Kdo je diktator z Griča?

V tokratnem Intervjuju gostuje pisateljica Dragica Krapež, ki je svoje literarno ustvarjanje v najnovejši knjigi potisnila v zelo osebno in travmatično sfero – tja, kamor si upa le malokdo. Pogovor, ki bo marsikoga pretresel, prinaša podobo ženske s cerkljanskega podeželja, ki se je zmogla spopasti z družinsko travmo tako, da je o njej odkrito spregovorila tako v knjigi kot tudi pred televizijskimi gledalci.

Od življenja na kmetiji do zamolčanih usod

Dragica Krapež je svoje knjižno ustvarjanje začela s knjigo Na robu, v kateri opisuje način življenja v starih časih, življenje na veliki kmetiji in odnose, ki so določali vsakdan ljudi na podeželju. Tudi v poznejših delih jo zanimajo resnične življenjske zgodbe, usode navadnih ljudi in svet, ki izginja iz skupnega spomina.

Med njenimi zanimivimi deli je tudi knjiga Ko dogorijo kresovi, napisana po resnični zgodbi ženske in podtaknjenega otroka. V knjigi Lesenjača pripoveduje o pohodniku Alešu, ki v hribih naleti na starega moža, ta pa mu razkrije svojo življenjsko zgodbo. V knjigi Oglje in kruh pa spregovori o resničnih življenjskih okvirih oglarjev in o življenju v času bohinjske proge.

Vsa ta dela kažejo pisateljičino občutljivost za človeka, za podeželski svet, za spomin in za zgodbe, ki bi brez zapisane besede lahko izginile. Toda osrednji del nedeljskega pogovora bo namenjen njeni najnovejši knjigi Diktator z Griča, v kateri se avtorica vrača k lastnemu otroštvu, družinski usodi in bolečim mehanizmom nasilja, ki niso bili samo zasebni, ampak so bili povezani tudi z duhom povojnega časa.

Kdo je diktator z Griča?

Diktator z Griča je avtobiografska pripoved o otroštvu, ki ga ni določala varnost doma, temveč strah, oblastnost in molk. V središču knjige je ded po očetovi strani, komunistični funkcionar na Cerkljanskem, ki ga avtorica ne imenuje z osebnim imenom, temveč z oznako »Diktator«. Ta poimenovalna odločitev ni literarni okrasek, ampak moralna sodba: gre za človeka, ki je po njenem pričevanju s svojo samovoljo, ideološkim fanatizmom in brezobzirno oblastnostjo odločal o življenju drugih, predvsem najbližjih.

V središču knjige je ded po očetovi strani, komunistični funkcionar na Cerkljanskem, ki ga avtorica ne imenuje z osebnim imenom, temveč z oznako »Diktator«.

Na vprašanje, kako je bilo mogoče, da se takšnemu nasilnežu nihče ni uprl, Dragica Krapež odgovarja, da mu je to v prvi vrsti omogočal komunistični režim, za katerega je delal in od katerega je bil deležen številnih privilegijev. Njegova moč zato ni bila samo družinska ali značajska, ampak tudi politična. Rasla je iz širšega povojnega okolja, v katerem so imele ideologija, partijska pripadnost, nadzor nad ljudmi in sovražnost do vere zelo konkretne posledice v vsakdanjem življenju.

Njena zgodba se začne z nasilnim posegom v najbolj temeljne vezi. Povod za razbitje družine je bil Dragičin skriti krst. Stari oče je po njem snaho pregnal iz hiše in ji onemogočil stik s hčerko. Dragico so še kot dojenčka ločili od matere, starša pa sta bila nasilno razdvojena. Tudi stiki z očetom so bili nadzorovani. Otroštvo, ki bi moralo biti prostor zaupanja, igre in ljubezni, je postalo prostor pravil, prepovedi in strahu. Dragici je bilo ukradeno otroštvo. Vez z mamo se je znova vzpostavila šele po tem, ko je dopolnila 18 let.

Dragici je bilo ukradeno otroštvo.

V pogovoru pride na dan tudi zgodba strica, partizana, ki je padel od partizanske krogle. Tudi ta usoda odpira vprašanje zamolčanih plasti slovenske preteklosti, družinskih ran in zgodovinskih resnic, ki so bile desetletja potisnjene na rob.

Pogum, ki odpira zamolčane zgodbe

Knjiga Diktator z Griča, ki je izšla pri založbi Mladika v Trstu, ne učinkuje le kot družinska zgodba o nasilnem patriarhu. Njena posebna moč je v tem, da osebno rano postavi v širši zgodovinski okvir. Diktator z Griča ni zgolj spomin na travmatično otroštvo, ampak tudi dokument časa.

Diktator z Griča ni zgolj spomin na travmatično otroštvo, ampak tudi dokument časa.

Dragica Krapež pri tem ne nastopa kot človek, ki bi želel z bolečino obračunavati na ravni maščevanja. Prav nasprotno: njena zgodba je zapisana trezno, brez samopomilovanja in brez lahkotnega obsojanja. V njej je veliko trpljenja, a tudi notranje moči.

Avtorica je kljub številnim krivicam našla svojo pot, ohranila dostojanstvo in pozneje celo pomagala ljudem, ki so ji prizadejali zlo.

Avtorica je kljub številnim krivicam našla svojo pot, ohranila dostojanstvo in pozneje celo pomagala ljudem, ki so ji prizadejali zlo.

Njen pogum je lahko spodbuda tudi za številne druge zamolčane družinske zgodbe, ki ostajajo neizrečene, nerazrešene in se pogosto prenašajo naprej. Kar ena generacija potisne v molk, lahko kot breme pade na naslednjo. Zato osebno pričevanje Dragice Krapež presega njeno lastno usodo: postaja povabilo k resnici, k odgovornemu spominu in k zdravljenju ran, ki jih molk ne odpravi, ampak pogosto samo poglobi.

Zato pogovor z njo odpira več ravni. Prva je osebna: kako človek preživi otroštvo brez varnosti, brez materine bližine in pod neprestanim nadzorom? Druga je družinska: kaj se zgodi z očetom, materjo, babico in otrokom, ko se v družino naseli oblast, ki ne dopušča svobodne besede in naravne ljubezni? Tretja je zgodovinska: kako je bilo mogoče, da so politični pritiski in lokalne mreže moči tako globoko posegli v zasebno življenje? Četrta pa je moralna: kako po vsem tem živeti naprej brez sovraštva?

Prav v tej zadnji razsežnosti se kaže odrešilna moč pričevanja. Dragica Krapež ne govori samo o tem, kaj se ji je zgodilo, temveč tudi o tem, kaj pomeni po dolgih letih sestaviti lastno zgodbo. Soočenje z zgodovino je boleče, ker razpre zamolčano, pokaže krivice in razkrije odgovornost. A hkrati je nujno, ker brez resnice ni ne notranje svobode ne pristnega dialoga. Molk lahko navidezno varuje, v resnici pa pogosto podaljšuje travmo.

Dragica Krapež ne govori samo o tem, kaj se ji je zgodilo, temveč tudi o tem, kaj pomeni po dolgih letih sestaviti lastno zgodbo.

Slovenski jezik, spoštovanje in prihodnost

V pogovoru se bo mogoče dotakniti tudi njenega pogleda na življenje, zgodovino, politiko in slovenski jezik. Dragica Krapež poudarja, da je treba slovenski jezik čuvati. Sama se iz spoštovanja do njega izogiba nepotrebnim tujkam, posebno vrednost pa vidi tudi v narečjih, ki so pomemben del slovenske kulturne in duhovne dediščine.

Dragica Krapež poudarja, da je treba slovenski jezik čuvati.

Ob koncu Dragica Krapež Slovencem želi več povezanosti, spoštovanja in pripravljenosti na dialog. Prizadeva jo raven javnega sporazumevanja, ki smo ji bili v zadnjih letih pogosto priča tudi v državnem zboru.

Diktator z Griča tako ni le knjiga o nasilju. Je knjiga o spominu, pogumu in človekovi zmožnosti, da ne ostane ujetnik preteklosti. Dragica Krapež iz osebne bolečine oblikuje pričevanje, ki sega čez njeno družino in njen kraj. Govori o mehanizmih oblasti, strahu, ideološke zaslepljenosti in o tem, kako težko je v takšnem svetu ohraniti človeško dostojanstvo.

Osrednja nit pogovora je jasna: človek mora svojo zgodbo izreči, tudi kadar je težka. Resnica ni vedno prijetna, je pa osvobajajoča. In dialog, kadar je iskren in spoštljiv, lahko postane pot iz molka v razumevanje, iz bolečine v notranji mir.