Exodus 1945 – Naša kri: film, ki se izogne ideološkemu obračunu in v ospredje postavlja človeka

Sinoči je premiero na velikem platnu doživel film Exodus 1945: Naša kri, pod katerega se je podpisal Studio Siposh. Dvorana je bila v ljubljanski Odiseji polna do zadnjega kotička. Ustvarjalce veseli, da se na ta način odpira prostor za razpravo o zamolčanem delu slovenske polpretekle zgodovine.

Zbrano množico je pred začetkom predvajanja filma nagovoril predsednik državnega sveta Marko Lotrič, ki je poudaril: »Razumevanje trpljenja, nasilja in posledic preteklosti ter ohranjanje zgodovinskega spomina skozi filmsko naracijo je eden od načinov, kako prispevati k temu, da se takšni zločini v prihodnje ne bi več ponavljali.«

Spomnil je, da eksodus ni le zgodovinska statistika, ampak gre predvsem za osebne zgodbe posameznikov, ki so bili v težkih trenutkih življenja postavljeni pred številne dileme.

Film Exodus 1945: Naša kri je bil predpremierno sicer predvajan med slovenskimi izseljenci v Clevelandu, Torontu in Hamiltonu. »Predvajati film publiki, ki je to izkusila na lastni koži ali pa preko (starih) staršev, je nekaj posebnega,« je prepričan producent David Sipoš, ki smo ga z igralcem Jernejem Kuntnerjem pred kratkim gostili v podkastu Vroča tema.

V filmu, ki so ga gledalci pospremili s stoječimi ovacijami, spoznamo dneve po koncu druge svetovne vojne, ko so mnogi nasprotniki komunistične oblasti zapustili Jugoslavijo. Dotakne se zgodbe zdravnikov Valentina Meršola, ki ga upodablja igralec Jernej Kuntner, in Janeza Janeža, ki ga upodablja Matevž Müller.

Priložnost za razmislek

Zgodba gledalcu ponuja priložnost za razmislek, se strinja Müller: »Vsakokrat, ko grem zdaj čez prelaz Ljubelj, si predstavljam, kaj vse se je tukaj že zgodilo.« Igralka Alenka Tetičkovič, ki upodablja Meršolovo ženo Milko, pa dodaja, da ima umetnost moč spreminjati družbo na drugačen način kot politika.

Film se izogne ideološkemu obračunavanju in v ospredje postavlja človeka. Scenarist in režiser Vid Planinc je poudaril, da jih je gnalo, da bi zgodbo resničnih ljudi povedali na čim bolj pristen način.

Film noče biti prvi ali zadnji, ampak prvi izmed mnogih, pravi David Sipoš. »Mnogo je zgodb, ki bi nam lahko postavile ogledalo in nas svarile ali pa nas navdihovale ter nam kazale, kako so ljudje v tistih težkih časih ohranili svoj moralni kompas.«