Vključujoče varstvo, ki temelji na dediščinski etiki – strokovna in civilna javnost naj zaščiti Plečnikovo Ljubljano

Avtorica: dr. Jelka Pirkovič

Te dni odmeva odločitev, ki daje zeleno luč gradnji podzemne garaže na Vodnikovem trgu v Ljubljani, na kraju, ki je zaradi Plečnikovih pokritih tržnic del območja, od leta 2021 vpisanega na UNESCO seznam svetovne dediščine. To problematiko nameravam osvetliti s stališča vključujočega varstva in uveljavljanja dediščinskih pravic.

Uvodoma naj na podlagi članka Kathryn Quick in Marthe Feldman (1) pojasnim, v čem se sodelovanje oziroma participacija razlikujeta od vključevanja, vključenosti oziroma inkluzije.

Cilj sodelovanja je povečati vpliv javnosti na vsebino programov in politik. Cilj vključevanja pa je prizadevati si za opolnomočenje skupnosti, da lažje sodeluje pri soustvarjanju procesov, politik in programov, pomembnih za reševanje javnih vprašanj. Ključne značilnosti vključevanja so različni načini pridobivanja znanja, skupno oblikovanje vsebine in procesa ter časovna odprtost, kar vse prispeva h gradnji skupnosti. Pomembna oblika vključevanja je javna razprava. Njen namen je, da skupnost prispeva različne poglede, kar bogati sprejete odločitve.

Ključne značilnosti vključevanja so različni načini pridobivanja znanja, skupno oblikovanje vsebine in procesa ter časovna odprtost, kar vse prispeva h gradnji skupnosti.

Etika dostojanstva kot temelj vključevanja

Izhodišče za sodelovanje in še bolj za vključevanje je osnovno etično spoznanje, da je vsaka oseba, posamično ali kot član skupnosti, vredna človeškega dostojanstva, kar hkrati pomeni, da ji pripadajo človekove pravice ne glede na spol, raso, versko ali politično prepričanje ter gmotni in socialni položaj. Človekovo dostojanstvo sega od spočetja do smrti in vključuje dostojen odnos živih do pokojnih.

Človekovo dostojanstvo sega od spočetja do smrti in vključuje dostojen odnos živih do pokojnih.

Naše skupno dostojanstvo vključuje tudi pravice do dediščine. Res da nobena UNESCO konvencija tega dobesedno ne določa, zato se UNESCO sklicuje na splošno deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah (1948) in na Mednarodni pakt Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (ICESCR, 1966), ki zajema pravice do dela, izobraževanja, zdravja in dostopa do kulture ter izražanja v njej. Republika Slovenija je kot polnopravna članica Združenih narodov zavezana zagotavljanju teh pravic.

Mednarodna nevladna organizacija ICOMOS ima skupaj z IUCN vlogo svetovalnega telesa UNESCO-a pri varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine. Redno sodeluje pri dopolnjevanju Delovnih smernic za izvajanje Konvencije o svetovni dediščini. Tako UNESCO smernice vse bolj jasno opredeljujejo zahteve pri upoštevanju pravic do dediščine, ki jih morajo izpolnjevati države članice pri nominacijah, upravljanju, poročanju o svojem sistemu varstva in konkretno o ukrepih v zvezi z območji svetovne dediščine pod svojo pristojnostjo. Skratka, države so zavezane temu, da zagotavljajo sodelovanje javnosti in z njim povezano uveljavljanje pravic skupnosti.

Pomembna vloga strokovnjakov

V varstveni praksi je poleg pravnih in administrativnih ukrepov, ki jih morajo zagotavljati država in oblasti na nižji ravni (pri nas občine), izjemno pomembno delo strokovnjakov, ne glede na to, ali delajo v javni službi varstva ali na drugih področjih, povezanih z dediščino (izobraževanje, načrtovanje, projektiranje, promocija, interpretacija in civilne pobude). ICOMOS Slovenija ima pomembno vlogo pri širjenju praks sodelovanja, vključevanja in uveljavljanja dediščinskih pravic. To je v zadnjem času še posebej prišlo v ospredje pri sodelovanju ICOMOS Slovenije v javni razpravi o predlogu novega zakona o varstvu kulturne dediščine, ki na srečo v tem mandatu ni bil sprejet, in pri tem, ali je v primeru posegov v Plečnikovo svetovno dediščino presoja vplivov izvedena v skladu s priporočili UNESCO Odbora za svetovno dediščino (UNESCO, ICCROM, ICOMOS, IUCN, 2025. Priročnik in orodja za presojo vplivov v kontekstu svetovne dediščine).

Naj predstavim še misel Petra Bille Larsena iz publikacije ICOMOS delovne skupine »Naše skupno dostojanstvo – na dediščinskih pravicah temelječi pristopi« (2). Citat se nanaša na delavnice, namenjene odločevalcem, in govori o tem, kako velja spodbujati vključenost dediščinskih skupnosti.

»Medtem ko jezik v zvezi s sodelovanjem skupnosti na področju dediščine slovi za nejasnega, lahko na pravicah temelječi pristopi pomagajo pojasniti različne možnosti in s tem povezane izbire. Prav tako ponujajo podlago za obravnavo vprašanj, kot so ranljivost, odgovornost, diskriminacija in sodelovanje v različnih okoliščinah. V teh pogovorih je bila v ospredju posebna terminologija, vezana na imetnike pravic, nosilce dolžnosti in njihove obveznosti, zlasti ko se je razprava osredotočala na pojme upravičenosti in odgovornosti. Takšni pojmi so za upravljavce dediščine na splošno precej novi, vendar pogosto pomagajo osvetliti nove razsežnosti. Sodelovanje, na primer, ni zgolj delanje dobrega, ampak je to zahteva, vezana na okoliščine, ki temeljijo na pravicah. To ni stvar poklicne ali prednostne izbire, temveč odgovornosti«.

Sodelovanje, na primer, ni zgolj delanje dobrega, ampak je to zahteva, vezana na okoliščine, ki temeljijo na pravicah.

Kako udejanjiti vključujoče pristope

In kaj sama na podlagi svojega dolgoletnega ukvarjanja s kulturno dediščino priporočam glede vključujočih pristopov k ohranjanju dediščine zato, da v praksi čim bolj uveljavimo dediščinsko etiko, temelječo na pravicah do dediščine?

Razumeti moramo splošne in kulturne okoliščine, v katerih živi določena skupnost. Nato se moramo osredotočiti na pomen stvari in krajev za skupnost in ne na strokovne kategorije, kot so premična, nepremična in nesnovna dediščina, ker takšne kategorije ljudem ne pomenijo dosti. Osredotočenost na stvari in kraje priporoča tudi najnovejši UNESCO priročnik za upravljanje svetovne dediščine (3).

Gojiti moramo pristope, ki temeljijo na pravicah do dediščine in nagovarjajo imetnike pravic (posameznike, skupnosti, civilne pobude) ter nosilce odgovornosti (odločevalce, strokovnjake, predstavnike gospodarstva in lastnike v dediščinskih krajih).

Spodbujati moramo sodelovanje javnosti in vključevanje skupnosti, ki sprejemajo določeno dediščino kot »svojo«, ter hkrati stremeti k spoštovanju dediščine »drugih«. Naše prizadevanje naj bo osredotočeno na skupne vrednote, kolektivni spomin in znanje, kar vse podpira življenjski krog dediščine ter dostojanstvo pokojnikov in vseh živih bitij.

Naj omenim še zanimiv, znanstveno potrjen zaključek, ki sicer velja za pozitivne učinke obiskovanja muzejev (4). Podobne raziskave o vključevanju skupnosti v upravljanju območij dediščine kažejo sorodne pozitivne učinke. Učinki se izražajo v tem, kako uravnavajo čustva in kognitivne sposobnosti, obvladujejo stres, izboljšujejo socialne vezi in krepijo samozavedanje in identiteto. Torej, če si kot družba prizadevamo za boljšo vključenost posameznikov in skupnosti v ohranjanje dediščine, neposredno vplivamo na kakovost življenja državljanov in hkrati na izboljšanje javnega zdravstva.

Primer Vodnikovega trga

Ogrožanje Plečnikove dediščine zaradi nameravane gradnje podzemnih garaž na ljubljanski glavni tržnici je med drugim posledica tega, da Republika Slovenija ne zagotavlja enakih pravic skupnosti pri ohranjanju naravne in na drugi strani kulturne dediščine. Celo v tako pomembnih primerih, kot je ohranjanje svetovne kulturne dediščine, podporniki njene ohranitve nimajo nikakršnih pravic sodelovati v postopkih, ki to dediščino ogrožajo.

Celo v tako pomembnih primerih, kot je ohranjanje svetovne kulturne dediščine, podporniki njene ohranitve nimajo nikakršnih pravic sodelovati v postopkih, ki to dediščino ogrožajo.

Pri ohranjanju naravne dediščine je vloga nevladnih podpornikov varstva vsaj deloma urejena. Očitno se naši odločevalci ne želijo seznaniti z UNESCO priporočili za spodbujanje pristopov, ki temeljijo na pravicah do dediščine, kar je na mednarodni ravni razumljeno kot standard že od leta 2012 dalje (5). Sodelovanje skupnosti ni omejeno le na postopke vpisa dediščine na svetovni seznam, temveč ga morajo države članice konvencije o svetovni dediščini zagotoviti tudi pri nadaljnjem odločanju, ki lahko vpliva na ohranjanje izjemnih univerzalnih vrednot območja, vpisanega na ta seznam, in pred sprejemanjem odločitev pravočasno obveščati UNESCO.

Zahteve o vključevanju javnosti in še posebej nosilcev pravic do dediščine v vseh fazah presoje vplivov na svetovno dediščino so izrecno poudarjene v prej navedenem Priročniku in orodjih za presojo vplivov v kontekstu svetovne dediščine, katerega prevod v slovenščino sta zagotovila Ministrstvo za kulturo in Slovenska nacionalna komisija za UNESCO. Priročnik je prosto dostopen na spletišču slovenske vlade.

Po prepričanju UNESCO-a imajo nosilci pravic, lokalna skupnost in drugi deležniki odločujočo vlogo pri presoji vplivov na svetovno dediščino (Priročnik, str. 30). Mestna občina Ljubljana kot investitor je po naših podatkih naročila nekakšno presojo vplivov gradnje podzemne garaže na izjemne univerzalne vrednote Plečnikove svetovne dediščine. Naročnik je seveda lahko vplival na izbiro izvajalca presoje in na zaključke, ki jih naj bi ta dosegla. Hkrati je občina naročila pravno mnenje, katerega sklep je bil pisan na kožo naročnika, in sicer, da vplivi na svetovno dediščino v našem pravnem redu nimajo učinkov, ker tega postopka naša zakonodaja neposredno ne predpisuje.

Ali je Ministrstvo za kulturo kot skrbnik ohranjanja svetovne kulturne dediščine v Sloveniji izpolnilo svojo obveznost in zagotovilo varstvo svetovne dediščine iz naše pristojnosti? O tem lahko, glede na odločitev Ministrstva za naravne vire in prostor, ki je del iste vlade, globoko dvomimo. Tako je bilo integralno dovoljenje za gradnjo »Jankovićeve« podzemne garaže na Vodnikovem trgu izdano kljub vsem strokovnim in drugim pomislekom.

Integralno dovoljenje za gradnjo »Jankovićeve« podzemne garaže na Vodnikovem trgu je bilo izdano kljub vsem strokovnim in drugim pomislekom.

Javnost je zaskrbljena ne le zaradi ogroženosti Plečnikove pokrite tržnice, temveč tudi bližnje ljubljanske stolnice, znamenite semeniške knjižnice in grobnic ljubljanskih rodbin, ohranjenih pod površino Vodnikovega trga, kjer je nekoč bilo pokopališče. Spoštljiv odnos do enkratne stavbne dediščine in do dostojanstva pokojnikov so vrednote, ki so našim odločevalcem tuje. Zato nas ne preseneča, da glede odločitve Ministrstva za naravne vire in prostor niti ministrica za kulturo niti predsednik vlade nimata nikakršnih zadržkov.

Vendar prizadevanja javnosti za ohranitev Plečnikove in druge dediščine ne bodo končana in to kljub nerazumni potezi vladnih odločevalcev v odhajanju. Zato pozivam strokovno in civilno javnost, ki nam je mar za Plečnikovo dediščino, da izvedemo podpisovanje peticije za zaščito te dediščine in jo nemudoma posredujemo vsem odločevalcem v Sloveniji ter na sedežu UNESCO-a v Parizu.

Pozivam strokovno in civilno javnost, ki nam je mar za Plečnikovo dediščino, da izvedemo podpisovanje peticije za zaščito te dediščine.