V njihovem imenu

Vir: Profimedia

Odziv na sramotno pismo podpore ljubljanskega župana Zorana Jankovića njegovemu prijatelju, predsedniku Srbije Aleksandru Vučiću, je razgalil tudi v nebo vpijočo dvoličnost ljubljanske leve ideološke scene.  

Ob protestnem študentskem gibanju v Srbiji, povod (ne vzrok) katerega je tragično zrušenje betonskega nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu, se zdi, kot da se lahko oblast zamaje tudi predsedniku države Aleksandru Vučiću. Na površje je prišlo še pomenljivo skrb vzbujajoče znamenje za slovensko družbo. Ljubljanski župan Zoran Janković je očitno že tako globoko v (načrtovanih) poslih z Vučićem, da mu preprosto ni mogel odreči podpore. Lahko si je mislil, da tudi pri marsikom na slovenskem levem polu njegov brezsramni slavospev balkanskemu avtoritarnežu ne bo naletel na prijazen sprejem, najbrž pa ga je tako odločen odziv leve ljubljanske scene, katere miljenec je vedno bil, vseeno presenetil. 

Kot so jih označili v nekaterih medijih, je »sto uglednih Ljubljančanov« v peticiji z naslovom »Ne v našem imenu!« obsodilo županovo podporo Vučiću. Namesto tega so podporo namenili srbskim študentom. Moteča pa je njihova dvoličnost. Župan MOL-a se približuje 20-obletnici prevzema oblasti v Ljubljani. V teh letih je nanizal številne korupcijske škandale, ki se kljub množici dokazov niso nikoli prelili v obsodilne sodbe. Nasprotno, praktično vsem v tej državi je jasno, da ima gospod popolno imuniteto na slovenskih sodiščih. Tudi v zadevi »farmacevtka«, kjer je šlo glede na dokumentacijo za spolno izsiljevanje, je tožilka poskrbela, da prisluhi niso bili upoštevani kot dokaz, pač pa uničeni. Lahko naštevamo dalje, od nesprejemljive gradnje kanalizacijskega kanala čez največji vodonosnik pitne vode v regiji, odpise večdesetmilijonskih dolgov njegovi družini, namere za gradnjo sežigalnice odpadkov v Ljubljani … Zoper vse to skoraj ni bilo glasov protesta z levega pola. 

Vsaj zame pa je vse navedeno manj zavržno, kot je županovo barbarstvo zoper dostojanstvo 3.450 po vojni pomorjenih domobranskih ujetnikov. Njih posmrtni ostanki so bili iz brezna pod Macesnovo gorico izkopani, a že leta ležijo nekje v prostorih komunale v Kočevju, ker Janković ne dovoli pokopa v skupinski grobnici v glavnem mestu. Z argumentom, da »v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov, ker je mesto heroj«. Množični povojni poboji ujetnikov so najhujši zločin nad Slovenci v zgodovini. Česa tako hudega niso storili ne nemški ne italijanski ne katerikoli drugi okupatorji kadarkoli. Glavno mesto je edini primeren kraj za njihov pokop, gre za stvar državnega pomena. Da lahko nekdo temu nasprotuje, je nedoumljivo, civiliziran človek obnemi. Pa vendar do zdaj teh »sto uglednih Ljubljančanov«, pa še nekaj sto bi jih lahko dali zraven, ni to barbarstvo sredi Evrope nikoli tako zmotilo, da bi Jankoviću napisali peticijo s sporočilom »Ne v našem imenu!«. Pri tem gre v veliki meri za doktorje znanosti na čelu z doktorico antičnih študij Svetlano Slapšak, tokrat prvopodpisano pod peticijo. Gospa dobro razume, da Vučić uničuje Srbijo, njeno domovino rojstva, in se je odzvala. Mar ne bi bilo etično in še veliko bolj nujno zoperstaviti se primitivizmu najhujše vrste, ki ga z opisanim nasprotovanjem pokopu več tisoč žrtev zganja varovanec leve politične opcije in njenih podpornikov? Kot strokovnjakinja gotovo odlično pozna sporočilo starogrške Sofoklesove tragedije Antigona, da je pokop sočloveka etična dolžnost, nuja. Na tem stoji ali pade civilizacija. To smo menda predelali v zadnjih tisočletjih. Kot kaže, »ugledni Ljubljančani« še ne ... 

Veliko prijateljstvo med Jankovićem in Vučićem, za katerim so še večji denarji in posli, ima tudi neprecenljivo simbolično vrednost o zlaganosti vsega, kar Janković oznanja. Ljubljanski župan, na juriš promotor komunističnih rdečih zvezd v »mestu heroj«, se brati z Vučićem, ki je bil 14 let generalni sekretar Srbske radikalne stranke četniškega vojnega zločinca Vojislava Šešlja.  

Pokop sočloveka je etična dolžnost, nuja. Na tem stoji ali pade civilizacija. To smo menda predelali. Kot kaže, »ugledni Ljubljančani« še ne ...

(D187, 3)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike