Zakaj se poročiti ali ločiti pri 75 letih?

Statistični urad je objavil, da se je v letu 2018 sedem 75-letnikov poročilo, deset pa se jih je ločilo. Iz uradnega letnega poročila za isto leto lahko tudi razberemo, da se je razvezalo 12 parov po 50 ali več letih zakona.

Kaj nam zgornji statistični podatki sporočajo? Mene ne presenečajo. Vitalni starostniki tudi pri 75 letih razmišljajo in delujejo podobno kot mlajši sodobniki. Zaposleni v domovih za ostarele vedo povedati, da romance med njihovimi rezidenti niso redke.

Vemo tudi, da mnogo vdovcev (v veliko večji meri kot vdov) želi najti novo življenjsko sopotnico. Se tudi v jeseni življenja dogajajo prevare, skoki čez plot? Utopično bi bilo verjeti, da se ne. Sama sem v življenju srečala nekaj ostarelih gospodov, ki so (nekateri tudi) vpričo bolne in onemogle žene skušali iskati nadomestilo pri mlajših ...  Potem so tu še tiste dame, ki iščejo in morda tudi najdejo »tržno nišo« v bogatih vdovcih (ali pa zgolj »osamljenih poročenih gospodih«, ki so nenadoma spoznali pravo »ljubezen svojega življenja«), s katerimi se skušajo poročiti in pred katerimi smo lahko zasledili opozorila že pred leti.

Tudi terapevtska praksa kaže, da se (ženskam) po 50-letu začne prebujati tisti občutek – končno bi rada poskrbela zase

Ločitev: nekaj povsem vsakdanjega

Po eni strani živimo v dobi, ko se razveže ena tretjina vseh sklenjenih zakonskih zvez. In ločitev danes ni več novica, ki bi posebej razburjala širšo javnost. Razen seveda vse neposredno in posredno prizadete vpletene. Prej bi rekla, da je do ločitve zadržana generacija 75-letnikov in njim po letih bližnje generacije, ki zvestobo do smrti v dobrem in slabem živijo veliko bolj dobesedno, tudi če je cena zanjo kdaj (pre)visoka.

Kako torej razumeti, da se človek pri 75 letih v 21. stoletju odloči za razvezo? Verjetno se pri teh letih za tako radikalen korak - ko si večina starostnikov želi »nekoga  (običajno svojega moža/ženo) ob sebi« in se umiri (tudi zakonski konflikti se pogosto s starostjo umirijo ali zmanjšajo) - odločijo res tisti, ki imajo zato zelo »tehtne« razloge. Zanimiv je tudi statistični podatek, da 65 % ločitev po 50 letu sprožijo ženske. »Biološko« razlago tega je pred leti navedla dr. Veronika Podgoršek na Siol-u, kjer je pojasnila, da z menopavzo pride do upada hormonov, ki ženske spodbujajo k skrbi za odnose, komunikacijo in izogibanje sporom. Ženske želijo končno zaživeti svoje življenje.

Podobno je že davno ugotavljal tudi dr. Trstenjak, da je veliko žensk nad petdesetim ali šestdesetim letom, ki pričakujejo, da si bodo po smrti moža (končno) lahko uredile življenje po svoje (in tako prišle do svoje samouresničitve). Danes ženske morda manj »čakajo na smrt moža« in prej »poskrbijo zase« - tudi z ločitvijo (enako tudi moški).

Tudi terapevtska praksa kaže, da se (ženskam) po 50-letu začne prebujati tisti občutek – končno bi rada poskrbela zase, zdaj sem pa jaz na vrsti. Prej so bili vsi ostali (otroci, mož, ostareli starši). Prej sem zaradi otrok prenesla vse, tudi nasilje in praznino med nama. Zdaj pa ne več.

Pri starejših (70+) je tudi upanja, da bi se mož in žena skupaj podala na pot osebnostne rasti, še posebej, če je bil odnos dolga leta nasilen, manj. S starostjo postajamo namreč vse manj fleksibilni in ni veliko junakov, ki bi se na starost želeli npr. učiti nenasilne komunikacije ali zdraviti alkoholizem.

Tvegano pa je tudi prvič zaživeti sam. Zato je tudi več vztrajanja v skupnem zakonu kljub nasilju in mrtvilu. A kljub temu so tudi taki primeri, ko si človek želi vsaj v miru umreti sam. Manj tvegano je pri tej starosti »prestopiti« iz starega, že davno »mrtvega zakona« v novo zvezo, ki obljublja še zadnje »cvetje v jeseni« …

Nauk za vse nas: danes gradimo naše zakone!