Sodišče bo moralo presoditi, v katero od dveh nasprotnih kategorij sodi izražanje Makarovičeve

Dve kategoriji: satirično izražanje in poseg v dobro ime

Prva kategorija je satirično izražanje, katerega namen je z ironijo ali humorjem komentirati neko javno pomembno vprašanje. Satirično izražanje je varovana kategorija izražanja, posebej ko gre za kritiko javne osebnosti glede vprašanja, ki je v javnem interesu.

Pri ocenjevanju tovrstnega izražanja se ne sme pozabiti na presojo vprašanja, ali je konkretne uporabljene besede mogoče najbolje razložiti metaforično, tako da bi bil pravi, nameravani pomen izbranih besed drugačen (npr. javno relevantna kritika) kot pa bi na prvi pogled sledilo iz dobesednega pomena uporabljenih besed (namen žalitve ali ponižanja drugega).

Ta, prva kategorija izražanja je ustavno in konvencijsko varovana s pravico do svobode izražanja.

Druga kategorija izražanja, ki pa s svobodo izražanja ni več varovana, je blatenje oziroma protipraven poseg v čast in dobro ime drugega.

To izražanje je usmerjeno predvsem v poniževanje ali diskreditacijo izbrane javne osebnosti in ne k temu, da bi doprineslo nekaj koristnega k javni razpravi. Pri presoji, ali je bil namen izražanja ponižanje izbrane osebnosti, namesto prispevati kaj pomembnega k javni razpravi, je v pomoč ocena, ali gre za navajanje neresničnih dejstev oziroma žaljivih dejstev, ki jih govorec ne more dokazati, kar je kaznivo dejanje, ali pa gre pri izboru na prvi pogled žaljivih besed morda vendarle za metaforično izražanje subjektivne vrednostne sodbe.

Tudi v tem drugem primeru mora, če naj gre za varovano izražanje, vrednostna sodba temeljiti na zadostni dejanski podlagi, ki jo mora govorec v postopku dokazati. Toda, če gre za izbor besed ali trditev, ki jih ni mogoče označiti kot metaforo ali relativno utemeljeno vrednostno sodbo, gre, kot rečeno, za trditve o dejstvih. In tu največkrat tiči dokaz o slaboverni uporabi izbranih besed – da bi neko javno osebnost govorec ponižal ali diskreditiral, pri čemer takšnih trditev o dejstvih ne more dokazati. V takem primeru gre za drugo, nevarovano kategorijo izražanja.

Ko gre za to, da bi javno osebnost govorec ponižal ali diskreditiral, pri čemer takšnih trditev o dejstvih ne more dokazati, gre nevarovano kategorijo izražanja.

Ne gre za metafore

Več delov Makarovičinega izvajanja »Utrip laži« vključuje tipične trditve o dejstvih, ki jih ni mogoče razložiti zgolj kot metafore ali vrednostne sodbe.

Na primer, trditev, da je dr. Jože Možina »poklicni lažnivec«, ki »potvarja zgodovino« iz razlogov, ker želi biti »ponižni hlapec vlade«, ni metafora. Prav tako ni vrednostna sodba o nekem v pluralizmu odprtem vprašanju.

To so tipične izjave o dejstvih, ki jih govorec sicer lahko izreče, mora pa jih znati dokazati, sicer sodišče nima izbire zaključiti drugače kot da gre za primer navajanja ne le grobih, ampak tudi nedokazanih dejstev o konkretnem zgodovinarju z namenom ponižanja in diskreditacije te osebe in njegovega dela na področju njegove specializacije, kar je tipični primer zgoraj omenjene kategorije nevarovanega izražanja.

Navajanje grobo ponižujočih, a nedokazanih dejstev o nekom, je kaznivo dejanje, kaznivo dejanje pa ne postane nekaznivo samo zato, ker je bilo uporabljeno pod plaščem satire.

Grobe so tudi nadaljnje dejstvene trditve o dr. Možini kot »svinji, ki našla je korito«, ki »žre, se baše in kozla«, ker »itak drugega ne zna«. Tudi v tem delu bo težko dokazati, da gre le za metaforo, katere namen ni bil žaljenje, saj ta nadaljnja (obenem tudi dejstvena) trditev neizogibno izhaja iz prejšnje dejstvene trditve, namreč da gre za dr. zgodovine, ki je »poklicni lažnivec«, ki »potvarja zgodovino« in da to torej počne zaradi lastnega koristoljubja (»svinja našla je korito...«) in ne npr. zaradi svoje ocene kot zgodovinarja.

Navajanje grobo ponižujočih, a nedokazanih dejstev o nekom, je kaznivo dejanje.