[Duhovna misel] Kakšno je Jezusovo kraljestvo?

Duhovna misel za 3. nedeljo med letom: Mt 4, 12-23

Komentar pojasnjuje, da evangeliji Jezusovo javno delovanje uvedejo z oznanilom Janeza Krstnika in s poudarkom na izpolnitvi preroštev, zlasti v Galileji. Osrednje Jezusovo oznanilo je bližina Božjega oziroma nebeškega kraljestva, ki zahteva spreobrnjenje in vero. Papež Benedikt XVI. pokaže, da je pojem Božjega kraljestva skozi zgodovino razlagan zelo različno, vendar opozarja na nevarnost, da se iz njega izključi Bog ali ga odrine v daljno prihodnost. Po njegovem razumevanju je Božje kraljestvo predvsem dejavno Božje navzoče delovanje v zgodovini, ki se razodeva v osebi Jezusa Kristusa. Vrhunec in središče Božjega kraljestva so Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, ki razkrivajo Božji način vladanja – ljubezen, ki gre do konca.

Pred začetkom Jezusovega javnega delovanja lahko pri vseh evangelistih beremo odlomke, ki govorijo o tem, kako je Janez Krstnik pripravljal Jezusu pot. Gre za nekakšen prolog ali uvod v tisto, kar bo v središču Jezusovega delovanja in oznanjevanja. V Matejevem evangeliju beremo, da je Jezus zamenjal kraj svojega bivanja. To ni nepomembno, saj se s tem uresničuje preroška napoved Izaije, ki pravi: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč.« V naštetih pokrajinah so konec osmega stoletja pred Kristusom pustošili Asirci in ljudstvu vsilili poganske navade. Matej vzame zgodovinsko preizkušen del Galileje za izhodišče Jezusovega delovanja.

Ključni stavek, ki se v razširjeni različici ponovi pri evangelistu Marku, se glasi: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Medtem ko smo pri Mateju slišali: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Ključna besedna zveza je nebeško oziroma Božje kraljestvo. Zato si najprej zastavimo vprašanje, kaj pomeni Božje ali nebeško kraljestvo.

Papež Benedikt XVI. je v svoji knjigi Jezus iz Nazareta temu pojmu posvetil celo uvodno tretje poglavje, v katerem je podrobno razgrnil celotno problematiko. Tako papežu kot drugim razlagalcem Svetega pisma pojem kraljestva predstavlja težavo, saj nas hitro zavede misel na kraljestva in kralje tega sveta. Njihov sloves ni takšen, da bi predstavljali kakršen koli vzgled za to, kar oznanja Jezus. Tudi izraz nebeško kraljestvo je, kot ugotavlja znani razlagalec Svetega pisma Gerhard Lohfink, vprašljiv, saj v sebi nosi skušnjavo, da to kraljestvo projiciramo v daljno prihodnost. Ratzinger zato govori o Božjem gospodstvu oziroma vladarstvu nad svetom. Tudi ta pojma v slovenskem jeziku nista najbolj posrečena, saj spominjata na nekoga, ki je nad drugimi, vladarji pa tudi sicer niso tako priljubljeni, da bi jih zlahka postavljali v Jezusovo bližino. Lohfink se zato odloči za izraz »Božje vladarstvo«. Standardni prevod Svetega pisma uporablja pri Mateju izraz »nebeško«, pri Marku pa »Božje« kraljestvo. Slednjega bomo uporabili tudi v tem komentarju.

Papež Benedikt pokaže na več različnih poudarkov razumevanja Božjega kraljestva skozi zgodovino teološke razlage. Origen je to kraljestvo razumel kot navzoče v osebi – Jezus je to kraljestvo. To razumevanje se nadaljuje v idealističnih oziroma mističnih pristopih, ki Božje kraljestvo vidijo v človekovi notranjosti. Nadalje so nekateri istovetili Božje kraljestvo zgodovinsko Cerkvijo. V 20. stoletju so se pojavile ideje, da je Božje kraljestvo stvar posameznika in ne skupnosti, da se uresničuje predvsem na etičnem in ne na bogoslužnem področju. Spet drugi so Božje kraljestvo postavljali v daljno prihodnost ob drugem Kristusovem prihodu ali pa – kot nekatere protestantske smeri – učili, da gre za čisto milost, pri kateri si posameznik z lastnimi dejanji ne more pomagati. V sodobnem svetu brez vere v Boga se je skušala uveljaviti misel, da je kraljestvo svet, v katerem vladata mir in pravičnost ter skrb za ohranjanje stvarstva; vse, kar si za to prizadeva, naj bi delalo za Božje kraljestvo.

Papež ugotavlja, da je v takšnem pojmovanju Bog popolnoma izginil in da je v ospredju zgolj človek. Zato Benedikt poudari, da je Božje kraljestvo predvsem oznanjevanje Boga, »in sicer Boga kot živega Boga, ki zmore v svetu in v zgodovini delovati konkretno in prav zdaj deluje … drži v rokah niti sveta« ter je zato gospodar zgodovine (Jezus iz Nazareta, 77).

Na podlagi starozaveznega razumevanja lahko ugotovimo, da Božje kraljestvo presega trenutek in zgodovino kot celoto. Hkrati pa je nekaj navzočega in delujočega: v liturgiji, templju in sinagogi kot predpodoba prihodnjega sveta. Jezus sam uporablja številne podobe, ko pravi, da je Božje kraljestvo podobno kvasu, gorčičnemu zrnu, semenom, ki padejo na različna tla, ali polju, na katerem med žitom raste tudi plevel. Drugje govori o zakladu na njivi in o dragocenem biseru.

Božje kraljestvo je vsekakor večplastno in večstransko. Po Jezusu Kristusu je Bog na nov in drugačen način navzoč v zgodovini in v vsakem človeku. Zato se je v času z Jezusom nekaj bistvenega spremenilo in dopolnilo tisto, kar so pričakovali v Stari zavezi. Po Jezusu Bog deluje, vlada in gospoduje na njemu lasten način – z ljubeznijo, ki gre do konca, do križa. Vsi različni vidiki Božjega kraljestva se stekajo v to središčno točko: Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Ali kakor sklene Lohfink: Bog je po Jezusu svetu podaril svoj način delovanja, vladanja, kraljevanja, pravičnosti, miru, svetosti in obnove stvarstva. Za to pa je potrebno spreobrnjenje, sprememba mišljenja, ki ni več od tega sveta, temveč od Boga – in vendar sredi tega sveta. V nadaljevanju evangeliji predstavljajo in pojasnjujejo, kaj je Božje kraljestvo.