Najglasnejši nasprotniki novele o parlamentarni preiskavi imajo največ razlogov za nelagodje

Parlamentarna leva opozicija in njeno zaledje sta najbrž dovolj številčna, da jima bo podpise pod novelo zakona o parlamentarni preiskavi v predpisanem roku najbrž uspelo zbrati. V oči pa najbolj bode očitek, s katerim pri zbiranju podpisov zavajajo morebitne podpisnike pobude, češ da vlada z novim zakonom uvaja politično policijo. Prav metode politične policije pa so se v prejšnjem mandatu namreč posluževali poslanci Svobode.

Zloraba poštnega predala neobstoječega ministrstva

Da bo nova vlada vse od začetkov delovanja deležna spotikanja, je bilo pričakovati že pred tem, ko je bila imenovana. Tako imenovani nevladni zastopniki skrajno levih strank v parlamentu se s pravnimi sredstvi lotijo praktično vsakega ukrepa, s katerim želi nova koalicija začeti uresničevati svoj na volitvah izglasovan program.

V to kategorijo očitno sodi tudi novela zakona o parlamentarni preiskavi, za referendum o kateri so pobudniki minulo sredo začeli zbirati 40.000 overjenih podpisov. Pri tem se po poročanju nekaterih medijev poslužujejo tudi izjemno spornih metod. V kampanji denimo uporabljajo celo elektronski poštni nabiralnik ministrstva za solidarno prihodnost, ki sploh ne obstaja več.

Brez varovalk?

Pri zbiranju podpisnike populistično naslavljajo z agitacijo o »politični policiji« in praktično neomejenem dostopu do osebnih podatkov posameznikov, ki jih hranijo policija, finančna uprava, policija in drugi državni organi.

Prav tako lahko na spletni strani, kjer pozivajo k podpisu pod pobudo, beremo, da novela odpravlja sodni nadzor nad ustanavljanjem preiskovalnih komisij. Doslej da je ustavno sodišče lahko preprečilo, da bi politična večina ustanavljala protiustavne preiskovalne komisije ali sprejemala sklepe, ki posegajo v človekove pravice in zasebnost posameznikov. »Po novem te varovalke ne bo več,« navajajo.

Tisti, ki bodo politike preiskovali, se tako ne bodo imeli več možnosti pritožiti na ustavno sodišče, da bi jih to zaščitilo pred nezakonitim političnim preiskovanjem in preganjanjem. Tarče naj bi med drugim postali novinarji, sindikalisti, žvižgači, člani civilnih iniciativ, podpisniki peticij, organizatorji protestov in politični nasprotniki oblasti.

Jeretič: Res je ravno nasprotno

Toda kaj od naštetega bi lahko držalo? Gre res za uvajanje politične policije? Kot je v objavi na omrežju X dejal Sebastjan Jeretič, sicer direktor vladnega urada za komuniciranje, to ne drži. »Ravno nasprotno. Prav poslanci Svobode so v prejšnjem mandatu na podlagi starega zakona delovali kot politična policija,« je poudaril.

Spomnil je, da je bil tudi sam eden od žrtev nezakonite preiskave Tamare Vonta, ki je v prejšnjem mandatu vodila preiskovalno komisijo o domnevnem nezakonitem financiranju strank pred in med volitvami leta 2022. Kot je dejal Jeretič, sam ni prejel niti enega dokumenta ali sklepa, na katerega bi se lahko pritožil ali uveljavljal pravno varstvo. »Brskala je po mojih bančnih računih in z grožnjami maltretirala moje poslovne partnerje,« je razkril.

Kar napovedujejo; to, s čimer strašijo, so oni počeli na podlagi starega zakona: »Zato ni res, da se borijo proti politični policiji. Ravno nasprotno.« Novi zakon namreč uvaja pravno varstvo in takšne zlorabe onemogoča, hkrati pa parlamentarno preiskavo postavlja v ustavni okvir. Ustavno sodišče je namreč že pred 15 leti ugotovilo, da sta zakon in poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z ustavo. In novela to neskladje odpravlja, pravi Jeretič.

Klakočar Zupančičeva ovirala nastajanje komisije

V SDS in trojčku okoli NSi so se zakonske materije lotili iz bistveno bolj preprostega razloga, kot skušajo javnost prepričati njeni nasprotniki. Parlamentarna preiskava je ustavni institut, ureditev, ki jo je na predlog bivše predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič sprejel prejšnji parlamentarni sklic, pa je prekomerno posegla v učinkovitosti tega instituta. Omogočala je namreč dolgotrajne postopkovne zaplete in blokade začetka parlamentarne preiskave.

Da naj bi bil sodni nadzor odpravljen, seveda ne drži. Novela namreč omejuje le možnost izpodbijanja akta o odreditvi preiskave pred ustavnim sodiščem. Presojo skladnosti z ustavo in zakonom lahko v 30 dneh po odreditvi parlamentarne preiskave na ustavnem sodišču po novem zahtevata le Sodni svet ali generalni državni tožilec. Na ta način bi bilo omejeno namerno politično zavlačevanje pri odrejanju parlamentarnih preiskav.

Zaščita demokracije ali korupcije?

Prav tega orodja se je namreč prejšnja predsednica parlamenta posluževala pri opozicijskih poskusih ustanovitve preiskovalne komisije o slovenski energetiki. V prejšnjem mandatu je namreč večkrat zavrnila ali blokirala postopek za ustanovitev te komisije, ki sta jo zahtevali SDS in NSi. Glavni strah leve politike in njenih akterjev naj bi bil v morebitnem preiskovanju znatnih izgub in spornega pretoka sredstev v podjetju Gen-I.

Ko se nekdo najbolj boji transparentnejših in bolj nadzorovanih preiskav, se upravičeno postavlja vprašanje: ali gre res za zaščito demokracije ali za zaščito pred preiskavami korupcije, so dodali v poslanski skupini SDS. »Manj strašenja, več odgovornosti,« so pripomnili.

Ironija referendumske kampanje

Verjetno največja ironija aktualne kampanje proti noveli je prav v tem, da njeni najglasnejši nasprotniki svarijo pred nevarnostmi, ki so jih v preteklosti sami brez posebnih zadržkov uporabljali kot politično orožje. Opozorila o »politični policiji«, zlorabah in posegih v zasebnost zvenijo precej manj prepričljivo, ko prihajajo iz političnega tabora, ki je doslej brez večjih pomislekov zagovarjal preiskovalne postopke brez učinkovitih pravnih varovalk za prizadete posameznike.

Zato se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj je odpor do novele tako silovit. Če zakon res uvaja več pravne varnosti, jasnejša pravila in manj možnosti za zlorabe, bi ga morali prvi pozdraviti prav tisti, ki se danes predstavljajo kot branitelji demokracije in človekovih pravic. Namesto tega spremljamo kampanjo strašenja, pretiravanja in ustvarjanja občutka izrednih razmer. Kar ni nič nenavadnega, saj isto spremljamo, že vse odkar je poslalo jasno, da bo oblast prevzela desna sredina.

Sicer pa bi učinkovitejše in manj blokirane parlamentarne preiskave gotovo odprle tudi za marsikoga manj prijetna vprašanja odgovornosti političnih in gospodarskih omrežij, ki imajo mnogo razlogov, da si ne želijo preveč radovednega parlamentarnega nadzora.