Slovenija ima znanje, a ga prepočasi pretvarja v gospodarsko vrednost

Slovenija ima raziskovalce, znanje in močno industrijsko osnovo, vendar ji še vedno ne uspeva dovolj hitro pretvarjati razvojnih dosežkov v izdelke, proizvodnjo, izvoz in višjo dodano vrednost. GZS zato predlaga spremembo pristopa: namesto vedno novih, nepovezanih razpisov potrebuje Slovenija celovit sistem financiranja, ki podjetje spremlja skozi različne razvojne faze – od ideje in prototipa do industrializacije, prvega kupca in nadaljnje rasti.

Slovenija je na evropski inovacijski lestvici za leto 2026 med 27 državami članicami EU zasedla 17. mesto in ostaja v skupini zmernih inovatork. Dosega 87,2 odstotka povprečne inovacijske uspešnosti EU. Čeprav je od leta 2019 svoj rezultat izboljšala za 7,4 odstotne točke, so nekatere primerljive države napredovale bistveno hitreje.

Slovenija je na evropski inovacijski lestvici za leto 2026 med 27 državami članicami EU zasedla 17. mesto in ostaja v skupini zmernih inovatork.

Za GZS je prav hitrost napredovanja eden ključnih problemov. Kot primer izpostavlja Litvo, ki je bila po trenutnem rezultatu inovacijske uspešnosti Sloveniji blizu, vendar je od leta 2019 napredovala za kar 19,7 odstotne točke, Slovenija pa za 7,4.

»Največje tveganje ni samo 17. mesto. Največje tveganje je, da druge države svoje inovacijske sposobnosti krepijo hitreje od nas. To se danes vidi na lestvici, jutri pa v produktivnosti, investicijah, dodani vrednosti in konkurenčnosti našega gospodarstva,« opozarja generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal.

Ne še en razpis, ampak razvojna pot

Osrednja težava po oceni GZS ni zgolj količina denarja za raziskave in razvoj. Problem je predvsem razdrobljenost sistema.

Podjetje, ki razvija nov izdelek ali tehnologijo, potrebuje podporo v različnih fazah. Najprej za raziskave in razvoj, nato za prototip, testiranje, demonstracijo, certificiranje, pripravo proizvodnje, industrializacijo, prvega kupca in nazadnje za hitro rast.

Če je med posameznimi fazami praznina, lahko podjetje izgubi razvojni zagon, partnerja, investicijo ali celo pomembno tržno priložnost.

Zato gospodarstvo predlaga, da bi se različne oblike financiranja povezovale glede na razvojno fazo podjetja oziroma projekta in hkrati navezovale na evropske finančne instrumente.

To bi pomenilo bistveno drugačen pogled od klasičnega sistema razpisov. Podjetje ne bi smelo čakati na naslednji razpis, da bi nadaljevalo razvoj, ampak bi moralo že vnaprej vedeti, kateri instrument ga lahko spremlja v naslednji fazi.

Od evropskega denarja do zasebnega kapitala

Pomen takšnega sistema bo še večji z oblikovanjem nove evropske finančne arhitekture. Prihodnji večletni finančni okvir EU, Evropski sklad za konkurenčnost in novi okvirni program za raziskave in inovacije bodo še tesneje povezovali raziskave, razvoj podjetij in industrializacijo.

Slovenija bo morala za evropska sredstva tekmovati z drugimi državami. Zato ne bo dovolj, da ima razpise in administrativno sposobnost črpanja denarja. Potrebovala bo projekte, ki bodo dovolj kakovostni, da bodo pritegnili evropski in zasebni kapital.

GZS zato opozarja tudi na potrebo po stabilni domači finančni osnovi za inovacije. Ta bi zmanjšala odvisnost od posameznih evropskih in kohezijskih obdobij, spodbudila več zasebnih vlaganj in Sloveniji pomagala pri uspešnejšem pridobivanju evropskih sredstev.

Ko subvencija ni več dovolj

Pri razvoju inovativnega podjetja denar pogosto ni edina ovira. Podjetje lahko ima tehnologijo in financiranje razvoja, vendar še vedno nima kupca.

Predsednik Strateškega sveta GZS za raziskave, razvoj in inovacije Peter Cvahte opozarja prav na ta problem.

Podjetje včasih ne potrebuje samo še ene subvencije. Potrebuje nekoga, ki je pripravljen novo rešitev prvi kupiti.

Pri tem imajo pomembno vlogo industrijski partnerji, testna okolja in zgodnji uporabniki. Država pa lahko v določenih primerih pomaga tudi z inovativnim javnim naročanjem in tako ustvari prvi trg za nove rešitve.

To je pomemben premik v razmišljanju: uspešnosti inovacijske politike ni mogoče meriti samo s številom razpisov in podprtih projektov. Meriti jo je treba po tem, kaj se zgodi z razvitimi rešitvami. Koliko jih pride do prvega kupca? Koliko jih preide v industrijsko uporabo? Koliko novih prihodkov, zasebnih investicij, izvoza in delovnih mest ustvarijo?

Največja nevarnost: razvoj v Sloveniji, proizvodnja drugje

Za slovensko gospodarstvo je posebej pomembno vprašanje industrializacije.

Če podjetje tehnologijo razvije v Sloveniji, nato pa proizvodnjo in nadaljnjo rast preseli v tujino, Slovenija izgubi pomemben del koristi razvoja. Z njimi odidejo investicije, delovna mesta, izvoz in dodana vrednost. 

Prav zato GZS opozarja, da mora država ustvariti okolje, v katerem se razvoj ne bo končal pri prototipu ali raziskovalnem projektu. »Naša največja vrzel ni pri ustvarjanju znanja. Nastaja pri njegovem pretvarjanju v gospodarsko vrednost,« poudarja pomočnik direktorice GZS za strateški razvoj in internacionalizacijo Žiga Lampe.

Slovenija je namreč na nekaterih področjih uspešna. Močna je pri izvozu srednje- in visokotehnoloških izdelkov, poslovna vlaganja v raziskave in razvoj so približno na ravni evropskega povprečja, pomembno pa je tudi sodelovanje med gospodarstvom in raziskovalnim sektorjem.

Bistveno slabši so rezultati pri širših inovacijskih vlaganjih, znanjsko intenzivnih storitvah in predvsem pri financiranju rasti inovativnih podjetij.

Štirje ukrepi za konkurenčnejšo Slovenijo

GZS je v programu Made in Slovenia 2035 oblikovala štiri ključne predloge.

1. Vzpostavitev stabilne domače finančne osnove za inovacije, ki bi omogočila več zasebnih vlaganj in zmanjšala odvisnost od evropskih finančnih ciklov.
2. Nadaljevanje in nadgradnja strateških razvojno-inovacijskih partnerstev oziroma SRIP-ov ter pravočasna priprava nove generacije Slovenske strategije trajnostne pametne specializacije.
3. Večletni napovednik razpisov in medsebojno povezani razvojni instrumenti, ki bi podjetjem omogočili pravočasen prehod iz ene razvojne faze v naslednjo.
4. Ustanovitev nacionalnega sklada za konkurenčnost.

GZS je v programu Made in Slovenia 2035 oblikovala štiri ključne predloge.

Pri tem je pomembno tudi, da se že vzpostavljene razvojne mreže ne rušijo in postavljajo znova. Sedanji cikel financiranja SRIP-ov se izteče konec septembra, za naslednje obdobje pa je predvidena drugačna zasnova partnerstev.

Na GZS pričakujejo, da bo nova ureditev nadgradila že zgrajene mreže, znanje in sodelovanje, ne pa vsega začela znova. »Nimamo luksuza, da bi vedno znova začenjali od začetka – imamo pa odgovornost, da tisto, kar smo zgradili, naredimo boljše,« pravi Nahtigal.

Cilj niso razpisi, ampak podjetja, ki zrastejo

Sporočilo gospodarstva je zato precej jasno: Slovenija ne potrebuje nujno več razpisov, ampak boljši sistem. Sistem, v katerem je jasno, kako podjetje pride od raziskave do prototipa, od prototipa do testiranja, od testiranja do proizvodnje in od proizvodnje do globalnega trga.

Pri tem morajo domači instrumenti delovati skupaj z evropskimi. Javni denar naj pomaga zmanjševati razvojna tveganja, zasebni kapital naj prevzame večjo vlogo pri rasti, industrijski partnerji pa naj pomagajo pri prehodu v dejansko uporabo.

Uspeh bo na koncu mogoče izmeriti zelo preprosto: koliko slovenskega znanja postane slovenski izdelek, koliko slovenskih podjetij zraste v globalne igralce in koliko dodane vrednosti ostane doma.

Slovenija ne potrebuje nujno več razpisov, ampak boljši sistem.

Če bo Slovenija uspela povezati raziskave, financiranje, industrijo, prve kupce in evropski kapital v eno razvojno pot, bi lahko svoje inovacijsko zaostajanje začela spreminjati v konkurenčno prednost. Če bo ostala pri nepovezanih razpisih in projektih, ki se končajo pri prototipu, pa bo nevarnost ostala enaka: znanje bo nastajalo doma, gospodarska vrednost pa se bo ustvarjala drugje.