[Duhovna misel] Humanost in vera sta siamska dvojčka

Duhovna misel za 30. nedeljo med letom

Jezus poveže v zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega dve starozavezni zapovedi v neločljivo celoto vere in morale. Ljubezen ni zgolj čustvo, ampak zajema celotnega človeka, njegovo voljo, razum, odločanje in delovanje. Jezus preseže tisto razumevanje bogočastja, ki ločuje izpolnjevanje verskih predpisov od konkretne skrbi za sočloveka. Najradikalnejši izraz te povezanosti je odpuščanje, tudi sovražnikom, saj človek odpušča zato, ker mu Bog odpušča. Vera brez usmiljenja in odpuščanja postane formalizem, humanost brez ljubezni pa izgubi svojo globino: humanost in vera sta siamska dvojčka. 

Komentar: Humanost in vera sta siamska dvojčka

Znano je, da so največje modrosti tega sveta izrečene preprosto in razumljivo. Še zlasti velja to za zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, kakor jo je izrekel Jezus pred farizeji, ki so ga izzivali samo zato, da bi ga ujeli pri napačni razlagi starozavezne postave; to bi jim omogočilo ukrepati zoper njega. V prvem delu odgovora jim Jezus citira 5 Mz 6,5, kjer je rečeno: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem.«

S tem je farizejem najprej odgovoril, da nima nič proti starozavezni postavi, da jo spoštuje in uresničuje. Tudi njegovo temeljno načelo je bilo: »Poslušaj, Izrael!« Omemba srca, duše in mišljenja pomeni celotnega človeka. Srce ne vključuje samo čustev, ampak tudi voljo in odločanje. Duša je življenjsko počelo, življenje kot tako, ki človeka opredeljuje kot živo bitje. Mišljenje pa vključuje razum, razmišljanje in človekovo notranjo naravnanost ter usmerjenost. Vse to nam pove, da ljubezni ni mogoče skrčiti na doživljajski in čustveni svet, ampak je bistveno več, saj zaobjema človeka v njegovi celovitosti in večplastnosti. Zajema ga v smislu celotnega starozaveznega odrešenjskega pojmovanja človeka in njegovega odnosa do Boga. S tega zornega kota lahko razumemo, da je Bog v Stari zavezi navzoč vsepovsod: v vojni in miru, v osebnem in kolektivnem življenju ter ob začetku in koncu življenja. Jezus v celoti potrdi prav tak odnos do Boga.

V drugem delu odgovora navaja drugo mesto iz Stare zaveze, in sicer 3 Mz 19,18, kjer piše: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Oba dela novozavezne zapovedi sta torej vzeta iz Stare zaveze. Nič novega torej, bi lahko rekli. Vendar ni tako. Novost je v njuni medsebojni povezavi in soodvisnosti. To, da je druga zapoved podobna prvi, je ključnega pomena za razumevanje te novosti. Jezus ne reče, da je druga zapoved v vsem enaka prvi, ampak da ji je podobna. Notranja povezava med ljubeznijo do Boga in do ljudi je tista novost v Jezusovem evangeliju, ki razblini predstave o tem, da je mogoče Boga častiti in ljubiti brez ustreznega odnosa do ljudi. Področji vere in morale sta v tej zapovedi notranje tako povezani, da ni enega brez drugega. 

Starozavezna podoba Boga, kakor jo je razumela in uresničevala določena farizejska religiozna praksa, je v Jezusovem evangeliju presežena. Čeprav je Stara zaveza poznala zapoved ljubezni do bližnjega, pravičnost in usmiljenje, vzpostavi Jezus novo, neločljivo povezanost med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do človeka. Njena najradikalnejša  razsežnost je odpuščanje, ki sega celo do sovražnikov. Bogočastje, ki ne vključuje usmiljenja in odpuščanja, izgubi svojo pristnost. Zato ljubezen do Boga ni mogoča brez ljubezni do človeka.

Ljubezen do Boga ni mogoča brez ljubezni do človeka.

Ob tem se postavljata vprašanji, ki sta pogosto navzoči v sodobni javnosti: ali je vseeno, kakšno podobo Boga častimo, in ali je morala popolnoma neodvisna od vere? Starozavezna podoba Boga, ki ni bila tesno povezana z odnosom do sočloveka, je presežena. Poganska, denimo grška ali rimska etika, ki ni imela zadnjega sidrišča v Bogu, je prav tako presežena. To lahko vidimo tudi v sodobni sekularni družbi, ki ima svojo etiko, vendar je ta zelo poljubno zavezujoča, saj sta njen zadnji temelj in avtoriteta človek sam. Tako smo vse bolj priča popolnoma različnim razlagam človekovih pravic, ki dejansko ne predstavljajo več praktičnega skupnega imenovalca vseh, ki nanje prisegajo. Razlog je v različnih antropologijah, ki vsebujejo različne oblike absolutizacije človeškega, ne pa božjega kot vsepresežnega.

Jezusova zapoved ljubezni ni racionalni konstrukt ali zgolj etični imperativ. Je živet in dejaven odnos do ljudi in do Boga Očeta. Daritev Bogu ima svoj smisel v daritvi za ljudi in obratno. Ljubezni ni brez daritve. Ljubezen ni užitek, kot jo danes mnogi razumejo!

Ljubezen je celovito in vsestransko prizadevanje vsakega posameznika v odnosu do Boga in ljudi. Brez ljubezni v tem smislu se izrodita tako bogočastje in ljubezen do Boga kakor tudi humanost in karitativnost kot izraza ljubezni do človeka. Humanost in vera sta siamska dvojčka.

Ljubezen ni užitek, kot jo danes mnogi razumejo!