Z navadnim nožem je ustvarjal umetnine: dela Lovrenca Erzarja občudujemo še danes

Lovrenc Erzar je bil mlinar in samouk, ki je v 19. stoletju ustvarjal lesene oltarčke, razpela in podobe svetnikov. Njegova dela so krasila predvsem kmečke domove v širši okolici Komende, nekatera pa danes hranijo muzejske zbirke. V domačem kraju so njegovo dediščino znova predstavili na razstavi, posvečeni življenju in ustvarjanju ljudskega rezbarja.

Ob potoku Brnik, med Nasovčami in Lahovčami, je nekoč stal lesen mlin. V njem je delal Lovrenc Erzar, ki je ob mlinarstvu našel čas tudi za rezbarjenje. S preprostimi noži je izdeloval hišne oltarčke, visoke od 25 centimetrov do enega metra. Navdih je črpal iz baročne umetnosti okoliških cerkva. Ob Juhantovi poti v Komendi so 21. oktobra 2026 odprli razstavo, ki jo je Medobčinski muzej Kamnik pripravil v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem. Na panojih predstavljajo rezbarjevo življenje in ohranjena dela. Razstava bo na ogled do 31. marca 2027.

Otroštvo brez matere in življenje ob domačem mlinu

Lovrenc se je rodil 29. julija 1835 v Nasovčah, v hiši številka 12. Njegov oče Gregor je bil kmet in mlinar, mati Marija, rojena Lap, pa je umrla dva meseca po rojstvu najmlajšega sina Antona. Tudi deček je umrl. Za Lovrenca in njegovega starejšega brata Janeza je ob očetu nato skrbela teta Marija Erzar.

Domači mlin je služil kmetom iz okolice, družina pa je obdelovala tudi zemljo. Lovrenc se ni nikoli poročil.

Leta 1935 je slikar in etnograf Maksim Gaspari zbiral pričevanja ljudi, ki so se Erzarja še spominjali. Opisovali so ga kot precej visokega, plešastega moža širokega obraza in temnordeče polti. Po Gasparijevem zapisu se ni želel fotografirati. Domačini so ga poznali po hišnem imenu Slanovec. Njegove rezbarije so naročali in kupovali okoliški prebivalci, posamezna dela pa je tudi podarjal. Gaspari ga je opisal kot globoko versko čutečega človeka. Občudoval je njegovo samostojnost in menil, da bi ob ustreznem šolanju lahko dosegel širšo umetniško prepoznavnost.

Erzar je umrl 6. julija 1903 v Nasovčah, kot navajajo sodobni muzejski in biografski viri.

Sveta družina ob delu in oltarčki slovenskih domov

Marija prede pri kolovratu, sveti Jožef in Jezus pa obdelujeta les. Ob peči drema maček. Takšen prizor je Erzar izrezljal v enem svojih oltarčkov. Sveto družino je postavil med opravila, ki so jih poznali tudi ljudje na slovenskih kmetijah.

Oltarček je spominjal na majhno kapelo z okni in stebri. Na vogalih so stali angeli, notranjost pa je dopolnjevalo drobno pohištvo. V času Gasparijeve raziskave ga je hranil arhitekt Ivan Karlovšek, ki ga je pridobil od Erzarjevih sorodnikov. Leta 1930 ga je ljubljanski podobar Götzl obnovil in preslikal. Druga različica Svete družine pri delu je imela nenavadno pot med lastniki. Zbiratelj Josip Nikolaj Sadnikar jo je kupil od posestnika iz Lahovč, pred tem pa jo je gostilničar iz Most dobil na tomboli gasilskega društva v Komendi. Na tej upodobitvi Jožef drži žago, Marija prede, Jezus pa pri peči greje mleko. Gostilničar je po Gasparijevem zapisu naročil njeno obnovo in pozlato pri podobarju Janežiču iz Zaloga.

Podobe je poslikal z oljnimi barvami, pri okraševanju pa uporabljal tudi zlato bronzasto barvo. Izdeloval je razpela in jaslice ter upodabljal Kristusovo trpljenje, prizore rožnega venca in svetnike. Nabožne podobe so imele v slovenskih kmečkih domovih posebno mesto. Pogosto so jih postavljali v bohkov kot nad mizo v osrednjem bivalnem prostoru, kjer so se družinski člani zbirali tudi pri molitvi. Premožnejši so si lahko privoščili bogateje izdelane lesene oltarčke.

Izdeloval je razpela in jaslice ter upodabljal Kristusovo trpljenje, prizore rožnega venca in svetnike.

Gaspari je med raziskovanjem v Nasovčah naletel na dve Erzarjevi deli pri domačiji, imenovani Martinovec. Tam so hranili oltarček s Križanim in kipec svetega Martina na konju. Lastnik ju ni želel prodati, saj naj bi ostali pri hiši kot blagoslov.

Umetnine, ki so preživele svojega ustvarjalca

Kamniški veterinar in zbiratelj Josip Nikolaj Sadnikar je med prvimi prepoznal umetniško vrednost Erzarjevega ustvarjanja. V svojo zbirko je vključil več njegovih rezbarij, del Sadnikarjeve zapuščine pa je pozneje prešel v kamniški muzej.

Dve umetnini je Erzar podaril Mariji Hribar ob poroki. Prva je predstavljala prizore rožnega venca, druga zadnjo večerjo. Gaspari ju je leta 1935 opisal v Mengšu, ko sta bili še v njeni lasti. Kje hranijo prav ti dve deli danes, iz pregledanih javno dostopnih virov ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Erzarjeva dela sicer hranita Medobčinski muzej Kamnik in Slovenski etnografski muzej. Slednji je za razstavo v Komendi prispeval fotografiji dveh predmetov iz svoje zbirke.

Besedilo za razstavo in izbor fotografij je pripravila mag. Zora Torkar iz Medobčinskega muzeja Kamnik, pri pripravi pa je sodelovala dr. Bojana Rogelj Škafar iz Slovenskega etnografskega muzeja. Gradivo sta prispevala tudi Nadškofijski arhiv Ljubljana in Arhiv Republike Slovenije. Postavitev je omogočila Občina Komenda.

Usoda vseh Erzarjevih umetnin še ni znana. Bojana Rogelj Škafar je ob odprtju izrazila upanje, da bi razstava spodbudila domačine k prepoznavanju še neznanih rezbarjevih del.

Domači mlin je sčasoma propadel. Erzarjeve lesene podobe pa so se ohranile in še danes pričajo o družinskem življenju, delu in veri, kakor jih je pred več kot stoletjem upodabljal mlinar iz Nasovč.