David Sipoš in Jernej Kuntner: Exodus 1945: v Sloveniji imamo nebesa in pekel

S filmom Exodus 1945: Naša kri potujemo v leto 1945, ko se je na naših tleh sicer končala vojna, vendar so se okrepili napadi boji med dvema poloma, med brati, sosedi, prijatelji. Film nam poda vpogled v različne usode skozi oči dveh zdravnikov, ki sta skupaj z mnogimi bežala v Vetrinj na Koroško, pri tem pa kljub vojnim grozotam, strahu in stiskam skušala ohranjati moralne vrednote, človečnost, predvsem pa svoje poslanstvo zdravnika pod Hipokratovo prisego.  

Intervju: David Sipoš in Jernej Kuntner

Zakaj ste se odločili, da zgodovino razlijete na filmsko platno, da poveste zgodbo skozi svojo poetiko? Exodus 1945: Naša kri je prvi celovečerni igrani film na tovrstno tematiko. 

David Sipoš: Do te tematike smo prišli povsem organsko, ni kar nenadoma padla ideja. V Studiu Siposh smo se v svoji preteklosti vrteli okoli krščanskih likov – škof Anton Vovk, ki je deloval po drugi svetovni vojni, Alojzij Grozde, film smo posvetili tudi sestri Tončki Krajnik. Maj 1945 pa je neko stičišče, vsi lahko nekaj povedo o tem času oziroma je vplival na njihova življenja in je bilo popolnoma naravno, da se lotimo te tematike. Seveda pa sem v pogovoru z ljudmi, sploh Slovenci v Clevelandu, večkrat dobil prošnjo, da to zapišemo tudi v filmsko obliko. Film je vseeno medij, ki doseže širše množice. Mogoče ne bo vsak v roke vzel neke debele knjige o tem, kaj se je takrat dogajalo, skozi film, skozi like pa je to zares dostopno.  

Vsak Slovenec, ki prebere naslov Naša kri, se mora vprašati, kam spada, čigava kri se pretaka po njem, in če je to slovenska kri, je to tudi moja kri, tudi Jernejeva kri in tudi vaša kri. In naša kri se pretaka med vsemi poli – med tistimi, ki verjamejo v eno ali drugo, med tistimi, ki so z zahoda ali vzhoda, vsi smo iste krvi. Vsi smo Slovenci, zato naslov Naša kri. Mislim, da se moramo vsi skupaj dati pod en dežnik, mi smo Slovenci, pa kakršnokoli razdrobljeno zgodovino že imamo. 

Sipoš: Mogoče ne bo vsak v roke vzel neke debele knjige o tem, kaj se je takrat dogajalo, skozi film, skozi like pa je to zares dostopno. 

Vse se dogaja skozi oči dveh zdravnikov, enega igra tudi Jernej Kuntner. 

Jernej Kuntner: Povabljen sem bil odigrati vlogo dr. Valentina Meršola. Seveda sem pristopil z veseljem, čeprav moja kri ni obremenjena s temi dogodki maja 1945. Eden od mojih dedkov je bil v partizanski, drug v nemški vojski, tako da jaz tega problema, ki smo se ga lotili v filmu, nisem občutil na lastni koži, preko družine. Lotili pa smo se ga zelo inteligentno, preko zgodb malih, pravzaprav velikih ljudi. Dr. Meršol je bil velikan, doktorski zvezdnik svojega časa, postal je eminenca in primarij Leonišča, dolga leta je bil tudi osebni zdravnik jugoslovanskega kralja, bil je velika persona. Intrigiralo me je, da gremo posnet zgodbo o tistem času preko ljudi, ki se ne dotikajo politike, ampak so bili vrženi v ta krvavi, brezosebni čas, ko so vsi moralni kompasi odpovedali. Mojo ženo Milko Meršol je odigrala Alenka Tetičkovič. Dr. Meršol prihaja iz družine, kjer je bil oče kretnik, potem pa se je poročil v veliko družino, družino Tominšek. Po Milkinem očetu se imenuje tudi pot na Triglav in preko žene je tako vstopil v meščanstvo, ki smo ga po vojni izgubili. Ob sebi imam še enega zdravnika, dr. Janeza Janeža – igra ga Matevž Müller, ki pa je bil kirurg, prav tako zvezdnik tistega časa, a nekoliko bolj zadržan. Skupaj sta bila na vlaku in tvorita moralno-etični kompleks, ki je izpostavljen v filmu – kaj sta naredila, kako sta se odločala, kako sta rešila, kar se je rešiti dalo, upoštevajoč Hipokratovo prisego.  

Hipokratova prisega govori o tem, kako v danem trenutku narediš največ za bolnika, ne da se žrtvuješ ali žrtvuješ svoje življenje za bolnika. Onadva sta to naredila, pomagala, dokler se je dalo. Tiste, ki sta lahko, sta rešila, eni pa so odšli naprej in so bili žrtve komunistov, ki so jih zavzeli na Jesenicah. Doktorja pa sta se kasneje iz tujine zagovarjala, da nikoli nista prekršila Hipokratove prisege. To je tudi ena od moralnih norm, ki jih obdelamo v filmu. Z Matevžem in Alenko smo kolegi iz Lutkovnega teatra, tako da se vsi dobro poznamo. Redno skupaj delamo predstave, vsak dan smo skupaj v gledališču, tako da smo bili že narejena ekipa. Z Alenko sva sošolca še z akademije in sva stara prijatelja, kar se je tukaj tudi poznalo. 

David Sipoš: In če igralci dobro 'klapajo' skupaj in ekipa dobro sodeluje, potem res lahko dobro delamo. Ta snemanja so nam vsem ostala v lepem spominu. Nekateri, ki so ta film že videli ter so poznali Meršola in Milko, so rekli, da so igralci res zelo dobro izbrani in podobni resničnim osebam. 

Lahko nekoliko odstremo tudi del vsebine? 

David Sipoš: V filmu spremljamo ljudi, ki gredo iz Ljubljane proti avstrijski Koroški. Sledimo, kaj se dogaja na tej poti. Večino časa so na sanitetnem vlaku, kjer sta poleg civilistov in vojakov tudi Meršol in Janež, ki sta skrbela za ranjence. Spremljamo njihovo pot do Koroške, ne stopimo pa še v Vetrinj, tam se bo dogajalo nadaljevanje zgodbe. 

Njihova pot je precej nevarna, polna zapletov, odločitev, nekih spoznanj, kaj Slovenci zapuščajo za sabo. Vendar gledano skozi njihovo perspektivo – šli so tja z neko mislijo, da se vrnejo čez dva ali tri tedne. 

Jernej Kuntner: Najprej uvod v Ljubljani, kjer se vidi, kako ljudje živijo neko delavno življenje, saj morajo zdravniki delati tudi v vojnem času. Težko življenje se pozna že v Ljubljani: ta strahota, vojna, ki prihaja z obrobja, vojna med partizani in domobranci, kako se rodi ta strah. In potem pot s sanitetnim vlakom, na katerem je večina ljudi iz Ljubljane. Potem spremljamo premik proti Ljubelju. Čuti se psihoza, strah zalezovanja, nismo pa prikazovali toliko vojnega dela. Film je postavljen v okvir agonističnega spomina, kar pomeni, da ljudje lahko sočustvujejo z drugo stranjo, ne da bi morali prevzeti njene politične nazore. To film išče, to sočutje, ki ga je pri nas absolutno premalo. 

David Sipoš: Poskušali smo se osredotočati na like in zgodbe ljudi, ki nas lahko navdahnejo, kjer vidimo človečnost ljudi, ki so v tej zmešnjavi ohranili svoj moralni kompas. Dr. Janež je na primer heroj na Tajvanu, tam so ga klicali dr. Oki, po njem je poimenovana celo bolnišnica in res ga visoko cenijo. To so zgodbe, ki jih moramo pripovedovati – kaj so ljudje prestali – da se lahko tudi iz teh zgodb nekaj naučimo. Zavestno smo izbrali zgodbi dveh zdravnikov, ki nista bila politično na nobeni strani, samo nista želela podpirati komunizma, na koncu pa sta bila še vseeno na listi, če temu tako rečemo. 

Sipoš: Zavestno smo izbrali zgodbi dveh zdravnikov, ki nista bila politično na nobeni strani, samo nista želela podpirati komunizma. 

Ste zgodbo zapeljali skozi oči dveh zdravnikov, da bi jo lažje približali gledalcu skozi čustveno, moralno in nepolitično plat? 

David Sipoš: To je igrani film, kjer vseeno spremljaš karakterje, kjer moraš dati gledalcu možnost, da zadiha s tem karakterjem. To ni dokumentarec, kjer bi v nekaj besedah lahko zgostil zgodovinsko dejstvo, marsikaj je treba razbrati iz konteksta, iz pogledov, iz kratkih besed, ki si jih ti karakterji izrečejo. Zavestno smo se odločili, da s tem filmom nočemo ustvarjati nekih polov in polemizirati, ampak da ljudje v njem prepoznamo, da so zgodbe v teh sivinah, na sredi – ko so se ljudje, ki niso imeli s politiko nič, začeli spraševati, ali bodo preživeli ali ne. 

Jernej Kuntner: En del zgodbe je, da smo delali umetniški spomenik nekemu času. Ta ni namenjen političnemu izrabljanju. Ta film lahko mogoče pomaga to rano, ki še ni zaceljena, očistiti, da se potem lahko v miru zaceli. V Sloveniji imamo nebesa in pekel, smo tako nesrečna dežela. Tukaj zgoraj so nebesa, par klafter globoko, kot bi rekel Cankar, imamo pa kosti. In ne samo naše kosti, kosti vseh jugoslovanskih narodov, Hrvatov, Srbov, Črnogorcev, vse imamo tukaj. Se pravi imamo tukaj nebesa, spodaj imamo pa pekel. In če tega ne razčistimo, se nam to lahko vleče kot rakrana, kot slab zadah. 

Pa mislite, da se da to kolektivno rano, ki jo imamo, z umetnostjo, s filmom zdraviti? 

David Sipoš: Zdi se mi prav, da začnemo, da prispevamo prvi kamenček v filmski obliki. Zdi se mi, da so zelo pomembna dela drugih, ki obravnavajo to področje na nekem zgodovinskem ali pa dokumentarnem področju. Naš film pa odpira neko popolnoma drugo dimenzijo. Ne osredotočamo se le na politične, zgodovinske stvari, ampak pogledamo, kako je to doživljal navaden človek. In film bo zagotovo dal nekaj, da se bomo o tem lahko pogovarjali. Če se bomo prepirali pri tem filmu, se je treba vprašati, kakšen narod smo. Pogovarjajmo se, to je namen tega filma. Vsak mora biti pripravljen vsaj poslušati drugo stran, da dialog lahko teče. Kajti če ni dialoga, tudi naši odnosi ne delujejo. 

Sipoš: Pogovarjajmo se, to je namen tega filma. Vsak mora biti pripravljen vsaj poslušati drugo stran, da dialog lahko teče.

Kako so se te zgodbe prepletle v scenarij, ki ga je napisal Vid Planinc, uporabljeni so bili nekateri dnevniki. Kje ste našli gradivo za ustvarjanje teksta? 

David Sipoš: Pri scenariju smo res poskušali biti čim bolj zgodovinski. Po drugi strani pa seveda film kot medij zahteva svojo dramaturgijo in pravila. Če hočemo tako zgodbo povedati v eni uri, vemo, da ne moremo gledalcu že takoj na začetku vsega razkriti in potem 45 minut vleči z nekim dolgčasom. Po drugi strani pa smo z zgodovinskostjo operirali na način, da smo bili dovolj svobodni. Naši liki dopuščajo, da imajo svoje stavke, da imajo nekaj dodanih čustev, ki jih mogoče iz neke literature in zgodovinskih opisov o njih ne moremo razbrati. Gre za neko sodelovanje med zgodovino in umetnostjo. Kot umetniki smo res veseli, da lahko ustvarjamo tako zgodbo, smo pa ves čas pod neko težo spoštovanja do teh karakterjev in ljudi, ki so to prestali, da poskušamo zgodbo povedati točno tako, kot je bilo. Da ne slepomišimo in česa ne prikrijemo, po drugi strani pa damo tem likom tudi spoštljivo mesto v zgodovini.  

Vi, David, ste sodelovali ne samo kot producent, ampak tudi kot snemalec in direktor fotografije. Verjetno je bilo veliko izzivov, sploh ker ste celovečerni film posneli v le desetih dneh? 

David Sipoš: Mi smo kar posebna ekipa v Sloveniji, ker pod isto streho sodeluje okoli dvajset ljudi. Res se dobro poznamo in tudi delamo zelo redno, torej ne ustvarimo le enega filma letno. Praktično smo ves čas v pogonu, ves čas se brusimo v tej obrti, kako optimalno produkcijsko speljati snemanja. Kako znotraj enega dne najboljše izkoristiti snemalne pogoje. Kako izkoristiti sceno, da lahko vseeno pokažeš širok kader, čeprav nisi imel vseh pogojev in boš mogoče marsikaj rešil v postprodukciji. Na snemanju smo imeli kar težke pogoje, sploh kar se tiče uporabe lokomotive in vlaka. Že zaradi tega si nismo mogli privoščiti, da bi to snemanje trajalo predolgo, ker bi tudi stroški gromozansko narasli. Ko smo snemali na vlaku, smo res delali na tem, da smo posneli vse ključne kadre v premikanju in vsako minuto dneva dobro izkoristili. To je kar precejšen produkcijski zalogaj. Ekipa, ki je delala na tem filmu, je res dobro premislila, kako razporediti snemalne dni. Snemali smo predvsem junija in julija lani. Tudi vremenski pogoji so bili izziv. Ko je en dan deževalo, je bilo ta dan treba tudi smiselno umestiti v film, v samo zgodbo. Vsi smo zaupali, da se bo vse skupaj dobro sestavilo. 

Jernej Kuntner: To je res odlična ekipa, sploh ni tako majhna. To je veliko ljudi, ki so uigrani, kot je rekel, veliko delajo skupaj, dobro sodelujejo, predani so. David kot direktor fotografije, režiser Vid z vsem znanjem – vrhunski dečko, vse je imel v glavi. Sproti smo šli eno stvar za drugo. Nič ni šlo v prazen tek. Samo snemalo se je, delalo in potem se je končalo. Res so vrhunska ekipa. Vsi profesionalni igralci, ki smo bili na snemanju, smo bili čisto očarani nad njimi in nad tem, kako je vse skupaj potekalo. Junija in julija lani je bilo 40 stopinj Celzija, najhujša možna temperatura, in mi zunaj, kot da ni nič. Fantje v uniformah. Potem pa nam je šlo na roko tistih par dni, ko smo bili na vlaku, ker je vsaj malo pihalo, ko smo se premikali, čeprav smo mislili, da bo na vlaku bolj vroče. Mislim, da se bo tudi v filmu videlo, da je vse narejeno z neko predanostjo, ljubeznijo, umetniškim žarom. Kapo dol. 

Kakšna je bila kostumografija, nekatere uniforme ste dali tudi sešiti? 

David Sipoš: Ja, sešili smo domobranske obleke, ki so zdaj naše. Za film je najboljše imeti svoje obleke, ker jih lahko tudi nekoliko uničiš in zapackaš, da so malo bolj realistične. Drugače pa je tudi naša kostumografinja in make up artistka Nastja naredila res poglobljeno raziskavo, kako so bili ljudje takrat oblečeni, kakšne pentlje so se nosile, kakšne frizure so imeli. Ko pogledaš te množice, prav začutiš tisto obdobje, preseliš se v tisti čas in vidiš, da so predvsem ženske res poskrbele za svoje frizure, da so prišli ljudje v belih srajcah. Tako urejeni so bili. Čeprav so bili revni, so imeli neko spoštovanje do sebe. 

Jernej Kuntner: Tukaj se mogoče lahko navežem na to, kako so vsi častili Slovence. Bili so na poti, pa so bili čisti. Sploh pa, ko so prišli v Vetrinj, kjer so bile nemogoče razmere, ni bilo niti vode. In kako so se čudili vsi ti Angleži in Kanadčani. Kdo je to? Kateri narod je to? Kako je ta narod čist, organiziran? Kako lahko pridejo v nedeljo k maši z belimi, čistimi srajcami, kako se ženske znajdejo v higiensko nemogočih razmerah, pa vendar vse uredijo. Organizirali so si življenje. Res se vidi, da smo neka stara nacija, nek star narod, ki zna narediti svojo civilizacijo, kamorkoli pride. To so potem seveda dokazovali tudi kasneje v Argentini, v Ameriki, Avstraliji. Takrat je veliko inteligence odšlo, veliko večjih podjetnikov, ogromno večjih kmetov. To so ljudje, ki so znali organizirati življenje na mikro- in makronivoju. 

Scenografija ti prav tako pomaga, podobno kot kostum. Stari stoli, stari vlaki. Recimo ura mojega lika dr. Meršola je bila posebna, drugačni prstani, drugačne srajce – zdaj je vse iz drugačnega materiala. Pomaga ti, da vstopiš v nek čas, ki je bil pred tvojim. 

Kuntner: Takrat je veliko inteligence odšlo, veliko večjih podjetnikov, ogromno večjih kmetov. 

Zamenjali ste kar nekaj snemalnih lokacij, kje vse se film odvija? 

David Sipoš: Snemali smo na sanitetnem vlaku. Slovenska lokomotiva, ki se je nekaj časa vozila po tej trasi turistično z Jesenic, žal trenutno ni delujoča in je v popravilu, tako da smo iskali, kje bi lahko dobili podobno lokomotivo, ki dejansko še vozi. Na srečo je v Avstriji, samo čez mejo, proga zaprta za trenutni potniški promet, po njej se vozi samo muzejska lokomotiva z vagoni in je namenjena turistom. Vozi iz Borovelj proti Beljaku, približno 30 kilometrov. 

Podoben izziv je bil tudi ljubeljski tunel, ker v tistem času, leta 1945, ni bil videti tako kot danes. Takih tunelov, ki bi bili v grobi obliki, kjer še vidiš skalo, je zelo malo. Naša ekipa preživi veliko časa na aplikaciji Google Maps, ampak to, kar smo potem našli, ni bilo definirano ne kot tunel niti kot predor. Ne vem točno, kako so ga sploh našli, ampak režiser Vid je rekel, da se ne bo predal, in je vztrajal. 

Zagotovo vsak izmed vaju najde neke trenutke v filmu, ki so močno nabiti z neko sporočilnostjo. Kaj bi lahko izpostavila? 

David Sipoš: Jaz prepoznam v filmu tak trenutek precej na začetku, ko se ta pot začne in vidimo zračni posnetek lokomotive, ki je začela vožnjo in gre skozi gozd. Pri tistem kadru me vedno zajame, kakšna teža se šele začenja, kaj prihaja. Ljudje so bili prestrašeni, morali so se odločiti. Ampak ko vlak spelje, se mi zdi, takšen je občutek, ni poti nazaj. Gremo, gremo na to pot in bomo videli, ali gremo v življenje ali v smrt. Upajmo, da preživimo. In se mi zdi, da je v tem kadru to seme: zapuščam slovensko domovino. Oba z Jernejem poznava skupnosti v tujini in veva, kaj pomeni za te Slovence razmišljati o Sloveniji. Vsi imajo doma slike Slovenije. Vsi pišejo, jokajo. 

Jernej Kuntner: Tudi jaz bi to izpostavil. Da ljudje, ko bodo gledali ta film, dojamejo, da vidijo, da vžgejo svojo empatijo, da se to ne sme zgoditi nikomur več. 

Film je luč sveta ugledal že v Ameriki. Kakšni so bili prvi odzivi? 

David Sipoš: Pred kratkim sem bil čez lužo in sem film predvajal v Clevelandu, Torontu in Hamiltonu. Imeli smo štiri projekcije. Predvajati ta film taki publiki je najlepša nagrada, nekaj, česar si človek res lahko želi. Spoznali smo vnuka in vnukinjo dr. Valentina Meršola. Res lep poklon našemu filmu.  

Spoznaš zgodbe ljudi, ki so bili na tem vlaku, spoznaš zgodbe nekaterih, ki so poznali te ljudi. Slišiš solze med projekcijo, slišiš zgodbe ljudi – kako se jih je to dotaknilo in kako nosijo težo svoje zgodovine – po pripovedovanju svojih staršev, nekateri pa so stoletniki in se tega spomnijo celo iz prve roke. 

Predvajanje njim je tudi lepa popotnica, da bo ta film nagovarjal tudi tukaj, in upamo, da tudi med Slovenci doma tako zaživi. Predvajati se bo začel 20. februarja, ogledate pa si ga lahko v Cineplexxu, Odiseji, Mariboxu in vseh lokalnih kinih Art kino mreže. 

(D 238, 50-53)