Veliki glasbenik iz Minnesote Francis A. Missia

Francis A. Missia je bil duhovnik in eden najbolj znanih dirigentov liturgičnih zborov v Združenih državah v prvi polovici 20. stoletja. Rodil se je leta 1884 v vasi Mota pri Ljutomeru, še v času Avstro-Ogrske, in sicer kot Franc. Že od malih nog je kazal izjemen glasbeni talent. Njegov stric, škof Jakob Missia, kasneje kardinal, mu je odprl vrata do avstrijske glasbene in verske izobrazbe. Francis A. Missia je vzdrževal tesne vezi s cerkvenimi krogi, kar je v kontinuiteti po stricu sicer običajno kmečko družino Missia (pravzaprav Miselj) povzdignilo do velike prepoznavnosti.

Francis je študiral na jezuitskem kolegiju v Kalksburgu pri Dunaju, kjer je prejel celovito teološko in konservatorijsko izobrazbo. Posebej sta ga zanimala gregorijanski koral in cerkvena tradicija. Na priporočilo strica in na povabilo Johna Irelanda, nadškofa v nadškofiji Saint Paul, je leta 1903 še kot bogoslovec odšel v Minnesoto in se vpisal v semenišče Saint Paul. Čeprav ob prihodu ni znal niti besede angleško, je hitro postal osrednja osebnost v glasbenem življenju semenišča. Kot diakon je prevzel vodenje semeniškega zbora, dve leti pozneje, 1908, pa je bil posvečen v duhovnika.

Pol stoletja v semenišču

Naslednjih 48 let je Missia poučeval in vodil zbor semenišča Saint Paul. Poleg poučevanja je bil odgovoren za liturgično prakso in vzpostavitev glasbenih norm v skladu s tradicijo gregorijanskega korala. Pod njegovim vodstvom je semeniški zbor nastopal na pomembnih škofijskih slovesnostih, vključno s posvečenjem šestih škofov 19. maja 1910. Njegovo poučevanje je vključevalo strogo tehnično pripravo, poudarek na intonaciji in izražanju ter upoštevanje obrednih zahtev maše. Do 30. let prejšnjega stoletja se je uveljavil že do te mere, da ga je takratni nadškof John Gregory Murray imenoval za vodjo novoustanovljene škofijske komisije za sakralno glasbo.

Missievo delo ni bilo omejeno le na njegove akademske interese; bil je tudi odličen v povezovanju. Ustanovil je Saint Paul Catholic Choral Society (Katoliško zborovsko društvo Saint Paul) in Guild of Catholic Choirmasters and Organists (Zveza katoliških zborovodij in organistov) ter se ukvarjal z razvojem katoliških mladinskih programov in usposabljanjem učiteljev. Njegova podpora poučevanja petja v šolah in želja po dvigu ravni zborov sta bili stalnica njegovega dela, kar dokazujejo poročila o škofijskih projektih in mladinskih centrih.

Ena najpomembnejših nalog za Missio je bila priprava zborov za deveti nacionalni evharistični kongres v Saint Paulu leta 1941, ki se ga je udeležilo skoraj pol milijona vernikov.

Nacionalni evharistični kongres

Ena najpomembnejših nalog za Missio je bila priprava zborov za deveti nacionalni evharistični kongres v Saint Paulu leta 1941, ki se ga je udeležilo skoraj pol milijona vernikov. Za to priložnost je pripravil celoten liturgični repertoar ter pesmarico, ki jo je junija 1940 poslal vsem katoliškim šolam, da so učitelji lahko pripravili otroke na bogoslužje. Rezultat je bil izjemen zborovski nastop, ki mu je dirigiral Missia sam: otroški zbor je sestavljalo več tisoč katoliških šolarjev (nekateri viri navajajo 14.000 otrok, drugi celo 20.000), odrasli zbor pa je vključeval več kot 1.000 pevcev iz Twin Cities (skupno ime za Minneapolis in Saint Paul). Ti dogodki so privabili veliko občinstva in pokazali moč cerkvenih zborov in organizacije. To je bil zadnji evharistični kongres na ravni države do lanskega leta (julija 2024), ko je v Indianapolisu potekal naslednji, deseti.

Kmalu po tem kongresu, ki je bil verjetno vrhunec njegove glasbene kariere in duhovniške službe, so začeli pod komunizmom trpeti njegovi najbližji sorodniki iz Slovenije. Pobožna rodbina s kardinalom in mednarodno prepoznavnim duhovnikom pri totalitarnih oblasteh ni bila deležna spoštovanja ali pravice. Sam jim je na daljavo pomagal, kolikor je lahko, česar so se spominjali Američani po njegovi smrti.

Kmalu po kongresu, ki je bil verjetno vrhunec njegove glasbene kariere in duhovniške službe, so začeli pod komunizmom trpeti njegovi najbližji sorodniki iz Slovenije.

Učitelj glasbe

Pod vodstvom Missie so nastali tudi posnetki semeniškega zbora, kar je bila takrat zelo moderna in napredna poteza, saj zvočno snemanje glasbe, kot ga poznamo danes, še zdaleč ni bilo tako razširjeno in samoumevno kot danes. Njihovo delo je dokumentirano v lokalnih publikacijah in znanstvenih arhivih. Poleg posnetkov je pripravil tudi glasbene zbirke in aranžmaje, ki so olajšali uporabo kompleksnejših liturgičnih skladb v župnijah. Njegova priredba »Tu Es Sacerdos in Aeternum« je njegovo najbolj znano delo in se še vedno uporablja pri mašah in posvečenjih v škofijah Saint Paul in Minneapolis.

Missia je veliko pozornosti namenil usposabljanju učiteljev glasbe in organistov; leto pred kongresom so bile ustanovljene posebne zborovske šole za učitelje, da bi jih pripravili na delo s tisoči otrok. Njegova metodologija, osredotočena na disciplino, poznavanje gregorijanskega repertoarja in jasno vodenje, je bila uporabljena v številnih škofijskih programih ter v poznejših publikacijah in ocenah praktičnih pristopov k liturgičnemu petju.

Dediščina

Čeprav je imel rad družbo, je pogosto iskal samoto – samoto v svoji koči v Wisconsinu, kjer je rad opazoval in premišljeval o čudesih narave, ki jih je ustvaril Bog. Žal je prav na poti domov iz tega kraja umika tragično izgubil življenje. Francis Missia, sicer star dostojnih 71 let, je umrl v prometni nesreči blizu Hudsona v Wisconsinu 21. maja 1955, ko je njegov avtomobil trčil v zadnji del tovornjaka. Pogreb je bil pomemben verski dogodek. Nadškof John Gregory Murray je vodil mašo, škof Francis Schenk je pridigal, Missia pa je bil pokopan na pokopališču Resurrection v Mendota Heightsu. Njegova smrt je bila v verskih publikacijah opisana kot velika izguba za pastoralno glasbo v regiji.

Missia je veliko pozornosti posvečal gregorijanskemu repertoarju in strogim liturgičnim normam, kar je sovpadalo z oživitvijo verskega petja v prvi polovici dvajsetega stoletja. Njegovo poučevanje je vključevalo študij latinskega repertoarja, poslušanje arhivskih posnetkov ter vadbo natančne dikcije in dinamike, kar je zborom omogočilo, da so ohranili svoj izraz in ustreznost obredu. Arhivi semenišča omenjajo njegovo vlogo pri širjenju teh standardov.

Presenetljivo naključje je, da je prav v letu, ko je Missia prišel v to državo, sveti papež Pij X. izdal svoj motu proprio o cerkveni glasbi. To je nepozaben dokument, ki je ostal vodilo za presojo vrednosti glasbe, ki spremlja cerkveno liturgijo. Sveti Pij X. je gregorijanski koral postavil za vzor vse cerkvene glasbe. Priznal je vrednost klasične polifonije in tudi sodobne glasbe, kolikor je imela odličnost, treznost in resnost, ki sta lastni liturgičnim opravilom.

Missia za seboj ni pustil obsežne zbirke izvirnih skladb, vendar je bila njegova resnična zapuščina institucionalna: bil je mentor generacijam učencev orkestra, uveljavil je sloge in variacijske številke za svoje skladbe ter ustvaril spominke. Cerkveni arhivi in ​​članki v tradicionalnih glasbenih revijah ga opisujejo kot eno osrednjih osebnosti liturgičnega petja na ameriškem Srednjem zahodu. Njegova prizadevanja so prispevala k dvigu standardov in širjenju pedagoških praks.

Missia je posvečal veliko pozornosti gregorijanskemu repertoarju in strogim liturgičnim normam, kar je sovpadalo z oživitvijo verskega petja v prvi polovici dvajsetega stoletja.

Osebne lastnosti in odlike

Njegovi kolegi so ga opisali kot skromnega, vztrajnega in izjemno delavnega človeka: ni si prizadeval za osebno priznanje za obsežen repertoar, temveč si je nenehno prizadeval za vsakodnevno izboljšanje kakovosti liturgične glasbene izvedbe. Njegovo ime se redko pojavlja na seznamih velikih skladateljev, vendar ga glasbeni zgodovinarji navajajo kot vplivno osebnost, saj je s svojo prakso in usposabljanjem spremenil stanje verske pesmi na škofijski in regionalni ravni. Kot so zapisali v njegov in memoriam, bi zanj »brezbrižnost do liturgične glasbe Cerkve človeka naredila pomanjkljivega v duhovništvu – saj se je sveta liturgija rodila iz svetosti in predanega čaščenja Boga. In poskrbel je, da bi vsak študent to vzel za del svojega življenja.«

Čeprav je bil njegov vpliv še posebej očiten v cerkvenih krogih in semeniščih, Francis A. Missia ostaja zgled, kako predano poučevanje, zavezanost kakovosti in organizacijska dinamika oblikujejo kulturno življenje skupnosti še dolgo potem, ko glasovi utihnejo. Njegovo delo živi večno v arhivih in kolektivnem spominu.

(D219: 42-43)