Brezčutnost
V času, ko so odnosi med ljudmi pogosto površni, ko smo si vedno bolj odtujeni in se zelo malo pogovarjamo med seboj, smo priča vedno bolj prisotni brezčutnosti.
Kaj vse je človek sposoben storiti drugemu, da ga rani, poniža, spravi na kolena. Brezčutnost je še posebej boleča v odnosih med bližnjimi, ki bi morali biti vir medsebojne ljubezni, podpore, topline in razumevanja. Brezčutna ravnanja puščajo globoke čustvene rane. Besede so orožje, ki rani bolj kot udarci. Želje po prevladi, maščevanju ali dokazovanju moči vodijo do dejanj, ki so podobno uničujoča kot nesmiselne vojne. Pa je tistim, ki trosijo zlo, kaj mar za to? Ni. Včasih so takšnim rekli, da imajo namesto srca – kamen.
Briga me!
Vedno pogosteje smo priča brezčutnosti tudi pri otrocih. Kot da ne bi vedeli, da jabolko ne pade daleč od drevesa! Otroci so kot goba, ki srka vzorce iz okolja, v katerem odraščajo. Brezčutnost se pogosto izraža v nepremišljenih besedah, nasilju ali nezmožnosti vzpostavljanja zdravih odnosov z vrstniki. Veliko otrok se tako brani pred bolečino, pred svetom, ki jih je prizadel.
Besedne zveze »vseeno mi je«, »briga me«, »dol mi visi« nakazujejo pomanjkanje empatije in odgovornosti. Brezčutnost pogosto zraste iz brezbrižnosti, ki jo »vseeno mi je« zelo dobro povzema. Kaže tudi na kronično pomanjkanje osnovne človeške empatije. Dolgotrajno ponavljanje napačnih vzorcev lahko vodi v popolno čustveno odmaknjenost, tako značilno za brezčutnost.
Znana je zgodba neke mlajše invalidke, ki je živela sama, domači so k njej prihajali dvakrat tedensko, da so ji pomagali pri osebni higieni. Nekoč se je po nesreči prevrnila s postelje in obležala na tleh. Klicala je na pomoč, a je nihče ni hotel slišati. Potem je začela tolči s palico po steni. Šele zaradi hrupa, ki ga je povzročala – ne zato, ker bi jim bilo mar zanjo – so sosedje poklicali policijo.
Besedne zveze »vseeno mi je«, »briga me«, »dol mi visi« nakazujejo pomanjkanje empatije in odgovornosti.
Na ravni države
Brezčutnost vedno bolj postaja del našega vsakdana – 87 posilstev, 137 primerov spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, in 248 kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva so žalostni del statistike lanskega leta. Skorajda ni več gospodinjstva, ki ne bi imelo povezave do spleta, do njega pa nenadzorovano dostopajo vedno mlajši otroci. Verjemite, tam se znajdejo veliko bolje kot odrasli! Raje si ne predstavljajte, kaj vse se ponuja njihovim otroškim očem! Že šestletni otroci se goli snemajo in to nevede objavijo na omrežju. Ravnatelj ene od osnovnih šol je potožil: »Doživeli smo nasilje, ki meji na mafijski obračun!«
Številni dogodki v današnji družbi so šokantni zaradi svoje brutalnosti, brezbrižnosti in zanemarjanja osnovnih moralnih vrednot. Na prvih straneh dnevnega časopisja zelo poredko pristanejo zgodbe o izkoriščanju otrok v modernem suženjstvu, ko so prodani za prisilno delo ali za spolno suženjstvo, a to ne pomeni, da takšne zgodbe ne obstajajo. Koliko vemo o tem, kako zavarovalnice zapostavljajo bolnike z redkimi boleznimi? Ne mine dan, da ne bi prišle v javnost v srce segajoče zgodbe o starostnikih, ki živijo na robu preživetja. V nebo vpijoča je družbena brezbrižnost do družinskega nasilja, saj tudi ta odraža kolektivno brezčutnost.

Evropsko sodišče za človekove pravice je oktobra 2022 ugotovilo, da je bila nevrokirurgu prof. dr. Vinku V. Dolencu v postopku priznanja tuje sodne odločbe kršena pravica do poštenega sojenja. Slovenija mu je morala vrniti 390.000 evrov, ki jih je že izplačal izraelskemu pacientu. A ta denar mu vsega, kar je prestal tudi zavoljo slovenskega sodišča, ne more poplačati. Akademik Vinko Dolenc, ki je nedavno preminil, je dejal: »Uničili so me kot človeka.« Je bilo komu mar za to? So se mu tisti, ki so mu storili krivico, vsaj posthumno opravičili?
Kako se izogniti brezčutnosti?
Premalo se zavedamo, da tisti, ki so tiho, sicer niso storilci, so pa – hočeš nočeš – podporniki brezčutnosti. Koliko smo že naredili za bolj človeške odnose v svojem okolju? V bloku, na ulici, v službi, v šoli, ki jo obiskuje naš otrok?
Prvi korak je zavedanje izrečenih besed in dejanj. Ključno je, da se pogosteje sprašujemo, kakšne vrednote prenašamo na naslednje generacije. Otroci ne potrebujejo samo naše ljubezni, ampak tudi pozitivne vzore.
V času, ko tehnologija pogosto nadomešča pristne stike, je pomembno, da si vzamemo čas za sočloveka. Prisluhnimo mu, če le lahko! Stari ljudje so rekli: »Če nisi za drugo rabo, vsaj škode ne delaj!«
Eden od najtežjih izzivov sodobnega časa je sobivanje z ljudmi, ki so ali se zdijo brezčutni. Takšni odnosi so lahko za nas, ki še globoko čutimo in nam je mar, zelo izčrpavajoči. Pomembno je, da se jim ne prilagajamo, ampak se trudimo, da jim postanemo vzor.
Pred časom smo obstali brez diha zaradi samomora ravnatelja, ki se je zgodil po krutem in brezobzirnem medijskem linču. Včasih se sprašujem, ali je brezčutnost dejanj na družbenih omrežjih in žal tudi v medijih vzrok ali posledica človekove brezčutnosti. Kolikokrat pri takšnih »umorih« sodelujejo običajni posamezniki, za katere bi dali celo roko v ogenj? Morda tudi vi?
Premalo se zavedamo, da tisti, ki so tiho, sicer niso storilci, so pa – hočeš nočeš – podporniki brezčutnosti.
(D184, 46)
Izbrano za naročnike
Zadnje objave

Vlada, dobrodošla na Povšetovi

Alma Mater v Washingtonu združila vodilne strokovnjake za umetno inteligenco

Na slabe razmere v zdravstvu opozarjajo tudi medicinske sestre

Globokomorskega plenilca so prvič opazili tako blizu površja

Zbor za republiko: 'Ne' manipuliranju o Izraelsko-Palestinskem konfliktu

Zakonodajna služba raztrgala predlog pravnice Urške

Velenjski svetniki so vložili pobudo za preimenovanje Titovega trga
Ekskluzivno za naročnike

Novo: 187. številka tednika Domovina

Domovina 187: Do tehnologije napovedovanja bolezni
Prihajajoči dogodki
Valentinov romantični operni koncert za zamudnike
POTOHODCI: Goriški camino - peš od Ogleja do Svete Gore
Video objave
Izbor urednika

Globokomorskega plenilca so prvič opazili tako blizu površja

Zakonodajna služba raztrgala predlog pravnice Urške

Velenjski svetniki so vložili pobudo za preimenovanje Titovega trga

Novo: 187. številka tednika Domovina

Domovina 187: Do tehnologije napovedovanja bolezni

2 komentarja
Anton Vidmar
Ja,enim je res vseeno za druge,je pa dosti takih,ki se preveč brigajo za druge. Normalna država ne rabi toliko Samaritanov ,zbiralcev zamaškov in zbiralcev denarja za bolne in uboge. Kot da smo v Afriki !
Peter Klepec
V nekem stabilnem sistemu so sile v ravnovesju. Tudi v druzbenih odnosih. Ce ene sile tiscijo v izkoriscanje, agresijo, morajo za ravnovesje obstajati nasprotne sile, ki omogocajo empatijo, pravicnost, filantropijo. Kadar ene sile oslabijo, druge pridobijo na moci in vplivu.
Trenutno so te prve sile po celem svetu na pohodu. Ampak to se ni zgodilo ravnokar, trend traja ze dolgo. Sedaj velja, da je empatija, skrb za depriviligirane, revne, sploh druge, odraz osebne ali kolektivne sibkosti. « Loserji » so si sami krivi, da so ostali zadaj. Ostati « spredaj » je tako naporno, da je prevec misliti se na tiste, ki ostajejo vedno bolj zadaj ali spodaj. Religija, ki je bila tradicionalno zagovornik sibkih, je popolnoma izgubila vpliv. Namesto tega je obtozena reakcionarstva in je celo obtozena za nastalo situacijo. Biti « veren » je postal sinonim za neumen in nesposoben. Pameten in sposoben se prerine izmed vseh naprej in pri tem ne sme imeti moralnih zadrzkov, ki samo motijo.
Na koncu procesa dobimo ven Trumpa, Putina in Xija. Pa se kopico sledilcev, ki nocejo zaostajati v tekmi za prvo vrsto.
Tak sistem nujno drvi v zid, kjer se bo raztrescil. To se je ze veckrat zgodilo v cloveski zgodovini. Potem je slo iz ostankov na zelo nizki ravni naprej. Nemalokrat so cele civilizacije izginile in na ostankih je zrasla nova druzba, ki za staro propadlo niti vedela ni. Vcasih je trajalo vec sto let preden je zrasla nova druzba. Samo primer: v Sredizemlju so ob koncu bronaste dobe propadle skoraj vse civilizacije. Vec kot dvesto let zatona, ljudje niso vec znali brat in pisat. In vendar je enkrat naprej in to celo bolje kot prej.
Ce torej malo apliciram: upam, da bomo po Trumpu in Putinu se znali brat in pisat, pa da to ne bo v kitajscini. To upanje je pa bolj religija kot kaj drugega.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.