Denacifikacija Ukrajine se je začela s koncem Prigožina in Utkina

vir: posnetek zaslona YT, The Times and The Sunday Times
POSLUŠAJ ČLANEK

Da je za strmoglavljenje letala, na katerem je bilo prisotno vodstvo Wagnerjeve skupine, odgovoren kremeljski vrh (najverjetneje Putin osebno), ni več nobena skrivnost. Kot splošno dejstvo je sprejeto tudi, da sta v incidentu umrla dva najpomembnejša moža skupine Wagner, Jevgenij Prigožin in Dimitrij Utkin. Kdo sta bila vplivneža, ki sta sejala grozo in strah po Ukrajini, bal pa se ju je sam ruski car?

Oba imata za seboj sumljivo preteklost ter za čas in prostor svojega življenja dvomljiva politična prepričanja. Tesno sta povezana z nacionalizmom in (neo)nacistično ideologijo, kar se kaže skozi simboliko, s katero so (bile) njune plačanske strukture prežete, ironično pa sta kot taka služila kot prvo in na terenu po mnenju mnogih poznavalcev najučinkovitejše orodje predsednika Putina pri »denacifikaciji« Ukrajine.

»Domoljubni« nacistični morilec

Dimitrij Utkin se je rodil leta 1970 v Sverdlovski oblasti v Rusiji, del mladosti pa je preživel tudi  v Ukrajini, kjer je končal srednjo šolo in postal oče dvema otrokoma (kasneje se je poročil in imel še tri). Po končani poveljniški šoli v tedanjem Leningradu se je pridružil specialnim silam vojaške obveščevalne službe GRU, kjer je deloval do leta 2013.

Zatem je sodeloval z varnostno službo Moran, ki so jo sestavljali ruski veterani, delovala pa je po celem svetu. Dva od vodij omenjene skupine, Vadim Gusev in Jevgenij Sidorov, sicer ruska državljana, sta nato v Hong Kongu ustanovila podjetje Slovanski korpus, namenjen novačenju varnostnega osebja za varovanje naftovodov v Siriji, kjer je potekala državljanska vojna. Od tam se je Utkin vrnil kot eden redkih preživelih, Gusev in Sidorov pa sta bila kasneje obsojena, saj sta pripadnike svoje formacije opremljala z neprimernimi in zastarelimi sredstvi. Kot poroča Huffpost, so se namesto z obljubljenimi tanki T-72 prevažali z oklepljenimi avtobusi.

Po vrnitvi je Utkin ustanovil svojo plačansko formacijo. Ker je sam nosil vzdevek Wagner, jo je poimenoval Wagnerjeva skupina (Grupa Wagnera), podjetje pa je registrirano v Argentini. Znano je, da je Utkin gojil simpatije do nacizma; v Wagnerjevem centru za usposabljanje naj bi tako podrejene pozdravljal s »heil!«, nosil je kapo uniforme Wehrmachta, veliko polemik pa so vzbudile njegove nacistične tetovaže, med drugim tudi emblem SS. Kljub temu Utkin ni bil trn v peti oblastem in nova plačanska vojska je lahko zaživela, v končni fazi je bila celo nared za »denacifikacijo« Ukrajine.

Poleg konstantne prisotnosti v Afriki je bila formacija tako že leta 2014 vpletena v spopade v vzhodni Ukrajini, kjer je delovala najprej na Krimu, nato pa na strani separatistov v LNR in DNR. Nekateri ruski mediji so poročali, da naj bi bil Wagner (tako Utkin osebno kot njegovi sledilci) vpleten v umore poveljujočih separatistov – moril je torej ljudi na lastni strani.

Leta 2015 se je Utkin s svojo skupino vrnil v Sirijo, kjer naj bi v bojih na provladni strani padlo od 500 do 600 njegovih mož, Utkin sam pa je bil vpleten v afero, ki ni ostala skrita niti pred ruskimi mediji. Osebno je namreč naročil mučenje in usmrtitev, nato pa pohabljenje in zažig trupla nekega sirskega vojaka, ki je pred tem dezertiral. Dogajanje je bilo posneto ter objavljeno na družbenem omrežju.

Novaja gazeta je sprožila lastno preiskavo ter identificirala odgovorne. Rusko tožilstvo je sicer prejelo dokazno gradivo, a do obsodbe nikdar ni prišlo, Utkina pa so mediji zatem opazili na državnih proslavah v družbi Putina; odlikovan je bil tudi z Redom poguma. Zaradi spornega ukaza je Svet EU proti Utkinu uvedel sankcije.

»Putinov kuhar«: od roparja prek zapora do oligarha

Tudi prvi obraz Wagnerja Prigožin je do nedavnega užival zaslombo oblasti. Nekdanji poulični kriminalec in zapornik, ki je postal oligarh, je veljal za financerja, nekakšnega botra skupine. Prigožin se je rodil leta 1961 v Leningradu, kot srednješolec pa je obiskoval športni internat. A namesto športu se je raje posvečal kriminalu.

Kako je Prigožin deloval, opisuje angleški Guardian: marčevskega večera leta 1980 je Prigožin z družbo opazil žensko, ki je sama hodila po ulici. Eden od njegovih kolegov jo je prosil za cigareto in jo s tem zamotil, Prigožin pa je od zadaj žensko stisnil za vrat, da je omedlela, nakar so ji pobrali nakit in čevlje ter jo nezavestno pustili ležati na tleh.

Leta 1981 je bil zato obsojen na dvanajst let zapora zaradi ropov in goljufij. Po odsluženih devetih letih je bil pomiloščen, a kot je bilo moč zaslediti v zahodnih medijih ter nekaterih kanalih na Telegramu, je bil Prigožin v zaporniških letih žrtev zlorab, najverjetneje tudi spolnih.

Po izpustitvi sta z očimom začela z ulično prodajo hrane. Posel je cvetel in Prigožin je zatem odprl nekaj igralnic, nato pa se usmeril v visoko kulinariko. V svoji restavraciji je tako gostil tedanjega župana Anatolija Sobčaka ter njegovega namestnika Vladimirja Putina (kasneje pa tudi Jacquesa Chiraca in Georgea Busha mlajšega). Preko kuhinjskih spretnosti si je pridobil Putinovo zaupanje, s tem pa tudi dostop do javnih financ. »Putinov kuhar«, kot so mu radi rekli Rusi, je prevzel velik del dobav hrane za javno upravo; za ilustracijo, leta 2012 naj bi dobil posel za dobavo hrane ruski vojski v vrednosti 1,2 milijarde ameriških dolarjev letno, za dobave moskovskim šolam pa 300 milijonov letno.

Pri tem pa ni šlo brez (sumov) korupcije: mediji so izpostavljali račune, ki so jih oblasti znatno preplačale, ruski opozicijski politik Aleksej Navalni pa je, na primer, Prigožina obtožil tudi, da v moskovske šole dobavlja hrano, ki pri učencih povzroča grižo. Tudi v teh primerih obsodb ni bilo.

Prigožin in Utkin na skupni poti ... v smrt

Nenaročniki, celoten članek lahko  preberete za 3,60 € (klik!) ter s tem pridobite še 72 urni dostop do vseh naročniških vsebin. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Levi predsodki do Romov
21. 9. 2023 ob 11:46
»Prata« v zeliščni omaki
21. 9. 2023 ob 11:39