Bilo je 26. junija 1991 zvečer

Bilo je 26. junija 1991 zvečer, ko je nad Piranom ugašal še en dan in se je večerno sonce počasi utapljalo na obzorju v morje in puščalo na rahlo valujoči morski vodi tisto značilno sled, vse dokler se ni potopilo v celoti. Na vrtu sem zabijal zadnje žeblje v deščice, iz katerih je nastajala nova pasja hišica za našo Piko in otroci so z zanimanjem spremljali nastanek pasje ute. Najmlajši sin je bil še v naročju žene, saj je imel komaj pet mesecev.

Tedaj je nenadoma po stezi, ki je peljala čez vrt proti hiši, prišel kurir v uniformi teritorialne obrambe in zla slutnja se je rodila v mojih mislih, da mora biti nekaj zelo resnega, da so poslali tega kurirja. Predal mi je pošto in mi rekel, naj čim prej odprem in upoštevam navodila v pošti, ter hitro odšel. Z ženo sva se spogledala in iz njenih oči je bilo videti, da je zelo zaskrbljena. Oba sva imela solzne oči, kar so videli tudi otroci. Tako se je začelo tisto, česar sva se v tistem trenutku najbolj bala.

Klic na dolžnost

Že nekajkrat pred tem sva se pogovarjala, kaj bo, če bo prišlo do spopada med jugoslovansko in slovensko vojsko. Upala sva, da se to ne bo zgodilo, a upanje se je izjalovilo ravno s tem pismom, v katerem je bilo jasno zapisano, da se moram nemudoma javiti na zbirno mesto zaradi zaostrovanja vojnih razmer. Otrokom vedno rad povem, kako je to pismo radikalno spremenilo moje življenje; v trenutku mi je bilo jasno, kaj je pomembno v življenju, in tega nikoli nisem pozabil.

Ko sem šel v dnevno sobo po opremo, ki me je čakala na stolu, kajti bili smo pripravljeni, da nas vpokličejo, je predsednik države Milan Kučan na televiziji v svojem slavnostnem govoru ob prvem dvigu slovenske zastave razlagal, kako so nocoj dovoljene sanje, a jutri bo nov dan. In res se je zgodilo ravno to, kar je napovedal. Kasneje sem lahko iz zgodovinskih pripovedovanj in sosledja dogodkov spoznal, da je on že tedaj vedel, da se prve enote Jugoslovanske vojske že prebijajo v Slovenijo in kaj nas je čakalo naslednji dan.

Predsednik države Milan Kučan je vedel, da se prve enote Jugoslovanske vojske že prebijajo v Slovenijo.

Oblekel sem uniformo, vzel še baterijo in nekaj malenkosti ter odšel v večer, ki je počasi prehajal v noč. Doma sem pustil ženo in tri otroke, ob tem, da nisem vedel, ali jih bom sploh še kdaj videl. Ko sem prišel v štab, kjer sta se združila štaba civilne zaščite in teritorialne obrambe – slovenske vojske, se je čutila zaskrbljenost.

Takratni poveljnik Atilijo Radojkovič je prevzel besedo in povedal, da se je definitivno začela vojna in da tanki jugoslovanske armade prodirajo proti mejnim prehodom. Letala jugoslovanske vojske so bila v pripravljenosti za vojaške aktivnosti in ravno tako tudi vojaške ladje v Splitu. Omenil je, da niso vsi prebivalci Slovenije za odcepitev od Jugoslavije in da so med nami nekateri tudi proti odcepitvi Slovenije od Jugoslavije ter da bodo skušali napadati naše sile in preprečevati naše aktivnosti. Opozoril je še na vojaške ladje NATA, ki so se postavile na mejo med Jugoslavijo in Italijo in nadzirale Tržaški zaliv. Te ladje smo lahko z daljnogledom opazovali tudi s strehe štaba, kako so bile postavljene v vrsto na meji z Italijo. Svoj nagovor je končal s stavkom, ki se ga spominjam še danes: »Fantje, ali bomo zmagali in se dokončno odcepili in osvobodili, ali pa bomo mi in naši sorodniki končali v breznih. Če ne zmagamo, bo maščevanje armade neizmerno.«  

Fantje, ali bomo zmagali in se dokončno odcepili in osvobodili, ali pa bomo mi in naši sorodniki končali v breznih. Če ne zmagamo, bo maščevanje armade neizmerno.

Prvi dnevi vojne

In tako se je začelo. Spomnim se, da sem tedaj pozno v noč iskal direktorja Zdravstvenega doma, ker smo se morali pripraviti na vojaške napade, na ranjene in poškodovane in na to, da bo ranjence težko prepeljati do bolnišnice. Šele ob treh ponoči smo ga našli na eni od zabav, po dvigu zastave in se na hitro dogovorili za sestanek v zgodnjih jutranjih urah. Na sestanku smo ugotovili, da nimamo sanitetnega materiala za normalno delo za tri dni in tudi ne zdravil v lekarni za tri dni, kar je bil kasneje velik problem.

Moral sem iti čez dve kontrolni točki, ki so jih varovali oboroženi vojaki slovenske vojske, ki so varovali štab. Vojaki niso imeli več rdeče zvezde na kapah, prav tako ne policisti. Vsi so bili oboroženi s pištolo in običajno s puško kalašnikov. Tedaj je bilo popolnoma jasno, da imajo tisti, ki nas napadajo, na kapah rdeče zvezde in da so naši sovražniki. Z njimi smo se bili prisiljeni spopasti na življenje in smrt. Nam, ki smo bili tedaj prisotni, je bilo popolnoma jasno, da rdeča zvezda ni več naš simbol, ampak simbol naših sovražnikov. Odločeni smo bili, da zvezda nikoli več ne bo naš simbol.

Vojaki niso imeli več rdeče zvezde na kapah, prav tako ne policisti. 

Po več kot enem tednu je slovenski politiki s pomočjo Evropske unije uspelo na pogajanjih na Brionih ustaviti sovražne oborožene aktivnosti in vzpostaviti krhko premirje, ki bi se lahko vsak trenutek prelevilo v vojaške spopade, kajti v vojašnicah je bilo še veliko dobro oborožene Jugoslovanske vojske in nikoli nismo vedeli, kaj se dogaja v njihovih glavah; prav lahko bi ponovno nenadoma sprožili spopad. Okoli vojašnic so bile postavljene naše opazovalne ekipe.

Bili smo okupirani z jugoslovansko vojsko, ki je predstavljala permanentno grožnjo za našo varnost; vse do jeseni 1991, ko je Jugoslovanska vojska zapustila slovensko ozemlje in smo končno bolj svobodno zadihali. Tedaj smo se končno osvobodili pritiska Jugoslovanske armade. Zato zame sploh ni vprašanje, ali smo se osvobodili ali odcepili. Najprej smo se odcepili, potem pa smo se morali še osvoboditi z orožjem, mrtvimi in ranjenimi in spretno diplomacijo. To pa ni bilo lahko in je bilo združeno z mnogimi nevarnostmi za ponovno eskalacijo nasilja vse dokler je bila Jugoslovanska vojska prisotna v vojašnicah in nas kot taka okupirala in nam onemogočala normalno življenje. Česa je bila sposobna Jugoslovanska vojska, smo potem videli v balkanskih vojnah, ko je za seboj puščala ruševine in številne grobove.   

 Najprej smo se odcepili, potem pa smo se morali še osvoboditi z orožjem, mrtvimi in ranjenimi in spretno diplomacijo. 

Odhod zadnjega vojaka

Popolnoma jasno je, da smo se z odhodom zadnjega vojaka iz pristanišča v Kopru končno osvobodili agresorja, ki je bil permanentna grožnja za vse nas, ki smo bili ves čas v pripravljenosti in nismo nikoli vedeli, kdaj bo treba ponovno v akcijo. Bil sem eden tistih, ki je nekaj časa tudi spremljal to dolgo kolono vojakov, ki je izginjala v trupu zasidrane ladje.

Zato me čudi, zakaj je ta beseda danes med nekaterimi politiki tako negativna. Sprašujem se, ali niso morda nekateri iz tiste skupine ljudi, ki so vse od vzpostavitve premirja in odhoda armade še vedno upali, da se bo Jugoslavija obnovila. Ali pa iz tiste skupine, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila najintimnejša opcija ali še bolje iz skupine, ki je nekoč zagovarjala dejstvo, da bi bila samostojna Slovenija najbolj črna varianta. Omenjeni danes trdijo, da se njihove izjave napačno interpretirajo in da so bile vedno kot taktična poteza pri realizaciji odcepitve. Tako kot vedno na to ne bomo dobili jasnega odgovora in bo to dogajanje vedno stvar interpretacij takšnih in drugačnih dejstev.

Zatrjevanje politikov, da smo bili vsi za odcepitev od Jugoslavije, je neresnična. Dejstvo je, da je bila večina državljanov Slovenije, ki so bili tedaj volilni upravičenci za odcepitev, niso pa bili vsi za odcepitev. Razloge proti odcepitvi ste takrat lahko slišali tudi od nekaterih poslancev v Državnem zboru. Zato se vedno začudim, ko slišim, kako smo bili enotni za odcepitev.

Da temu ni tako, smo uvideli tudi v štabu, ko je poveljnik na jutranjem sestanku razgrnil pred nas bel papir, na katerem so bili naši priimki in imena ter poziv, da se nas likvidira, če se le da. Ta papir so zasegli policisti na eni od sten v garažni hiši enega od blokov v Luciji, kasneje so jih našli v poštnih nabiralnikih in tudi drugje po piranski občini. Torej ta drugi del prebivalstva, ki ni bil za odcepitev, je naredil na nivoju občine spisek ljudi iz štaba in tudi izven njega, ki jih je bilo po njihovem prepričanju treba likvidirati, da bi se proces odcepitve zaustavil. Nekega večera smo imeli preplah, ko se je oglasila tudi puška kalašnikov, ko so neznanci skušali priti v štab in jih je s streljanjem ustavila straža, v eni od garaž pa se je pojavil sum, da gre za nastavljeno bombo itd.

 Dejstvo je, da je bila večina državljanov Slovenije, ki so bili tedaj volilni upravičenci za odcepitev, niso pa bili vsi za odcepitev. 

Ko se pogovarjamo o rdeči zvezdi, mora biti jasno vsaj nam, ki smo svoje življenje tvegali za to državo, da je bila ta rdeča zvezda na kapah, tankih in drugi opremi vojaške sile, ki je okupirala Slovenijo in jo prisilila v vojaške spopade, vojaške sile, ki je s helikopterskimi desanti napadala in skušala osvojiti posamezna pomembna področja v Sloveniji, vojaške sile, ki je na Medvedjeku z letali napadla kolono nič hudega slutečih voznikov kamionov itd.

Načrtovan napad

Morda je že kdo zapisal; če ni, naj bo to prvi zapis. V večernih urah pred pogajanji na Brionih nas je poklical naš pokojni Beno, ki je bil vezist in je imel nalogo spremljati vse, kar se je dogajalo na vojaških povezavah. Posedli smo se okoli njegove mize, na kateri se je preko zvočnikov med Beogradom in poveljnikom letalskih sil v Puli odvijal žgoč dialog. Sprva so govorili v šifrah, nato pa je beograjska skupina začela dialog v srbskem jeziku. Iz glasu poveljnika v Beogradu se je dalo razbrati, da je neznansko jezen in je poveljniku v Puli občasno tudi grozil z ukrepi, če letala ne bodo takoj vzletela in napadla objekte v Sloveniji.

Poveljnik v Puli je bil Slovenec. Beograd je od njega zahteval, da vojaška letala vzletijo in bombardirajo Luko Koper, tam vse ladje in cisterne za gorivo. Potem so mu naročili, da mora bombardirati rižanski vodovod, s tem bi bila obala v trenutku brez glavne oskrbe s pitno vodo. Sledilo je navodilo, da se bombardira vse turistične objekte v Kopru, Izoli in Piranu ter Portorožu. Verjamem, da mu kot Slovencu ni bilo lahko v tistem trenutku, toda zbral je dovolj moči, da je zavlačeval napad vse do somraka.

Mi smo obnemeli in v trenutku smo bili postavljeni pred veliko nalogo, kako zmanjšati posledice bombardiranja in kako zaščititi prebivalstvo pred rdečo zvezdo, ki nas je neusmiljeno napadala in želela uničiti praktično vse, od česar smo tukajšnji ljudje živeli. In napad bi se lahko zgodil v pol ure.

Dialog med Beogradom in Pulo se je šele v somraku končal z dogovorom, da je pretemno, da bi vzleteli in da bi zaradi nastajajoče teme težko zadeli vse tarče, zato so napad preložili na naslednje jutro. Obmolknili smo in s težkim srcem začeli planirati aktivnosti za naslednji dan. Aktivirali smo zdravstveni dom in ekipe prve pomoči in vse, kar se je dalo narediti v tistem trenutku.  

K sreči je pozno zvečer prišlo sporočilo, da se bo naslednje jutro začelo premirje. Oddahnili smo si, za nekaj ur smo se uspeli rešiti 'dizastru', ki bi se lahko zgodil naslednji dan.

Rdeča zvezda in spomin na okupacijo Slovenije

Skušal sem prikazati samo delček aktivnosti, ki so jo proti nam vodili ljudje, ki so imeli na čeladah, kapah, tankih in drugih vozilih rdečo zvezdo, zato ni težko razumeti, zakaj tisti, ki smo bili soočeni z agresijo pod simbolom rdeče zvezde, to zvezdo težko vidimo ponovno na proslavah naših najbolj svetih trenutkov v zgodovini naroda. Nisem še videl praproščakov, ki bi nosili nemški križ na vrhu droga, na katerem je zastava. Zakaj ne moremo razumeti, kot narod, da je tudi zvezda za naš narod znak nasilja in nesprejemljivih dejanj sovražnikov, ki so ogrožali naše družine in našo državo in da kot taka pač ne sodi na proslave, kjer obujamo spomine na težke čase, ki jih je povzročila sovražna vojska, ki je imela za enega najmočnejših simbolov ravno rdečo zvezdo?

Nesporno dejstvo je, da je Jugoslovanka vojska okupirala Slovenijo in vodja jugoslovanskega general štaba Blagoje Adžić nam je preko ekranov z obrazom, ki je povedal več, kot je povedal on sam, povedal, kakšna bo ta okupacija. Naštel je številne grožnje slovenskemu narodu. Adžić je znal povedati po televiziji, kaj nam bo ta vojska vsega hudega storila kot izdajalcem v času, ko je okupirala Slovenijo in ko bo Slovenija daljši čas okupirana.

Zato je vsakršen pomislek o tem, ali smo bili okupirani ali ne, po moje nesprejemljiv, ker je več kot jasno, da nas je vojska s tem, ko je zapeljala izven kasarn in napadala in osvajala posamezna ozemlja, počasi okupirala. 

Zato je ravno njen dokončen odhod iz Slovenije nedvomno mogoče razumeti, kot osvoboditev Slovenije od Jugoslovanske armade, ki se je potem preselila v druge dele države Jugoslavije in tam povzročila veliko škode in vojne zločine, med katerimi je v nebo vpijoč primer genocida v Srebrenici, ki je bila okupirana s strani jugoslovanske armade in je občutila hudo nasilje nad prebivalstvom.

Zato so debate o rdeči zvezdi, kot simbolu jugoslovanske vojske, ki je napadla Slovenijo in jo potisnila v vojno in o okupaciji Slovenije, zaželene, toda nikakor ne moremo pozabiti, kaj se je zgodilo pod simbolom rdeče zvezde in kako smo osvobajali našo domovino izpod agresorja, ki je nosil na kapah rdečo zvezdo. Zato na proslavah, kjer obujamo spomine na osamosvojitev in osvoboditev ni prostora za zvezdo, ker je simbol našega sovražnika, ki nam je naredil veliko škode.

Bolje pa je, da sploh ne pomislimo, kaj bi se zgodilo s Slovenijo in njenim prebivalstvom pod to rdečo zvezdo, če politikom s pomočjo EU in verjetno tudi drugih držav ne bi uspelo ustaviti pohoda Jugoslovanske vojske nad Slovenijo pod rdečo zvezdo.

In dovolite, da izrazim začudenje nad mnenji posameznikov, ki še vedno trdijo, da bi rdeča zvezda morala biti na teh proslavah in da smo se samo osamosvojili in ne tudi osvobodili.

In na koncu sprašujem, kakšno sporočilo dajemo mladim, ko nekateri zagovarjajo tako absurdne teze. In ne se nato čuditi mladim, če bodo te napačne usmeritve na koncu sprejeli in jih gojili naprej, mi jih bomo pa nato kritizirali, kot znamo to zelo dobro storiti na drugih področjih, kjer nismo poskrbeli, da bi mladi poznali našo resnično zgodovino.

Ostal je spomin na težke čase, ki so nas gnetli z vso močjo in nas naredili klene ljudi, ki cenimo svojo domovino saj smo bili nekoč v mladosti, zanjo pripravljeni dati tudi svoja mlada življenja. 

Narod, ki ukine muzej osamosvojitve, ne more pričakovati drugega kot to, kar se nam dogaja sedaj. In skrajni čas je, da dokler imamo še žive akterje tedanjih dogodkov, da le-te postavimo v pravilen zgodovinski okvir, kjer bo jasna vloga rdeče zvezde in osvoboditve izpod okupacije jugoslovanske vojske.   

Moje psičke Pike in njene hiške ni več, ostal pa je spomin na težke čase, ki so nas gnetli z vso močjo in nas naredili klene ljudi, ki cenimo svojo domovino, saj smo bili nekoč v mladosti zanjo pripravljeni dati tudi svoja mlada življenja. Tudi poveljnika Atilija Radojkoviča ni več, poslovil se je za večno. Slava njegovemu spominu!

Ostajamo še nekateri, ki pa si želimo, da bi tudi naši potomci spoštovali domovino, ki se ni rodila pod rdečo zvezdo in se je osvobodila tudi zaradi padlih v vojaških bojih za samostojnost in osvoboditev Slovenije in iz neizmerne ljubezni do domovine.

Želim si, da bi spoštovali spomin na ljudi, ki niso nosili rdeče zvezde na svojih čeladah in kapah in so za novo Slovenijo dali svoja življenja, da lahko danes živimo v svobodni Sloveniji sredi Evropske Unije in da smo se vrnili tja, od koder nikoli ne bi smeli oditi. Imeli smo srečo, da je bil čas naklonjen našim željam in da smo izkoristili časovno špranjo, ki se je prikazala nenadoma. Če je ne bi izkoristili, si ne upam niti misliti, kako bi živeli še naprej pod rdečo zvezdo.

Želim si, da bi spoštovali spomin na ljudi, ki niso nosili rdeče zvezde na svojih čeladah in kapah in so dali za novo Slovenijo svoja življenja.