje interese s prizadetimi lokalnimi skupnostmi, občinami, ministrstvom? 

Od izvolitve, pa tudi že prej, ko sem bil podpredsednik zveze, se srečujem s pričakovanji dela članstva, da bi moralo biti parkirno mesto zanje vedno na voljo in da rezervacijski sistem v kočah zanje ni pravičen. Vendar to preprosto ni izvedljivo, saj so tudi v Alpah določeni dnevi in koče že januarja razprodani, podobno je pri nas z najbolj priljubljenimi kočami okoli Triglava. Malo stran, uro ali dve hoda, pa so koče, ki nikoli niso tako polne. Obiskovalci imajo pogosto v glavi predstavo, da morajo prav na najbolj priljubljeno goro ali na primer želijo prenočiti prav v Koči pri Triglavskih jezerih, medtem ko je le uro in pol hoda stran vedno mir in vedno se najde prosta postelja. 

Obiskovalci želijo prenočiti prav v Koči pri Triglavskih jezerih, medtem ko je le uro in pol hoda stran vedno mir in prosta postelja. 

V Sloveniji je 171 planinskih koč treh kategorij: visokogorske, srednjegorske ter nižinske koče. Kako je urejena njihova oskrba in vodenje? 

Imamo dva osnovna modela. Prvi je, da kočo upravlja planinsko društvo, ki je njen lastnik in samo zaposluje potreben kader, torej oskrbnika in drugo osebje. Ta model prinaša več dela in skrbi, koga zaposliti in kako plačati, a če koča dobro posluje, prinaša tudi več prihodka. Vse pogosteje, tako v Alpah kot pri nas, se uveljavlja tudi najemniški sistem, kjer društvo kočo odda v najem pod določenimi pogoji. Tu je treba biti zelo previden pri najemni pogodbi, da najemnik koče ne poškoduje, društvu pa ta model prinaša manj dela (saj se ne ukvarja z nabavo hrane in transportom), a tudi manj prihodka. 

Lahko navedete konkreten primer? 

Ratitovec, znan po peki flancatov, upravlja Planinsko društvo Železniki sámo, brez najemnika. Njihovi člani se izmenjujejo in prostovoljno dežurajo vsak konec tedna, po deset, dvanajst ljudi je hkrati v koči. Na ta način zaslužek, ki nastane v koči, ostane večji in je last društva, a to hkrati odpira vprašanje pomanjkanja stalnega osebja, na katero danes marsikje nimam jasnega odgovora. 

Kako je s spoštovanjem delovnopravne zakonodaje in številnih predpisov v planinskih kočah? 

Delo v planinski koči ni standardno osemurno delo, kot ga pozna restavracija v dolini, kjer osebje dela v izmenah. Gorsko osebje v sezoni pogosto dela od štirih zjutraj do desetih zvečer, saj koča, ki ni dostopna z avtomobilom, drugače preprosto ne more delovati. Če bi šli pogledat v kočo, pravzaprav vsi delajo več, kot je dovoljeno po predpisih, ker je to edini način, da se sploh preživi. Ali bi lahko za take primere zakonodajo prilagodili, ne vem. Lažje je zaposliti študenta ali osebo prek s. p.-ja, kar je spet prekarno delo, kot pa nekoga zaposliti za tri mesece. Del zgodbe je tudi, da nekatera društva ne plačajo dovolj, po drugi strani pa nekateri, ki delajo, danes zahtevajo tudi bistveno manj ur, kot so jih bili pripravljeni delati mladi nekoč. 

Nekdaj so bili oskrbniki koč prave legende, dobro so poznali razmere na terenu.  

Res je, staro pravilo je bilo, da so bili oskrbniki koč prave legende, spomnim se gospe Angele z Vodnikovega doma na Velem polju v Julijskih Alpah, Ivanke z Doliča, Zinke s Sedmerih jezer, če me katera od njih sliši tam zgoraj, jih lepo pozdravljam. Te ženske so na svojih kočah preživele po 25 sezon, poznale razmere, vedele, katera pot ni prehodna, ker je zapadel sneg ali je pot poledenela. Danes takšnega poznavanja ni več toliko, čeprav imamo še vedno nekaj ljudi, ki so dolgo na istih kočah, denimo na Komni, Kredarici ali na Orožnovi koči pod Črno prstjo. Večinoma pa se osebje danes precej hitreje menja, kar ni najbolj učinkovito, saj mora vsak novi oskrbnik ali najemnik znova spoznavati okolje in specifiko koče. 

Zadnje čase je bilo v medijih veliko govora o reševalnih akcijah s helikopterji in o tem, ali nekateri tujci gorsko reševanje jemljejo kot nekakšen brezplačen taksi. 

Sistemi pokrivanja stroškov reševanja so od države do države različni, Slovenija ni edina, ki ima brezplačno reševanje. Reševanje slovenskih državljanov, torej tudi helikopterski preleti za potrebe reševanja, je krito iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga plačujemo vsi. Pri tujcih je nekoliko drugače, a da bi ti namerno hodili v naše gore, ker vedo, da je pri nas reševanje zastonj, tega ne podpišem. Večji problem je, da je število intervencij visoko, ker ljudje danes zaradi sodobne tehnike hitreje pokličejo na pomoč. Dobra polovica intervencij sploh ne vključuje poškodb, gre za izčrpane ali izgubljene pohodnike, ki jih v dolino reševalci le pospremijo, pa čeprav gre ponoči deset, dvanajst reševalcev na teren. Na PZS zagovarjamo stališče, da bi bilo malomarnost smiselno sankcionirati, a ostaja odprto vprašanje, kdo naj to ugotavlja, saj gorski reševalci poudarjajo, da so tam zato, da rešujejo, ne da preiskujejo. 

Za primerjavo: ura helikopterskega reševanja stane približno 3.800 evrov, v Italiji je turist zaradi neupoštevanja opozoril dobil račun v višini dobrih 14.000 evrov. 

Tako je, in vsaka gora ima svojo zahtevnost, univerzalnega pravila ni. V zadnjem času spremljam predvsem nesreče, ki nastanejo zaradi neznanja, neopremljenosti in slepega sledenja objavam na družbenih omrežjih, kar ni nič manj pogosto pri nas kot v Dolomitih ali drugje v Alpah. Zato sem izjemno ponosen, da je PZS pred tremi leti skupaj z Gorsko reševalno zvezo Slovenije, policijo in Slovensko turistično organizacijo začela kampanjo Varno v gore, na kateri gradimo naprej. Slovenska turistična organizacija je pripravila spletno stran v sedmih jezikih, mi pa smo lani začeli postavljati opozorilne table pod zahtevnimi zavarovanimi potmi, v slovenščini in angleščini. Sicer pa svetujem preprosto stvar: postanite član planinskega društva, kjer vas bodo usposobljeni vodniki pripravili na varno pot v gore. 

Kako čiste so danes slovenske gore v primerjavi z Alpami? 

Sem kar zadovoljen, da je stanje pri nas takšno, kot je. Lahko bi bilo še boljše, ni pa kritično. Odpadki so se sicer čez čas povsem spremenili, nekoč so bile to steklenice in pločevinke, ki so okoljsko manj škodljive, a grde na pogled. Planinska zveza in Triglavski narodni park sta spodbujala čistilne akcije, veliko divjih odlagališč je bilo očiščenih in novih, upam si reči, skoraj ni več. Koče danes skrbno ločujejo odpadke, plastiko in pločevino stiskajo in odvažajo v dolino. 

Kaj pa nabiranje planik, je to še vedno velik problem? 

Ne. Planika je simbol naravovarstva, saj je bila med prvimi zavarovanimi rastlinami že pred 150 leti, v 19. stoletju. Ni treba iti tako daleč nazaj, še pred 60 leti je bilo nedovoljeno nabiranje gorskega cvetja precej pogostejše. Danes lahko z odgovornostjo rečem, da to ni več težava, ozaveščenost je visoka. 

Planinska zveza upravlja več kot 10.000 kilometrov poti. Kako se ta mreža vzdržuje? 

Tradicija in znanje urejanja planinskih poti sta v Sloveniji na zavidljivi ravni, vse to pa temelji na prostovoljnem delu. Zato smo tudi izjemno hvaležni državi, ki ima za planinstvo vedno razumevanje. Imamo zakon o planinskih poteh in sistemsko zagotovljeno financiranje, saj je država prepoznala, da poti niso namenjene zgolj članom društev, temveč vsem, ki hodijo v hribe, in so del turistično-gospodarske infrastrukture. Sredstva nato razdelimo med društva, za usposabljanje markacistov, tehnično opremo in vzdrževanje po prehojenem kilometru. 

Za vzdrževanje poti skrbi približno 950 markacistov, prvi zemljevidi pa segajo že v leto 1910, ko je nastala Knafeljčeva markacija. 

Tako je, ta tradicija sega vse do ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Poleg klasičnega markiranja imamo danes digitalno platformo maPZS, nadgradnjo našega katastra poti, ki je prosto dostopna v slovenščini in angleščini. Njena prednost je, da je uredniško kontrolirana, kar je ključno, saj drugi ponudniki kart pogosto ponujajo nepreverjene poti. Podatki temeljijo na prostovoljcih s terena, uporabnik lahko javi, da je pot podrta, priloži fotografijo, markacisti pa v enem dnevu preverijo in pot po potrebi zaprejo. MaPZS je delno financirana iz državnih sredstev, delno z lastnim delom naših ljudi. 

Mi smo 130 let stara organizacija, ki je po svoji formi res nevladna, ampak mi se ne vozimo s kolesi; mi hodimo v hribe. 

Znotraj Triglavskega narodnega parka in ob planinskih poteh so tudi kmetije, lastniki zemljišč, manjša naselja. Kako poteka sobivanje? 

Vse strani moramo pripeljati do razumevanja različnih interesov; priznam, da je to zame včasih izziv. Planinec mora razumeti lastnika zemljišča ali kmeta, zakaj mu ni vseeno, če množice hodijo čez travnik ali puščajo odprto ograjo na pašniku. Kmet mora po drugi strani razumeti, da mu morda prav ta isti obisk na njegovem kmečkem turizmu prinaša zaslužek in blagostanje. Po srcu sem naravovarstvenik, to je moj osnovni poklic, zraven sem še gornik in danes tudi funkcionar. V takšnih razpravah iščem kompromise, morda bi bilo včasih bolje nastopiti bolj trdo, a jaz raje naredim korak nazaj in grem naprej. 

Planinska zveza je nevladna organizacija. Kako je urejeno financiranje? 

Vsako od 300 planinskih društev je samostojen pravni subjekt, mi pa smo njihova zveza. V preteklosti je bila večkrat debata o tem, ali bi si želeli poseben zakon o planinstvu, a se trenutno ne nagibamo v to smer. Imamo pa nekaj sektorskih zakonov, med njimi je zakon o planinskih poteh dober primer, ki zagotavlja sofinanciranje urejenih poti. Zelo si želimo sistemskega zakona za planinske postojanke, torej koče. Trenutno kandidiramo na kohezijske programe in razpise Evropske unije, kjer se društva včasih niti ne smejo prijaviti, kar je težava. Odkrito povem, da planinstvo nima težav s podporo ne z leve ne z desne politične opcije. Prav to si želimo ohraniti tudi v prihodnje, zato ne podpiram ideje, da bi planinstvo postalo javna služba s posebnim zakonom, saj bi to ogrozilo našo neodvisnost. Letni proračun PZS znaša dobre štiri milijone evrov, članarina prinese od 500.000 do 600.000 evrov, torej razmeroma majhen delež, ostalo pridobimo prek razpisov, denimo pri Fundaciji za šport, saj delujemo tudi kot športna organizacija. Mnogi me sprašujejo, glede na to, da smo nevladna organizacija, kakšen je pogled nanje danes. Mi nismo tista nevladna organizacija, mi smo 130 let stara organizacija, ki je po svoji formi res nevladna, ampak – bom rekel na glas – mi se s kolesi ne vozimo, mi hodimo v hribe in nas politika kot taka ne zanima. 

Pogosto se omenja, da bi javni prevoz rešil marsikatero zagato s parkirišči.  

Infrastruktura na nek način še vedno zaostaja za trendi, to je dejstvo. Po drugi strani so nekatere občine to zelo dobro ponotranjile. V Vrata so lani z brezplačnimi »hop-on hop-off«, t. i. »vskoči – izskoči«  avtobusi prepeljali 70.000 ljudi. Tudi z novim režimom na Vršiču bo peljalo 17 avtobusov v eno smer in 17 nazaj, prvi že ob pol petih zjutraj. Ni tako, kot bi si vsi želeli, ampak tudi slabo ni. 

Ob planinski funkciji vodite tudi Kobariški muzej, posvečen prvi svetovni vojni v dolini Soče. Koliko obiskovalcev beležite? 

Pred kovidom smo imeli več kot 60.000 obiskovalcev letno, po kovidu je številka padla na debelih 50.000, a smo še vedno med bolj obiskanimi muzeji v Sloveniji. Naša sezona je daljša od turistične sezone v dolini Soče, odprti smo celo leto, tudi zato, ker imamo javno pooblastilo za izvajanje muzejske dejavnosti, a nas država financira le minimalno, zato se moramo v veliki meri preživeti sami. 

Letos naj bi na Kredarici sneg izginil že junija, geologi pa opozarjajo, da Triglavskega ledenika praktično ni več. 

Triglavski ledenik znanstveno spremljajo vse od konca druge svetovne vojne, med drugim Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Po kriterijih, po katerih mora imeti ledenik površino vsaj en hektar, danes lahko rečemo, da ga praktično ni več. Ledenik pod Skuto je trenutno še nekoliko večji. Podobno se dogaja v Švici, kjer ledeniki izginjajo še hitreje. Take nihaje je zgodovina že poznala, danes pa k podnebnim spremembam nedvomno prispeva tudi človek s svojim delovanjem. 

Kakšna je oskrba koč z vodo?  

Skoraj vse naše visokogorske koče se soočajo s težavo oskrbe z vodo. Najvišji studenci v Julijskih Alpah, na Kamniškem sedlu, segajo do največ 1.800 metrov nadmorske višine, višje vode preprosto ni. Moram priznati, da so k temu problemu prispevale tudi nekatere koče same, ko so v preteklosti črpale vodo iz snežišč ali ledeniških ostankov. Ta voda sicer nikoli ni bila pitna, uporabljala se je po prekuhavanju. Danes je rešitev v zbiralnikih deževnice in suhih straniščih, ki delujejo na principu kompostiranja brez izpiranja, kar je na kraškem terenu, kjer izpiranje ni smiselno, edina prava rešitev. 

Skoraj tretjina vaših članov, torej več kot 20.000 ljudi, je starih do 26 let. To so lepe številke. 

To so res lepe številke, navdušen sem tudi nad delom naše mladinske komisije, ki jo vodijo mladi študentje in zaposleni ter skrbijo za delo z mladimi. Imamo pa velik izziv, kako obdržati mlade, ki jih pri okoli 15 letih pogosto pritegnejo drugi športi, druge šole, druga zanimanja. Ključno vprašanje je, kako te ljudi kasneje pripeljati nazaj kot aktivne vodnike, gorske reševalce, oskrbnike koč ali funkcionarje. 

Kateri je tisti cilj iz vašega programa, ki ga želite najprej uresničiti? 

Nisem človek, ki bi verjel, da se karkoli naredi čez noč, zato sem za postopno pot. Ves čas govorim o posodobitvi modela upravljanja te zelo razvejane organizacije, da bomo lahko odločitve sprejemali in uresničevali bolj učinkovito. Še vedno smo zveza prostovoljnih društev in ne podjetje, ki bi ga lahko vodil en menedžer z izvršno oblastjo, a ta posodobitev, povezana s statutarnimi spremembami, je moj prvi cilj. Upam, da bomo določene spremembe statuta sprejeli že na naslednji skupščini, kar bo organizaciji omogočilo, da bo bolj odprta navzven, prepoznavna in ugledna. 

Gospod Šolar, najlepša hvala, da ste bili naš gost.  

Planinska pot išče najlažji možen prehod: ne zato, da je to adrenalinsko, ampak zato, da prideš varno čez in potem lahko naprej spet varno hodiš.