Bojan Požar: "Ko bo šlo za ohranitev oblasti, je Marjan Šarec sposoben tudi zelo nevarnih potez" (1. del)

Bojan Požar je v obdobju Šarčeve vlade nekakšen MVP slovenskega novinarstva. Na svojem Požareportu je v zadnjih šestih mesecih razkril zgodbe, ki so odnesle tri ministre in tri državne sekretarje Šarčeve vlade.

Zdi se, da ta čas pri virih uživa zaupanje, kakršnega mainstream mediji, ki bi morali igrati osrednjo vlogo pri nadzoru oblasti, niso deležni. Z njim smo se pogovarjali, zakaj je tako, kakšna je trenutna situacija na medijski sceni ter kakšna so razmerja moči znotraj in izven vladne koalicije.

Bojan je, tako kot v svojih člankih, tudi tokrat brez dlake na jeziku.

Miro Cerar, takrat še kot premier, je v Odmevih na TV Slovenija izjavil, da »vsi vemo, kdo je Bojan Požar«. Torej kdo je danes, po padlih treh ministrih in prav toliko sekretarjih Šarčeve vlade, Bojan Požar, kakršnega »vsi poznamo«?

Zame se pravzaprav ni nič spremenilo. Delam isto kot zadnjih 29 let, razen tega, da se mediji ves čas spreminjajo in se moram temu prilagajati. Glede platforme in izbora tem. Kot verjetno vidite tudi sami, pišem izključno stvari, o katerih drugi še ne ali pa sploh ne poročajo, in se ukvarjam izključno s tistimi temami, ki jih sam izberem. Pišem to, kar se mi zdi zanimivo, oziroma to, kar poskušajo politične ali druge elite prikriti pred ljudmi, davkoplačevalci. Ne hodim na tiskovne konference, saj gre tam za piar, za sporočila za javnost, za politični marketing, ne ponavljam za Slovensko tiskovno agencijo, odpiram samo svoje teme.

Glede na Cerarjev citat mi je všeč tudi to, da je bilo po mojem vstopu v politiko, ko nisem bil izvoljen za poslanca državnega zbora, veliko ljudi na slovenski politični ali medijski sceni prepričanih, da se je tako končala tudi moja novinarska pot. Zdaj sem se pa vrnil, kot bi rekli v športu ali šovbiznisu, v velikem slogu, ha.

V poklicnem novinarstvu sem 29 let in iz lastnih izkušenj lahko povem, da tako zategnjenega in zaprtega medijskega prostora in posledično novinarstva, kot je danes, še ni bilo.

Razen te zadnje zgodbe z žičnato ograjo, ki pa je v resnici reciklirana stara vest, ste prav vse medijske afere v tem mandatu, ki so odnesle tako pomembne ljudi, razkrili na vašem Požareportu. Medtem pa so sicer opevani raziskovalni novinarji osrednjih medijev to spremljali z molkom in vidnim nelagodjem. S poročanjem so začeli šele, ko so se, praviloma z demantiji, odzvali politiki. Kako si razlagate takšno »raziskovalno sušo« v osrednjih medijih in njihov odnos do vaših razkritij?

Gre sicer za različne primere. Pri Bandelliju, kjer sem sicer sam že zamujal z objavo zaradi okupiranosti z afero Koprivnikar, frekvence in BTC, so se večinski mediji priključili prej, kot pri Prešičku, Leben pa je spet neka tretja zgodba. V poklicnem novinarstvu sem 29 let in iz lastnih izkušenj lahko povem, da tako zategnjenega in zaprtega medijskega prostora in posledično novinarstva, kot je danes, še ni bilo, vsaj v samostojni Sloveniji ne. Ampak za to so povsem racionalne razlage.

Recimo, vsi trije pogojno rečeno »veliki« časopisi so danes v rokah ljudi, ki so v kazenskih postopkih. Ključ do teh in drugih kazenskih postopkov pa ima država, oziroma vladajoča politika. Zato lahko politiki, ki so na oblasti, kadarkoli zategnejo pas okoli Bojana Petana (Dnevnik), okoli Stojana Petriča (Delo) in okoli Uroša Hakla (Večer). Vsi našteti, Petan, Petrič in Hakl, se tega seveda popolnoma zavedajo, zato njihovi novinarji nikoli ne prestopijo meja, ko bi začeli resno raziskovati kaj takšnega, kar ni po godu vladajoči politiki. Saj se lahko, v tem primeru, Petan, Petrič in Hakl zlahka znajdejo v preiskavi, sodnem pregonu in nenazadnje tudi v zaporu.

Državno televizijo in radio, kot vemo, tako ali tako direktno obvladuje politika. Danes je dve tretjini članov programskega sveta RTV Slovenija v rokah tranzicijske levice in tu je stvar popolnoma jasna. Na nobenem uredniškem mestu, razen mogoče Jadranke Rebernik na tretjem programu TV, ni urednika, ki bi razmišljal drugače od vladajoče politike. Zelo podobno je pri paradržavni televiziji Planet TV in spletnemu portalu Siol.net, kjer je formalni lastnik Telekom Slovenije, te pa je v lasti države. Pri POP TV in Kanalu A pa je podobna zgodba kot pri časopisnih hišah. Ta televizija je sicer v tuji, ameriški lasti, toda ključ do njihove poslovne uspešnosti in gledanosti ima spet politika. Če se jih politika oziroma država loti preko urada za varstvo konkurence, je za Pop TV in Kanal A zadeva izgubljena. Če jih politika pritisne s kaznimi zaradi evidentnega monopola na tržišču, enako. Tako tudi, če jim oteži prodajanje obveznih kabelskih paketov …

Vsi tako imenovani večinski mediji so torej, vsak na svoj način, v rokah vladajoče politike, in posledično je logično, da ne morejo resno preiskovati te iste politike. Raziskujejo lahko samo, kar jim politika dovoli ali ko gre za medsebojne frakcijske obračune znotraj te vladajoče politike. In pa, seveda, ko gre za opozicijo, zlasti Janševo SDS. Tukaj je lov povsem odprt.

Zdi se, da suša preiskovalnih zgodb, ki so bile v teh medijih ob kakšni drugi vladi kar pogoste, nakazuje tudi provladno usmeritev teh medijev in da viri, ki imajo določene obremenilne informacije o oblasti, tem medijem niti ne zaupajo toliko kot nekemu neodvisnemu mediju, za katerega vedo, da bo odprl vrata njihovi zgodbi …  

Prav glede tega doživljam nekaj, s čemer se do zdaj še nisem soočal. Ko ljudje prinesejo kakšne zgodbe, mi pravijo, da so se name obrnili zato, ker mi zaupajo, da ne bom izdal vira. Pravijo mi, da drugi novinarji na veliko izdajajo, oziroma prodajajo vire, kar je mogoče povezano tudi z eksistenčnimi težavami novinarskega poklica v Sloveniji. Veliko novinarjev pa je tudi osebno in politično zelo vpletenih v posamezne politične stranke. Tu so zlasti močne tiste stranke, ki so nastale iz LDS in potem Zaresa, z novinarji je personalno izjemno povezana Levica. Poglejte na primer samo uredništvo spletnega portala MMC na RTV Slovenija, in tako je medijsko prostor skoraj povsem zaprt. Po drugi strani pa imamo cele generacije novinarjev, ki uradno spremljajo notranjo politiko, v resnici pa se ukvarjajo samo z Janezom Janšo ali SDS. Tipičen primer takšnega novinarja je Zoran Potić, ki trenutno piše za Dnevnik. Pri tem tudi drug drugega hvalijo, citirajo, nagrajujejo. To je dejansko cela shema.

Je pa zato nam, meni ali drugim neodvisnim medijem, celo lažje delati, saj, zaradi takšne medijske scene, do mene pride bistveno več zgodb, kot bi prihajalo sicer, če bi bil medijski prostor normalen in pluralen. Zanimivo pa je tudi, da celo posamezni novinarji večinskih medijev meni dajejo zgodbe, ki jih sami, iz takšnih ali drugačnih razlogov, ne morejo objavljati.

Kaj je bistveno za uspeh vašega novinarskega dela? Težko si je predstavljati, da kot "one man band" cele dneve raziskujete po ministrstvih in brskate po dokumentih. Bolj se zdi, da vam viri zaupajo, da če bo zgodba prišla do vas, bo tudi ugledala luč javnosti.

Poznam res ogromno ljudi, iz različnih področij, in količina informacij, ki jih dobivam, je tudi rezultat mojega dolgoletnega dela. Ker precej potujem, vsaj tri mesece na leto sem v tujini, mi številna poznanstva in sodobni komunikacijski kanali omogočajo, da lahko normalno delam tudi takrat, ko nisem v Sloveniji.

Se kdaj vprašate po motivih tistih, ki vam ponujajo razne zgodbe? Vzamete v obzir njihov interes, morda kdaj kakšno zgodbo tudi pogledate iz nasprotnih vidikov, jo tudi zavrnete?

Novinarski viri so vedno na nek način motivirani. Ali gre za ljudi, ki so sami po sebi odštekani, ali pa imajo nek karierni, finančni, politični ali kak drug interes. To je treba vzeti v zakup. Kadar gre za politične ali poslovno motivirane interese, je tu vedno še nasprotna stran, ki ima podoben interes. Popolnoma normalno se mi zdi, da se odločiš za objavo zgodbe, za katero veš, da je tako ali drugače motivirana, počakaš na reakcijo druge strani, in objaviš zgodbo še iz njihovega zornega kota. Težko je v Sloveniji ali kjer koli drugje najti vir, ki nima nobenega motiva. Vsak novinarski vir ima svoj motiv, tudi agent FBI, Mark Felt, kot slavno globoko grlo iz afere Watergate, ga je imel.

Kot novinar pač moraš delovati po novinarski logiki, da je stvari treba objavljati in se ne preveč ukvarjati s tem, kaj je ta in ta mislil ali hotel, ko je posredoval neko informacijo. Zgodbe, ki so v javnem interesu, je treba objavljati, ne glede na motive virov.

Po drugi strani pa si z drznim in prodornim raziskovalnim novinarstvom kot je vaše, nakopljete tudi veliko nasprotnikov, da ne rečemo sovražnikov, ki vas tako ali drugače skušajo utišati. Nam lahko zaupate, koliko odprtih tožb imate trenutno zaradi svojega pisanja?

Mislim, da imam ta hip odprtih kakšnih 8 tožb. Ampak, ko pogledam za nazaj, izgubljene tožbe praktično še ni bilo. Zakaj, ker jaz nikoli ne objavim nekaj, kar bi vedel, da ni res, ali z nekim naklepom nekoga užaliti. Četudi se kdaj kasneje izkaže, da nisem imel prav, sem bil ob objavi prepričan, da je bilo tako, kot sem zapisal. Novinarji sicer imamo večkrat problem, ko vemo, da so stvari resnične, vendar jih ne moremo dokazati.

So pa tožbe praviloma orodje za zastraševanje in opravičevanje svojih dejanj pred javnostjo. Ko pa tožnik čez tri ali štiri leta pride na sodišče in mora stvari dokazovati, so okoliščine povsem drugačne. Žal pa je Slovenija ena zadnjih evropskih držav, kjer je novinarje še možno preganjati. Odškodninske tožbe so druga zgodba, ampak te so, zanimivo, bolj redke. Sam moram zaenkrat potrkati, saj na kazenskem sodišču praktično še nisem bil obsojen, razen enkrat, pred leti, in to v primeru, kjer bi bil danes, kljub isti zakonodaji, gladko oproščen.

Največja uganka v zgodbi z maketo mi je, zakaj se je policija za hišne preiskave odločila ravno zdaj.

Vrniva se k politiki. Trenutno je aktualna teorija, da so zadnje afere posledica organiziranega napada na stranko SMC, bodisi da bi jo prisilili v neko povezovanje s sorodnimi levo-liberalnimi strankami, bodisi da bi jo odstranili iz političnega prostora ter počistili z njenimi kadri po paradržavnih podjetjih. Kako vi vidite to situacijo?

Glede na to, da je kar naenkrat izbruhnilo toliko afer, povezanih s stranko SMC, je na hitro možna tudi ta ocena. Meni je največja uganka v zgodbi z maketo ta, zakaj se je policija za hišne preiskave odločila ravno zdaj. Dejstvo pač je, da ko gre policija v hišne preiskavo, to pomeni, da se je vključila država, kar primeru daje dodatno težo in večjo dimenzijo kot zgolj novinarsko poročanje. Ključno vprašanje torej je, zakaj hišne preiskave ravno zdaj, po 14 mesecih. Kdo ima v tem trenutku vpliv na policijo, se tudi ve, to je Lista Marjana Šarca, oziroma kabinet predsednika vlade. Hkrati se menjuje in išče tudi novi generalni direktor NPU-ja, kar je ena od najbolj pomembnih kadrovskih zadev mandata te vlade, in jaz verjamem, da je policija v tem trenutku zelo gnetljiva. Veliko ljudi in lobijev ima interes prav za prevzem te pomembne funkcije in morda so tudi zato bolj pripravljeni sodelovati s politiko kot sicer.

Ko in če sploh bomo rešili to časovno uganko policije, zakaj ravno zdaj hišne preiskave, bo tudi to zgornje bolj jasno. Je pa dejstvo: pri SMC-ju so se te afere kopičile in bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo vse to eksplodiralo. Te stvari niso mogle dolgo ostati skrite. Ko neka afera izbruhne vsaj v dveh različno pozicioniranih medijih, je nihče več ne more zaustaviti. To vem iz mojih novinarskih izkušenj, in to se zdaj dogaja SMC-ju.

Je pa to dogajanje tudi v kontekstu evropskih volitev, ker na slovenski medijski in politični sceni naključij ni, vedno gre za nek kontekst. Po drugi strani je pa tudi rahlo nenavadno, zakaj bi se Marjan Šarec odločil za tako intenzivno taktiko rezanja SMC-ja in Stranke Alenke Bratušek, saj bo potem, ko bodo volitve mimo, ta koalicija morala obstajati še naprej. Čeprav se zdaj že dogaja to, kar sem predvidel – tako imenovani medijski napadi na SMC vidno pojenjujejo, zlasti tam, kjer se jih da sprožiti in zaustaviti dobesedno čez noč – pri večinskih medijih.

Kje se bo po vaše erozija stranke SMC končala? Oziroma vprašano drugače: kdaj bo, če bo, padel tudi predsednik Miro Cerar in kaj se bo v tem primeru zgodilo z njim in stranko? 

Načeloma je tako, da so v nevarnosti za odhod vsi tisti ministri neke vlade, ki niso šefi strank. Mislim, da je bil doslej v Sloveniji samo en primer, da je stranka ostala v koaliciji, čeprav je predsednik stranke kot minister moral vlado zapustiti, in to je bil primer Karla Erjavca in afere kante med vlado Boruta Pahorja. Pri SMC pa je stranka tako močno vezana na osebnost Mira Cerarja, da si težko predstavljam, kaj vse bi se moralo zgoditi, da bi Šarec pozval Cerarja, da odstopi kot minister.

Čeprav, po neki logiki, so vse te stvari okoli SMC, ki zdaj prihajajo na plano, dejansko nastajale pod kontrolo Mira Cerarja, in na podlagi vsega, kar je že bilo razkrito, je Miro Cerar realno že izgubil mandat. Z njim bodo sicer dokončno obračunale naslednje volitve, toda on je zdaj že politično truplo. Na podlagi informacij, ki jih imam, tudi ni izključeno, da bo padli minister za okolje in prostor Jure Leben kmalu zapustil SMC, erozija te stranke, zlasti po evropskih volitvah, bo torej skoraj popolna.

Afere, neposredno povezane z SMC-jem, skuša Marjan Šarec izkoristiti tudi za utrjevanje moči nasproti nekaterim lobijem, ki stojijo v ozadju, konkretno proti Gregorju Golobiču.

Kako sicer po vašem vedenju in znanju potekajo interesni boji v zakulisju oblasti? Kdo so tu glavni igralci, preko katerih političnih opcij delujejo in kdo je trenutno močan in kdo šibek?

Kot vidim, poskuša Marjan Šarec te afere, neposredno povezane z SMC-jem, izkoristiti tudi za utrjevanje moči nasproti nekaterim lobijem, ki stojijo v ozadju, konkretno proti Gregorju Golobiču. Ljudje na to niso pozorni, ker mediji tega tako ne poročajo, toda Šarec je šel v zamenjavo Jožeta Podržaja, generalnega direktorja zaporov, ki sodi v krog zvestih Golobičevih privržencev. Podržaj je bil do zadnjega popolnoma samozavesten, tisoč procentov prepričan, da ga ne morejo zamenjati, ker je Golobičev kader. Mislim, da je tukaj šel Šarec zelo resno in očitno proti Golobiču.

Tudi poročanje Dela in Dnevnika o tem, kako so naj bi pisanje Petra Vilfana, padlega državnega sekretarja, namenjeno Šarcu, prišlo iz Šarčevega kabineta, in potem naslednji dan, ko je Dnevnikov novinar Zoran Potič, ki ga Vilfanovo skrivanje pred davki prej ni nič zanimalo, šel na tiskovno konferenco Marjana Šarca na temo bodočega predsedovanja Slovenije Evropski uniji, in Šarca spraševal, ali so obremenilni dokumenti zoper Vilfana res prišli iz Šarčevega kabineta … vse to so signalu Marjanu Šarcu, naj nekoliko ustavi konje.

Ta poskus tako imenovanega osamosvajanja majhne Šarčeve skupine nasproti nekaterim lobijem iz ozadja nakazuje morda še pomembnejši spopad od propadanja Cerarja in SMC, in zanimivo ga bo spremljati.

Ste eden redkih komentatorjev, ki ne nasedate fami o samostojnem in močnem voditelju Marjanu Šarcu. Pravite, da je šibek voditelj, navsezadnje ima zgolj 13 poslancev v državnem zboru. Kje se ta njegova šibkost po vaše najbolj odraža v politični praksi?

Edino njegovo politično delo je pravzaprav samo komentiranje. On kot predsednik vlade v principu ne počne ničesar, ampak samo nekaj komentira. Ko se nekaj zgodi, počaka par dni in potem komentira. Njegova glavna šibkost je sicer v tem, da je na volitvah dobil samo 13 odstotkov volilnih glasov. Miro Cerar je imel, spomnimo, 36 odstotkov, in vemo, kako se je to končalo, oziroma se končuje. To že bizarno umetno medijsko bildanje Šarca v severnokorejskem slogu je samo posledica tega, da je Šarec realno šibek premier. Nekoga, ki na volitvah dobi samo 13 odstotkov, je pač potrebno »nabildati«, da zgleda bistveno močnejši, kot je v resnici.

Šarčev princip sprejemanja odločitev je tak, da počaka nekaj dni, da vidi, kako se obrne javno mnenje, kaj pravijo mediji in mnenjski voditelji, in potem povleče potezo, ki je všečna večini občinstva. To šibkost tudi kaže iz dneva v dan, sploh, ko pride v malo težjo situacijo. Pri Bandelliju je šlo gladko, pri Prešičku je že bila težava, pri Lebnu pa je bil že popolnoma zmeden, celo odigrati ni več mogel vloge odločnega premiera. Jaz Šarca poznam že iz prejšnjih časov, a morda ne tako dobro, kot Marcel Štefančič jr., novinar Mladine in voditelj oddaje Studio City, ki je zadnjič v nekem intervjuju dejal, da Šarec kot igralec ni počel ničesar drugega kot študiral druge like. Ves čas je igral določne like, in ravno to se tudi zdaj dogaja – ampak politika je bolj kompleksna zadeva in Šarec bo zelo hitro prišel do konca.

Ne bi pa podcenjeval njegovega karakterja. Mislim, da je v trenutku, ko se mu bo šlo za ohranitev oblasti, sposoben tudi zelo nevarnih potez. Potez, kakršnih Miro Cerar niti slučajno ni sposoben, za Šarca pa se mi zdi, kot ga poznam in spremljam, da je. Poglejte si včasih njegov pogled, od blizu in bolj pozorno, pa marsikaj postane bolj jasno. Šarec ni samo komedijant.

O njegovem karakterju priča tudi naslednja zgodba: ko ga je pred kratkim predsednik države Borut Pahor prosil za sestanek o volilnem sistemu, mu je Šarec sporočil, da prihodnjih 14 dni nima časa za Pahorja. To vam pove, kako Šarec funkcioniranja v politiki.

Kako bi komentirali odnos predsednika vlade do preostalih koalicijskih partnerjev na eni strani in hkrati odnos do zunaj vladne partnerke Levice na drugi strani?

Šarčev politični pristop je očitno popolnoma makiavelističen. Ne gre za simpatije do kogarkoli, ne gre za nobena načela, nobena stališča, gre zgolj za to, da je on šef vlade. On je pripravljen naslednjo minuto skleniti pogodbo tudi z nama, če bi mu lahko zagotavljala, da bo ostal predsednik vlade. To se lahko zgodi čez noč – takoj. Ko je bila med pogajanji za sestavo Šarčeve vlade Nova Slovenija »out«, je čez noč nastala popolnoma nova koalicijska pogodba in prišla je Levica.

Tu gre za čisti makiavelizem, kar se je, denimo, videlo tudi tik pred glasovanjem o rebalansu proračuna. Če Šarec potrebuje podpis Levice, bo pač v vsem ustregel Levici. Pri nas je sistem sicer takšen, da je razmeroma lahko vladati z manjšinsko vlado. Da postaneš predsednik vlade, res potrebuješ 46 glasov, po tem pa se da povsem lepo vladati s kakšnimi tridesetimi glasovi za sprejemanje zakonov. Itak pa Šarec zakonov tako ali tako ne pošilja ravno na veliko v državni zbor.

Prepričan sem, da je glavna Šarčeva ambicija postati predsednik države.

Obenem se je izkazalo, da ima še rezervo v SNS-u …

V tej situaciji ima vedno rezervo, če ne drugače, je rezerva to: »OK, gremo stran in pride Janša«. Čeprav jaz mislim, da on nikoli ne bo šel stran. Prepričan sem tudi, da je njegova glavna ambicija postati predsednik države. Šarec čaka leto 2022, da bo, ko Pahor ne more več, kandidiral za predsednika države. Zato ve, da mora do takrat obstati, tako, da se nanj nalepi čim manj afer, in iz tega mandata iziti sprejemljiv malo za levico in malo za desnico.

Od kod ima po vašem mnenju stranka Levica tako disproporcionalno politično moč glede na njeno formalno parlamentarno zastopstvo?

Najprej so tukaj volilni rezultati. Že dva dni po volitvah sem napisal, da Janša ne bo mogel sestaviti vlade, kar je tudi sam hitro pogruntal, saj se ni niti posebej trudil. Volilni rezultati so pač pokazali, da ima na levici in levi sredini Levica v rokah ključ do potrebnega 46. glasu, če želi tranzicijska levica ohraniti vlado. Hkrati pa ima Levica zaradi nekaterih recidivov iz prejšnjega režima privilegiran položaj v medijih in civilni družbi. Kakorkoli se obrnete, vedno boste prišli do Levice ali bivših kadrov LDS.

Ta situacija je včasih že absurdna. Zadnjič sem, denimo, govoril s kolegico na televiziji, kjer delam, in mi je rekla, da bi mogoče šla v politiko. Ko sem jo vprašal, kateri stranki bi se pridružila, mi je odvrnila, da razmišlja o Levici, ker so tam »sami mladi«, ne da bi sploh pomislila na program. Skratka, o Levici se v medijih ves čas ustvarja neko pozitivno mnenje, pozitiven kontekst, ki pa nima zveze z realnostjo, če samo pogledamo Luko Mesca, Miho Kordiša in Violeto Tomić. Ampak ta kontekst bo še nekaj časa trajal, to je treba vedeti. Res pa je, da vse to vseeno na volitvah nikoli ne bo dovolj za več kot sedem ali osem odstotkov, morda pridejo celo do 10, 12 odstotkov, več pa verjetno ne. Sicer sem že napovedal, da bo na prihodnjih volitvah Levica vsaj druga ali celo prva stranka na levi strani slovenskega političnega spektra.

No, če pa bi bil Šarec odločen premier, bi ob tistem famoznem Kordiševem Facebook zapisu stopil do Kordiša in ga oklofutal. Dobesedno, ker nekaj tako žaljivega s strani nekega vidnega poslanca že dolgo časa nisem videl.

Kaj sicer pričakujete, da se bo dogajalo z visoko javnomnenjsko podporo Šarcu v prihodnje? Lahko morda na neki točki v prihodnosti pričakujemo protiudar s strani sedaj zapostavljenih in javno celo ponižanih koalicijskih partnerjev?

Tega ne vem, ampak da je tudi zakulisje spoznalo, da je šlo vse skupaj malo predaleč, nam lahko pove dejstvo, da se je korupcijska zgodba z ograjo za zdaj medijsko zaustavila. Imela je potencial, da odnese tudi gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, ampak nisem čisto prepričan, da bo šla naprej. Vidim, da se je na POP TV že ustavila. Mislim pa, da je javnomnenjska podpora Šarcu do afere Leben pomenila vrh, po njej pa bo šlo navzdol, kar nakazujejo že najbolj sveže ankete.

Nekaj sva že rekla o pasivnosti Janeza Janše, ki traja vse od volitev naprej, ko se niso zgodili tisti »ponedeljkovi klici«, ki jih je javno napovedoval. Nekateri ocenjujejo, da se niti ni preveč prizadeval sestaviti vlade. Kaj menite vi?

S tem se strinjam. Mislim, da si je hitro izračunal, da gre, glede na medijske in druge pritiske, da je treba vlado sestaviti brez Janše in SDS, vsaka energija v tej smeri v nič. Toda Janša mora hkrati poskrbeti za svojo bazo, ki mora dobivati nek »futer«, da ostane v pripravljenosti. In to je bil izgovor, da bodo tako ali tako kmalu predčasne volitve, čeprav v resnici skoraj zanesljivo ne bodo.

Janša se zagotovo ne predaja in prav tako še nikogar ne pritiska v ospredje, ker zanesljivo namerava iti vsaj še na ene državnozborske volitve.

Kaj pa sedaj? Je njegova pasivnost znak nekakšne predaje, morda zgolj potuhnjen čaka, da se vlada sesuje sama vase, ali pa se Janša dejansko počasi umika iz prvih bojnih vrst in v ospredje potiska mlajšo generacijo?

Cela stranka deluje precej pasivno. Toda Janša se zagotovo ne predaja, saj ni takšne vrste človek. In prav tako še nikogar ne pritiska v ospredje, ker zanesljivo namerava iti vsaj še na ene državnozborske volitve. Moja ocena je, da bodo to sicer njegove zadnje, če se slučajno ne razpletejo z veliko zmago SDS-sa, ampak načeloma bo šel Janša vsaj še na ene parlamentarne volitve.

Če bi bil na njegovem mestu, pa nisem, bi se zdaj odločil za evropske volitve in kasneje razmišljal o parlamentarnih, podobno, kot je to pred leti naredil Borut Pahor, seveda iz povsem drugih motivov. Čeprav še zdaleč nisem prepričan, da se bo Janša res odločil kandidirati za evropski parlament, sem pa prepričan, da se motijo vsi tisti, ki misijo, da pasivnost SDS kaže na konec Janševe politične volje ali poti. V tem smislu se Janeza Janše ne sme podcenjevati. Čeprav zdaj morda deluje brez prave volje in energije, bi bilo naivno misliti, da je odnehal.

Vidite kakšno možnost, da se SDS še v tem parlamentarnem mandatu, torej brez novih volitev, povzpne na oblast?

Po komaj verjetnem scenariju, ki je bolj znanstvena fantastika, če bi Šarec prišel v takšne konflikte z močnim zakulisjem tranzicijske levice, bi to bilo možno, ampak, kot rečeno, dvomim. Dvomim tudi v to, da bi se Šarec in Janša bila sposobna dogovoriti, kdo od njiju bo prvi in drugi v takšni veliki koaliciji.

Kaj pa, če bi se po Janši ozrli stranki kot sta SMC in SAB, če bi bile v nekem trenutku potisnjene povsem na obrobje in ne bi imele več kaj izgubiti?

Zadnjič mi je dobro obveščena prijateljica iz stranke SD dejala, da bodo Cerarja vse te afere potisnile samo »še bolj na desno«. Sicer ne vem, kako je to mislila »še bolj na desno«, saj se mi ne zdi, da bi bil Cerar že zdaj malo na desni, ampak v vsakem primeru dvomim, da bi Cerar danes zbral dovolj poguma in moči, da bi se zaradi vseh teh stvari odpovedal Šarčevi koaliciji in šel k Janši. Morate vedeti, da so ti ljudje bistveno bolj zasidrani znotraj svoje politične opcije, kot to morda včasih zgleda navzven. Zato mislim, da se to, da bi Miro Cerar in Alenka Bratušek prestopila ideološki politični breg in šla v koalicijo z SDS ter predlagala Janšo za predsednika vlade … ne to se ne bo zgodilo.