Zgodba jasličarke Majde Kržič: jaslice so poklon Jezusu Kristusu

Pred četrt stoletja se je začela nadvse ustvarjalna pot jasličarke Majde Kržič. Takrat je nenadejano, na pobudo svojih otrok v sebi prepoznala izjemen talent, ki ga vse od tedaj iz leta v leto deli s soljudmi v domačem okolju in širše. Toda kljub izjemno izvirni in obsežni zbirki, katere impozanten del je v obliki kar 45-metrov dolgih jaslic v letošnjem božičnem času mogoče občudovati na razstavi v Vojniku, ga. Majda ostaja skromna. Hvale ne potrebuje, želi si le pokazati svoje delo in soljudi navdihniti k ustvarjalnosti in pristnejšim medčloveškim odnosom.

Prav takšni odnosi so tudi zaščitni znak njene družine, kar se kaže tudi v iskrenem ponosu, ki ga do njenega dela gojijo in izražajo njeni danes že odrasli otroci in vnuki, na katere z veseljem prenaša svoje znanje in izkušnje. »Iz bolečin rastejo biseri,« njeno življenjsko izkušnjo opiše sin Janez. Skupaj pa poudarjajo: jaslice niso poklon njihovi avtorici ali poklon materialu, iz katerega so ustvarjene. So poklon Jezusu Kristusu in njegovi življenjski poti, ki nas vodi od prerokbe oziroma napovedi rojstva, preko preizkušenj do trpljenja in smrti ter končno do zmage nad smrtjo in vstajenja.

Nenadejano odkrila izjemen talent

Sina Janeza so jaslice zanimale od malega. V domači cerkvi na Preserjah so jih skupaj z vrstniki postavljali vsako leto, sam pa je kot gonilna sila skrbel, da so jih vsako leto še nekoliko nadgradili. Ko so jih nekega leta postavljali v tematiki barjanskih koliščarjev in je kot ljubitelj maket ravno sestavljal hiške, je mater Majdo ob neki priložnosti prosil, če bi mu za jaslice izdelala obraz. Ga. Majda je privolila in Janez je bil navdušen nad izdelkom, nam pojasni ob našem predbožičnem obisku ge. Majde in njenih otrok na domačiji.

Takrat je ga. Majda odkrila svoj izjemen, a dotlej skrit talent in se takoj našla v ustvarjalnem duhu. Kmalu so ji otroci priskrbeli še peč za glino in zgodba se je začela razvijati. »Dostikrat rečem, da če ne bi bilo otrok, tega nikoli ne bi delala,« nam razloži. A hkrati spomni na priliko o talentih. »Ne jih zakopati, razvijati jih je treba,« poudari umetnica, ki je v sorodu s priznanim slovenskim slikarjem Maksimom Gasparijem.

Tega je zdaj že četrt stoletja. Figurice, ki jih ga. Majda izdeluje iz gline, nato pa jih po potrebi prebarva, sprva resda še niso bile izdelane tako lično, a njihova podoba se je iz leta v leto izpopolnjevala. Vsako leto so za postavitev v domači cerkvi in še kje skupaj opredelili tudi tematsko podobo jaslic.

Figurice, ki jih ga. Majda izdeluje iz gline, sprva še niso bile izdelane tako lično, a njihova podoba se je iz leta v leto izpopolnjevala.

V jaslicah tudi Pedro Opeka in Papež Frančišek

Vpliv otrok na Majdino ustvarjalnost pa se ne kaže le v pobudi, ki ji jo je pred četrt stoletja dal njen sin Janez. Njihovi obrazi so ji namreč služili tudi kot modeli. »Jaz sem angelček; ko sem prišla v to družino, sem Majdi pozirala,« pove snaha Mirjam Kržič in pokaže na adventni venček na mizi. Pravzaprav bi se v jaslicah lahko prepoznala kar cela družina. »Ko je izdelovala pastirja, ki striže ovce, je to delala po moji fotografiji,« doda Janez.

Prav tako v jaslicah lahko poiščemo figurice z obrazi nekaterih njihovih znancev in svetovno znanih osebnosti. Med njimi so tako igralec in publicist Gregor Čušin in dolgoletni župnik v Preserjah Lojze Kočar, pa tudi misijonar Pedro Opeka, papež Frančišek in slovenski škofje. »Za farizeja bi pa lahko Goloba naredila zdaj,« se pošali Peter in za omizjem zadoni prešeren smeh.

Na podoben način je sicer ustvarjal tudi Leonardo da Vinci. Mirjam spomni na zgodbo, ko je umetnik iskal obraz, po katerem bi upodobil Jezusa, in ga tudi našel. Pozneje je iskal človeka, po katerem bi upodobil še Judo Iškarjota. Obiskal je mnogo beznic in slednjič v zaporu našel tudi tega. Nato pa ugotovil, da gre za istega človeka, po katerem je pred tem upodobil Jezusa.

Prispodoba evharistije v kmečkih običajih

Navdiha za jaslice ga. Majda ne črpa le neposredno iz zgodovinskih okoliščin Jezusovega življenja, pač pa skuša podobe približati tudi domačemu človeku in slovenski kulturni dediščini. Tako je bilo že mogoče občudovati takšne, v katerih so bila prikazana kmečka opravila, ali pa takšne, v katerih so bile figure oblečene v narodne noše. »Z običaji se krepimo na poti do novorojenega Odrešenika,« je bil naslov ene od razstav.

V prizorih, ki sestavljajo njene stvaritve, tako ne izostanejo niti običaji, kot sta mesenje kruha in peka. Tako imenovane nečke, podolgovate, plitve posode, ki so jih v osnovi uporabljali za mesenje kruha, so nekdaj uporabljali tudi za zibel za otroka, pojasni ga. Majda. Gre za prispodobo evharistije: to je bila posoda za vsakdanji kruh, ki pa jo Jožef prinese v jaslice, da Marija vanjo položi Jezusa.

Kmečka opravila sicer družino zaznamujejo tudi v resničnem življenju. »Majda ustvarja zgolj med oktobrom in februarjem. Ostali čas preživi na njivi, skupaj z možem,« pojasni Mirjam.

Navdih za jaslice ga. Majda črpa iz Jezusovega življenja, podobe pa skuša približati tudi domačemu človeku in slovenski kulturni dediščini.

Simbolika, rojena iz poglabljanja v Jezusovo zgodbo

Majdine jaslice zaznamuje globoka simbolika tudi v smislu njenega poglabljanja v skrivnosti Svetega pisma. Posebej jo je denimo navdihnilo sedem žalosti oziroma sedem mečev Device Marije.

Umetnica je tako jaslice dograjevala tudi v luči žalostnih dogodkov iz Marijinega življenja: da bo njeno dušo presunil meč, kot je prerokoval Simeon; da je morala pred Herodom bežati v Egipt; da je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu; da je srečala sina, obloženega s križem, da so ga križali in ga nato mrtvega položili v njeno naročje. Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.

Od Jezusovega spočetja do rojstva

Sin Janez se še dobro spominja, kako je pred leti šel gledat svetovno razstavo jaslic in takrat se mu je utrnila zamisel, da bi nekaj podobnega sestavili tudi pri njih. Skozi leta so izpod spretnih rok ge. Majde nastajale nove in nove glinene figure, ki so jih razstavljali v več krajih po Sloveniji, nekatere so našle pot tudi v domove v tujini.

Pred enajstimi leti pa se je začela zgodba Božični Vojnik, vsakoletni poklon Jezusovemu rojstvu, ki ga poleg prepevanja in drugih kulturnih in družabnih aktivnosti zaznamuje predvsem razstava jaslic. Od leta 2023 so njegov nepogrešljivi del tudi stvaritve ge. Majde, ki je za svojo prvo razstavo pripravila koliščarsko različico jaslic. Primerno njihovim krajem, saj živijo v vasici na robu Ljubljanskega barja.

Zbirka figur se je z leti dopolnjevala, prav tako ideje različnih tematskih postavitev jaslic. Ena teh postavitev je bila tudi Z Marijo na pot. Jaslice so tako prikazovale pot Svete Device od oznanjenja oziroma od spočetja Jezusa pa do njegovega rojstva in so bile v Vojniku razstavljene lani.

Jezusovo življenje v 45 metrih in pol

Letos pa je 25 let ustvarjalnosti dobilo svoj izraz v monumentalnih jaslicah, ki prikazujejo Jezusovo življenje od spočetja pa vse do vstajenja. V dolžino merijo kar 45 metrov in pol, sestavlja pa jih 542 figur. Še daljše bi bile, če bi jim na nekaj mestih pustili malo bolj »dihati«, nam ob našem obisku povedo otroci ge. Majde.

Jaslice pa se skozi čas po besedah Majdine snahe Mirjam niso dograjevale le količinsko, pač pa tudi v smislu zgodovinske utemeljenosti. Če je ga. Majda sprva v luči dogajanja v času Jezusovega rojstva denimo upodobila rimske vojake, jih je pozneje nadomestila s »herodovci«. Ti so namreč v tem času morili novorojenčke, saj je Jezusovo rojstvo prišlo na ušesa tudi vladarju Herodu, ki je želel preprečiti, da bi mu kdo prevzel oblast. »Vse stvari so zgodovinsko utemeljene. Ni kontradiktornosti, vse stvari se ujemajo,« doda sin Janez.

Jaslice so v zadnji fazi nadgradili še z ozadjem, ki izraža čustveni odsev dogajanja, prav tako so poskrbeli za primerno osvetlitev. »To je tisto, kar si neka takšna umetnost zasluži,« poudari Janez in doda: »Stvar je postala zgodba, ki te res lahko nagovori.« Zato tudi upa, da bi lahko letošnje jaslice predstavljale zgled ostalim razstavljavcem, da bi dogodek dosegel še višjo umetniško raven.

Letos jaslice prikazujejo Jezusovo življenje od spočetja pa vse do vstajenja. V dolžino merijo kar 45 metrov in pol, sestavlja pa jih 542 figur.

Tudi to je božič

In prav te jaslice so v božičnem času na ogled v Domu sv. Jerneja v Vojniku. Kraj sicer diha s krščanskim izročilom in tudi Majdine jaslice so tam našle svoj »drugi dom«. Potem ko so jih pred tem med drugim razstavljali v Jurkloštru, Prevaljah na Koroškem in Ljubljani, pa jih zdaj že tretje leto zapored na ogled postavijo prav v okviru večtedenskega božičnega dogajanja v kraju ob Celju.

Dogodek, ki združuje tradicijo, praznično vzdušje in kulturno ustvarjalnost, v zadnjih letih v Vojnik privablja vse več obiskovalcev, lani so jih našteli več kot 35.000. Poleg jaslic, postavljenih v Jernejevem domu, te krasijo tudi dvorišča in vrtove več tamkajšnjih ulic, dogajanje pa popestri vrsta spremljevalnih dogodkov za vse generacije.

Tudi Kržičevi se strinjajo, da Vojnik zna božič praznovati s srcem. Množica sodelavcev in prostovoljcev že enajsto leto zapored skrbi, da obiskovalcem vsakič ponudi nekaj več. Po besedah sina Janeza pri projektu sodeluje kar okoli 500 ljudi iz različnih društev, ki se med seboj dogovorijo, kdo bo dežural, kdo bo kontaktna oseba in podobno. »Levi, desni, zgornji, spodnji … Tukaj ni važno, čigav si. To je tista zgodba. Tudi to je božič,« pripomni Janez.

Ni poklon materialu, ampak Jezusovi zgodbi

Mirjam, ki v družini skrbi za stike z javnostjo, poudarja, da se obiskovalci nemalokrat ukvarjajo s povsem tehničnimi vprašanji, povezanimi z jaslicami, kot so ure dela, število figur, dolžina in podobno. Zato v uvodu v razstavo posebej izpostavi, da to »ni poklon določenemu materialu, ampak Jezusu, njegovi zgodbi«.

Osnovni namen jaslic je, da se v človeku ob njih »nekaj rodi, nekaj premakne«. In to se ob jaslicah ge. Majde pogosto zgodi tudi tistim, ki niso bili vzgojeni v duhu krščanske vere in izročila. »Gre za ustvarjanje notranje predstave za otroke in seveda tudi za odrasle, za vsakega od nas,« pove Mirjam. Na ta način dobimo še bolj nazorno predstavo zgodovinskih dejstev o Jezusovem življenju, ki ob golem poslušanju zgodbe marsikomu lahko deluje suhoparno.

»To je zgodba, ki si jo že več kot 2000 let pripovedujemo, to je resnično življenje Jezusa Kristusa. Bog želi vstopiti in vstopa v naša življenja. Povabljeni, da vstopite in se tudi vas dotakne Njegova zgodba,« v predstavitvi zapiše Mirjam, ki je letošnjo razstavo njihovih jaslic navezala na leto usmiljenja.

Za boljše razumevanje spremljajo jaslice tudi tablice s pojasnili o posameznih prizorih, za tiste še bolj radovedne pa podrobnosti pomagajo osvetliti voditelji po razstavi. Obiščejo jo namreč mnogi, tudi takšni, ki svetopisemske zgodbe ne poznajo, vsaj ne tako dobro, med njimi pa so tudi nekateri verniki.

Osnovni namen jaslic je, da se v človeku ob njih »nekaj rodi, nekaj premakne«.

Ko se med vrhunske izdelke pomeša plastika

Na 25-letno ustvarjalnost ge. Majde so njeni otroci izjemno ponosni, hkrati pa si prizadevajo, da bi bilo njeno delo širše prepoznano. »V Nemčiji bi lahko od tega živeli,« pripomni sin Janez. V Sloveniji pa dostikrat vse to dojemajo kot igrače, v širši javnosti za tovrstno umetnost vsaj za zdaj ni veliko posluha, čemur pa se ga. Majda ne čudi. »Običajno so razstave jaslic za moje pojme kar klavrne, ljudje pa si mislijo: 'Saj je le še ena razstava več.' Tisti, ki pa so to razstavo videli, so drugačnega mnenja,« poudarja ga. Majda.

Kot pripominja sin Janez, je takšno dojemanje pogosto tudi posledica tega, da nekateri na razstavo sicer prinesejo res lepe, izrezljane jaslice, spet drugi pa plastiko. Določeni umetniki ravno zaradi tega, da se ne bi postavljali zraven »šare«, nočejo sodelovati, da jih ne bi nazadnje metali v isti koš. Priznane jasličarke, denimo Ana Korenč in Anka Trpin, izdelujejo res čudovite figure, vendar pogosto ne želijo več sodelovati, saj jih ne upoštevajo dovolj, doda ga. Majda.

»Umetnost ni moja ali tvoja, ni pomembno, ali je akademska. Mora pa biti prepoznana,« pravi snaha Mirjam. Ni pomembno, ali so bile nekoč v Vatikanu, pač pa gre za sporočilo Božjega rojstva in družine, poudari. Gre za to, da jaslice začutiš, da v nas nekaj prebudijo. Tudi zato jaslic ne nameravajo prodati. »Ni denarja za tako stvar,« doda Mirjam.

Če bi bil prvotni namen prodaja jaslic, bi namreč to postalo obrt, tega pa ne želijo. Ko gre za posamezne izdelke, pa jih prodajo ravno toliko, da si ga. Majda povrne strošek za material. »To je njeno poslanstvo. Eni oznanjujejo z besedo, eni z deli, eni pa pač z umetnostjo,« doda hči Marija Urh.

Na 25-letno ustvarjalnost ge. Majde so njeni otroci izjemno ponosni.

Naj služijo za pastoralo

Si pa pri Kržičevih želijo, da Majdina stvaritev ljudi ne bi nagovarjala le ob božiču. »Največja škoda je, da bo ta zadeva romala na podstrešje. Dobro bi bilo, da bi jo nekje postavili in bi vsaj za nekaj časa služila kot kateheza,« poudari Janez. K njim bi lahko pripeljali otroke, mladino in starejše. S pomočjo fotografa Tamina Petelinška, čigar fotografije krasijo tudi ta prispevek, pa načrtujejo izdajo fotoknjige o jaslicah, ki jo bo spremljala svetopisemska zgodba.

Da bi iz prvih preprostih figuric v 25 letih nastala takšna zgodba, si ga. Majda ni predstavljala. »Človek ne razmišlja, kaj bo in kako bo. Tudi nima smisla,« pravi. Tako kot v ustvarjalnem zagonu izdelovanja jaslic kot tudi v primarni dejavnosti Kržičevih, kmetijstvu, se prepuščajo Božji previdnosti. »Ni nemogočih stvari na tem svetu. Vse se da,« pristavi Janez.

Od Jožeta Plečnika do Jakoba Aljaža

Res se da. Kržičevi so Majdine stvaritve razstavljali tudi že v slovenskem narodnem svetišču, v baziliki Marije Pomagaj pri frančiškanih na Brezjah, kjer so pripravili spektakularno maketo pasijona, ki zajema zgodbo od dogajanja v vrtu Getsemani pa vse do križanja na Golgoti. Pri tem ga. Majda ne izpusti nobene podrobnosti. Vojakom, ki bičajo Jezusa in ga križajo, nadene porogljive obraze. »V figurah se vidijo čustva, figura ti dá več od gole kompozicije,« pojasni Janez.

Danes pa lahko na domačiji pri Kržičevih poleg figuric za jaslice občudujemo zares fascinantne izdelke, tudi podobe Tivolija, po katerem se sprehajajo velika imena slovenske zgodovine: od pesnika Franceta Prešerna z Julijo, arhitekta Jožeta Plečnika, duhovnika Jakoba Aljaža, pisateljev Josipa Jurčiča in Ivana Tavčarja, blaženega Antona Martina Slomška pa vse do generala Maistra na konju. Razstava je bila pred časom sicer na ogled tudi na Ljubljanskem gradu.

Svetle plati pristnega življenja z naravo

»Časi se tako spreminjajo in ljudje so čedalje manj srečni. Včasih je bilo veliko ročnih opravil, a tudi veliko druženja. Mislili smo, da je življenje naporno, a bili smo fizično aktivni in družabni. Vsem je bilo zadoščeno,« se spominja ga. Majda. Z vsemi deli, ki jih skozi svojo ustvarjalnost skuša prikazati tudi v luči etnografskega izročila, skuša javnosti pokazati svetle plati takšnega načina življenja.

»Dostikrat sem se že vprašala, zakaj ne naredimo raje tekmovanja v tem, kdo bo hitreje njivo oplel, kot pa tekmovanja v raznih športih. Delali bi in se družili. Ampak to ni več modno. Vsi govorimo o ekologiji in zelenem prehodu, pa nihče nič ne naredi na tem. Vsako leto hočem tudi dokazati, da smo z delom na polju in gojenjem živali lahko samooskrbni. Pa smo lahko še vedno zadovoljni, srečni in ustvarjalni,« ponazori sogovornica.

Včasih je bilo veliko ročnih opravil, a tudi veliko druženja. Mislili smo, da je življenje naporno, a bili smo fizično aktivni in družabni.

Vnuki se že učijo Majdinih trikov

Ker ga. Majda svoje znanje z veseljem prenaša na mlajše rodove, je božični čas na domačiji vedno pester. »Drugače doživljajo božič kot marsikje drugje,« nam pove v prijetnem večernem pogovoru, ki ga sčasoma vse pogosteje preglasi otroška igra njenih vnukov.

Tako kot prizori otroške igre bogatijo tudi Majdine jaslice. »Piko na i pa postavijo živalice, ki jih otroci zelo radi iščejo v jaslicah,« doda hči Marija Urh, ki je letos jaslice postavila tudi v Gradežu v občini Velike Lašče.

Marija sicer ne ustvarja iz gline kot ga. Majda, ampak iz drugih materialov. Izdelovala je že hiške, pa gore, grape in slapove. »V tem res uživam, če le imam mir,« je dejala. Zadnji čas ji veliko časa vzame družina, a tudi v prihodnosti ji ne bo dolgčas. »Dobro nas je naučila,« poudari in doda: »Majda pa ima zdaj v bistvu čas.« »Seveda, vse sem spodila od doma in to je to,« se v odgovoru pošali ga. Majda.

Če je sin Janez v svojih otroških letih spodbudil talent v svoji materi, pa ta danes prenaša svoje znanje in spretnosti na vnuke. Ko pridejo na obisk ali na počitnice, so vselej navdušeni nad novimi glinenimi izzivi in vsakič morajo tudi nekaj izdelati. »Celo leto bi glinarili,« pove ga. Majda. Uči jih z zgledom in tudi mladi rod se je že navadil uporabljati podobne trike, doda Marija.

Jaslice kot prispodoba človekove poti

Čeprav ga. Majda ustvarja že leta in njene jaslice občudujejo tisoči mladih in starih iz vse Slovenije, pa sama ni obiskala še nobenega odprtja razstave. »Ni mi treba,« skromno pripomni. Ne potrebuje posebne hvale, ne želi se preveč izpostavljati, samo nevsiljivo želi pokazati svoje delo, doda Marija.

Vrlina skromnosti jo spremlja že od otroštva, saj njena družina ni živela v obilju. Kljub temu sta njena starša praktično »iz nič« zgradila hišo, v katero so se vselili, ko še ni imela vhodnih vrat. Sama je bila takrat še dojenček. S trdim delom se je postavila na noge in je danes priljubljena ter zgovorna mati in babica, hkrati pa umetnica. »Iz bolečin rastejo biseri,« doda sin Janez.

Jaslice, ki jih ga. Majda ustvarja, pa po njenih besedah na nek način odsevajo izkušnje trenutkov bolečin in trenutkov radosti ter v tej luči ponazarjajo življenjsko pot vsakega človeka.

Ne potrebuje posebne hvale, ne želi se preveč izpostavljati, samo nevsiljivo želi pokazati svoje delo.

(D232: 12-17)