Vlada vam je zaželela blagoslovljen začetek adventa. Tudi vi besno cepetate z nogami?

Vlada je preko svojega Twitter profila vsem prebivalcem Republike Slovenije voščila ob začetku Adventa. Spomnimo, da beseda prihaja iz latinske “adventus”, in pomeni prihod, obisk, bližanje, približevanje. Koga? V naši grško-rimsko-judovsko-krščanski civilizaciji in kulturi gre za prihod težko pričakovanega Kristusa, Maziljenca, Mesije, ki se je rodil okoli 25. decembra pred dva tisoč leti.

https://twitter.com/vladaRS/status/1464939284398587914

Ker je bil prihod težko pričakovan, je bilo torej veselje ob njegovem rojstvu toliko večje in se zato že dvatisoč let ob spominu na ta dogodek ljudje veselimo,  prižigamo luči, osvetljujemo svoja mesta in vasi in proglašamo “veseli december”.

Česa naj bi se sicer veselili? Zimskega solsticija? Zgolj zaradi tega tako veselje? Očitno česa bolj pomembnega! Sicer pa, če je bilo prej, ob najkrajšem dnevu veselje veliko, in je v predzgodovinskih časih pomenilo obnovo in prerojenje, se je s Kristusovim rojstvom prav v tistem, pravem času, to veselje še povečalo, vse obnovilo, prerodilo in dopolnilo z novo duhovno vsebino, ki traja že dve tisočletji.

Torej,  veselimo se v “veselem decembru”, Adventu, ob spominu na Kristusovo prihajanje.  Ker je Republika Slovenija civilizacijsko in kulturno krščanska in katoliška dežela (kljub Trubarju, ki ni nikoli mislil da bo reformacijski razkol šel tako daleč), je tako voščilo popolnoma razumljivo in na mestu. Mimogrede, prejšnji predsednik vlade, ki je bral berila pri mašah, se bo gotovo s takim voščilom popolnoma strinjal.

Kljub temu so se pa ob tem vladnem voščilu spet našli nekateri, ki se ob najmanjši omembi  besede s katoliško vsebino (Bog, Božič, Advent, ali katero koli drugo), spomnijo na našo Ustavo, ki v 7. Členu pravi: “Država in verske skupnosti so ločene”. Spomnimo se, da se je še za časa prejšnje vlade tedanji predsednik državnega zbora Matej Tonin ob koncu nekega zasedanja poslovil s pozdravom “Bog vas živi!”. Skočili so neki poslanci. Izrekel je besedo “Bog”! Protestirali so z argumentom ločenosti Cerkve od države.

To nesrečno (ne)razumevanje ločitve cerkve in verskih skupnosti

Oh, ta ločenost! Koliko preglavic povzroča nekaterim, ki ne vedo kaj bi z njo. Ampak, pozor! Da ja ne boste omenjali Josipa Broza, kajti Josip je Jožef, z Jožefom (Svetim) smo pa že v cerkvi in s samo omembo tega imena smo že v ustavnem prekršku. Pa lahko nadaljujemo z Borisom, Edvardom, Alešem, in s celo vrsto vse do današnjega Milana (slovanske različice Sv. Emilijana). Za božjo voljo! Sami svetniki! Saj to ni mogoče! Pa da je potem pod “socializmom” bilo neko uradno dovoljeno Cirilmetodijsko društvo, in še neka Verska komisija, ki jo je dolgo vodil sociolog-religiolog (!!!) Zdenko. Pa naj kdo reče da naš narod in država nimata krščanskih temeljev!

Glede ločitve pa še to. Zahteva se jo samo od Katoliške cerkve. Pri anglikanski je vsakokratni kralj/kraljica od Henrika VIII glava te cerkve. Nobene ločenosti. V islamskih državah, sicer z razlikami med njimi, je očitna močna pomešanost med državo in religijo, da šeriatskega prava niti ne omenjam. Nobene ločenosti. V Izraelu je Tora (po krščansko Stara zaveza) važen del njihove ustave, v njihovem parlamentu (Knesset), pa vedno sedijo predstavniki verskih strank, da čuvajo pravovernost temeljnih političnih odločitev. Pri nas bi to bil višek klerikalizma.  V Rusiji je pa znano, da se predsednik Putin, bivši KGB-jevski polkovnik, redno v prvi klopi udeležuje slovesnih obredov pri glavnih pravoslavnih praznikih. Ne vtikam se v njihov miselni red in ga spoštujem, a bodimo dosledni ko govorimo o ločitvi.

Ker imata država in Cerkev kot cilj skrbeti za istega človeka, se morata dogovoriti kako bosta skupno a ne pomešano sodelovali vsaka na svojem področju, da zagotovita njegovo materialno in duhovno blaginjo.

Kadar nepravilno ločuje kar je po naravi enovito, država zanika samo sebe. Človek je bitje ki ima po svoji naravi dve dimenziji: tuzemsko in duhovno. O tuzemski vsaj na prvi pogled ni prevelikih debat, čeprav je vsa zgodovina človeštva en sam krvavi boj za zemske dobrine in zato čigave naj bodo oz. kako naj bodo razdeljene. O duhovni naravi v starem veku tudi ni bilo debat, saj je bil staroveški človek v bistvu religiozno bitje. Povsod bogovi, v katere je globoko verjel, in s katerimi je bilo treba biti v dobrih odnosih. V dnu človeka je le bila duša.

Šele po srednjem veku se je počasi začelo razločevanje med vero in razumom.  Sedaj smo že tri stoletja v dobi boginje razuma in negaciji duše. Pa vendar s kakšno lahkoto govorimo o “psihologiji” in o drugih znanostih, ki se začenjajo s “psiho”. Prihaja iz stare grščine, kjer “psihé” pomeni duša. Kadar ne priznamo človekove duhovne dimenzije, smo in živimo v nekem globokem protislovju in skregani sami s seboj. Kadar svojega človeka umetno deli na dve polovici, pa država sama sebi dela medvedjo uslugo.

Ker imata država in Cerkev kot cilj skrbeti za istega človeka, se morata dogovoriti kako bosta skupno a ne pomešano sodelovali vsaka na svojem področju, da zagotovita njegovo materialno in duhovno blaginjo.

V slovenski Ustavi je še ena zanimivost. V 7. Členu je tudi rečeno: “Verske skupnosti so enakopravne”;…”. V vsakdanjem obravnavanju le teh v Sloveniji pa je očitno, da je vse slábo  pripisano le Katoliški cerkvi, kot da bi le ona bila edina.  To je iz nasprotja svojevrstno priznavanje važnosti in edinstvenosti Katoliške cerkve.

Predsednik vlade, ki v težkih razmerah skrbi za blaginjo verujočih kristjanov in neverujočih v naši državi, ob začetku Adventa pošilja vsem lepe želje.  Civilizacijske in kulturne manire narekujejo zahvalo. Žal je pa pri nekaterih miselna ožina in intelektualna puščoba tolikšna, da teh želja ne razumejo. V duhu Adventa želim, da bi kdaj vse to doumeli.