Otrokom je treba povedati, da šola ni namenjena zabavi; treba je delati

Poznopoletni dnevi že napovedujejo spremembo. Vročinske valove bo počasi zamenjalo večbarvno listje, vrnili se bomo v delovne ritme. Tudi v šolo.

Šola je večletna realnost za večino otrok. Je poseben prostor, drugačen od doma in drugačen od prostorov zabave. Ponuja doživetja, izkušnje, vzbudi radovednost. Hkrati pa zahteva prilagajanje, samodisciplino in mnogo sodelovanja.

V knjigarnah in papirnicah šolarji nabirajo učna gradiva, izbirajo zvezke s priljubljenimi platnicami, peresnice in torbice s popularnimi motivi. Doma se bo ovijalo in pisalo na etikete, da bo vsakdo vedel, kam spada kateri svinčnik, zvezek in copati. Vse omenjene priprave so nadvse koristne. Na tem mestu pa bom napisala še nekaj besed o tistih drugih pripravah na šolo. O tem, kaj se je treba naučiti, preden vstopiš v učilnico.

Zaradi fantazije 'prijazne' šole je bilo prelitih mnogo solza.

Prostor učenja

Nekateri dobrosrčni in dobronamerni ljudje radi govorijo o šoli kot prostoru prijateljev, prijaznih in čutečih učiteljic ter neskončno zabavnih dejavnosti. Ne dvomim v dobre namene navedenega, resnično pa ni. Zaradi fantazije 'prijazne' šole je bilo prelitih mnogo solza.

Najprej, šola ni prijateljski prostor. Šolski okoliš je določen teritorialno, za oblikovanje razredov pa se upošteva množica nujnih kriterijev, ki vsaj v osnovi zagotovijo uravnoteženost razredov. Veliko šol se trudi z upoštevanjem želenih izbir otrok, ki pa se zelo pogosto sprevržejo v kar nekaj nezadovoljstva. Začenši s tem, da na primer Maja lahko izbere Ano, Anini starši pa menijo, da za njihovo hčer navezava na Majo ni dobra, in ne želijo, da sta skupaj v razredu. In tako naprej. Hkrati pa je zanimivo tudi dejstvo, da igralne ekipe iz vrtca skoraj praviloma razpadejo kmalu po prihodu v šolo in dejstvo, da so se prenesle, samo obremenjuje otroke pri oblikovanju socialnih navezav, primernih novi situaciji.

Šola je prostor učenja, kar sploh ni nujno zabavno. Tudi ni mišljeno, da bi bilo. Spoznati črko A je prav zanimivo, in ko jo rišemo na sošolčev hrbet, tudi zabavno, ko pa jo je zato, da bi si jo zares zapomnili, treba napisati 20-krat, je zabave konec. Ravno tako je Pitagorov izrek prava magija, treniranje le-tega z več listi vaj pa je mukotrpno.

Tako se šola iz zabavne radovednosti spremeni v delo, igralna vrstniška skupina v delovno, prijazna učiteljica pa v preganjalko in nadzornico opravljenega dela. Do omenjene streznitve pride hitro in otroci jo zelo različno prenesejo. Nekateri tudi slabo, saj so do tega trenutka resnično živeli v prostoru po svoji meri in niso pripravljeni na realnost. Na tem mestu ne bom na široko polemizirala o tem, ali je opisano stanje pravilno in ali bi resnično morali šolo spremeniti v manj zahtevno, bolj otroku 'prijazno'. Resnično upam, da bomo imeli še nekaj pameti in jim ne bomo odvzeli še ene zadnjih možnosti, da se naučijo trdoživosti in prilagodljivosti.

Resnično upam, da bomo imeli še nekaj pameti in otrokom ne bomo odvzeli še ene zadnjih možnosti, da se naučijo trdoživosti in prilagodljivosti.

Obsežnemu pogovoru o šoli, vrtcu, domu, vzgajanju in odraščanju, digitalnih napravah in učnih navadah, zabavi in delu, o vlogi staršev in starih staršev prisluhnite v našem podkastu Mag. Darja Barborič Vesel: Otroci se večkrat dotaknejo telefona kot starša.

Dragocenost neugodja

Današnja šola je bolj kot prostor pridobivanja informacij (te lahko danes dobiš res kjerkoli) prostor pridobivanja znanja. Še vedno in kljub vsem stranpotem dežurnih krivcev na Masarykovi, ki so učni sistem naredili zahteven zaradi preobloženosti in ne zaradi zahtevnosti.

Mogoče je največja dragocenost našega učnega sistema, poleg možnosti toplega kosila ter dodatka plavalnega in kolesarskega tečaja, ravno to, da ni po meri otrok. Kar jih bolj ali manj grobo nauči, da svet ni narejen po želji posameznika, da ni poln prijateljev ter da se je pogosto treba močno truditi. Ter da kljub trudu ne uspe vedno.

Šola otroke preko izkušnje tudi nauči, da niso vsi odrasli prijazni, da ni nujno, da te vsi marajo, da se ti lahko zgodi krivica. Pa tudi to, da vrstniki, sošolci niso prijatelji, da nič ni samoumevno in da si z najboljšo prijateljico iz tretjega razreda v osmem nimaš kaj povedati in da je ona zaradi tega užaljena. Ter da se je nadležni petošolec v devetem spremenil v totalno uporabnega in celo čednega fanta.

Učenje prilagajanja

Ko govorimo o pripravi na šolo, bi poleg urejanja potrebščin tako razmišljala predvsem o treningu veščin in izvršilnih funkcij. Popolnoma jasno je, katere so tiste lastnosti, ki otrokom omogočajo, da so v šoli uspešni. Sedanja šola je resnično najbolj po meri neizstopajočih, sodelovalnih in delavnih. Otroci, ki so že značajsko takšni, se zato v učilnicah največkrat zelo dobro počutijo. Kadar jih ne maltretirajo agresivneži, ki jih 'prijazne' učiteljice in 'vključujoči' sistem ne znajo ustaviti. Bolj samosvoje, nemirne, do pridnosti odbojne otroke pa je koristno za šolo malo drugače pripraviti.

Če otrok rad dela vse po svoje, bo nadvse koristno, da mu v domačem okolju omogočimo kar se le da veliko izkušenj prilagajanja, izkušnje, da ni tako, kot si je zamislil, da je soočen z nujo slediti navodilom, ki jih ne bi sam izbral. Da s krožnika poje, kar je bilo nanj položeno, da igrače pospravi za seboj ter da ne prekinja odraslih, kadar govorijo. Za začetek.

Za zelo živahnega otroka, ki je v stalnem premikanju, bo nadvse dragocena izkušnja sedenja pri miru in spremljanja dejavnosti, ki zanj ni zanimiva. Od igranja igric na konzoli ne bo pridobil nič, ker izkušnja računalniške igrice ni povezljiva z izkušnjo pouka v razredu. Bolj koristni bodo obiski kulturnih prireditev, likovnih razstav, koncertov ali svete maše. Koristna bo vsaka dejavnost, kjer se tudi od otrok pričakujeta umirjenost in sodelovanje, dejavnost pa ni visoko senzorično intenzivna. Čas mora biti za začetek seveda kratek, nato pa ga počasi podaljšujemo.

Bolj samosvoje, nemirne, do pridnosti odbojne otroke je koristno za šolo malo drugače pripraviti.

Razlike med otroki

V dosežke usmerjen otrok, ki hoče biti vedno prvi, bo verjetno v razredu kaj kmalu močno razočaran. Šola hitro ponudi izkušnjo, da je v neki dejavnosti kdo drugi boljši. Starši lahko takšnemu otroku zelo pomagajo tako, da mu takšno izkušnjo ponudijo že prej, v družinskem okolju, kjer mu bodo lahko že oni sami pomagali pri soočanju z nezmožnostjo in neuspehom.

Ravno tako tudi boječ, vase zaprt otrok potrebuje pomoč pri pripravi na šolo. Ti otroci so mnoge koristne izkušnje dobili v vrtcu, je pa nadvse dobro, če se predvsem starši soočimo s tem, da je naš otrok bolj introvertiran in občutljiv, ne nujno avtističen. Nadvse koristno je sodelovanje pri raznih skupinskih, časovno omejenih dejavnostih, tudi gibalnih, kjer je dovolj fizičnega prostora. Večdnevni tabori bi lahko bili na začetku za takšne otroke povsem nekoristno trpljenje.

Kakorkoli obračamo, šola za skoraj vsakega otroka na nek način predstavlja vsaj resen izziv, če že ne težave. Če starši in drugi odrasli resnično želimo otrokom dobro, jih lahko naučimo, kako se soočiti z neugodjem, kako nasloviti probleme, najti rešitve in preplezati ovire. Nič ni narobe, če se trudimo za čim boljši sistem izobraževanja, narobe je, kadar nas pri tem vodi želja po udobnosti, želja, da bi otroci doživljali kar se da malo neugodja ali da neugodja sploh ne bi bilo.

Tako učenje vsebin kot sobivanje z drugimi, dve največji nalogi kolektivnih šolskih sistemov, kakršen je tudi slovenski, lahko dosežemo le ob potrpežljivosti, delavnosti, vztrajnosti. To pa so vrednote, ki so lahko tudi veščine, s katerimi je izjemno koristno pripraviti otroke na šolo in ki bodo nedvomno mnogo bolj odločale o otrokovem uspehu kot pa torbica s popularnim motivom in izbrani »prijatelj«.

(D266: 56-57)