Park vojaške zgodovine v Pivki dopolnil dvajset let

V Krpanovem domu v Pivki je v sredo, 16. septembra, zaigral Orkester Slovenske vojske z gostjo Majo Keuc. S koncertom je Park vojaške zgodovine obeležil dvajset let delovanja, in sicer na predvečer obletnice odprtja prvega muzejskega paviljona s tankovsko-artilerijsko zbirko leta 2006. Slavje je bilo dvojno, saj orkester, ki je nastopil, letos praznuje trideset let.

Koncert dveh okroglih obletnic

Orkester je pod taktirko dirigenta Mitje Dragoliča v prvem delu zaigral odlomke filmske glasbe, v kateri je vojna tematika predstavljena skozi različne perspektive. S solističnim nastopom na flavti se je predstavila Vanja Ivanković, v drugem delu pa se je orkestru pridružila pevka Maja Keuc z izborom avtorskih pesmi in zimzelenih popevk. Večer je povezovala Marjana Grčman.

Častna govornica je bila ministrica za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc. Dogodka so se udeležili tudi državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo dr. Božo Predalič, več poslancev Državnega zbora, visoki predstavniki Slovenske vojske in Policije ter predstavniki lokalne skupnosti in partnerskih organizacij. V dvorani je bilo tudi več veleposlanikov, vojaških atašejev in drugih diplomatskih predstavnikov tujih držav.

Bolj kot zgodba o uspehu je to zgodba o pogumu

Direktor Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič je v nagovoru zavrnil oznako, ki muzej najpogosteje spremlja.

Včasih se sliši in bere, da je Park vojaške zgodovine zgodba o uspehu. A še bolj kot to je zgodba o pogumu, saj so bile možnosti za uspeh tega projekta majhne.

Po njegovih besedah muzej brez mladostnega idealizma in razmišljanja zunaj ustaljenih okvirov ne bi nastal, kaj šele uspel. Snovalce je vodila predvsem dolžnost. »Preprosto dolžni smo bili pred dokončnim uničenjem rešiti mogočen kompleks stare pivške vojašnice, pred razrezom je bilo treba rešiti odpisane tanke in drugo vojaško tehniko,« je dejal. Zahvalil se je ekipi, občini, ministrstvom, Upravi za vojne veterane in vojaško dediščino, Vojaškemu muzeju Slovenske vojske, donatorjem in sponzorjem ter vsem, ki so v projekt verjeli že takrat, »ko je obstajal utemeljen sum, da ne vemo, kaj delamo, in da se nam je najverjetneje zmešalo«.

Župan Občine Pivka Robert Smrdelj je spomnil na začetke. Občina je imela kompleks zapuščenih vojašnic, precej zarjavele vojaške tehnike, veliko idej in kot je priznal, bistveno manj denarja, kot bi ga te ideje potrebovale. Imela pa je vizijo, da breme prostora spremeni v razvojno priložnost. Kot je dejal, so si zamislili, da bodo množici turistov, ki skozi Pivko le hiti proti morju, zbudili pozornost in jih ustavili »s tanki«.

Od Srebrenice do ruske agresije na Ukrajino

Ministrica za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc je v slavnostnem nagovoru poslanstvo muzeja povezala z aktualnimi vojnami. Spomnila je, da je Evropa po dveh svetovnih spopadih verjela, da se vojna v njeni bližini ne more nikoli več ponoviti, a se je ob razpadu Jugoslavije razplamtela z osamosvojitvenimi boji za Slovenijo, grozotami na Hrvaškem in genocidom v Srebrenici. Danes pa, kot je dejala, »znova hromi enotnost Evrope zaradi ruske vojaške agresije na samostojno in neodvisno državo Ukrajino«.

Ob tem je odgovorila na vprašanje, zakaj sploh razstavljati orožje. Predmeti, podobni tistim v razstavnih dvoranah, po njenih besedah le nekaj tisoč kilometrov stran še vedno opravljajo naloge, za katere so bili izdelani. Prav zato je po njenem mnenju preobrazba vojašnice v muzej simbolno dejanje in klic k miru.

Na mestu, ki je bilo nekoč namenjeno vojski, je nastal muzej. Kraj ukazov je postal kraj vprašanj in raziskovanj. Kraj, kamor so nekoč prihajali vojaki, danes obiskujejo otroci.

Opozorila je še, da muzej vojaške zgodovine ne sme kazati zgolj strojev. »Zgodovina se namreč začne šele takrat, ko se vprašamo, kdo je to uporabljal in zakaj, kdo je trepetal za njegovo življenje in ali se je srečno vrnil v naročje najdražjih,« je dejala in dodala, da so muzeji čuvarji spomina na vojno zato, »da bi nas opozarjali, koliko je vreden mir«.

Kraj, kjer se je odvil »dan prej«

Pivka ima v zgodovini osamosvajanja posebno mesto. Iz tukajšnje vojašnice je 26. junija 1991 proti zahodni meji krenila oklepna kolona Jugoslovanske ljudske armade (JLA), torej dan pred uradnim začetkom vojne za Slovenijo. Ta datum se je v slovenskem zgodovinskem spominu uveljavil kot »dan prej«, Park vojaške zgodovine pa pod tem imenom vsako leto pripravlja spominsko prireditev. Od tedaj je minilo petintrideset let.

Iz občinskega projekta v institucijo z državno pristojnostjo

Park se predstavlja kot največji muzejski kompleks v Sloveniji. Kot izhaja iz podatkov muzeja, je bilo od začetka projekta leta 2004 vanj vloženih več kot deset milijonov evrov, sama kohezijska operacija Celovita ureditev kompleksa Park vojaške zgodovine pa je v prvi in drugi fazi obsegala dobrih 5,6 milijona evrov, od tega približno štiri milijone iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR).

Institucionalno prelomnico pomeni september 2021, ko je Park dobil pooblastilo za opravljanje državne javne službe muzeja za področje vojaške premične in nesnovne kulturne dediščine na celotnem območju Slovenije. S tem je iz občinskega projekta prerasel v institucijo z državno pristojnostjo, kar v govorih ob obletnici ni bilo posebej izpostavljeno.

»To je šele prvo poglavje«

Boštjančič je med ključnimi dejavniki razvoja navedel podporo lokalne skupnosti in sodelovanje s Slovensko vojsko, ministrstvom za obrambo in ministrstvom za kulturo, podobno je ocenil Smrdelj. Občina Pivka je po njegovih besedah prevzela pobudo, zgodba pa je uspela zaradi partnerstva z državnimi institucijami, ki so se jim skozi leta pridružila še podjetja, donatorji, veleposlaništva in posamezniki. Park je po županovi oceni lep dokaz, kaj je mogoče doseči, kadar lokalna skupnost in država združita znanje, sredstva in voljo.

Zato si želim, da bi čez deset ali dvajset let nekdo na tem mestu ponovno pogledal nazaj in ugotovil, da je bilo današnjih dvajset let šele prvo poglavje.

Župan je tako naznanil, da dvajsetletnica ne sme biti zgolj pogled nazaj, saj ima Park vojaške zgodovine po njegovih besedah na voljo prostor, projekte, vsebine, znanje in nenazadnje izkušnje za nadaljnji razvoj.