Zapustil sled sem svojih korenin

Tone Oblak je kot uspešen slovenski podjetnik in umetnik v argentinskem San Justu navdušil mnogo mladih in starejših pripadnikov ponosne slovenske skupnosti. Vse svoje življenje je poudarjal pomen poštenosti, pravičnosti, ljubezni do Boga in domovine. 

Moj oče, Tone Oblak, se je 28. decembra 1933 rodil očetu Martinu in materi Ivani Grum v Vrbljenju (11 km iz Ljubljane). Bil je sedmi od osmih otrok v družini, ki je imela kmetijo, senožeti in nekaj gozdov. V osnovno šolo je hodil v sosednjo vas Tomišelj, kjer je izdelal prvi razred v letu, ko se je začela druga svetovna vojna. Pozneje so partizani šolo zažgali, zato so stari starši očeta poslali na nadaljevanje šolanja v ljubljansko Marijanišče, ki so ga vodile šolske sestre.  

Bil je radoveden fant veselega značaja. Globoko so se mu vtisnila v spomin preprosta otroška leta. Življenje na vasi, ki je štela okoli 50 hiš z družinami s številnimi otroki, je bilo živahno, brezskrbno in veselo. Tako kot mnogi kraji v Sloveniji je vas ohranjala vse lepe in pristne slovenske navade in običaje, ki so bili v mnogih primerih tesno povezani z verskimi prazniki: prihod sv. Miklavža, božič, pust, cvetna nedelja, velika noč, predvečer sv. Janeza Krstnika, godovi in druge podobne slovesnosti.  

Leta 1941 je vojna zajela tudi očetovo vas, zasedli so jo Italijani. Kakor drugod so tudi v teh krajih Italijani zbrali fante in može ter jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Očeta so odpeljali na Rab, v taborišče Gonars pa njegovega brata Martina. Med okupacijo so vaščane nenehno napadali partizani. Po italijanski kapitulaciji so vas zasedli Nemci in tako je vas pod njimi ostala do konca vojne.  

Žalostni spomini  

Oblakova družina je bila na likvidacijskih seznamih partizanov, ki so ropali in pobijali zavedne domačine. Zaradi večje varnosti se je družina preselila v Črno vas, kjer je bila domobranska postojanka. Očetovega brata Ivana so leta 1943 ujeli partizani in ga odpeljali na Dolenjsko, v vas Kržeti, kjer so ga mučili in po treh mesecih tudi ubili, ko je bil star komaj 17 let.  

Brat Martin, ki je bil pri domobrancih, je bil vrnjen. Partizani so ga skupaj z mnogimi odpeljali v Teharje. Po neuspešnem poskusu pobega skupaj z drugimi domobranci so ga partizani mučili in ga nato odpeljali v domačo vas, kjer so ga neusmiljeno umorili. Idealizem in žrtev obeh pobitih bratov sta se za vedno vtisnila v družinski spomin kot zgled ljubezni do Boga in Slovenije.  

Oblakova družina je bila na likvidacijskih seznamih partizanov, ki so ropali in pobijali zavedne domačine. 

Pot v begunstvo  

Maja 1945 je Oblakova družina iz Črne vasi z vozom bežala skozi Ljubljano proti Koroški. V Ljubljani je šel moj ded Martin po mojega očeta v Marijanišče, da bi se jim pridružil na težki begunski poti – poti v negotovost in v neznano. Ko so prišli na Koroško, je Oblakov oče najprej zagledal vojake v angleških uniformah. Ker je v mladosti živel v Denverju, je bil navdušen, da je prišel med zaveznike, zato si je rekel: »Sedaj smo rešeni!« Uspelo jim je priti z vozom čez Ljubelj in Dravski most. Tam so ob cesti stali angleški vojaki in jemali domobrancem orožje in vse, kar se jim je zdelo vrednega. Nekaj metrov naprej so zagledali partizane, ki so bili pomešani z Angleži. Oblakov oče je med njimi prepoznal partizana domačina. To srečanje in druščina partizanov z Angleži je bilo za očeta Martina pravi šok, ki ga je pretresel. Zdaj je bil prepričan, da so padli v roke partizanom, da zanje ni več rešitve. Oče se je onesvestil. Takoj so ga naložili na voz. To so bili tragični trenutki osuplosti in zmede.  

Nato je Oblakova mama, moja babica, vzela vajeti v svoje roke in s kolono beguncev so se odpeljali naprej. Nekaj kilometrov pred Celovcem so zavili z glavne ceste proti Vetrinjskemu polju, kjer je družina našla svoj prostor skupaj z drugimi begunskimi družinami. Tisto tragično noč je težko opisati, bila je apokaliptična: jok, stok, vpitje, tiha molitev, negotovost, dvomi, groza in razočaranje.  

Tisto tragično noč je težko opisati, bila je apokaliptična: jok, stok, vpitje, tiha molitev, negotovost, dvomi, groza in razočaranje.  

Usodno srečanje z dr. Ciganom 

Zjutraj so izvedeli, da je ob njihovem vozu prespal duhovnik salezijanec dr. France Cigan. Prijazno se je približal otrokom in jih vprašal, ali zna kdo ministrirati. Kot gojenec Marijanišča je moj oče seveda znal. Dr. Cigan ga je takoj naprosil, naj ga spremlja, ker bo maševal v bližnji cerkvi v Kamnu. Tako se je že prvi dan begunstva na pobudo dr. Cigana začelo delovanje mladih, katerih število na skupnih srečanjih je iz dneva v dan raslo. Srečanje z dr. Ciganom je bilo za mojega očeta izredno pomembno. Salezijanski duhovniki so v taboriščih v Lienzu in Špitalu ustanovili mladinski dom, pevski zbor in tudi obrtno šolo. Brez materialnih sredstev so pripravljali mladinske igre, mladinsko športno dejavnost, prirejali izlete v gore, letne počitnice, vse to združeno z značilnim apostolatom, ki so ga salezijanci gojili po nauku Don Bosca.  

Ko je prišel čas odhoda iz taborišč, je vsak gledal, da bi ostal povezan s tistimi prijatelji, ki jih je imel. »Argentinski čudež«, o katerem se danes toliko govori, ni naključje, nastal je po skupnem begu, jokanju in molitvi, s katerimi so ostali povezani. Življenje v taboriščih jih je pripravilo in utrdilo za življenje v Argentini. Moj oče je poudaril, da brez duhovnikov in delavnih idealistov ne bi prišli do tega čudeža. Požrtvovalnost in marljivo ter nesebično delo je omogočilo med begunstvom in še danes, da slovenska skupnost v Argentini še živi! 

»Argentinski čudež«, o katerem se danes toliko govori, ni naključje, nastal je po skupnem begu, jokanju in molitvi, s katerimi so ostali povezani.  

Iz taborišča v Argentino  

Moj ded, Oblakov oče, je imel v mislih, da bo emigriral v ZDA, v Denver, saj je tam svoj čas delal kot mlad fant. Moj oče, njegovi bratje in sestri pa so očeta prepričali, da je bolje, da odidejo v Argentino, kamor je odhajala večina njihovih znancev in mladinskih prijateljev. Čeprav je bila Avstrija za slovenske begunce že tujina, so vendar čutili nekaj domačega ob stiku s Korošci, s Celovcem in z drugimi kraji, s tirolskimi gorami, z reko Dravo; imeli so tudi »skupno taboriščno življenje«. Argentina pa se jim je predstavila kot prava tujina: drugačni so bili jezik, navade, podnebje, temperament prebivalcev in mnogo drugih značilnosti.  

Po prihodu v Argentino se je moj oče šolal v salezijanskem zavodu Don Segundo Fernández v San Isidru. V tem vzgojnem središču je bilo življenje vsestransko bogato in polno, vezano na duhovno in kulturno vzgojo. V zavodu se je izučil za profesorja umetnosti in obrti. To izobraževalno središče je imelo zaslužen sloves, kajti v njem so poučevali najboljši evropski profesorji in umetniki tistega časa, ki so prišli iz Italije. Tu je moj oče potem deloval in tudi sam poučeval druge študente vse predmete, povezane s tem študijem. Tudi sam je ustvaril mnogo skulptur ter drugih umetnin v lesu in na platnu ter naredil načrte, ki so jih nato drugi umetniki izdelali iz marmorja.  

V zavodu se je moj oče izučil za profesorja umetnosti in obrti. Ustvaril je mnogo skulptur ter drugih umetnin v lesu in na platnu ter naredil načrte za izdelke iz marmorja.  

Udejstvovanje pri delu v slovenskem domu v San Justu  

Tedanji pobudnik, organizator in kulturni delavec našega slovenskega doma Ivan Oven je mojega očeta povabil v Naš dom v San Justu v Buenos Airesu. Naprosil ga je za izdelavo prve scene za domobransko proslavo. Ta čas je sovpadal z obdobjem, ko je dom načrtoval lastne prostore. Oče se je takoj odzval na povabilo. Naredil je prvi načrt za gradnjo Našega doma v San Justu, ki so ga vsi člani odobrili, nato pa je ob sodelovanju drugih članov in sodelavcev vodil njegovo gradnjo vse do današnjih dni.  

Več kot šestdeset let kulturnega delovanja Našega doma sta bila okras ali scenografija odra skoraj vedno na skrbi očeta, prav tako tudi načrt in izvedba skoraj vseh kulturnih prireditev: vsakoletne obletnice, mladinski dnevi, domobranske komemoracije, silvestrovanja, božične in velikonočne akademije, kulise za igre, zaključne proslave Osnovne šole Franceta Balantiča, miklavževanja. Zamislil si je in pripravil odre za koncerte slovenskega mešanega pevskega zbora iz San Justa, za nastope domačih in tujih pevcev in raznih gostov.  

Oče je naredil prvi načrt za gradnjo Našega doma v San Justu, ki so ga vsi člani odobrili, nato pa je ob sodelovanju drugih članov in sodelavcev vodil njegovo gradnjo. 

Tone Oblak kot podjetnik  

V svojem profesionalnem življenju se je oče leta 1958 pridružil bratoma Cirilu in Feliksu v podjetju bratov Oblak, v katerem še danes aktivno sodeluje. Podjetje letos praznuje že 67. obletnico delovanja. Ob opori in svetovanju očeta Martina sta brata Ciril in Feliks začela z mizarsko delavnico tri leta prej. Umetniško so začeli izdelovati lesena okna in vrata. Nagnjenje in ljubezen do te prijazne in hvaležne surovine izhaja iz domovine staršev. Iz skromnih začetkov se je v šestih desetletjih to družinsko podjetje razvilo v največje podjetje v Argentini, ki izdeluje okna in vrata iz lesa, jekla in aluminija. Podjetje ima veliko distribucijsko mrežo po vsej Argentini in v drugih državah.  

Ves uspeh moramo pripisati izredni usklajenosti, različnim talentom in razumevanju med brati, ki so ustanovili družinsko podjetje. Že pokojni brat Ciril je bil izredno iznajdljiv, vizionar, dobro je upravljal finance; brat Feliks je imel smisel za delo s stroji, njihovo inovacijo in proizvodnjo; moj oče pa se je med drugim zavzemal za umetniški vidik in oblikovanje ter za načrtovanje in gradnjo vseh podjetij. Vsi trije so se medsebojno neverjetno dopolnjevali in spoštovali.  

Iz skromnih začetkov se je podjetje bratov Oblak v šestih desetletjih razvilo v največje podjetje v Argentini, ki izdeluje okna in vrata iz lesa, jekla in aluminija. 

Oče Tone kot umetnik  

Tone Oblak zelo občuduje življenjsko pot in delo dveh priznanih slovenskih umetnikov: arhitekta Jožeta Plečnika ter slikarja in ilustratorja Maksima Gasparija, ki je uprizarjal idilične trenutke in tipične scene slovenskega človeka, slikal slovenska narodna obredja in cerkvena praznovanja. Njegov čopič je naslikal ljudi, ki jih srečujemo v slovenskem ljudskem izročilu: godce, berače, vaške posebneže itd. Ta dva umetnika sta očeta zaznamovala na njegovi umetniški poti, to lahko vidimo v mnogih njegovih scenah in umetninah. Kot rezbar je oče naredil nešteto skulptur, med njimi bi še posebej rada omenila nekatere. V cerkvi Marije Pomočnice v Don Boscu (Ramos Mejíi v Buenos Airesu) si je pri svojih 27 letih zamislil slovenski oltar s podobo Marije Pomagaj z Brezij, izrezljano v lesu, ter sv. bratov Cirila in Metoda. 

Begunsko družino in oltar v marmorju pa sta po očetovem načrtu izklesala tirolska brata Malnek. Oltar je blagoslovil salezijanski škof msgr. Miguel Raspanti l. 1961. V lesu je izdelal tudi Marijin oltar s podobo Marije Pomagaj z Brezij in begunsko družino za argentinsko stolnico sv. Justa in Pastorja v San Justu v Buenos Airesu. Ta »slovenski oltar« je slovesno blagoslovil tedanji sanhuški škof Baldomero Carlos Martini ob praznovanju 50. obletnice Našega doma v San Justu (oktobra 2006).  

Ob 70-letnici begunstva, 13. oktobra 2014, smo Slovenci v Argentini obiskali znano romarsko Marijino svetišče v San Nicolasu. Posvetili smo se Marijinemu brezmadežnemu srcu. Z velikim občudovanjem in ganjenostjo smo sledili ustoličevanju podobe Marije Pomagaj z Brezij in reliefa begunske družine v spodnjem delu oltarja, ki je umetniško delo očeta Toneta Oblaka, ki nas je ponovno presenetil s svojo likovno sposobnostjo in občutkom za estetiko. Oltar je blagoslovil msgr. Andrej Stanovnik, nadškof mesta Corrientes v Argentini.  

Oče Tone kot gradbenik  

Moj oče Tone je v vsem svojem življenju zasnoval raznovrstne gradbene objekte in nadzoroval njihovo izgradnjo v naši in argentinski skupnosti; snoval je zidavo zasebnih stanovanj sorodnikov in prijateljev. V načrtih in izvedbah je združeval namen gradnje, funkcionalnost in seveda izredno veliko mero estetike. Naj navedem le nekatere izmed stavb ter sakralnih, kulturnih in rekreativnih prostorov: Naš dom v San Justu; podjetja v San Justu, Boliviji, Tucumanu in San Luisu, industrijsko poslopje v Virrey del Pino, poletno letovišče »Naša domačija«, ki je njegova zamisel, vodil je tudi gradnjo tega objekta; zamisel Kapele mučencev v Šentjoštu.  

Poleg tega, da je sodeloval pri gradnji raznih znamenj in kapelic, je mnogokrat strokovno svetoval župnikom, ki so se obračali nanj. Sodeloval je pri oblikovanju načrtov in vodil gradnje, drugod pa pri obnovah ali estetskih detajlih na oltarjih, stropih itd. Tovrstno ustvarjalno delo se pozna v cerkvah Santa Rita, Nuestra Señora de Lourdes v San Justu, v cerkvi v velikem semenišču v San Justu, Nuestra Señora de la Montaña na Tabladi, Nuestra Señora del Carmen v Ramos Mejíi in drugod.  

Dejaven član in odbornik Našega doma v San Justu je že več kot 60 let. Leta 1965 je bil izvoljen za njegovega predsednika; več let je bil tudi podpredsednik in kulturni referent. Zadnjo funkcijo je uspešno opravljal tudi pri Zedinjeni Sloveniji. Kot scenograf v gledališkem odseku je ustvarjalen član Slovenske kulturne akcije. Oče si je zamislil in izdelal grb za več organizacij in ustanov slovenskega krajevnega doma.  

Mnoga priznanja 

V življenju je prejel mnogo priznanj in odličij. Odbor Zedinjene Slovenije mu je izročil priznanje za dolgoletno kulturno delovanje ob prazniku slovenske državnosti na slavnostni akademiji v Slovenski hiši (l. 2000). Veleposlanik RS v Argentini, prof. Avguštin Vivod, je decembra 2006 v imenu Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu podelil mojemu očetu priznanje za ohranjanje slovenske narodne identitete ter požrtvovalno delo pri razvoju slovenske skupnosti v Argentini. Naš dom San Justo ga je imenoval za častnega člana, v priznanje za njegovo plodovito in vzorno vsestransko delo (maja 2009). Za življenjsko delo in velike zasluge na področju slovenske kulture mu je Izseljensko društvo Slovenija v svetu podelilo častno članstvo ter je uspešno vložilo pobudo Javnemu skladu za kulturno dejavnost Republike Slovenije, ki je leta 2015 očetu Tonetu Oblaku podelilo nagrado za življenjsko delo.  

Moj oče Tone je zasnoval raznovrstne gradbene objekte in nadzoroval njihovo izgradnjo v naši in argentinski skupnosti; snoval je zidavo zasebnih stanovanj sorodnikov in prijateljev. Združeval je funkcionalnost in izredno mero estetike. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 160, str. 36-40.