Emilija ni ničesar kriva. Svojo nalogo je opravila z odliko

Slovenskega političnega dogajanja ne komentiram rad. Predvsem, ker razen sovražnega govora nimam dosti povedati. A dogajanje okoli sedaj že bivše ministrice Emilije je ravno dovolj povezano s temami, o katerih rad pišem, da si bom privoščil par besed.  

Z malce truda bo to šlo brez pozivov k javnemu linčanju nekaterih osebkov. 

Po dolgotrajnem boju opozicije in vladi nenaklonjenih medijev z ministrico Emilijo je ta končno odstopila. Hura! Najšibkejši člen je popustil. Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni.  

Ne glede na to sem sam ob tem sicer dokaj ravnodušen. Oseba, ki nikoli ne bi smela biti ministrica, ne vodi več ministrstva, za katerega bi bilo bolje, da ne bi obstajalo. Za kratek čas se je vzpostavilo naravno stanje. A za vogalom brez dvoma čaka že dolga vrsta diletantov, voljnih in pripravljenih naši državi povzročati škodo.  

Kar me hitro privede do tega, kar želim povedati. Pri nas radi govorimo o negativni selekciji, a kot trdi dr. Alenka Stanič, naj bi bil primernejši izraz umetna selekcija. “Kot taktika preživetja se v takem okolju tekmovanje obnese bolje kot sodelovanje, parazitizem, priskledništvo in mimikrija pa tudi pomenijo konkurenčno prednost. Prevzemanje zaslug, podpisovanje pod izdelke, ki so jih naredili drugi, ponarejanje in kupovanje diplom, prejemanje honorarjev za neopravljeno delo, pranje denarja, laganje, sprenevedanje, kraja so dejanja, ki jih trenutno okolje dopušča in tako daje prednost ljudem, ki se jim take prakse zdijo sprejemljive, celo koristne. In zato jih na veliko uporabljajo, seveda izključno sebi v prid,” trdi dr. Stanič. 

V takšnem okolju naj bi bili “za pomembne javne funkcije izbrani kadri, ki so v sedanjih razmerah s svojimi lastnostmi glede na razmere okolja in glede na naloge, ki jih morajo izpeljati, dejansko najustreznejši.” 

Oseba, ki nikoli ne bi smela biti ministrica, ne vodi več ministrstva, za katerega bi bilo bolje, da ne bi obstajalo. Za kratek čas se je vzpostavilo naravno stanje. A za vogalom brez dvoma čaka že dolga vrsta diletantov, voljnih in pripravljenih naši državi povzročati škodo.   

Ministrica, ki s svojimi nastopi in delovanjem vsekakor ni dajala vtisa, da je za svojo funkcijo primerna, je na svojem položaju ob podpori predsednika vlade vztrajala do konca. Torej je bila po mnenju odgovornih dejansko najustreznejša, da izpelje zastavljene naloge. Kaj so bile te naloge? 

Z malce sklepanja na podlagi znanega in insajderskih informacij, da se je vse skupaj vrtelo okoli njenega nakupa spornih računalnikov, lahko zaključimo, da je to bila njena glavna naloga. Očitno je bila najustreznejša, da izpelje nepremišljen in po vsej verjetnosti koruptiven posel. Kakšne lastnosti so jo delale za to nalogo najustreznejšo? 

Glede na skakanje med političnimi strankami v imenu lastnih koristi ne gre za načelnega politika. Nekdanji ministrici tudi pojma etike in morale vsekakor nista blizu. Dokaj očitno je, da brez problema laže in zavaja, krivdo pa ob vsaki priliki prevali na druge. No, v tem pogledu gre za dokaj povprečnega politika. A glede na celotno sago svojega ministrovanja tudi ne preveč pametnega in sposobnega politika. Idealnega za to, da se ga porabi in odvrže. Poleg tega je, po lastnih besedah, “tujka, migrantka, čefurka”. Torej idealna, da kritike odvrne kot sovražni govor ter tako postane bolj ali manj nedotakljiva.  

Da je ministrica konec koncev dobro opravila svojo nalogo, kaže tudi dejstvo, da je dejansko sploh ni odnesla afera z računalniki. Odnesel jo je dogodek, ki sploh ni bil aktualen – mesece je pridno čakal nekje v predalu, da je postal relevanten. Ker prej seveda ni bil. Mednarodni ugled naše države je v naši kaviar republiki drugorazredna tema. 

Kajti kar je meni pri celotni zadevi najbolj fascinantno, je – ne samo da takšna oseba lahko postane minister, kar naj bi v teoriji bila pomembna in odgovorna funkcija - temveč da je takšna oseba celo profesor na univerzi, kamor se bo sedaj tudi vrnila. 

Žal je moj vtis, da ministrica Emilija sicer ne izstopa preveč. Ter da se večini ljudi to zdi popolnoma normalno in sprejemljivo. Vsekakor nevredno zgražanja ali celo zahtev po odstopu. V kolikor ne bi imeli opozicije in vladi nenaklonjenih medijev, o vsem skupaj skoraj gotovo ne bi vedeli nič. In sedaj, ko je vse skupaj za nami, bomo na to hitro pozabili. Do naslednje afere, ki bo zopet kratkotrajno prevzela našo pozornost, spremenila pa nič bistvenega. 

Nekdanja ministrica vsekakor pooseblja sodobni čas - fraza, ki jo sicer že čisto preveč uporabljam. A kaj, ko je na žalost resnična. Način dela, ki mu v angleščini v lepi rimi pravijo »fake it 'till you make it«. Laži, zavajaj, izogibaj, odbijaj - dokler gre, pa še malce naprej. Nakladaj neumnosti ljudem, ki jih želijo slišati. Mlati prazno slamo do mere, ko bo izpadla (skoraj) modro. Izogibaj se odgovornosti, dokler tvoja dejanja niso pozabljena. NIKOLI ne priznaj krivde. Ker gre konec koncev za subjektivno oceno in socialni konstrukt. Kot me je naučil Seinfeld: »Ne gre za laž, če v njo verjameš.«

Kar je meni pri celotni zadevi najbolj fascinantno, je – ne samo da takšna oseba lahko postane minister, kar naj bi v teoriji bila pomembna in odgovorna funkcija - temveč da je takšna oseba celo profesor na univerzi, kamor se bo sedaj tudi vrnila. Kar si domišljam, da je enako, če ne še bolj pomembna in odgovorna funkcija, saj izobražuje in oblikuje prihajajoče generacije, na katerih temelji naša prihodnost. Tem vsekakor nudimo svetel zgled. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. 

Upam torej, da se v prihodnosti ne bomo preveč čudili, ko bo podobnih ljudi na vodilnih funkcijah še veliko več. Z vsemi posledicami, ki jih bo to prineslo. Sam pa bom dodal le, da pridno opazujem. In se učim. In tudi dobro vem, kdo bo na koncu kriv – drugi.