Naša kri, slovenska kri

Film nas je ob čustveno napeti glasbeni spremljavi popeljal skozi enourno popotovanje po slovenski zgodovini, nabito s sporočilnostjo ter estetsko dovršeno fotografijo. Zaključil se je s stoječimi ovacijami.

Po končani projekciji smo se pogovarjali z Alenko Tetičkovič, igralko, ki je odigrala Milko Meršol, ženo enega od glavnih protagonistov, zdravnika Valentina Meršola.

»Zelo sem pod čustvenim vtisom, ker se mi zdi, da je film narejen izjemno čustveno, da gre za močno emotivno zgodbo, ki je pred zgodovinsko. V ospredju je čustvena zgodba odločitve, kaj narediti kot zrel človek, kaj narediti kot mati, kot žena, kaj narediti kot zdravnik in kakšne odločitve sprejeti. Sem pod močnim vtisom in zelo zadovoljna s filmom, ker me je tako čustveno ganil. Pa ne bom rekla, da samo zato, ker sem čustven človek. Sem profesionalka, veliko filmov pogledam in lahko bi rekla, da gre tukaj zares za enega izmed umetniških presežkov slovenskega filma in da je narejen s takšno mero profesionalnosti v vseh segmentih. Jaz danes, ko sem ga prvič videla, nisem videla napake,« nam je zaupala igralka Alenka Tetičkovič.

Doživela je veliko trenutkov, ki so jo ganili, in je dobila solze na oči. »Dotaknilo se me je mnogo sporočil znotraj filma, v smislu kje ljudje pristanemo, če izgubimo moralni kompas, in kaj vojna povzroči. In danes živimo v 21. stoletju in se še vedno soočamo z vojnami po svetu. Zavedam se malega človeka znotraj tega, ljudi, civilistov, ki niso popolnoma nič krivi, ki se znajdejo v določenih razmerah, ko se je težko odločati. Sama sem otrok balkanske vojne, razpada Jugoslavije, doživetja samostojne Slovenije in ljudi, ki so prihajali iz bivše Jugoslavije, predvsem umetnikov, in poslušanja njihovih zgodb, ki so morda tudi zapustili domovino, ker so bili popolni pacifisti in umetniki ter se niso želeli ukvarjati z zmedo v Bosni; kdo, kje bo koga ubil in kaj bo to povzročalo in kdo bo tu zmagovalec. Mislim, da so v vojni vedno vsi poraženci. Sploh čustveno in moralno gledano,« še doda Alenka Tetičkovič.

Ustvarjanje filma ji je bilo še v dodatno veselje, ker je njenega sina igral njen resnični sin, ki je s sošolcem opravil avdicijo, in tako je svoje filmske otroke že dobro poznala, kar ji je nekoliko olajšalo filmsko izkušnjo.

»V enem izmed večerov so bili otroci deležni prave zgodovinsko-taborniške dogodivščine ob ognju, ko so pokriti z odejami zaspali in vsi so se počutili kot na nekakšnih poletnih počitnicah. Vsem je bila zelo lepa izkušnja.«

Ujeli smo tudi režiserja Vida Planinca, ki je povedal, da so bili zadnji meseci v znamenju tega, kako pregledujejo nešteto delov, ki bi se jih dalo izboljšati, pa še kaj dodati, ampak potem je bilo teh delov vedno manj, ostale so le še podrobnosti, ki za ljudi, ki pridejo ta film gledat prvič, ne štejejo nič. »In to je bil naš namen, da je film dodelan, da smo vam dali svoje srce od vsega začetka in ogromno časa, žrtvovanja ter truda. In mislim, da se potem vse skupaj združi in prikaže na platnu.«

Najbolj se mu je v srce usedel prizor, ko oče zapusti sina na vlaku. »Na splošno pa me pri vseh teh zgodbah nagovarja to, kar je nekako povzeto v končnem besedilu, ki ga dr. Valentin Meršol govori, da je večina ljudi prestrašenih, nekateri pa so zverinski. Pravzaprav imamo vsi nekje v sebi kapaciteto postati zverinski v določenih okoliščinah. So pa nekateri, ki so bili zmožni sprejeti požrtvovalne odločitve in so svoje življenje dali za druge, so pozabili nase. V veliko čast mi je bilo, da smo lahko nekaj teh zgodb vključili v film,« pove režiser.

»Tudi tekst se je nekako organsko porodil, ko smo pisali scenarij in razmišljali, kaj bi bilo smotrno vključiti kot nekakšen uvod na začetek in potem kot okvir ponoviti še na koncu, ker se zgodi določen premik. Ravno za to transformacijo gre; da na koncu reče, da nismo definirani po skupinah, ampak se delimo na tiste, ki se slabo odločajo; tiste, ki se odločajo iz strahu; in tiste, ki se odločajo iz ljubezni do drugega ter pozabijo nase,« razloži Vid Planinc.

Tudi igralec Jernej Kuntner je bil veselo razpoložen in nam pove, da je že med snemanjem vedel, da ustvarjajo bogato zgodbo, bogato zgodovino. Ni si pa mislil, da snemajo tako vrhunski film. Sebe večinoma težko gleda, vedno najde neke detajle, ki bi jih kasneje drugače izvedel, ampak med snemanjem se prepušča toku, režiserjevi taktirki, emocijam in ne glede na odziv ljudi se zaveda, da je tudi sam pri tem filmu naredil nek osebni presežek. »Enostavno je vse tako, kot mora biti,« je navdušen igralec.

Igralec Matevž Müller, ki je upodobil dr. Janeza Janeža, nam je zaupal, da so prvi občutki po filmu fantastični. »Sam sebe sem spravil v jok. Mogoče se sliši malo prevzetno, ampak je res zelo lepa in zahtevna zgodba in tudi veliko truda je bilo vloženega, ampak s fantastično ekipo je bilo lahkotno.«

»Mislim, da te grozote, ki so jih doživeli, lahko orišemo le na tak način, da predamo vsa čustva gledalcem, da tudi oni začutijo vsaj delček tega, v kakšni situaciji so bili, kako so se počutili in kako so potem preživeli ter živeli svoje življenje naprej drugje, ne v Sloveniji,« še doda Müller.

Zanimalo nas je, kako je film Exodus 1945: Naša kri doživel zgodovinar dr. Jože Možina.

»Res kar zelo dobro poznam to področje, ker sem zagotovo snemal 20 ljudi, ki so doživeli ta eksodus. Poznal sem jih, z nekaterimi sem bil celo osebni prijatelj. Poznal sem pričevanja teh ljudi. Eni od glavnih likov v filmu sta sestri Dolinar. Poznal sem Jelko Dolinar. Z njo sem posnel pet ur in pol dolgo pričevanje. Jelka in Krista sta bili dve dekleti iz Ljubljane, sicer s primorskim poreklom, ki sta se morali odločiti, ali bosta zapustili vlak v boju za življenje, za preživetje ali bosta ostali s težkimi ranjenci, potem ko so vsi zdravniki zbežali. In sta se odločili ostati. Ob prizoru so mi dobesedno prevrele solze na obraz, ker sem Jelko večkrat slišal, kako mi je to pripovedovala. Avtorji so se seveda odločili za intimen pristop, ker samo na ta način lahko tako delo filmsko zaobsežeš. To je velika zgodba, ki tukaj ni dokončana.

Jelka in Krista sta bili zelo dobra kombinacija, izredno odločni ženski, predvsem Krista, in ta dinamika je v filmu zelo dobro prikazana. Bili sta kot nekakšni zasilni medicinski sestri, tudi zato, da so se lahko, ker je bilo ranjencev veliko, takrat umikali proti Avstriji. Zdravniki so praktično že pobegnili in rekli, naj ravna vsak po svoji vesti. Ostal je en bogoslovec in spomnim se tistega prizora, ko mi gredo kar kocine pokonci, ko se Krista odloči, da ne moreta iti. In sta ostali. Ampak veste, koliko poguma to pomeni za dvajsetletni dekleti, da ostaneta z ranjenci ob tem, ko vesta, kaj se bo z njimi zgodilo?«

»V filmu nismo videli niti začetka slovenskega razkola niti konca, pač pa vmesni del in gotovo je to dobra promocija, da se ta tema nadaljuje in da bodo tudi donatorji razumeli, kako zelo je pomembno, da po knjigah, pričevanjih dobimo tudi en celovečerni film,« še doda Jože Možina.

Film si je predpremierno v Clevelandu, kjer živi, ogledala tudi Vera Maršič in takole strnila svoje vtise. »Tisti dan je bilo precej mrzlo in snežno, tako da mogoče zaradi vremenskih razmer niso prišli vsi, ki bi sicer prišli. V živo sem si ogledala, kar sem slišala od svojega očeta in stare babice, ki sta mi o tem veliko pripovedovala. Teta se je spominjala, kako je dedek rekel, da morajo iti in naj vzame klobase, ona pa je vzela album in še danes je vesela, da ga je odnesla s sabo.«

»Dedek je mislil, da gredo za dva tedna, in niso vedeli, kaj jih čaka. Ata je bil domobranec, bil je pri vojakih in tudi on je pripovedoval, sicer načeloma ni dosti govoril o tem, ko pa je, pa se je spominjal, da je ob cesti zagledal kamion. Vedel je, kako ga lahko vžge s kontaktom, in potem so bežali. Moral bi se vrniti domov, kjer bi ga takrat zajeli. Imel je srečo, ker mu je vojaški kolega rekel, da ga potrebuje kot kurirja, zato je ostal in si s tem rešil življenje. Sama še vedno hranim stara pisma, ko je ata pisal babici, ko so bili ločeni. Ko sem v filmu videla, ko so skočili z vlaka in hodili po travniku še z ostalimi družinami, me je boleče spomnilo na moje, kako so s seboj vzeli, kar so lahko, in odšli. Zapustili so dom, zapustili svojo državo in pobegnili v Ameriko. Prišli so v novo okolje, pomagala jim je vera in to, da so se družili ter držali skupaj.

So pa imeli veliko domotožje. Oče je bil zaveden Slovenec in tudi sama se počutim nekoliko kot Slovenka, čeprav sem prihajala samo na počitnice v Kamnik. Vsako leto junija imamo v Clevelandu spominsko mašo na slovenski Pristavi in tam je kapelica, ki je bila zgrajena v spomin tistih, ki so izginili, in v opomin, da ne pozabimo, kaj se je zgodilo. In ne morem si niti predstavljati, kaj vse so morali prestati, kako zelo so trpeli zato, da bomo njihovi zanamci imeli boljše življenje. Tudi zato sem zelo hvaležna svojim staršem,« je strnila gospa Maršič.