Prihodnost EU ali (nad)nacionalne vojske

Ni skrivnost, da si Nemčija pod kanclerjem Merzem prizadeva za močnejše sile, obsežnejšo lastno vojaško infrastrukturo in neodvisnost od ZDA. Prav tako je jasno, da želita tako ZDA kot Merz močnejše evropske sile, kjer bi se ZDA lahko intenzivneje usmerile na Pacifik. Toda imeti enotno evropsko vojsko ne pomeni, da gre za papirnatega tigra, ampak vojsko, ki je sposobna uveljavljati evropske nacionalne in varnostne interese, pa četudi so ti v okolici Hormuške ožine ali Adenskega zaliva. Poleg tega mora Evropa konsolidirati še dve zadevi – podporo članic za evropske oborožene sile pod eno komando in preprečiti nacionalistično tekmovalnost med članicami. Že danes lahko ugotavljamo, da je Francija resno zadržana do nemških vojaških ambicij.

Evropske enotne oborožene sile – utopija ali realna možnost

Najprej je potrebna kohezija med članicami. Osnovni problem Evropske unije je, da gre še vedno za unijo nacionalističnih članic, ki v tem trenutku federalne Evrope še ne vidijo. Ideja ene vlade z enimi oboroženimi silami pod enim poveljstvom je v tem trenutku še utopija. Niti ruska grožnja evropskih članic še ni uspela prepričati, da bi pohitele z načrtovanjem enotnih sil. Evropske članice imajo več tem, v katerih se ne morejo strinjati in uskladiti pogledov. V tem trenutku je za večino še vedno lažje ostati del zveze NATO in se ob neizpolnjevanju pogojev zanašati ni druge, bolj oborožene članice.

Države EU imajo različne deleže BDP namenjene obrambi, kar ne predstavlja le spora z ZDA, ampak tudi znotraj EU. Pred letom 2025 so nekatere članice imele visoke obrambne proračune, na primer Francija, medtem ko je imela Španija minimalen proračun, celo pod 1% BDP. Toda ravno v letu 2025 se je zgodil preobrat, ko so države povzdignile sredstva za obrambo in presegle mejo 2%, ki jo priporoča NATO. Če sta bili prej Španija in Belgija na dnu lestvice, sta v letu 2025 dvignili proračun za 50%, oziroma 59%, medtem ko je Nemčija namenila 114 milijard EUR za obrambo. Tako vidimo, da si Nemčija želi vidne vloge v prihodnji gradnji skupnih evropskih sil.

Evropska unija ima težavo z javnim mnenjem. Prebivalstvo je desetletja zaupalo obrambi zvezi NATO in po anketah želi zvezi zaupati glavno vlogo še v prihodnosti. Prebivalstvo si ravno tako ne želi višanja nacionalnih obrambnih proračunov, vendar se Evropejci vsaj v tem trenutku še ne zavedajo, da je obramba na račun drugega končana. Zelo verjetno se bo evropsko prebivalstvo moralo soočiti z grožnjo ali na lastnem ozemlju ali na tujem kot grožnjo evropskim interesom, da bo spremenilo mnenje. Kot grožnjo evropskim interesom je na primer zapora Adenskega zaliva, ki bi transport ključnih surovin podražil ali celo radikalno omejil.

Med glavnimi debatami v nacionalnih parlamentih in Evropskem parlamentu je bil nacionalni vidik, kjer se države nikakor ne želijo odpovedati nacionalni noti lastnih vojska. Tako so težave že v podjetjih ali projektih, ki imajo večnacionalna lastništva. Na primer italijansko francoska izdelava torpednih in raketnih sistemov s podjetji MBDA, Thales in Leonardo. Ali pa projekt helikopterjev NH90, kjer so prepiri med francoskimi (Airbus Helicopters), angleškimi (Airbus Helicopters), nizozemskimi (Fokker) in italijanskimi (Leonardo) proizvajalci zaustavljali projekt, ker se niso mogli ustrezno dogovoriti, kje bodo proizvedli kakšen vijak. Podobno Northop Grumman nikakor ni mogel uskladiti del z BAE, Leonardom in Rolls Roycem. Enako s FREMM frigatami, kjer so različne zahteve nacionalnih vojska v nedogled vlekle projekt Fincantierija iz Italije in Naval Group iz Francije.

Nadnacionalna vojska Evropske unije

Države članice se bodo morale zediniti, kaj bodo cilji skupne evropske vojske. Najprej je treba razjasniti njeno osnovno vlogo. Ali gre za nadnacionalno vojsko, ki skrbi za obrambo Evropske unije in njenih članic? Ali gre le za omejene sile, ki bodo opravljale določene naloge, vendar pa ne bodo prevzele vloge nacionalnih vojska? To je pomembno vprašanje, kajti nadnacionalna vojska ne bo omejena z vojaki po ključu sodelovanja posameznih članic, ampak bo delovala samostojno, z lastnim naborniškim sistemom, opremo in sistemom usposabljanja. Nacionalne vojske bi zato prevzele naloge teritorialnih obrambnih sil. V praksi bi to pomenilo, da bi v primeru napada na EU ali njene interese vojski poveljevali in delovali mednacionalni kadri evropskih držav. V tem primeru se potem postavlja vprašanje, kdo natančno lahko napove vojno oziroma oboroženo intervencijo – Komisija ali Evropski parlament.

Nadnacionalna vojska bi bila financirana iz skupnega proračuna, ki bi se napajal iz obrambnih proračunov članic, z izjemo denarja za teritorialne obrambe. Kam bi bila sredstva namenjena, bi odločali profesionalni kadri v sistemu evropskih obrambnih sil, ki praviloma ne bi bili vezani na svoje nacionalne prioritete, kar bi zmanjšalo nacionalno korupcijo in izsiljevanje, ki sta v evropski obrambni industriji poznani. To bi pospešilo proizvodnjo v evropski obrambni industriji, oklestilo stroške in jo naredilo bolj konkurenčno in produktivno. Prav tako bi se v procesu poveljevanja izognili prepirom med članicami, v kateri 'nacionalni projekt' bo denar namenjen, kar je sicer eden glavnih razlogov za korupcijo.

Takšen način bi bil verjetno bolj učinkovit od nacionalnih, saj bi ločili parcialne nacionalistične interese in delovali za skupno varnost, ki ne bi bila odvisna od raznih 'Sanchezov' in 'Tanj', ki bi zavoljo političnega oportunizma zaigrali evropsko varnost. V praksi bi to pomenilo uporabo sil v primeru ilegalnih prehodov ladij z migranti ali drogo, kar je danes redkost in v domeni posameznih članic. 'Sanchezi' ne bi mogli igrati na politično karto migracij, Švedska pa ne bi mogla reči, da je Mediteran ne zanima. Enako velja za vzhodno mejo, ruske grožnje v Severnem morju ali pa ekspedicije v tujini. Danes se EU sooča s teroristično grožnjo iz osrednje Afrike, vendar ne posreduje zaradi tako različnih nacionalnih stališč, da je to praktično nemogoče. Enako velja za somalske pirate ali Hutije.

Evropska vojska, ki ni nadnacionalna

Če Evropa ostane brez nadnacionalne vojske, potem se zelo verjetno situacija v segmentu skupne obrambe ne spremeni. Nacionalne vojske bi tako še vedno prevzele glavne vloge odločanja v Evropi, ki pa bi se ponovno prelevilo v vprašanje meje med nacionalizmom in profesionalizmom. Verjetno bi odločanje potekalo podobno kot v NATU, vendar je treba upoštevati, da so glavno vlogo v NATU vedno igrale ZDA. To je bilo za Evropo sprejemljivo, kajti s tem se je unija izognila vprašanju, kako dobro prenaša Francoz glavno vlogo Nemca in obratno. Zelo hitro v takšnem primeru pride do zmage nacionalizma pred profesionalizmom, kar se na primer kaže v skupnih nacionalnih lastništvih v obrambni industriji.

Evropske države imajo veliko zadržkov, nekatere celo sovraštva do ZDA, kar gre pripisati aroganci EU in ostalini preteklosti, ko so bile evropske države vojaške in industrijske sile. Toda Evropa se več kot zaveda, da je ogrožanje njene varnosti resnično, sama pa v tem trenutku zanjo ni sposobna poskrbeti. Zato so tudi članice, kjer vlada skoraj že patološko nasprotovanje ameriškemu predsedniku Trumpu, kot na primer v Španiji, povišale vojaške proračune. Razlog je ravno zavedanje, da v tem trenutku ZDA skrbijo za varnost Evropske unije, kar je po ovinkih večkrat povedal Merz in italijanska predsednica vlade Melonijeva. A je vendarle treba priznati, da evropske države omejuje javno mnenje, stotine malih političnih strank po parlamentih, ki redko prevzamejo odgovornost za svoje politike in evropska zazibanost v mir. Evropo so namreč med hladno vojno pred Sovjetsko zvezo varovale ZDA, danes pa je podobno, le da so se te začele otepati vloge varuhinje.

Kje je potrebna nadgradnja vojske

Evropska unija je začela razvijati hitre sile za posredovanje, medtem ko že ima Skupne ekspedicijske sile (JEF) skupaj z desetimi državami, vodi pa jih Velika Britanija. Toda težava omenjenih sil so decentralizirana poveljstva držav članic, kar pomeni neučinkovito odločanje zaradi političnih, proračunskih ali pravnih razlogov. V tem trenutku se kaže, da bi poveljstva v primeru ameriškega umika iz zveze NATO postala naloga najvplivnejših držav članic, kar bi verjetno za sabo potegnilo negodovanje drugih članic. Ponovno bi se namreč odprla vprašanja, ali gre za nemško ali francosko unijo.

Verjetno bi porazdelitev potekala na liniji nemške logistike in industrijskih kapacitet za posodobitev pehotnih sil. Tukaj je Poljska dovolj močna, da bi se v tej nalogi Nemčiji pridružila. Francija bi imela dežnik nad nuklearnim orožjem in ekspedicijskimi silami, kjer ima največ izkušenj. Več ekspertov je dalo vlogo mornarice in obveščevalnih dejavnosti Veliki Britaniji, vendar je britanska mornarica v tako ubogem stanju, da bi to nalogo lahko prevzela kakšna druga država. Potem je vprašanje, kako bi Italija in Grčija reagirali, saj imata mornarico v boljšem stanju kot Velika Britanija.

Tehnološke omejitve

EU nima lovca 5. generacije, kot na primer ameriški F-22 in zdaj še F-35. Evropa še vedno temelji na lovcih 4,5 generacije, na primer Rafale, Typhoon in Gripen, medtem ko so 5. generacijo razvili že Kitajci (Chengdu J-20, Shenyang J-35), Rusi (Sukhoi Su-57), v razvoju pa jih imajo še Turki (TAI TF Kaan), Korejci (KAI KF-21 Boramae) in indijski AMCA. Evropska unija ima sicer dva programa, FCAS in GCAP, ki pa naj bi bila operativna šele čez deset let. EU države v uporabi nimajo strateških bombnikov, njen arzenal pa temelji na ladijskih raketnih sistemih dolgega dosega, ki jih ima znotraj EU edino Francija. Prav tako težavo predstavlja manko v velikih strateških transportnih zračnih sistemih in zračni infrastrukturi za dolgotrajno vzdrževanje zračnih misij, kot na primer stratotankerji za prečrpavanje goriva.

Evropske države prav tako uporabljajo ameriške obveščevalne in satelitske sisteme, nakupe ameriškega orožja in odvisnost od ameriških elektronskih in digitalnih sistemov. Težava niso sistemi sami po sebi, ker morajo biti usklajeni z zahtevami tehnologij in standardov zveze NATO, ampak ker EU ne proizvaja omenjenih sistemov. Evropa bi morala narediti več na lastni integraciji sistemov za zračno in pomorsko obrambo in razviti lastne tehnologije za obveščevalne dejavnosti, nadzor in komunikacije, kar je sicer že v razvoju.

Prihodnost evropske vojske

Ta bo predvsem odvisna od evropskih vlad, ki v rokah držijo niti, na katere vplivajo javna mnenja in politični oportunizem. Evropa bo morala najti skupni interes za lastno obrambo in preprečevanje varnostnih groženj, če bo želela igrati kakšno pomembnejšo vlogo v svetu.

Če do tega ne bo prišlo, bo Evropa obstala na svetovnih marginah, o njeni prihodnosti pa bodo odločali drugi. Evropske države so sicer povečale proračune, vendar to ne spremeni dejstva, da se Evropa ukvarja z endemično neučinkovitostjo, odvisno od nacionalnih kapric. Ne gre le za več investicij, kajti če se bodo te uporabile za nepotrebne postavke, kot na primer razne mirovne institute, kot to načrtuje Slovenija, potem te investicije ne bodo spremenile kaj dosti.

Če se bodo evropske države utapljale v ad-hoc odločanju, z desetimi različnimi zunanjimi politikami in izsiljevanjem mikro strank v parlamentih, potem ravno tako ne bo dosegla želene obrambne in zunanje usmeritve. To lahko spremeni le profesionalna nadnacionalna vojska – profesionalna v ideji opravljanja nalog.