[Duhovna misel] Jožef je »pravi dedec«

Duhovna misel za četrto adventno nedeljo: Lk 2,1–7 

Jožef v Matejevem evangeliju izstopa kot pravičen in odgovoren moški, ki želi Marijo zaščititi pred javno sramoto, ko izve za njeno nosečnost. Zaroka je bila v judovski tradiciji pravno in družbeno zavezujoča, zato bi vsaka kršitev imela resne posledice. V sanjah mu angel sporoči, da je Marija noseča po Svetem Duhu. To Jožefa usmeri k odločitvi, da ostane Jezusov zakoniti oče in zagotovi njegovo judovsko poreklo. Jožef poskrbi za varnost, materialne in socialne pogoje družine ter omogoči Jezusovo vključitev v judovsko tradicijo. Njegova vloga poudarja pomen socialnega starševstva in odgovornosti očeta, zaradi česar je »pravi dedec«.

Komentar: Jožef je pravi dedec

Na nedeljo pred božičnim praznikom beremo odlomek iz prvega poglavja Matejevega evangelija. Ta od vseh evangelistov največ pove o dogajanju ob Jezusovem spočetju. Evangelist Luka bolj izpostavi Marijino vlogo, Matej pove nekaj več o Jožefovi vlogi. Jožef je pogosto predstavljen kot statist ali starček, ki ima pri vsem skupaj zgolj postransko vlogo. Njegovo ime dobesedno pomeni »Bog naj doda« ali »Bog naj zbere«. V Stari zavezi je imel pomembno vlogo egiptovski Jožef, ki je na koncu pri sebi zbral brate z očetom in dosegel spravo. Drugi Jožef nastopi tudi ob Jezusovi smrti, ko za njegov pogreb poskrbi Jožef iz Arimateje.

Na začetku Matejevega evangelija se znajde Jožef v zelo napeti situaciji, ki je za judovskega moškega izjemno neugodna – kakor za vsakega zaročenca, ki bi ugotovil, da je njegova zaročenka noseča, a ne z njim. Zaroka je v judovski tradiciji pomenila, da sta dekle in fant po odločitvi očetov določena za moža in ženo. To se je za judovske deklice običajno zgodilo med 12. in 13. letom starosti. Uradna, protokolarna in pravno zavezujoča zaroka je bila resna zadeva, ki se je ni dalo kar tako razvezati. Z zaroko je zaročenka pripadala svojemu prihodnjemu možu, četudi ni živela pri njem in z njim. Poroka se je običajno obhajala eno leto pozneje. Tako kot vedno in povsod so bile poroke velik dogodek, pospremljen z veliko folklore in veselja.

Če je dekle v tem vmesnem obdobju zanosila z drugim moškim, je stopilo v veljavo orientalsko pravilo, ki je bilo do deklet izjemno kruto: po pričevanju 5. Mojzesove knjige (22,20) je bila kamenjana. Isto je veljalo za žensko, ki je bila že poročena. Med zaroko in poroko tako ni bilo bistvene razlike glede spolnih praks in njihovih posledic. Sčasoma se je judovska praksa nekoliko omilila, tako da je zaročenec lahko svojo zaročenko javno osramotil. To je pomenilo, da so vsi vedeli, da ni več nedolžna, s čimer je bila obsojena na položaj »matere samohranilke« v okviru očetove družine. Za odslovitev je bilo treba izreči določeno obliko ločitve, podobno sodobnemu pravnemu aktu. Matej uporabi grško ločitveno terminologijo, ko zapiše, da je bil »njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil«. Jožef ni želel Marije izpostaviti javni sramoti, zato je nameraval vse urediti diskretno in se izogniti hrupu prič ter sorodstva. Preprosto povedano: želel se je izogniti javnosti.

V trenutku njegovega odločanja poseže v zgodbo Bog. V sanjah se mu prikaže angel in mu sporoči, da Marija ni spočela z drugim moškim, ampak po nadnaravnem Božjem delovanju, po Svetem Duhu. Angeli so v Svetem pismu vedno tisti, ki razodevajo Božjo voljo, namero in odločitev. Jožef doživi izkušnjo svetega, skrivnostnega in neskončnega Boga. Ob tem spozna, da se je  zgodilo nekaj presežnega – tisto, kar danes imenujemo čudež. Njegova naloga je, da je po judovskem zakonu legitimni Jezusov oče: da mu da ime in jamči za njegovo judovsko, Davidovo poreklo.

Jožefu tako pripada očetovska vloga pred zakonom. On je tisti, ki poskrbi za Jezusovo vključitev v zgodovino judovskega ljudstva. Pooseblja Jezusovo povezanost s tradicijo, medtem ko Marija svetu podari Božjega Sina. Danes bi rekli, da je bil Jožef odgovoren za pravno, moralno, materialno in celostno Marijino in Jezusovo varstvo. V judovski tradiciji je bil mož odgovoren za zunanje pogoje varnosti družine, matere in otrok. Mati pa je prevzela skrb za notranje družinsko življenje – vloga, ki jo ima še danes, čeprav v drugačnih oblikah.

Mati je v prvih letih otrokovega življenja nenadomestljiva, četudi je še tako emancipirana, saj ima njena odsotnost lahko resne posledice za otrokovo kasnejšo osebnostno rast.

Enako velja tudi za sodobne očete. Ne glede na drugačno delitev dolžnosti v sodobnih družinah, ostaja oče steber varnosti. Če tega ne nudi – ne ženi ne otrokom – in se še naprej obnaša kot neodgovoren mladenič, Don Juan, frik ali le biološki, ne pa tudi socialni oče oziroma kot odsotni oče, bodo otroci vse življenje iskali nadomestnega očeta. Žal ga pogosto najdejo v problematičnih avtokratskih »močnih moških«, ki slepo sledijo izbranemu »führerju«. Za razvoj vsake osebnosti, moške ali ženske, je socialno starševstvo pomembnejše od biološkega. Jožef je »pravi dedec«, čeprav ni Jezusov biološki oče.