Kdo bo leta 2030 skrbel za starejše, gradil domove in zagotavljal javne storitve?

Slovenija se bo v prihodnjih letih soočila s spremembo njihove starostne sestave. Medtem ko bo skupno število prebivalcev ostalo skoraj nespremenjeno, bo delež starejših hitro naraščal, ljudi v najbolj aktivni delovni dobi pa bo razmeroma manj. Posledice bodo segle precej dlje od gospodarstva. Vprašanje ni več zgolj, ali bodo podjetja našla dovolj zaposlenih, ampak ali bo država zmogla zagotavljati storitve, na katere smo bili doslej samoumevno navajeni.

Če bo sedanji razvoj ostal nespremenjen, se utegne Slovenija že ob koncu desetletja znajti v položaju, ko bodo bolnišnice imele opremo, občine denar za projekte in prevozniki vozila, vendar ne dovolj ljudi, ki bi te storitve dejansko izvajali.

Demografska slika se spreminja hitreje, kot se zdi

Po projekcijah EUROPOP2025 bo imela Slovenija leta 2030 približno 2,14 milijona prebivalcev, kar je skoraj enako kot danes. Toda za navidezno stabilnim številom se skriva pomembna sprememba.

Skoraj četrtina vseh prebivalcev bo starejših od 65 let, delež starejših od 80 let pa bo presegel šest odstotkov. To pomeni, da bo v Sloveniji živelo več kot pol milijona starejših ljudi, medtem ko se bo delež prebivalcev v starosti od 15 do 64 let zmanjševal. Prav ta skupina predstavlja glavni vir delovne sile za podjetja, javne ustanove in celoten sistem javnih storitev.

Težava je že tu

Čeprav se o demografiji pogosto govori kot o problemu prihodnjih desetletij, številke kažejo, da se pomanjkanje delavcev dogaja že danes.

V prvem četrtletju letošnjega leta je bilo v Sloveniji približno 20.300 prostih delovnih mest, kar predstavlja več kot 12-odstotno rast glede na prejšnje četrtletje. Največ prostih delovnih mest je bilo v predelovalni industriji, trgovini in gradbeništvu, pri čemer je gradbeništvo zabeležilo najvišjo stopnjo prostih delovnih mest med vsemi dejavnostmi – kar 5,1 odstotka.

To pomeni, da delodajalci ne iščejo zgolj posameznih strokovnjakov, temveč ljudi skoraj vseh profilov.

Zakaj brezposelni ne zapolnijo praznih delovnih mest?

Na prvi pogled se zdi položaj nelogičen. Slovenija ima več deset tisoč registriranih brezposelnih, podjetja pa poročajo, da delavcev ne najdejo. Razlog se skriva v strukturi brezposelnosti.

Med brezposelnimi prevladujejo starejši, dolgotrajno brezposelni in osebe z nižjo stopnjo izobrazbe ali zdravstvenimi omejitvami. Mnogi nimajo znanj, ki jih trg dela trenutno potrebuje, drugi zaradi oddaljenosti delovnega mesta ali družinskih obveznosti določenih zaposlitev sploh ne morejo sprejeti. Zavod za zaposlovanje ob tem opozarja še na en pomemben dejavnik – pri številnih poklicih preprosto ni dovolj kandidatov, ki bi bili pripravljeni sprejeti slabše plačano delo ali zahtevne delovne pogoje.

Zato registrirana brezposelnost še zdaleč ne pomeni, da je na voljo dovolj primernega kadra.

Največji pritisk bo občutil sistem oskrbe starejših

Prav zdravstveni in socialni sistem bosta med prvimi občutila posledice staranja prebivalstva.

Več starejših pomeni več potreb po zdravstveni negi, dolgotrajni oskrbi, patronažnih službah, fizioterapevtih, osebnih asistentih in oskrbi na domu. Toda prav pri teh poklicih Zavod RS za zaposlovanje že danes ugotavlja največje kadrovske primanjkljaje.

Med najbolj iskanimi poklici so bolničarji-negovalci, socialni oskrbovalci, fizioterapevti, medicinske sestre ter zdravniki različnih specialnosti. Evropska komisija v svojem poročilu za Slovenijo opozarja, da bo država morala izboljšati privlačnost teh poklicev, pospešiti priznavanje tujih kvalifikacij in vlagati v dodatno usposabljanje zaposlenih.

Če kadrov ne bo dovolj, pravice sicer ne bodo izginile iz zakonodaje, njihova dejanska dostopnost pa bo vse bolj odvisna od kraja bivanja in razpoložljivosti izvajalcev.

Prve posledice bodo občutile predvsem družine, ki bodo morale vedno več oskrbe prevzemati same. To pomeni manjšo delovno aktivnost svojcev, več odsotnosti z dela in dodatne pritiske na trg dela.

Pomanjkanje delavcev bo zavrlo tudi gradnjo stanovanj

Demografski preobrat ne bo prizadel le zdravstva in socialnega varstva. Njegove posledice bodo zelo vidne tudi na področju gradbeništva, kjer se Slovenija že danes sooča z velikim pomanjkanjem kadrov.

Gradnja stanovanj, šol, cest, železnic in druge infrastrukture ni odvisna zgolj od investicij ali izdaje gradbenih dovoljenj. Za vsakim projektom je množica poklicev, brez katerih nobena investicija ne more biti uresničena.

Prav zato med najbolj deficitarnimi poklici danes najdemo gradbene inženirje, tehnike, zidarje, tesarje, krovce, izolaterje, pleskarje, monterje suho montažnih sistemov, upravljavce gradbenih strojev, žerjaviste ter številne druge profile. Primanjkuje tudi delavcev za osnovna gradbena dela, kar dodatno upočasnjuje izvedbo projektov.

Podatki Statističnega urada kažejo, da je bilo v prvem četrtletju letošnjega leta prav gradbeništvo dejavnost z najvišjo stopnjo prostih delovnih mest – kar 5,1 odstotka vseh delovnih mest v panogi je nezasedenih. To pomeni, da je težava že danes sistemska.

Stanovanjska politika ne more uspeti brez ljudi

Evropska komisija ocenjuje, da bo Slovenija med letoma 2025 in 2035 potrebovala skoraj 63.000 dodatnih stanovanj. Toda tudi če bi država zagotovila zemljišča, financiranje in hitrejše upravne postopke, ostaja vprašanje, kdo bo ta stanovanja zgradil.

Gradnja ni odvisna samo od arhitekta ali investitorja. Potrebni so projektanti, geodeti, gradbeni delavci, električarji, vodovodarji, monterji, nadzorniki in številni drugi strokovnjaki. Če kateri od teh manjkajo, se celotna investicija podaljša ali podraži.

Prav zato postaja kadrovska politika neločljiv del stanovanjske politike. Brez ustreznega števila usposobljenih delavcev tudi najbolj ambiciozni stanovanjski programi ostajajo predvsem na papirju.

Kdo bo vozil avtobuse?

Podoben problem postaja vse bolj očiten tudi v prometu.

Med poklici, za katere Zavod RS za zaposlovanje napoveduje največje pomanjkanje kadrov, so vozniki avtobusov, vozniki težkih tovornjakov in vlačilcev. Gre za poklice, brez katerih ni mogoče zagotavljati javnega potniškega prometa niti učinkovitega delovanja logistike.

Na prvi pogled se zdi, da gre za težavo posameznega podjetja. V resnici pa posledice občuti celotna družba. Če prevoznik nima dovolj voznikov, se vozni redi prilagajajo, nekatere linije odpadejo, druge vozijo redkeje. Najprej so prizadete manj obremenjene podeželske povezave, nato pa tudi večja središča.

Za številne starejše, dijake in ljudi brez avtomobila to pomeni slabšo dostopnost do zdravnika, šole ali delovnega mesta. Pomanjkanje voznikov tako postane vprašanje enake dostopnosti javnih storitev in regionalnega razvoja.

Slovenija vse bolj računa na tuje delavce

Že več let pomemben del primanjkljaja domače delovne sile zapolnjujejo delavci iz tujine, predvsem iz držav Zahodnega Balkana.

Leta 2025 je bilo izdanih več kot 42.000 pozitivnih soglasij oziroma dovoljenj za delo tujcev, Zavod RS za zaposlovanje pa za leto 2026 načrtuje okoli 44.000 pozitivnih odločitev. Dolgoročne ocene celo kažejo, da bi lahko tuji delavci do konca desetletja predstavljali približno četrtino vseh zaposlenih v Sloveniji. Toda tudi ta vir delovne sile ni neomejen.

Države Zahodnega Balkana se starajo podobno kot Slovenija, njihovi prebivalci pa imajo danes možnost zaposlitve po vsej Evropski uniji. Slovenija zato ne tekmuje več le s sosednjimi državami, ampak s celotnim evropskim trgom dela.

Hitrejše izdaje dovoljenj zato same po sebi ne bodo dovolj. Za dolgoročno vključevanje bodo pomembni dostopna stanovanja, učinkovito učenje slovenskega jezika, priznavanje izobrazbe, vključevanje otrok v šolski sistem ter pogoji, zaradi katerih bodo ljudje želeli v Sloveniji ostati.

Država, ki priseljene delavce obravnava zgolj kot začasno rešitev kadrovskih težav, bo težko ustvarila stabilno delovno okolje.

Ali nam primanjkuje ljudi ali privlačnih delovnih mest?

Demografske spremembe nedvomno pojasnjujejo velik del kadrovskih težav, vendar niso edini razlog. Trg dela razkriva tudi drugo plat zgodbe – pri številnih poklicih ljudje niso pripravljeni sprejeti dela zaradi nizkega plačila, zahtevnih delovnih pogojev ali omejenih možnosti za napredovanje.

To velja predvsem za zdravstvo, socialno varstvo, gradbeništvo in promet. Gre za poklice z veliko odgovornostjo, fizičnimi obremenitvami in pogosto neugodnim delovnim časom. Če nagrajevanje ne sledi zahtevnosti dela, mladi zanje izgubljajo zanimanje, izkušeni zaposleni pa se odločajo za druge poklice ali odhod v tujino.

Višje plače same po sebi sicer ne bodo čez noč ustvarile zdravnikov, medicinskih sester, voznikov ali zidarjev. Lahko pa pomembno vplivajo na odločitev posameznika, ali bo določen poklic izbral in v njem tudi vztrajal.

Neizkoriščen domači potencial

Ob omejenem številu mlajših generacij bo morala Slovenija bistveno bolje izkoristiti tudi domače kadrovske rezerve.

To pomeni učinkovitejše prekvalifikacije, tesnejše povezovanje izobraževalnega sistema z gospodarstvom, prilagajanje delovnih mest ljudem z zdravstvenimi omejitvami ter večjo vključenost starejših zaposlenih. OECD že opozarja, da Slovenija za aktivno politiko zaposlovanja namenja premalo sredstev, predvsem za programe, namenjene starejšim in dolgotrajno brezposelnim.

Podaljševanje delovne dobe bo lahko uspešno le, če bodo temu sledili tudi bolj prilagodljivi delovni pogoji. Delavec pri 63 letih ne more opravljati enako zahtevnega fizičnega dela kot pri 35 letih, lahko pa s prilagojenim delovnim mestom, mentorsko vlogo ali krajšim delovnim časom ostane pomemben del delovne sile.

Tehnologija lahko pomaga, človeka pa ne more nadomestiti

Digitalizacija, umetna inteligenca in avtomatizacija bodo nedvomno pomemben del reševanja kadrovskih izzivov.

V gradbeništvu lahko sodobni stroji povečajo produktivnost, v prometu boljši informacijski sistemi izboljšajo organizacijo prevozov, v zdravstvu pa digitalna orodja zmanjšajo administrativna opravila in zaposlenim omogočijo več časa za delo z bolniki.

Toda tehnologija ima svoje meje. Robot lahko pomaga pri dvigovanju bolnika, ne more pa nadomestiti človeške presoje, empatije in odgovornosti. Enako velja za voznika avtobusa ali zdravstvenega delavca. Največja vrednost tehnologije bo zato v tem, da zaposlenim omogoči učinkovitejše delo, ne pa da jih nadomesti.

Kadrovska politika postaja vprašanje nacionalnega razvoja

Če se bodo sedanji demografski trendi nadaljevali, Slovenija čez pet let ne bo država brez delovnih mest, temveč država, v kateri bodo nekatere ključne storitve vse težje dostopne. Čakalne dobe v zdravstvu se lahko podaljšajo, gradnja stanovanj bo počasnejša, javni prevoz redkejši, oskrba starejših pa vse bolj odvisna od družinskih članov in njihovega finančnega položaja.

Prav zato pomanjkanje delavcev ni več zgolj gospodarska tema. Postaja vprašanje delovanja socialne države, regionalnega razvoja in kakovosti življenja prebivalcev. Država bo morala hkrati izboljšati pogoje dela v ključnih poklicih, učinkoviteje vključevati domačo delovno silo, pospešiti poklicno izobraževanje, premišljeno voditi priseljensko politiko ter vlagati v večjo produktivnost gospodarstva.

Enega samega ukrepa, ki bi odpravil vse težave, ni. Potrebna bo usklajena strategija države, gospodarstva in izobraževalnega sistema.

V prihodnjih letih bo zato ključno vprašanje, ali bo Slovenija znala zagotoviti dovolj ljudi tam, kjer jih družba najbolj potrebuje. Od odgovora na to vprašanje ne bo odvisna le konkurenčnost gospodarstva, temveč tudi dostopnost zdravstva, dolgotrajne oskrbe, javnega prevoza in stanovanj za prihodnje generacije.