Financiranje terorističnih organizacij v Evropi, migracije in odziv institucij

Evropske države se ukvarjajo s tem, kako vrniti na sto tisoče beguncev nazaj v matične države. Gre predvsem za begunce iz Sirije in Iraka, ki so prispeli v Evropo med begunskim valom za časa sirske državljanske vojne in okupacije Islamske države v Iraku. Nemčija je v dogovorih s Sirijo za vrnitev beguncev, vendar Sirija zavrača begunce, ker pravi, da niso dokumentirani. Gre za taktiko Sirije, ki si ne želi beguncev iz dveh razlogov – po eni strani želi obdržati vpliv v Nemčiji, po drugi pa bi povečanje prebivalstva v Siriji predstavljalo finančno breme. Toda največjo težavo danes predstavlja dejstvo, da velik del beguncev ni bil ustrezno preverjen, zato se za veliko ljudi ne ve, od kod dejansko prihajajo in kakšni so njihovi nameni. Gre za varnostno tveganje, za katero je kriva Evropska unija in predvsem nekdanja kanclerka Angela Merkel.

Od mehanizma Evropske sosedske politike (ENP) do EU Pakta

EU je sprejela mehanizem ENP leta 2004 kot okvir za preprečevanje množičnih migracij, predvsem če so te ekonomske narave in brez ustreznih dokumentov. Ta mehanizem je predvideval delo s sosedskimi državami, predvsem na jugu, torej v Severni Afriki, Levantu in Turčiji, kjer naj bi kombinacija denarnih pomoči in usposabljanja obmejnih kontrol zmanjšala število predvsem nepredvidljivih migracij. Na kratko, ENP naj bi zmanjšal migracije in vzpostavil okvir nadzora nad njimi.

V omenjenem mehanizmu je nastalo več težav, ki so bile razlog za neuspešno delovanje ENP. Usposabljanje obmejnih organov v sosedskih državah je zagotovilo, da so ti postali nekakšne paramilice, ki so preko svojih begunskih centrov izsiljevali za denar, migrante uporabljali kot delovno silo, nekatere pa celo prodali kot sužnje. Takšni primeri so bili na primer v Libiji. Severno-afriške države so prejele milijarde EUR in ugotovile, da lahko EU tudi izsiljujejo. EU je tako prišla v situacijo, kjer so države s prepuščanjem migrantov v Evropo zahtevale vedno več denarja za nadzor.

Leta 2021 je Španija javno obtožila Maroko, da maroški obmejni organi načrtno spuščajo migrante v Cevto. Turčija je namenoma pošiljala migrante v EU zato, da bi si zagotovila nekaj dodatnih milijard, kar je nazadnje dobila s 6 milijardami EUR pomoči. Sosednje države so torej ugotovile, da lahko vedno popustijo pri nadzoru meja in izsiljujejo še za več denarja. Po drugi strani so ravno te milijarde zagotavljale večji pritok migrantov za več akterjev – paramilice, ki migrante tihotapijo, posrednike, podkupljive politike, korumpirane policiste, itd. Te milijarde so zagotovile, da je tihotapljenje migrantov postal posel.

Ali je EU pakt rešitev

Denar ni bil edini motiv za velikanski val migracij. Svojo krivdo nosijo politiki, kot na primer Merkel, ki je javno vabila praktično celoten tretji svet v Nemčijo. Če upoštevamo, da so sirski begunci v večini prispeli kot pregnanci zaradi vojne, pa je velik del ostalih prišel zaradi vabila politike. Podprti z evropskim denarjem in nekaj tisoč evri, ki jih je moral plačati migrant tihotapcem, lahko govorimo o milijardah vzpodbud. EU politika je nekako ugotovila, da so brcnili v temo in da je čas za nov migrantski mehanizem, saj so države članice sklepale samostojne sporazume z raznimi državami v Afriki za izvoz migrantov.

EU Pakt je ubral drugo pot – prijateljske sosedske države, ki bi vzele migrante kot delovno silo, so upravičene do evropskega denarja za izgradnjo industrij, ki bi potem te migrante lahko zaposlile. Preostanek migrantov bi si evropske članice po kvotah porazdelile, medtem ko bi okrepili Frontex z več zaposlenimi in boljšimi sredstvi za bolj učinkovito varovanje meja. Kot ukrep pa bi EU zmanjšala število prošenj za azil s strožjimi pogoji in začela vračati vojne begunce v matične države, kjer ni več vojne, kot sta na primer Sirija in Irak.

V osnovi je pakt relativno elegantna rešitev za evropske migrantske tegobe. v skladu z njim se EU migranti vrnejo v matične države ali zaposlijo recimo v tovarni v Maroku. Velik del evropske industrije, ki ne prenese evropskih stroškov dela in energije, je že v Maroku, z dodatnimi sredstvi pa bi lahko zgradili še več. EU tako dobi poceni izdelke iz Severne Afrike in se istočasno znebi neželene migracije. Po drugi strani pa te države dobijo evropski denar, zaposlitve in velik evropski trg za svoje izdelke, evropska podjetja dobijo cenejše komponente ali izdelke od kitajskih ter prodajo opremo varnostnim organom v Severni Afriki in Frontexu. Airbusu se prodaja varnostnih komponent in izdelkov veča za okoli 8% na leto. Istočasno EU okrepi varovanje svojih meja s Frontexom, če bi si kakšen migrant morda premislil, in ga vrne v države, iz katere je prišel.

Težave EU pakta

EU pakt ima več kritik in težav pri implementaciji mehanizma. Najprej so nanj letele kritike nevladnih organizacij zaradi ravnanja z migranti, ki bi se znašli v prijateljskih sosedskih državah. Gre za sicer upravičene kritike slabega ravnanja, v nekaterih primerih celo brutalnega, predvsem v državah Severne Afrike. Velja opozoriti, da so se v tem času okrepila proti-migrantska gibanja v omenjenih državah, ki opominjajo na kulturne razlike s prebivalci podsaharske Afrike, tunizijski predsednik Kais pa je mednarodne sile celo obtožil zarote zamenjave prebivalstva v Tuniziji, kjer se rasizem očitno povečuje, kot po drugih severno-afriških državah. Napadi na temnopolte so tam zelo pogosti.

Druga kritika prihaja iz članic EU, ki za časa begunskega in migrantskega vala niso želele na stežaj odpirati vrat. Najbolj glasna je tu vzhodna Evropa, ki nasprotuje kvotam in je raje kaznovana, kot da bi sprejela migracije. Vzhodna Evropa se namreč sooča že z migracijami, ki so del ruskega podtalnega boja proti EU in prihajajo preko Beloruskih meja. Boj poljskih obmejnih organov na mejah je praktično na dnevni ravni, zato Poljska vidi vztrajanje 'starih' članic na migrantskih kvotah kot nepravično, kajti Poljska ni vabila polovico tretjega sveta v Evropo. Dogaja se na primer, da nemška policija celo odpelje migrante iz Nemčije v poljska obmejna mesta, kar je milo rečeno nedopustno.

Frontex je še eno področje, ki ne deluje, saj še vedno ni jasno, kako bodo članice delovale, s kolikšnim številom policistov, kdo vse bo imel katero opremo in kje natančno bodo ujeti migranti pristali. Gre za težavo večnega nestrinjanja med članicami, ki prelagajo odgovornosti ena na drugo. Severne države na primer ne zanimajo podsaharski valovi ilegalnih migrantov v tolikšni meri kot Italijo in Grčijo, kjer večina omenjenih migracij ostane. Potem pridemo še do vprašanja, kje bodo ti ilegalni migranti nastanjeni; morda na kakšnem grškem otoku, Lampedusi ali Cevti. Toda zelo je verjetno, da to ne bo na Bornholmu na Danskem ali Gotlandu na Švedskem.

Še bolj žgoče vprašanje je politika, predvsem leva, ki še vedno na široko vabi migrante iz tretjega sveta. Dokler bo to vabilo ostalo, bodo ti tvegali in plačali prehod v Evropo. Gre za ogromne vsote denarja, ki jih tihotapci zaslužijo, zato se je treba zavedati, da vabila z odprtimi mejami podaljšujejo ne le trpljenje migrantov, ampak tudi varnostno situacijo v Evropi.

Nevladne organizacije, ki s plovili čakajo na severno-afriških obalah migrante, ta problem le še pospešujejo. Dokler EU ne bo jasno zavzela stališča do striktne obravnave ilegalne migracije in tega sporočila prenesla svetu ter odločno varovala svoje meje, se ta problem ne bo rešil. To sicer ne pomeni, da v primeru vojne in resničnih groženj ne bi mogli pomagati pobeglim državljanom drugih držav, kar je človeško in dostojno. Toda to se lahko rešuje kontrolirano.

Speče celice v Evropi

Evropske varnostne agencije se v tem trenutku ne ukvarjajo le s finančnimi tokovi med islamističnimi organizacijami, ampak tudi z definicijo, katera organizacija in kateri predstavniki so del mreže, ki predstavljajo varnostno tveganje.

Največja težava masovnih migracij in odprtih meja je neobstoječa kontrola prišlekov, ki so del spečih islamističnih in terorističnih celic v Evropi. Med migrantskim valom je prišlo nekaj milijonov ljudi, med njimi pa člani Al Kajde, Islamske države, Islamskega džihada itd., kajti preverjanja praktično ni bilo. To je bila ena najlepših priložnosti za podtalne premike članov terorističnih organizacij. Že število ljudi brez dokumentov je zaskrbljujoče, takšne speče celice pa so bile del terorističnih napadov v Parizu, Madridu in Londonu.

 Največja težava masovnih migracij in odprtih meja je neobstoječa kontrola prišlekov, ki so del spečih islamističnih in terorističnih celic v Evropi.

Največjo težavo v Evropi predstavljajo politične, intelektualne in akademske oblasti, ki hote ali nehote podpirajo razvoj islamističnih organizacij. Univerze, politične stranke in nevladniki, ki podpirajo islamski verski ekstremizem, omogočajo razvoj takšnih organizacij. V nejeveri lahko razmišljamo, zakaj ti akterji ne podprejo zmernih muslimanov, ki velikokrat opozarjajo na ekscese islamističnih organizacij. Nekdanji muslimani ali tisti, ki so pod grožnjo verskih pritiskov v nasprotju z evropskimi ustavami, pa velikokrat ne najdejo zatočišča pred tistimi islamisti, ki preganjajo muslimane zaradi kršenja verskih pravil.

Muslimanska bratovščina v Evropi

Mednarodna Muslimanska bratovščina je na konferenci v Dohi leta 2007 z zadovoljstvom sprejela doktrino, da bo Evropa padla s pomuslimanjenjem. Tema je bila o tem, kako bo Evropa padla brez meča ali boja, osvojili jo bodo s spreobrnjenjem (dawah) in ideologijo. To je sporočil Jusuf al-Kardawi na katarski televiziji, celoten program spreobrnjenja pa je bil poslan lokalnim izpostavam po Evropi. Ne smemo sicer pozabiti, da je eden njenih uradnih sloganov 'Alah je naš cilj, prerok Mohamed naš vodja, Koran je naša ustava, džihad je edina pot, smrt za Alaha pa je naše največje upanje'.

Med prvimi državami je o nevarnostih Muslimanske bratovščine Evropo opozarjal Egipt, danes pa še Združeni arabski emirati, ki so celo ukinili financiranje določenih programov na evropskih univerzah zaradi islamističnega ekstremizma. EU je slepa na katarsko propagando, ki vzpodbuja ravno takšne organizacije, predvsem preko Al Džazire, evropska visoka politika in funkcionarji pa nimajo nikakršnih zavor na srečanjih s katarskimi kolegi, ki vedno odidejo brez opozorila. Enako velja za Turčijo, ki ima med organizacijami v sklopu bratovščine velikanski vpliv, EU pa redko reagira.

Na srečo je Združeno kraljestvo prepovedalo Palestine Action, toda sodišče je potem v trenutku lastne norosti kmalu to odločitev razveljavilo. Kot kaže, pa bo nemška prepoved Muslim Interaktiva obveljala. Dejansko pa je edina država, kjer je Muslimanska bratovščina prepovedana, Avstrija. V EU je vsaj dvajset organizacij povezanih z Muslimansko bratovščino.

Dejansko je edina država, kjer je Muslimanska bratovščina prepovedana, Avstrija.

Financiranje islamističnih organizacij v Evropi

Danes financiranje islamističnih organizacij poteka podobno kot konec osemdesetih in v devetdesetih letih 20. stoletja. Mreža organizacij, največkrat humanitarnih, kulturnih in izobraževalnih, je vezana na določeno mošejo, ki je center lokalne islamistične aktivnosti. Mreža stotin podjetij skrbi, da je izvor denarja nemogoč, danes pa se financira še s kriptovalutami in s hawalo. Eden najbolj zanesljivih modelov je hawala, saj temelji na strogem zaupanju, ki seže vse do družinskega klana in poteka popolni anonimnosti. Več o financiranju si lahko bralci preberejo v seriji 'Rojstvo terorizma za 21. stoletje', ki ga lahko v več delih spremljate v mediju Domovina.

Hamas na primer, ki je prepovedan v več državah, ima svoje organizacije po več državah. Nekatere delujejo kot humanitarne organizacije, kot na primer Euro-Med Human Rights Monitor, ki jo nadzoruje Hamas in ostale islamistične organizacije. Težko je sicer verjeti, da celo novinarske organizacije in uradne agencije upoštevajo poročila Euro-Med, ki je dejansko fronta Hamasove operative v Evropi. Francoske obveščevalne agencije so ugotovile, da Hamas in sorodne organizacije uporabljajo kriptohawalo s pomočjo pravnega sistema. To je podobno kot sodna odločitev v Britaniji, ki je razveljavila prepoved organizacije Palestine Action.

Izkoriščanje evropskih ustav in pravnih sistemov je tisto, kar varuje islamistične organizacije. V Franciji je odvetnik Hamasa in sorodnih organizacij Haled al-Šuli koordinator za preprečevanje zamrznitve sredstev in uveljavitev nadzora, ki ga uvede vlada. S pravnimi sredstvi ustvari pravno blokado, ki se seli od ene instance do druge ter ustvari, kot so Francozi imenovali, proceduralno paralizo. Tipično se omenjene organizacije skrivajo za zmernostjo, v resnici pa gre za radikalne muslimane, oziroma islamiste, ki si dejansko prizadevajo za prevlado v Evropi.

Podobno je bilo v devetdesetih letih 20. stoletja, ko sta Ajman Zawahiri in Osama bin Laden ustvarila hobotnico islamističnih organizacij pod krinko zmernosti, nazadnje pa je to pripeljalo do velikih terorističnih napadov v Evropi (Rojstvo terorizma za 21. stoletje). Toda takrat je bila za člane islamističnih organizacij selitev v Evropo veliko težja kot v zadnjih desetih letih.

Izkoriščanje evropskih ustav in pravnih sistemov je tisto, kar varuje islamistične organizacije.

Primer Francije

Islamistične organizacije so izjemno uspešne v ideološkem narativu med muslimansko populacijo v Evropi. V Franciji se 46% muslimanov nagiba k islamizmu, striktni interpretaciji šeriatskega prava, ideji o islamski prevladi v Evropi in razgradnji sekularne države. Med mladimi do 25 let pa kar 59% muslimanov podpira šeriatsko pravo pred civilnim, kakor najdemo v francoskih vladnih statistikah. Zadevo poslabšuje 280 islamskih institucij in politična podpora v levici, čemur neuradno pravijo rdeče-zelena koalicija. Leva stranka La France Insoumise na primer direktno podpira islamistične ideje in jih vklopi v lasten program, kar da islamistom še uradno politično platformo.

Najpomembnejša ideja islamizacije so trdna geografska okrožja, kjer muslimani predstavljajo skoraj večino ali pa celo večino prebivalstva. V takšna okrožja policija ne zaide, mošeje in razne organizacije pa delujejo neovirano. Tukaj se ustvarja najbolj trdno jedro islamizma, ki se širi navzven in celo privablja medse 'staro' populacijo. Prihaja tudi do primerov, ko sekularna oblast ne deluje več, spori pa se rešujejo na neuradnih šeriatskih sodiščih. To je sicer problem v celotni Evropi. Največja težavo to predstavlja za ženske, ki ne uživajo enakih pravic kot zahodnjakinje in tisti muslimani, ki dvomijo o veri ter so posledično izpostavljeni tudi smrtni nevarnosti.

Najpomembnejša ideja islamizacije so trdna geografska okrožja, kjer muslimani predstavljajo prebivalstvo blizu večine, ali pa celo večino.

Varnostni izzivi v prihodnosti

Obveščevalne agencije ugotavljajo, da je v tem trenutku težko vedeti, koliko spečih celic je v Evropi in kateri ilegalni migranti, ki so izkoristili begunski val, so del teroristične mreže. Poleg tega je velik del omenjenih članov v varnem zavetju islamskih geografskih okrožij, kamor se obveščevalne agencije težko prebijejo brez lokalnega 'pomočnika'. Modeli financiranja so tako sofisticirani, da veliko denarja pride v Evropo neopaženo, zliva pa se v 'legalne' entitete; od organizacij, šol, vse do podjetij, ki se skrivajo za krinko zmernosti. Toda glavni nadzor leži na meji in morju, kar pomeni, da brez učinkovitega Frontexa Evropa ne bo zmogla omejiti varnostnih tveganj. Enako bo morala predvsem prenehati neselektivno odpirati meje ter začeti izbirati migracijo. Ni namreč razumno, da bo EU agencija za azil raje sprejela nekdanje borce ISIS, medtem ko zatiranim kristjanom v Siriji ne bi dala vizumov.