Dr. Urška Perenič: »Ob Borisu Pahorju se žal še vedno dogaja polarizacija« (Intervju, 2. del)

Vir: Janez Marolt

Intervju: dr. Urška Perenič, slovenistka in literarna zgodovinarka

Profesorica dr. Urška Perenič sodi med najboljše in najbolj prodorne slovenistke in literarne zgodovinarke. Izdala je številne razprave doma in v tujini ter več vrhunskih monografij o slovenskih literarnih ustvarjalcih 19. stoletja, v zadnjem obdobju pa se je posebej posvetila literarni zapuščini in korespondenci slovenskega tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, s katerim je prijateljevala 20 let. Samo v letu, ki je za nami, sta izšli knjigi z naslovoma Trst, to je tam, kjer je Boris Pahor in Jaz pa nikoli nisem sanjal.

Intervju je bil predvajan na TV SLO1, posnetek je dostopen tukaj. Dr. Pereničeva ga je za objavo v tedniku Domovina dopolnila in avtorizirala. Prvi del smo objavili pred dnevi, tokrat objavljamo drugi del.

Pahor kot človek dialoga, ste zapisali. Nekaj lepega, aktualnega za današnji čas. Veličina teh knjig je tudi v tem, da ga kot človeka demistificirate. Da se okrog njega ne gradi mit, saj je bil tudi on človek iz mesa in krvi, ki je delal napake. O tem je zelo odkrito govoril tudi njegov sin Adrijan. Je tudi to potrebno za razumevanje človeka v celoti?

Do neke mere gotovo. Verjetno pa mislite na prispevek Janeza Bizjaka v drugi knjigi, ki čudovito oriše nekatere okoliščine okrog Zaliva in je tudi poklon Pahorjevi ženi, ob vsem pa spomni tudi na nekatere pisateljeve »stranpoti«. Pisateljev sin se je strinjal z objavo in mi dejal, da se tudi v resnicoljubnosti kaže veličina človeka. S čimer se strinjam. Vsi smo pač samo ljudje.

Glede vere je bil Pahor iskalec. Kako se je to njegovo iskanje izkristaliziralo ob koncu življenja?

V prvi knjigi nas v zadnje trenutke pisateljevega življenja popelje njegov sin. Kakor sem zapisala, sem ob prebiranju njegovega prispevka dobila občutek, da se s Pahorjem gibljemo med to- in onstranstvom. V drugi knjigi pa »iskanje« in iztekanje Pahorjevega življenja spremljamo skozi prispevek Bizjaka, ki se deloma naslanja na pričevanje pisateljevega sina Adrijana. Izvemo, da je Boris Pahor proti koncu zemskega življenja večkrat ležal z rokami, prekrižanimi za molitev, spravljen s samim seboj in svetom ter čakajoč na prehod tja onstran. Menim, da se vsi, starejši kot postajamo, vedno bolj vračamo k sebi, k svojemu izvoru ali navsezadnje izhodiščem, v katerih smo bili vzgojeni.

Borisa Pahorja je mogoče dojemati vsaj na treh ravneh: kot pisatelja, kot pričevalca 20. in začetka 21. stoletja, pa tudi kot velikega človeka, borca za slovensko identiteto. To je nenehno ponavljal. Tudi na naši televiziji smo posneli oddajo Pričevalci, pogovor z njim v treh delih, ki je impresiven in ima trajno zgodovinsko vrednost. Na očitke o nacionalizmu je dejal: »To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo.« Način, kako je to povedal, s to svojo močjo, mi odzvanja še danes. Že v času njegovega življenja, sploh pa sedaj po smrti, je vtis, da določenim kulturnim krogom, ki so zelo vplivni, ta tretja stvar ni všeč. Mogoče tistim, ki jim slovenska identiteta ni v prvem planu. Kako vi to občutite?

Seveda ni po godu določenim krogom. In jim ne bo. Ob Pahorju se žal še vedno dogaja polarizacija, in to zaradi njegove nepripadnosti katerikoli »cerkvi«. Nekoč je sam zase dejal – to so besede, ki sem jih sama potegnila iz njegove korespondence z Marijo Žagar in nanje javnost prva opozorila – da vedno bolj razločno čuti, kako ne sodi nikamor. Da je za desnico uporaben takrat, ko se upre ekskluzivizmu levice, a da ga ima sicer za pogana. In da je za levico disident, ki dela zgago. Seveda je tu še Pahorjev jasen in odločen trikratni ne vsem totalitarizmom: fašizmu, nacizmu in komunizmu. Morda lahko odgovor na to, zakaj je danes v nemilosti in zakaj smo deloma v nemilosti tudi tisti, ki se ukvarjamo z njim, ponudi pismo Viktorja Blažiča iz leta 2009, ki se hrani v Pahorjevi zapuščini in sem ga z dovoljenjem Blažičeve hčerke v knjigi Jaz pa nikoli nisem sanjal tudi objavila. Blažič ugotavlja, da še vedno živimo na ruševinah totalitarnega režima. In obžaluje, da se ne Pahorju ne Kocbeku ni nihče opravičil za vse tisto, kar jima je bilo prizadejano. Pahorju je bil kar dvakrat prepovedan vstop v Jugoslavijo.

Zakaj nimamo potrebe po globljem razumevanju Borisa Pahorja, o čemer imenitno govori tudi njegov prijatelj in podpornik Evgen Bavčar?

Na Evgena Bavčarja moramo obvezno spomniti. Sodeloval je pri obeh knjigah. Bil je pomemben ambasador Borisa Pahorja v Franciji in je še naprej zavezan – kakor pravi sam – aktivnemu slovenstvu. Zakaj nimamo potrebe po globljem razumevanju? Prej bi rekla, da je nima del narodnega telesa, če naj uporabim za Pahorja značilno sintagmo. To pa tisti, ki želijo spreminjati preteklost (namesto prihodnosti). Opažam, da je prišlo do uspešnega transferja na mlajše generacije, ko gre za ločevanje po ideoloških kriterijih. Na ljudi, celo precej mlajše od mene (rojene 1982), kar je naravnost nepojmljivo! Očitno imajo nekateri od tega še vedno koristi. Želela bi si, da bi vsaj generacija naših otrok presegla ta razkol.

Opažam, da je prišlo do uspešnega transferja na mlajše generacije, ko gre za ločevanje po ideoloških kriterijih.
Vir: osebni arhiv

Ko se zavzemate za Borisa Pahorja, imate s tem tudi določene težave. Kako se to kaže?

Bilo je več »zanimivih« reči. Vse bo natančno popisano in dokumentirano v mojih spominih. Vsega tu ne morem razgrniti tudi zato, ker je nekatere zadeve težko empirično dokazati, vendar iskreno verjamem, da se bodo sčasoma izkristalizirale. No, naj ob polaščanju mojih dosežkov in mojega dela morda omenim predčasno prenehanje kakega mandata v tem ali onem gremiju pa zavlačevanje in celo nezaključevanje kakih administrativnih postopkov. Vsekakor verjamem, da bo na koncu zadoščeno Pravici in da bo zmagala moč spominjanja ter da bomo na koncu s Pahorjem vsi tisti, ki se pošteno zavzemamo zanj, rekli, da smo pač imenitno opravili.

Živimo v časih, ko se bere manj, ko prevladujeta literatura na podlagi slenga, literatura za samopomoč … Kaj bo tisto, kar bo preživelo preizkus časa in ostalo v slovenskem kanonu?

Tisto, kar bomo brali, tisto, kar bo znalo na literarni, umetniški način posredovati univerzalne vrednote, in tudi tisto, o čemer bomo literarni zgodovinarji pisali. Zato se mi je zdelo pomembno lotiti se Pahorjevega opusa takoj po njegovi smrti – saj mu je žal že takoj zagrozilo, da utone v pozabo.

Slovence je kot nacijo vzpostavila kultura, posebej literatura. Kakšno nalogo bo imela v prihodnosti?

Pomembno. Tudi v času umetne inteligence in razvoja tehnologij nas knjiga vedno počaka na polici. Knjiga in tisto, kar je skrito med njenimi platnicami, je lahko podlaga za premislek o tistem, kar je bilo, o tem, kar je, pa tudi, kdo smo – in kam gremo.

Knjiga in tisto, kar je skrito med njenimi platnicami, je lahko podlaga za premislek o tistem, kar je bilo, o tem, kar je, pa tudi, kdo smo – in kam gremo.

Kaj je dobra literatura? Je lahko slengovska literatura kakovostna?

Na kratko, tista, ki nas zna nagovoriti. Ob čemer je pomembno še – kako. Ni vse dobro. Danes imamo namreč ogromno literature, ki samo »odpira« neke probleme in vprašanja. Kar zadeva t. i. slengovsko literaturo, pa naj rečem, da je lahko sicer zanimiva, vendar po mojem hitro minljiva. Tu povsem soglašam s plodovitim tradicionalističnim pisateljem Ivanom Sivcem ter dvigam roko za umetniško dovršeno besedo.

Slengovska literatura je lahko sicer zanimiva, vendar po mojem hitro minljiva.

Študentje vas imajo večinoma za izredno dobro, zavzeto, delavno, zelo razgledano, natančno, tudi pikolovsko. Povejte, kakšni bodo slovenisti nove generacije? Bodo kos nalogi?

Sem prepričana v to, tudi če te generacije ne bodo mnogoštevilne. Želela bi si predvsem, da bi bilo zanimanja za slovensko književnost in humanistiko širše med mladimi nekaj več in da bi tudi družba začela bolje vrednotiti humanistično vednost.

Literatura oblikuje človeka. Bi jo zmogli pisati na taki ravni, kot jo, če ne bi vsega tega spoznali že prej?

Pisateljskih ambicij nisem nikoli imela, se bom pa zelo potrudila, da bom izpolnila Pahorjevo željo. Kar se tiče mojega znanstvenega, literarnozgodovinskega pisanja, ki terja ogromno raziskovanja, premišljevanja in tudi ustvarjalne žilice, pa lahko rečem, da so vse moje knjige nastale v ravno pravih trenutkih mojega življenja, ko sem si nabrala dovolj znanja in izkušenj, ki so me oplemenitile. Povedano drugače, ko sem sama dovolj zrasla v spoznanju. Ko človek (do)zori, si upa tudi pisati in govoriti tako, kakor misli, da je prav.

Tudi vi ste velika Slovenka, po vzoru Borisa Pahorja. Za konec bodiva čisto realna. Tepe nas nataliteta, včasih tudi vprašljiva kulturna politika. Obstoj naroda in jezika ni samoumeven. Kaj menite, da bi morali storiti, da bomo obstali? Kakšen navdih nam lahko ponuja Boris Pahor?

Stopnja rodnosti je res žalostno dejstvo. Ena izmed študentk, ki so mi pomagale pri popisovanju Pahorjevih pisem, mi je ob neki priložnosti dejala, kako zaskrbljujoče so namreč demografske napovedi, in pripomnila še, da bi šlo našemu narodu gotovo bolje, če ne bi toliko pametnih ljudi bodisi prostovoljno bodisi po sili razmer v preteklosti zapustilo Slovenije. Ampak jaz sem po naturi optimist, ki verjame, da bomo nekoč v preseganju tistega, kar nas ločuje in razlikuje, vendarle znova začeli delati za skupno stvar – po zgledu naših prednikov v najbolj prelomnih časih zgodovine. S svojo osebnostjo in delom nam je Boris Pahor v čudovit navdih!

(D185: 36-40)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike