V objemu Božje besede

Kakšen je človek, ki z vero v srcu in s podporo Gospoda stopi na pot sprave: trdno je odločen, da hoče iti skozi ta zahteven proces, je blag, harmoničen, sodelujoč, prijatelj Gospoda in zato tudi sposoben narediti korak v nov dan, graditi odnos, uresničuje vrednote, zapisane v Svetem pismu, in tiste, ki so nam jih iz roda v rod predajali naši očetje, da je naš narod preživel kljub mnogim težkim osebnim in zgodovinskim preizkušnjam.

Čas svetovne vojne je med nami povzročil mnoge zamere v srcu, celo sovraštvo in hudo zavračanje tistih, ki so se z najbolj krutimi dejanji pregrešili zoper svoje brate. Mnogi dogodki so temne dni vojne in bratomornega časa po njej umazali s krvjo. Poslušamo in beremo zapise o tragičnih zgodbah, o nasilju do vernih, ki se za nobeno ceno niso hoteli odreči svetim evangeljskim besedam, beremo o nerazumnem sovraštvu brata do brata. Čas sprevržene propagande in idej z vzhoda je botroval prenagljenim odločitvam in dejanjem mladih nasilnežev, ki so si okrvavili roke in usodno obtežili vest. Ko je greh storjen, doživi človek brez Boga dokončni padec, vse je zapravljeno in zdi se, da poti nazaj ni več. Preostane le še bežanje in kajnovsko tavanje brez miru v srcu.

Čas svetovne vojne je med nami povzročil mnoge zamere v srcu, celo sovraštvo in hudo zavračanje tistih, ki so se z najbolj krutimi dejanji pregrešili zoper svoje brate.

Na drugi strani so premnoge žrtve končale v breznih, zaporih in bile pokončane na pragu svojih domov. Matere, otroci in starejši, ki so bili priče zlih dejanj, so bolečino in grozo v srcu odnesli v svobodo, ki je bila vse prej kot to. Ostal je strah, ostala je ranjenost in nezaupanje. Tudi mržnja do povzročiteljev. Trpljenje žrtev, trpljenje povzročiteljev. To je bivanjska podstat naše družbe dolgih 50 let.

Pred kratkim sem prebrala Cestnikov roman Dolina zvezd in spoznala nove tragične življenjske zgodbe misleč: ali lahko v Sloveniji sploh še najdemo kakšen kraj, ki ga ni prizadela ideološka zaslepljenost in krutost brez primere. Postavljam si tudi vprašanje: Je sprava po tolikšnem prestanem trpljenju sploh mogoča? V zvezi s spravo se pojavlja tudi bojazen, da vsaka nova zgodba dandanes ponovno omaje našo trdno zavezo, da bi opravljeno spravno dejanje dozorelo v trajen sad za vselej. A sprave smo si tako želeli!

Spomini pa pišejo še drugačne zgodbe. Po vojni so se spletle mnoge zakonske zveze med dekleti in fanti iz nasprotnih ideoloških taborov. V času vojne vihre so bili mnogi od njih še otroci in kasneje so hrepeneli po normalnem nadaljevanju življenja. Spomine staršev in njihove dejanja, v kolikor so zanje vedeli, je bilo treba potisniti v pozabo: greh krvi ali pa bolečino na drugi strani. Toda v novih družinah je marsikatera naslednja generacija nepomirjena brskala po življenju svojih staršev, iskala resnico, vznemirile so jih priče, ki so končno spregovorile. Samostojna Slovenija se je žrtvam brezglavega nasilja poklonila s slovesnostmi, na nagrobnikih so se pojavila imena zamolčanih, pričevanja v oddaji Pričevalci in zapisi v Novi slovenski zavezi so odprli cenzurirane strani zgodovine.

Samostojna Slovenija se je žrtvam brezglavega nasilja poklonila s slovesnostmi, na nagrobnikih so se pojavila imena zamolčanih, pričevanja in zapisi so odprli cenzurirane strani zgodovine.

Spomin na zamolčane je zaživel in prav je tako. Rastemo iz korenin. In vsi tisti, ki so bili neposredne žrtve in njihovi živi potomci, so se morali spopasti z vprašanjem, kako naprej: živeti v zameri, v sovraštvu, v ne-odnosu. Naša moralna zaveza je, da moramo kot kristjani iskati pot iz takega začaranega kroga. Pravijo, da je bilo žrtvam vseeno lažje narediti korak naprej kot rabljem, ki so storili grozni zločin. Slednjim so njihove žrtve neprestano sledile celo v snu in jim jemale mir. Iskrica vesti torej vseeno ostane delujoča ob še tako vztrajnem zanikanju Boga.

V tridesetih letih smo se od časov molčanja premaknili naprej, a proces sprave še vedno doživlja vzpone in padce: na osebni in politični ravni. Ko človek že trdno sklene, da bo odpustil tistemu, ki mu je povzročil zlo, se vmeša hudič s svojimi skušnjavami: od januarja do decembra se na različnih krajih domovine prikazujejo rdeče zvezde, oblast in potomci nosilcev prejšnjega režima dobijo nov zalet in krila. Spet se začne uničujoči ples obtoževanj, mitologije, gledanja v tla, poveličevanja prejšnje ideologije. Kot bi hoteli reči: spet smo močni, povozili bomo čas, utišali bomo vest, nihče nam ne bo spreminjal naše zgodovine. Peklenski krog se nadaljuje.

Iskrica vesti torej vseeno ostane delujoča ob še tako vztrajnem zanikanju Boga.

Vprašanje za nas je naslednje: lahko odpustim enkrat za vselej, se lahko spravim dokončno, ali je mir in odpuščanje v mojem srcu nepremagljivo. Dejala bi, da ga je treba negovati, tako kot negujemo svojo vero, ljubezen do drugih, prepričanje, pripadnost Jezusu. Prišepetovalcem, ki že 2000 let govore, naj raje sledimo vladarju tega sveta, ne sme uspeti. Spokornost, kesanje in ponovna obljuba zvestobe našemu Gospodu naj bo naš program v letošnjem postnem času.

Pot do trajne, ne pa tudi dokončne rešitve, je molitev, saj tako, kot je napisano v Katekizmu, seže krščanska molitev prav do odpuščanja sovražnikom. Molivca preobrazi po podobi svojega Učitelja, odpuščanje pa pričuje, da je v našem svetu ljubezen močnejša od greha. Odpuščanje, ki ga izprosimo z molitvijo, je temeljni pogoj za spravo z Gospodom in ljudi med seboj.

Tako Katekizem. Nam včasih ne gre tako dobro od rok. Ob vsaki novi zgodbi iz vojnega in povojnega časa v nas nekaj zatrepeta. Kot pravi pokojni nadškof Šuštar: »Prekipeva v nas duševni žolč, čeprav smo si pred tem iskreno prizadevali, da povzročene krivice bližnjemu odpustimo. Brez Gospoda nam ne bo uspelo. Njegovo bližino in pomoč potrebujemo za spreobrnjenje, po odkritju resnice pa pogled naprej in pot do studencev čiste vode.« V zadnjem času se velikokrat vprašamo: »Kdaj se bomo nehali ukvarjati s temi bolečimi dejanji?« Tedaj, ko bo na ravni posameznika in države izpričana resnica, brez relativizacije in pogojevanja, in bomo vsi skupaj rekli: »Ni bilo prav.« Krvnike prepustimo Bogu v sodbo, mi pa pokopljimo žrtve in se jih spominjajmo v Rogu, na Trgu republike ob 17. maju, na prostorih njihove zadnje ure, na pokopališčih in ob farnih cerkvah, pri bogoslužju.

A v nas naj vselej kraljuje Kristus!

Odpuščanje, ki ga izprosimo z molitvijo, je temeljni pogoj za spravo z Gospodom in ljudi med seboj.