Nizozemski zgled za starajočo se Slovenijo?

V nizozemskem mestu Deventer je dom za starejše, v katerem pod isto streho živijo ljudje, med katerimi je več desetletij starostne razlike. Med stanovalci so tudi študenti. Za svoje sobe ne plačujejo najemnine, v zameno pa vsak mesec najmanj 30 ur namenijo druženju s starejšimi. Skupaj obedujejo, igrajo bingo, spremljajo nogometne tekme ali preprosto klepetajo ob kavi. Takšno življenje v domu Humanitas poteka že od leta 2012.

Zgodba je zanimiva tudi za Slovenijo. Prebivalstvo se stara, mladi pa se spoprijemajo z visokimi stroški bivanja in težavami pri iskanju primernega stanovanja. Nizozemski primer kaže, kako je mogoče različni generaciji povezati v skupnost, v kateri lahko obe nekaj pridobita.

Dom, v katerem so starejši dobili mlade sosede

Leta 2012 je Gea Sijpkes, tedanja direktorica doma Humanitas, predlagala, da bi prazne sobe ponudili študentom. Nizozemski sistem oskrbe starejših se je spreminjal. Zaradi pogojev za sprejem v institucionalno oskrbo so nekatere sobe ostajale nezasedene, mladi pa so iskali cenovno dostopne nastanitve. Sijpkes je želela, da bi bil Humanitas več kot ustanova za oskrbo.

V predstavitvi projekta aprila 2025 je pojasnila, da si je želela ustvariti najtoplejši dom za starejše v Deventerju. K temu je želela pritegniti mladostno energijo. Vsi nad zamislijo sprva niso bili navdušeni. Študenti imajo predavanja, prijatelje, večerne izhode in drugačen življenjski ritem. V domu pa prebivajo ljudje, ki pogosto potrebujejo mir, predvidljivost in zdravstveno pomoč.

Najprej so poskusno sprejeli enega študenta. Program se je nato postopoma širil in pritegnil pozornost tudi zunaj Nizozemske. Po trenutno objavljenih podatkih Humanitasa v domu živi pet študentov. Vsak najmanj 30 ur mesečno sodeluje pri življenju skupnosti. Pomagajo pri uporabi telefonov, organizirajo dejavnosti ali obiščejo stanovalce, ki si želijo družbe. Ne opravljajo nalog negovalnega osebja.

Ko mladi spoznajo starost skozi življenje

Selitev v dom za starejše lahko močno spremeni človekovo življenje. Za seboj pusti znane prostore, sosede in navade, ki so ga spremljali desetletja. Nekateri se preselijo po lastni odločitvi, drugi zaradi bolezni ali zato, ker doma ne morejo več živeti varno. Osamljenost ni nujno povezana s številom ljudi, ki nas obdajajo. Človek je lahko vsak dan v družbi, pa kljub temu pogreša nekoga, ki ga razume ali si želi njegove bližine.

Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da sta osamljenost in socialna izolacija pomembna dejavnika tveganja za duševno zdravje starejših.

Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da sta osamljenost in socialna izolacija pomembna dejavnika tveganja za duševno zdravje starejših. Izguba bližnjih, slabša gibljivost in zmanjševanje socialnih stikov lahko takšno stisko še poglobijo. Študent Peter Kolb, ki se je v Humanitas preselil leta 2020, je za nizozemski KRO-NCRV pripovedoval o skupnem pitju kave, gledanju nogometnih tekem in igranju binga. Z nekaterimi starejšimi se lahko, kot je povedal, smeji prav tako sproščeno kot s prijatelji svojih let.

Presenetilo ga je, kako veliko lahko pomenijo majhne stvari. Včasih zadostujeta čas in iskreno zanimanje za sogovornika.

Svojo izkušnjo je opisala tudi študentka Dakota Donath. V domu je spoznala ljudi z različnimi življenjskimi zgodbami. Posebej se je zbližala z enim izmed starejših stanovalcev, ki je prihajal iz Rotterdama. Starejši so jo po njenih besedah naučili nekoliko upočasniti življenjski tempo. Ob njih je začela drugače gledati tudi na minljivost. Nekateri stanovalci, s katerimi se je povezala, so namreč umrli.

Starejši so jo naučili nekoliko upočasniti življenjski tempo.

Leta 2023 je študent Jayden Rutten za portal ZorgSaamWonen opisal prijateljstvo s starejšim stanovalcem, ki je bil sprva precej zadržan. Postopoma sta se zbližala, moški pa se je začel pogosteje vključevati v življenje doma. Ko je stanovalec neozdravljivo zbolel, je negovalnemu osebju izrazil željo, da bi Jayden spregovoril na njegovem pogrebu. Študenta je prošnja ganila. Hkrati se je težko soočal z mislijo na bližajoče se slovo.

Takšno sobivanje mladim prinaša izkušnje, ki jih med študijem ali druženjem z vrstniki morda ne bi pridobili. Spoznavajo starost, bolezen, življenjske izgube in veselje ljudi, ki so odrasli v povsem drugačnih časih.

Tudi skupno življenje ima svoje meje

Medgeneracijsko sobivanje ni vedno preprosto. Ljudje imajo različne navade, potrebe in predstave o zasebnosti. Wilco Jansen, ki je v Humanitasu spremljal študente, je leta 2023 povedal, da si vsi starejši ne želijo enake količine druženja. Spomnil se je tudi pritožbe zaradi hrupa, ko so študenti na balkonu pili pivo. Po opozorilu so se stanovalki opravičili. Ta jih je nato celo povabila na pivo, saj ga je doma imela tudi sama. Nesoglasje so rešili in se prijetno družili.

Leta 2019 so raziskovalci Marlous Elisabeth Arentshorst, Roy Reinier Kloet in Alexander Peine v reviji Journal of Housing for the Elderly objavili študijo o Humanitasu. Preučevali so razvoj in delovanje takšne oblike sobivanja ter kot pomembni značilnosti programa izpostavili medsebojno učenje in vzajemnost.

Študije zato ni mogoče predstavljati kot dokaz, da program zmanjšuje osamljenost. Njegov namen je širši, druženje pa ne nadomešča dela strokovnega negovalnega osebja. Humanitas je aprila 2025 predstavil tudi načrt Woonstudent 2.0, po katerem bi študenti bivali pri starejših, ki živijo sami. Ustanova bi pomagala poiskati ljudi z ustreznimi pričakovanji in potrebami. O širšem izvajanju tega načrta za zdaj ni dovolj potrjenih podatkov.

Slovenija se stara, mladi pa iščejo svoj prostor

Na začetku leta 2026 je v Sloveniji živelo 481.057 prebivalcev, starih najmanj 65 let. Predstavljali so 22,5 odstotka vseh prebivalcev. To je približno dvakrat tolikšen delež kot leta 1991, je 29. septembra objavil Statistični urad Republike Slovenije. Daljša življenjska doba je pomemben dosežek, vendar prinaša tudi vprašanja o dostojanstveni starosti in vključevanju starejših v družbo.

Mladi se medtem srečujejo z drugačnimi skrbmi. Iskanje cenovno dostopnega stanovanja marsikomu otežuje osamosvojitev. Za študijsko leto 2026/2027 je bilo v Sloveniji razpisanih 12.883 mest za subvencionirano bivanje, poleg tega pa še 32 mest za študente s priznano mednarodno ali začasno zaščito.

O alternativnih oblikah bivanja se razpravlja tudi pri nas. Ministrstvo za solidarno prihodnost je med posveti za pripravo novega nacionalnega stanovanjskega programa obravnavalo potrebe mladih, starejših in drugih ranljivih skupin. Med predlogi je bila tudi podpora medgeneracijskemu sobivanju.

Udeleženci posvetov so opozorili na pomanjkanje primernih prostorov, težave pri zagotavljanju zasebnosti in možnost konfliktov med generacijami. Poudarili so pomen jasnih pravil in sodelovanja bodočih stanovalcev pri načrtovanju. Nizozemskega modela zato ni mogoče preprosto prenesti v vsak slovenski dom. Potrebovali bi primerne prostore, skrbno izbrane mlade in dogovore, ki bi upoštevali potrebe vseh stanovalcev. Predvsem pa si morajo takšnega druženja želeti tudi starejši.

Družinski člani danes zaradi študija, zaposlitve ali drugih življenjskih okoliščin pogosto prebivajo v različnih krajih. Stiki med generacijami zato niso vedno del vsakdana. Slovenski domovi bi lahko takšne odnose razvijali v sodelovanju s šolami, lokalnimi društvi in prostovoljci, tam, kjer razmere to dopuščajo, pa tudi s študentskim sobivanjem. Pri tem bi morale biti v ospredju želje stanovalcev. Kaže pa, da se lahko iz povsem praktičnega dogovora razvije nekaj, česar ob začetku nihče ne more zagotoviti: prijateljstvo.