Zdravilnost demokracije

Pišem z goriškega konca. V različnih predelih mesta Gorica živim od rojstva, ob vsakem koraku v stiku z italijansko večino, predvsem tisto, ki izhaja iz drugih delov države in se je na naš košček sveta začela seliti pred dobrim stoletjem. Pretekle zgodbe tega prostora v glavnem ne dojame, v desetletjih je številčno prevladala nad avtohtonim prebivalstvom in Gorico postopno normalizira v sicer po zunanji podobi še nekoliko posebno, a po duši vedno bolj klasično mesto italijanskega severovzhoda.

V dobrih petih desetletjih sem v tem raznolikem prostoru doživela kolone na meji, švercanje, psovko ščavo in druge subtilnejše oblike nasprotovanja slovenstvu, čezmejne pohode prijateljstva, pobude, ki so podpirale demokratizacijo Slovenije, asimilacijo in deasimilacijo članov naše skupnosti, koncerte na skupnem trgu obeh Goric, kovidni čas, ki je za krajši čas zamrznil proces prostega premikanja, evropsko prestolnico kulture, ki je svetu ponudila poenostavljeno in učinkovito sporočilo iz našega mikrokozmosa.

Besedo sprava sem v svojem vsakdanu bolj poredko slišala, prvič sem se z njo začela soočati v samostojni Sloveniji in po spominski maši v Kočevskem rogu. Delovala je oddaljeno od naših dinamik, tem, čutenja, življenja, na našem koncu smo se v glavnem ukvarjali s preseganjem ran iz preteklosti v soočenju z italijansko stranjo in z napadi, ki so se kontinuirano pojavljali v zvezi s tukajšnjimi povojnimi poboji, ki so jih maja 1945 zakrivili Titovi partizani in se jim pravi fojbe. Žrtve so bile v večini primerov italijanske narodnosti, računajo, da je bilo med njimi Slovencev za dobro tretjino.

Besedo sprava sem v svojem vsakdanu bolj poredko slišala, prvič sem se z njo začela soočati v samostojni Sloveniji in po spominski maši v Kočevskem rogu.

Goriški Slovenci, vključno s tistimi, ki niso bili komunisti, so se vsakokrat znašli na zatožni klopi, pa čeprav so zaradi komunizma nekateri tudi sami trpeli. Italijanom smo odgovarjali s poudarjanjem predhodnega fašističnega nasilja in ponižanj, s taborišči in z vojnimi grozotami, s prepovedjo vsega, kar je bilo slovenskega, s svetlo žrtvijo Lojzetom Bratužem, glasbenikom, ki je konec decembra leta 1936 plačal z življenjem, ker je na koru v Podgori vodil zbor, ki je pel slovenske pesmi.

V času zamrznjenih odnosov, ki jih je med državama in narodoma pogojevala hladna vojna, je rdeča nit, ki povezuje Macesnovo gorico in bazovski šoht oz. še neraziskana brezna v Trnovskem gozdu, ostala skrita. Do pred nekaj leti je med italijansko javnostjo veljalo tudi prepričanje, da je šlo pri fojbah za etnično čiščenje Italijanov, in ne za obračunavanje z ideološkim nasprotnikom. Stroka v matičnem prostoru tega ni poudarjala, kot tudi tega ne, da se je model industrijskega pobijanja začel najprej na našem koncu, in sicer v prvi polovici maja 1945, šele nekaj tednov kasneje se je v enaki obliki nadaljeval v osrednji Sloveniji.

Z upočasnjenim tempom, a vztrajno se tudi na zahodnem robu slovenstva in v širšem čezmejnem prostoru tali led, slika se vedno jasneje kaže v resničnih okvirih, pa čeprav za to večkrat niso zaslužne sredine, ki bi morale to širiti po poklicni poti.

»Ko bi vedela, da ste tudi vi, Slovenci, trpeli pod komunizmom, bi na vas gledala čisto drugače,« mi je pred časom skoraj vzkliknila starejša gospa, Istranka, ki je bila v množici povojnih optantov, ki so zapustili domačo zemljo, nato je živela v begunskih taboriščih in okusila nenaklonjenost domačega italijanskega prebivalstva, ki ni bilo ravno navdušeno nad sonarodnjaki, ki so jim v težkih povojnih letih zasedali javne službe, stanovanja in uživali poseben status. Optanti so s svojim težkim bremenom v naših krajih še kako pogojevali medetnične odnose, ki jih je nepopravljivo načela prva polovica 20. stoletja.

Pogled v bolečino bližnjega je tisto, kar nas lahko zbliža, ne smemo se brezbrižno sprehajati mimo tuje bolečine, je v Kočevskem rogu povedal slovenski predsednik Borut Pahor.

Pogled v bolečino bližnjega je tisto, kar nas lahko zbliža, ne smemo se brezbrižno sprehajati mimo tuje bolečine, je v Kočevskem rogu povedal slovenski predsednik Borut Pahor. Bilo je leta 2020. V vzhičenosti, ki jo je Sloveniji pustila Golobova vlada, v kateri je ideološki tempo določala Levica, deluje tak stavek oddaljeno in nedosegljivo. Velja pa kot pribito za vse čase, narodnosti, ideologije, bolečine.

Goriško inačico sobivanja različnosti je v dolgih stoletjih na bistven način izoblikovala Cerkev oz. goriška nadškofija, ki še danes črpa iz dediščine Ogleja. Plašč, pod katerim se je razvijala dežela, ki več stoletij ni poznala meje, je raztrgala razmejitev leta 1947. Posvečeni predstavniki Cerkve in laiki so plašč krpali v še neslutenih časih, ohranjali so ga, da je dočakal desetletja, ko je v ospredje stopila politika, ki je vendarle dojela, da je edina možna prihodnost goriškega prostora vezana na upoštevanje njegovih zgodovinskih okvirov.

Da je lahko zgodba čezmejnega povezovanja zdržala raznovrstne napetosti, pa se vsaka stran drži svoje zgodovinske dediščine in ne posega v sosedovo. Duče tako leta 2026 še naprej ostaja častni občan mesta Gorica, medtem ko na Sabotinu še vedno kraljuje napis Tito.

Čas in ustavljeno kolesje spominjanja in zdravljenja ran sta zdrobila marsikaj. Od več deset brezen, ki jih premore Trnovski gozd, so v letu 2026 označena le tri. Da so bila vanje zmetana tudi slovenska trupla, širša javnost ne sme vedeti. Za slovenske žrtve komunizma na Goriškem oz. Primorskem še danes ni prostora. Naše šolarje vozijo v tisoč kilometrov oddaljeni Auschwitz, kar je seveda prav, za označeno in urejeno brezno Podgomila, ki se nahaja pod Sveto Goro in lučaj od Gorice in v katerem ležijo Slovenci, ki so jih pobili Slovenci, pa malokdo ve, tudi med izobraženci, profesorji, novinarji. V našem malem svetu je prevladal znani refren, ki pravi, da je bilo na Primorskem drugače, avtohtone kolaboracije ni bilo, revolucionarnega nasilja pa sploh ne.

Študije, ki bi povedala, koliko goriških zamejskih Slovencev se je v povojnem času asimiliralo, ker so italijanski someščani slovenstvo enačili s komunizmom, še ne premoremo. Da bi se odkrižali okvira slavokomunizma, so se namreč številni odpovedali tudi narodnosti.

Demokratizacija Slovenije, ki je matično državo ponovno spravila pod plašč Zahodne Evrope, je problematično sosedo začela počasi spreminjati v sprejemljivejšega sogovornika. Leta 2001 je bil izglasovan globalni zaščitni zakon za Slovence, ki je bil za slovenske zamejske politike neke vrste fata morgana vseh povojnih desetletij, čezmejni prostor je zadihal in sprožil zanimanje za lepote Slovenije, ki ni bila več le cesta, ki pelje do trgovine, gostilne ali bencinske črpalke. Za slovenski pouk so se začeli odločati ne le Italijani, temveč tudi starši otrok, ki so bili izvorno Slovenci, a jim njihovi starši slovenstva niso posredovali.

Leta 2001 je bil izglasovan globalni zaščitni zakon za Slovence, ki je bil za slovenske zamejske politike neke vrste fata morgana vseh povojnih desetletij.

Zdravilni učinki demokratizacije matične države so vidni ob vsakem koraku že 35 let. Mogoče je le napočil čas, ko se bo samostojna Slovenija rešila tranzicijskih krčev, v katerih se duši že preveč časa. Pomladni veter bo s svojo zdravilnostjo prevetril marsikaj, tudi naše zamejstvo, ki sicer živi v Italiji, a so njegove dinamike povsem matične. A to je že druga zgodba.

Pogumno naprej, draga Slovenija!