Jani Kramar ob umirajočih vedno znova spoznava dragocenost življenja

Jani Kramar od leta 2013 spremlja ljudi, ki se poslavljajo od življenja, in stoji ob strani njihovim družinam. V tem času je po lastnih besedah spremljal najmanj sto umirajočih. Med njimi je srečal ljudi, ki so si želeli še zadnjega pogovora, sprave ali zgolj bližine nekoga, ki bi ostal ob njih.

Oče že tri dni ni jedel. Vse težje je dihal. Njegovi domači v Suhi krajini so razmišljali, da bi ga odpeljali na urgenco. Poklicali so Janija Kramarja, ki jim je predlagal, da jih obišče. Prišel je in se z njimi pogovoril. Oče je kmalu zatem umrl. Kramar je družini prepustil prostor ob pokojnem, sam pa se je umaknil v kot in si obrisal solze. Hišnega gospodarja je presenetilo, da joče tudi on. O tem srečanju je pripovedoval za Dolenjski list. Kramar je predsednik območnega odbora Slovenskega društva Hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino.

Smrti se je nekoč bal

Odraščal je v zdravniški družini. Oba starša sta bila zdravnika, doma pa so se pogovarjali tudi o bolezni in umiranju. Družina je bila verna, njega pa je bilo smrti kljub temu strah. 35 let je delal v turizmu. Leta 2013 se je pridružil Slovenskemu društvu Hospic, sprva kot prostovoljec. Želel je bolje razumeti smrt, je povedal v podkastu Strašno hudi.

Še danes se spominja pogrebov svojih starih staršev. Vse je potekalo po ustaljenih običajih, vendar je pozneje ugotovil, da mu je pri slovesih nekaj manjkalo. Pri spremljanju umirajočih je večkrat doživel, da so bolniki dobro poznali resnost svojega stanja, svojci pa so jih skušali pred tem zaščititi. Včasih družina prosi sodelavce hospica, naj bolniku ne omenjajo smrti. Ko se z njim pogovorijo, pa ta pove, da se zaveda bližajočega se konca. Tudi sam o tem molči, ker noče prestrašiti bližnjih.

Nekateri si pred smrtjo želijo poravnati stare zamere. Drugi bi radi komu povedali, da ga imajo radi, ali se še zadnjič srečali s prijatelji. So tudi takšni, ki potrebujejo predvsem mir. Kramar ob obiskih najprej posluša. Včasih beseda nanese na otroštvo, družino ali odnose, ki so se skozi leta spremenili. Drugič bolnik o svoji bolezni sploh noče govoriti.

Jani Kramar ob obiskih najprej posluša.

Slovo od očeta mu je ostalo v spominu

Ko je umrl Kramarjev oče, je družina sprva razmišljala, da bi pogreb pripravila samo za najbližje. Nato jih je svak opozoril, da so očeta poznali še številni drugi ljudje. Tudi oni bi se od njega želeli posloviti. Te besede so se mu vtisnile v spomin.

Tudi sam ima željo glede svojega pogreba. Rad bi, da bi njegovo telo pred pogrebom nekaj časa ležalo v mrliški vežici, kjer bi se lahko od njega poslovili ljudje, ki so ga poznali. Sama oblika pogreba mu ni tako pomembna. Želi si, da njegovi bližnji v času žalovanja ne bi ostali sami. Pri delu v hospicu prihaja tudi v družine, ki se prvič srečujejo z umiranjem doma. Nekatere ne vedo, kaj lahko pričakujejo, druge skrbi, kako bodo zmogle zadnje ure ob bolniku. Po smrti človeka jih spodbujajo, naj si, če okoliščine dopuščajo, vzamejo čas za slovo.

Pokojnik je nekoč pogosto ležal doma. Ljudje so prihajali na bedenje, ob njem molili, se pogovarjali in obujali spomine na skupne trenutke. Po pogrebu so se sorodniki in sosedje še zbirali ter obiskovali žalujoče. Kramar pogreša predvsem čas, ki so ga ljudje namenili drug drugemu. Včasih je dovolj že navzočnost prijatelja, objem ali stisk roke.

Prostovoljci ob umirajočih in njihovih družinah

Slovensko društvo Hospic je leta 2025 v programu spremljanja umirajočih in njihovih svojcev pomagalo 1.861 uporabnikom. V društvu je delovalo 233 prostovoljcev, ki so opravili 27.747 ur prostovoljskega dela. Društvo ima 12 območnih odborov po Sloveniji, med drugim na Koroškem, v Mariboru, Celju, na Dolenjskem, v Posavju in Beli krajini. Sodelavci in prostovoljci spremljajo bolnike doma in tudi v ustanovah. Prostovoljci so za svoje delo usposobljeni, med spremljanjem pa imajo strokovno podporo. Pomoč je brezplačna in zanjo ni potrebna zdravniška napotnica.

Slovensko društvo Hospic je leta 2025 v programu spremljanja umirajočih in njihovih svojcev pomagalo 1.861 uporabnikom.

Kramar se srečuje tudi z družinami, v katerih žalujejo otroci. Spominja se, da se je ob njegovih začetkih o otroškem žalovanju govorilo precej manj. Danes društvo zanje pripravlja levjesrčna druženja in tabor levjesrčnih, kjer lahko srečajo vrstnike s podobnimi izkušnjami.

Sam opozarja tudi na žalovanje moških. Spominja se pričakovanj iz otroštva, ko so dečkom govorili, da ne smejo jokati. Po njegovih opažanjih takšna prepričanja še vedno vplivajo na izražanje žalosti.

Leta 2025 je društvo v programu podpore pri žalovanju pomagalo 903 ljudem, med njimi 223 otrokom in mladostnikom.

Na Dolenjskem načrtujejo novo hišo hospic

V Sloveniji je bilo do oktobra 2026 po podatkih ministrstva za zdravje vzpostavljenih 14 mobilnih paliativnih timov, katerih namen je zagotavljati specializirano oskrbo tudi na domu. Ministrstvo ob tem opozarja na kadrovske in organizacijske težave, ki vplivajo na dostopnost pomoči. Nekateri bolniki zaradi zahtevnega zdravstvenega stanja ali družinskih okoliščin zadnjega obdobja življenja ne morejo preživeti doma. V Ljubljani deluje Hiša Ljubhospic, edini stacionarni hospic v Sloveniji. Ima 12 enoposteljnih sob, bolnikom pa zagotavlja brezplačno neprekinjeno oskrbo.

Po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije so v Hiši Ljubhospic od začetka leta do septembra 2026 sprejeli 235 ljudi. Povprečno bivanje traja devet dni, pri 39 odstotkih sprejetih manj kot štiri dni. Približno 60 odstotkov bolnikov prihaja iz krajev zunaj Ljubljane.

Socialna delavka Urška Končan je oktobra opozorila, da potrebe po namestitvah presegajo razpoložljive zmogljivosti. Financiranje hiše še ni sistemsko urejeno. Hiša Ljubhospic deluje ločeno od Slovenskega društva Hospic.

Na Dolenjskem medtem pripravljajo projekt druge stacionarne hiše hospic. Decembra 2025 je osem občin podpisalo dogovor o sodelovanju pri njeni izgradnji na Lešnici pri Otočcu. Predvidenih je deset sob z možnostjo poznejše razširitve. Nova hiša naj bi stala na mestu nekdanjega vrtca, kjer je bila nekoč stanovanjska hiša kirurginje Marije Masten. Občine so se dogovorile o sodelovanju pri pripravi projekta in gradnji, urediti pa morajo tudi vprašanje financiranja. Hiša še ni zgrajena.

Ob podpisu dogovora je sodeloval tudi Jani Kramar. Projekt je označil za pomembno priznanje dolgoletnemu delu hospica na Dolenjskem in se zahvalil občinam za njihovo odločitev. Posebej ga je razveselil tudi pozitiven odziv lokalnega okolja.

Ob umirajočih je začel drugače gledati na življenje

Nekateri ljudje se smrti bojijo, drugi o njej govorijo odkrito. Kramar je srečeval takšne, ki so si ob koncu življenja želeli bližine svojih družin, pa tudi ljudi, ki so se najlažje odprli nekomu zunaj domačega kroga. O delu z umirajočimi je leta 2024 za Družino spregovoril skupaj s hčerjo Mijo, ki je delovala kot prostovoljka v Hiši Ljubhospic. Govorila sta tudi o družinskem žalovanju in izkušnjah, ki sta jih pridobila ob umirajočih.

Nekateri ljudje se smrti bojijo, drugi o njej govorijo odkrito.

O smrti so se pogovarjali tudi doma. V pogovoru za Dolenjski list se je Kramar spomnil verza pesnika Severina Šalija o človeku, ki je zaradi zavedanja o smrti zaljubljen v življenje. V njem je prepoznal tudi sebe. Srečanja z umirajočimi so spremenila njegov pogled na minljivost in življenje, ki ga danes še bolj ceni.