[Duhovna misel] Abraham, model očetovstva

dr. Ivan Štuhec

7. 6. 2026 ob 6:00
0 komentarjev

Komentar

POSLUŠAJ ČLANEK

Duhovna misel za 10. nedeljo med letom: Rim 4,18-25

Abraham je v Svetem pismu predstavljen kot oče vere in zgled očetovstva, ki svoje življenje gradi na zaupanju v Boga. Bog ga vodi skozi številne preizkušnje, povezane s potomstvom, premoženjem in vero, pri čemer Abraham ostaja zvest Božjim obljubam. V odnosu do Lota pokaže velikodušnost, mir in skrb za brata, namesto tekmovalnosti in sebičnosti. Največjo vero izkaže ob rojstvu Izaka in nato v pripravljenosti, da ga izroči Bogu, saj priznava Boga kot edinega Gospodarja življenja. Zaradi svoje vere postane Abraham vzor vsem verujočim in podoba očetovstva, ki temelji na služenju življenju, ne na oblasti.

Obljubo je Abraham prejel po veri

Kajti obljuba, ki je bila dana Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bodo dediči sveta, ni bila dana po postavi, ampak po pravičnosti, ki izvira iz vere. Če bi namreč postali dediči tisti, ki se sklicujejo na postavo, bi se vera izvotlila, obljuba pa bi bila brez učinka. Kajti postava povzroča jezo. Kjer pa ni postave, tudi ni prestopka. Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom. In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo, saj je imel nekako sto let, in da je Sari naročje omrtvelo. Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu, popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.

Zato mu je tudi bilo to šteto v pravičnost. To, da mu je bilo šteto, pa ni bilo zapisano samo zaradi njega, temveč tudi zaradi nas. Saj bo šteto tudi nam, ker verujemo vanj, ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda: on je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja.

Komentar: Abraham, model očetovstva

Evangelij na deseto navadno nedeljo govori o tem, kako je Jezus poklical apostola Mateja, naj kot izterjevalec rimskih davkov, ki je po službi bil osovražen od Judov, hodi za njim. Ker je tudi naslednjo enajsto nedeljo evangelij povezan z vlogo apostolov po Jezusovem odhodu k Očetu, se bomo danes ustavili od berilu iz Pavlovega pisma Rimljanom, ki govori o Abrahamu kot očetu vere.

Zgodovinsko je Abraham postavljen v čas 19. stoletja pred Kristusom, se pravi v čas, ko lahko govorimo o patriarhalni družbi. V takratni družbi in tisočletja kasneje se je moška samopodoba oblikovala ob treh pomembnih vidikih: to je vprašanje potomstva, lastnine in bogočastja ali vere.

V takratni družbi in tisočletja kasneje se je moška samopodoba oblikovala ob treh pomembnih vidikih: to je vprašanje potomstva, lastnine in bogočastja ali vere.

Na začetku Abrahamove zgodbe stoji obljuba: »Pojdi iz svoje dežele ... naredil bom iz tebe velik narod.« Bog pošilja Abrahama v neznano. Iztrga ga iz varnega naročja rodbine, iz vezi krvnega sorodstva in ga pošlje neznanim, tudi nevarnim preizkušnjam naproti.

Prva preizkušnja ga doleti v Egiptu, ko se zave, da mu lahko faraon zaradi lepe žene Saraje vzame življenje. Dogovorita se, da bosta nastopila kot brat in sestra ter na ta način skušala rešiti življenje Abrahamu. Abraham ustvari na ta način časovno možnost, da Bog udari faraonovo hišo z nadlogami kar omogoči vrnitev Saraje Abrahamu. Bog, ki mu je poslal preizkušnjo, ga spremlja v kritičnem trenutku, da se reši on in njegova žena. Obljuba potomstva tako ostane odprta možnost.

Naslednja preizkušnja je povezana z vprašanjem premoženja, saj pride do spora med Abrahamovimi in Lotovimi pastirji. Tako pravi Abraham Lotu: »Naj ne bo prepira med menoj in teboj, med mojimi in tvojimi pastirji, saj sva brata« (1 Mz 13, 8). Kar je diametralno nasprotno od stavka, ki je položen v Kajnova usta po umoru brata Abela, ko zabrusi Bogu: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata« (1 Mz 4,9).

Abraham z dobro besedo in s pametno odločitvijo prekine verigo zla, ki se po logiki nevoščljivosti v stvareh premoženja tako pogosto prenaša iz generacije v generacijo. Ni mu do tega, da bi vse zadržal zase. Pripravljen je deliti premoženje z bratom za ceno bratske sloge in miru. Ne glede na bogastvo in ugled, ne glede na patriarhalno moč si Abraham ne prilašča vsega, še manj z nasiljem in za vsako ceno. Še več, ko kasneje zve za nesrečo, ki je doletela Lota, ko ta postane vojni ujetnik in ko mu zasežejo vse premoženje, mu gre na pomoč in ga osvobodi. Lahko bi zaradi starega prepira kuhal jezo in Lotu privoščil, da je dobil, kar je iskal.

Abraham z dobro besedo in s pametno odločitvijo prekine verigo zla, ki se po logiki nevoščljivosti v stvareh premoženja tako pogosto prenaša iz generacije v generacijo.

Najbolj boleča točka v Abrahamovem življenju nastopi, ko z ženo ne dobita potomstva. Bog, ki mu ves čas obljublja zarod, ki bo številen kakor zvezde na nebu, po tem ga pusti v negotovosti zaradi neplodnosti njegove žene Sare. Vendar Abraham verjame Božji obljubi in Sveto pismo pravi, da mu je Bog to štel v dobro in z njim sklenil zavezo.

Posledica je spočetje Izaka, ki je Božji dar v nemogočih naravnih okoliščinah. Tako se Bog manifestira kot tisti, ki edini gospodar življenja tudi mimo vseh naravnih zakonitosti, kar ostane zanimiva logika Božjega delovanja vse do Jezusovega spočetja. Tu lahko vidimo relativizacija vloge moškega in ženske pri posredovanju življenja. Ne eden ne drugi nista absolutna.

Magična moč ženske rodovitnosti in falična moč moškosti sta v Abrahamovi zgodbi poraženi. S tem pa tudi ni več razloga ne za materinsko lastništvo nad otroki ne za očetovo gospodovanje nad njimi. In prav to preizkušnjo mora prestati tudi Abraham, ko Bog terja od njega, da žrtvuje Izaka, svojega edinorojenca in ljubljenca.

Ko mali Izak med potjo na goro sprašuje očeta, kje ima jagnje za daritev, mu Abraham v najhujši preizkušnji svojega življenja odgovori iz popolne predanosti Bogu in z veliko modrostjo do otroka, ki bi ga resnica prestrašila, ko reče: »Bog si bo priskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« Abraham tako svoje očetovstvo dokončno utemelji v Bogu Stvarniku življenja, ki mu je do kraja predan.

Njegova predanost se vse življenje izraža v bogočastju v veri. Na Boga se obrača v vseh življenjskih situacijah, doživlja ga kot osebnega Boga svoje zgodovine in zgodovine svoje družine, kot Boga, ki mu je do človekove notranje daritve v zvestobi do zaveze.

Kakor je bil Abraham pripravljen darovati svojega sina, tako Bog daruje svojega Sina, da bi obudil Abrahamov zarod za večno življenje. Tako Abraham kot Jezus prodreta v skrivnost življenja in smrti. V to ju popelje Bog Oče, ki je tako model vsakega očetovstva.

V Svetem pismu se očetovstvo in materinstvo definira v odnosu do pojava življenja in smrti in ne v odnosu do vprašanja oblasti. Življenje in smrt sta temeljna pojava, ki smo ju deležni vsi ljudje, zato je naša samopodoba bistveno bolj odvisna od odnosa do življenja in smrti kakor od odnosa do vprašanja oblasti. Težišče odnosa med moškim in žensko, očetovstvom in materinstvom, bi bilo potrebno iz vprašanja oblasti in moči preusmeriti na vprašanje življenja in smrti, šele takrat se nam pokaže prava vrednost obeh spolov.

V Svetem pismu se očetovstvo in materinstvo definira v odnosu do pojava življenja in smrti in ne v odnosu do vprašanja oblasti.

Abraham je veroval, da je Bog gospodar nad življenjem in smrtjo, za to je postal oče vseh, ki po štirih tisoč letih še vedno verujejo, da je življenje močnejše od smrti in da človek, ne moški ne ženska nista gospodarja življenja.