Macron proti Marine Le Pen – francoske volitve 2027

Prihajajoče volitve v Franciji leta 2027 bodo morda celo prvič pripeljale do resnih sprememb. Trenutni francoski predsednik je vedno manj priljubljen, s težavo sestavlja koalicije, podpora mu pada, sreče pa nima niti na domačem ekonomskem parketu, v tujini pa mu nikakor ne uspe doseči projekta, ki bi njegovo ime postavil na naslovnice in mu dvignil popularnost. Na drugi strani je Marine Le Pen iz Nacionalnega zbora, ki po smrti njenega očeta nadaljuje vlogo večne nasprotnice etablirani francoski politiki, s tem pa je podedovala tudi vlogo večne poraženke. Ali bo leto 2027 morda prelomno leto za Nacionalni zbor ali pa še eden v nizu porazov?

Šepanje francoske ekonomije

Francija je nedvomno evropski ekonomski gigant, ki pa se že leta ukvarja z naraščajočim dolgom države, javnim dolgom, proračunskimi deficiti in zakrnelimi francoskimi sindikati. Če je Evropa nekoč videla Grčijo kot finančnega bolnika, danes to vlogo počasi prevzema Francija. Francoski deficit je že leta 2024 dosegel približno 5,8% BDP, medtem ko je javni dolg poskočil na 113% BDP. Francija vsako leto povečuje državno porabo, leta 2024 je bila za 3,9% višja od leta prej, čeprav je država zmanjšala državne subvencije za 5,8%, vendar so glavni vzrok naraščajoče porabe socialni transferji, ki so bili višji za 5,5% in predstavljajo 60% celotne državne porabe.

Socialni transferji so eno glavnih orožij francoske levice in so tipično vzrok za to, da etablirane stranke dobijo dovolj glasov za sestavo vlad. Toda že kratkoročni podatki kažejo, da bo Francija morala zarezati v proračunske izdatke ali pa povišati davke. Glede na to, da je Francija ena najbolj obdavčenih držav, je edina pot do zmanjševanja proračunske luknje večja produktivnost, nižja obdavčitev, več investicij in zmanjševanje porabe. Francoska rast BDP se giba okoli enega odstotka, za pokrivanje dolga pa bi potrebovali vsaj 2,5% letno rast. Za doseganje letne rasti 2,5% bi Francija morala dosegati letno rast produktivnosti okoli 1,5%, kar pa v tem trenutku ne dosegajo.

Poleg tega pa je treba upoštevati še raven nezaposlenosti, ki se giba okoli 7,9% in je še vedno mnogo višja kot v času pred kovidom. V Franciji se sicer veča nezadovoljstvo mladih, ki imajo občutek, da nimajo enakih priložnosti kot njihovi starši, ki menijo, da se jim trg zaposlitev zapira, medtem ko je Francija neprijazna do malega podjetništva zaradi vstopnih stroškov, birokracije, nesmiselnih pravil in davkov. Glavna francoska tema pa so pokojnine, oziroma pokojninska reforma, ki je radikalno znižala popularnost Macrona in ga prisilila v vlado s skrajno levico.

Macronov padec popularnosti

Leta 2023 je Macron izvedel pokojninsko reformo, saj se je trenutni pokojninski sistem zažiral v državni proračun, padec rodnosti in staranje prebivalstva pa sta celoten sistem naredila za nevzdržen. Da bi vsaj delno omilil posledice pokojninskega sistema, se je Macron odločil za pokojninsko reformo, namesto španskega modela, ki temelji na poceni migrantski sili in nizki produktivnosti. Toda Macron se je zavedal, da je španski sistem že srednjeročno obsojen na smrt, zato so povišali pokojninsko dobo in upokojitveno leto na 62, oziroma 64 let ter dobo na 43 let. Prav tako so povišali še prispevno stopnjo. Deficit pokojninske blagajne se je takrat gibal okoli 13,7 milijarde EUR, zato je bila reforma sprejeta z namenom vzdržnosti.

Francozi so šli takoj na ulice in zahtevali uničenje reforme, navkljub protestom pa se Macron ni vdal. Protestirali so predvsem mladi, ki so trdili, da so reforme nepravične za njihove generacije, ki bodo plačevale višje davke in delale dlje. To je povzročilo velik padec Macronove popularnosti, ki je vodila v parlamentarno in vladno krizo, slabe rezultate na evropskih volitvah, razpustitev parlamenta leta 2024, ko je Nacionalni zbor dosegel odlične rezultate, padec predsednika vlade Francoisa Bayrouja in klice po novih parlamentarnih volitvah. Macron je pozive po novih volitvah zavrnil in 'vzpodbudil' šibko podporo več strank.

Parlamentarna sestava, ki je nihče ne želi

Francija se še vedno spopada z nizko rastjo ekonomije, rastočim dolgom, proračunskim deficitom, po zamenjavi Bayrouja leta 2025 pa klici po novih volitvah niso prihajali le z desne, ampak tudi z leve. Potem ko je Macron izbral novega predsednika vlade, nekdanjega ministra za obrambo Sebastiena Lecornuja, so pozivi po novih volitvah prišli še iz skrajne levice. Jean-Luc Mélenchon, ki vodi skrajno levo Le France Insoumise, ni želel podpreti novega, namreč že sedmega mandatarja pod Macronovo vlado, zato je Lecornu odvisen od dobre volje republikancev in članov Renaissance. Ali si bo upal sprejeti podobne ukrepe kot Bayrou, ki je želel proračun znižati za 43,8 milijarde EUR, bomo videli.

V tem trenutku je v Franciji nenavadna zmes levih, skrajno levih in skrajno desnih strank, ki na nek način skupaj nastopajo proti Macronu. Čeprav ti protesti niso formalizirani, pa je jasno, da imajo en skupni interes – nove volitve. Protesti se zato nadaljujejo po Franciji tudi s podporo sindikatov, ki protestirajo proti varčevalnim ukrepom, znižanju socialnih transferjev in pokojninski reformi. Gibanje, ki se imenuje 'Blokirajmo vse', je prisotno v Parizu, Nantesu, Marseilleu, Lyonu in več drugih mestih. Toda tudi protestniki pozabljajo, da je bil proračun nazadnje brez primanjkljaja leta 1974 in da bo vsaka vlada, ne glede, ali bo desna ali leva, morala okrepiti ekonomijo in znižati porabo države.

Padec Macronovega ugleda v tujini

Macron poskuša v tujini igrati vlogo močnega igralca, vendar mu to ne uspeva. Že njegov umik iz centralne Afrike je nakazal na šibkost Francije in zavedanje, da Francija nima več vloge mediatorja in mednarodnega igralca kot nekoč. Z umikom iz Afrike je Macron pokazal ne le, da Francija izgublja vpliv, ampak da nima niti denarja niti vojaške moči za mednarodno ukrepanje. Po drugi strani je Macron ob ruskem napadu in okupaciji dela Ukrajine reagiral medlo in ni želel takoj ukrepati proti Putinu. Ne glede na to, da je danes Francija javno med največjimi podpornicami Ukrajine, pa v oči bode dejstvo, da ni želela takoj reagirati s sankcijami proti Rusiji in ruskim interesom v Evropi, nenazadnje pa je bila tudi porabnica ruskih energentov, ki so z vedenjem EU organov dostavljali energente v evropska pristanišča.

Toda Macron se je zapletel v še eno sporno mednarodno posredovanje. V tradiciji francoske podpore skrajnemu islamizmu se je postavil na stran terorističnih organizacij Hamas in Hezbolah ter dal podporo islamističnemu iranskemu režimu. Njegova retorika proti ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, ki jo uporablja od njunega srečanja v Beli hiši in vse do danes, je povzročila, da so francosko ameriški odnosi na najnižjem nivoju. V svojem nasprotovanju Trumpu sta z britanskim predsednikom vlade začela z novo iniciativo za odprtje Hormuške ožine že sredi marca, kjer naj bi sodelovalo 40 držav, toda prvo srečanje naj bi bilo šele naslednji teden, oziroma enkrat v bližnji prihodnosti.

Ravno ta iniciativa pa odraža počasno birokratičnost Macrona, kjer akterji v krizi potrebujejo dva meseca do prvega sestanka. Nazadnje pa je Macron doživel največji udarec, ko sta imela libanonski in izraelski voditelj pogajanja o začasnem premirju s Trumpom. Macron je namreč intenzivno vabil obe državi na pogajanja že vsaj mesec dni, kar je zanj popoln poraz na mednarodnem parketu. Še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da ima Francija manj vojaških naročil, Izrael je prekinil nakupe francoskega orožja, kjer je bil eden večjih kupcev. Nazadnje pa so še ZAE prekinili pogodbo o skupnem razvoju in financiranju francoskih lovskih letal Rafale nove generacije.

Popularnost Marine Le Pen se veča

Marine Le Pen je ena izmed tistih političark, ki se lahko veseli dobrih anketnih mnenj, čeprav se enako veča popularnost skrajne levice.

Protesti in raziskave javnega mnenja kažejo, da pridobiva Le Penova predvsem med mladimi volivci, ki jo vidijo kot alternativo tradicionalnim parlamentarnim strankam, ki preživijo večji del kariere v kupčkanju položajev in medsebojnih bojev. Tako vidijo že celotno parlamentarno krizo, kjer padajo en predsednik vlade za drugim, velike stranke nočejo na nove volitve, ekonomska situacija v državi pa medtem drsi navzdol.

Srečanje z industrialci in Izraelci

Le Penova se je letos srečala z več francoskimi industrialci in magnati, ki v preteklosti tega nikoli ne bi storili. Nekoč so se srečevali izključno s tradicionalnimi strankami, medtem ko je Nacionalni zbor bil zanje kot bubonska kuga. Toda Le Penova je 7. aprila v pariški restavraciji Drouant večerjala s šefi ali lastniki šestih največjih ekonomskih gigantov v Franciji. Po poročanju Le Nouvel Obs so se pogovarjali o reformah, vodenju države, mednarodni politiki in novi smeri Francije. Kaj točno so se zmenili, še ni jasno, ker so vsi akterji o večerji molčali. Toda časi so se spremenili, industrialci so ugotovili, da lahko Le Penova zmaga, in odprli vrata še za Nacionalni zbor. Ali to naznanja spremembe, bomo videli, kajti ne pozabimo, da so pred izvolitvijo Trumpa obiskovali tradicionalni zavezniki demokratov, kot so Bezos, Gates, Zuckerberg in drugi.

Marine Le Pen se je srečala tudi z Izraelci. Zelo zanimivo je namreč, da se je Le Penova na skrivaj srečala z izraelskim veleposlanikom v Franciji Joshuo Zarkom. Oba akterja nista o tem govorila javno, zadevo pa so spravili v javnost izraelski mediji, izraelsko veleposlaništvo pa je srečanje potrdilo. Izraelci dolgo niso hoteli imeti ničesar opraviti z Nacionalnim zborom, saj so jih anti-semitski in rasistični pogledi Jeana-Marie Le Pena vznemirjali. Toda Marine se z očetom ni strinjala in ga je zaradi njegovega zanikanja holokavsta in plinskih celic vrgla ven iz stranke.

Hči je šla drugo pot in postala podpornica Izraela ter intenzivno nasprotovala Macronu v njegovih kritikah Izraela v vojni proti Hamasu in Iranu. Kot kaže, so Le Pen, Nacionalni zbor in Izrael odprli novo poglavje, saj Izrael v Macronu ni našel posluha niti v vojnah proti Hamasu in Iranu niti v preganjanju anti-semitizma v Franciji.

Obtožnica proti Marine Le Pen

Le Penova ima namreč resno težavo, ki ji lahko prepreči kandidaturo na naslednjih predsedniških volitvah. Obtožena je namreč goljufije pri porabi evropskih sredstev, namenjenih plačilu pomočnikov evropskih parlamentarcev, sredstva pa naj bi namesto za pomočnike porabila za zaposlene v stranki. Odločitev pritožbenega sodišča bo znana 7. julija in če bo spoznana za krivo, njena predsedniška kandidatura vsaj naslednjih pet let ne bo možna. Zato Nacionalni zbor že nekaj časa intenzivno pripravlja nadomestnega kandidata Jordana Bardello, ki se je pokazal kot relativno popularen kandidat. Kako pa se bo obnesel, bo pokazal čas v primeru sodniške odločitve, ki bi Le Penovi preprečila kandidaturo. Toda mladih ta proces ne zanima, zanje so namreč teme ekonomija, migracije, rast islamske teokracije, Le Penova pa pridobiva celo med tisto arabsko populacijo, ki je zmerna in nasprotuje islamizmu.

Tradicionalne stranke skupaj s skrajno levico so vedno poskrbele, da je Nacionalna fronta dobila obilico ovir za slabši rezultat na volitvah. Vsekakor je dejstvo, da je bil oče Le Penove zagrizen rasist, zanikovalec holokavsta in desničarski skrajnež. Toda Marine je zapeljala stranko v drugo smer, stran od očetove zgodovinske misije. Stranka se je začela pomikati proti sredini in s tem dobila večje število pristašev. Prav tako so omilili evroskeptični ton, ki ne zagovarja več izstopa Francije iz EU, ampak le zmanjšanje pretirane regulacije EU in večji poudarek nacionalnim vladam, kar se tiče odločanja o varnosti, energetiki in prehrani.

Če bi se stranka odrekla podpori Putinu in Xiju ter se približala ZDA, bi prišli še bližje sredini in pridobili še več pristašev. Verjetno je razlog tudi dejstvo, da francoske bančne institucije nočejo posoditi denarja Nacionalnemu zboru, kar jih večkrat prisili v financiranje iz tujine. Kot zanimivost, eden izmed financerjev so tudi Združeni arabski emirati, ki so Le Penovi pomagali pri razkrivanju skrajnih islamistov in Muslimanske bratovščine v Franciji. Zadevo sicer preiskuje francosko tožilstvo, toda le kdo bi si v preteklosti mislil, da bo nekoč muslimanska država preiskovala skrajne islamiste skupaj z Marine Le Pen, medtem ko jih bo evropska sekularna Francija zaščitila?