[Gledali smo] Modrooki srfarski Jezus

Cecil B. DeMille, eden največjih graditeljev Hollywooda, je leta 1927 posnel zadnji nemi film o Jezusu, izjemno uspešnico Kralj kraljev (The King of Kings), leta 1961 pa je režiser Nicholas Ray spravil na filmsko platno 170-minutno sago o Jezusovem življenju z enakim naslovom: Kralj kraljev (King of Kings). 

V zgodovinskem prologu, ki temelji na spisih rimsko-judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija, Orson Welles s svojim mogočnim glasom gledalca uvede v napeto in sovražno obdobje med Judi in rimskim imperijem, ki se je začelo s Pompejevo zasedbo Palestine. Scenarist Philip Yordan na ta način želi prikazati Jezusovo življenje kot politično dramo, v kateri je protagonist nekakšen ujetnik, predvsem pa žrtev rimskih okupatorjev in judovskih zelotov. Zgodba o Jezusu je postavljena nasproti zgodbi o Barabi, vodji zelotov, ki se borijo z Rimljani. To je bil prvi večji film o Jezusu po odkritju mrtvomorskih rokopisov leta 1947 in večji ozaveščenosti o zelotih in njihovem boju, obenem pa eden redkih, ki Jezusa postavi v tak revolucionarni kontekst. 

Jezus – Mesija se znajde na poligonu boja za svobodo. Za Jezusa je to človekova svoboda v kontekstu Božjega kraljestva pravičnosti in miru, za Baraba in zelote pa svoboda od rimskih okupatorjev, ki jo je treba doseči z nasiljem. Zato tudi Juda ne izda Jezusa zaradi tridesetih srebrnikov, ampak da bi ga s tem primoral, da iz oznanjevanja preide v upor proti Rimljanom. Film je namreč zelo politično usmerjen tudi s tem, ko prikazuje vladarje, ki so med seboj povezani, še posebej Pilat in Herod Antípa, kar na koncu ustvari vtis, da sta samo onadva odgovorna za Jezusovo smrt, medtem ko veliki duhovnik Kajfa samo korektno sodeluje z obema. S tem pa film očitno zapade v politično korektnost iz strahu pred obtožbami o antisemitizmu. Ne le da pripoved namenoma opušča nekatere osnovne in pomembne elemente evangeljskih poročil, ampak v želji, da bi se izognila obtožbam o antisemitizmu, celo popolnoma opusti vlogo judovskih oblasti pri nasprotovanju in preganjanju Jezusa v času njegovega javnega delovanja in tudi pri sami zaroti proti njemu. Kajfa in sinedrij nimata nič z Jezusovo smrtjo, krivi so torej zlobni Rimljani na čelu s Pilatom. 

Izbira mladostnega Jeffreyja Hunterja za vlogo Jezusa pa se zdi strateška napaka. Kot lepo zagorel, visok, dobro grajen, svetlolas in lep bi bil vsekakor primernejši za vlogo kalifornijskega srfarja kot učlovečenega Boga, razen če se njegovo učlovečenje dojema v perfektnosti človeškega telesa, ne pa v odrešenjskem smislu. Hunter upodobi Jezusa kot nenavadno praznega, amorfnega in pasivnega, brezizraznega. Jezus je fizično navzoč, njegov duh pa je odsoten. Režiser skuša ta manko nadomestiti s poudarjanjem in izpostavljanjem njegovih azurno modrih, nesemitskih oči, ki skozi hipnotizirajoč pogled skušajo izražati Jezusovo moč. 

Prvi hollywoodski zvočni in v celoti barvni film o Jezusu prinaša spektakularne akcijske prizore spopadov, ki v kombinaciji z erotiko – Salominim eksplicitno čutnim plesom pred Herodom – predstavlja zmagovito kombinacijo za Hollywood v akcijskem žanru, zagotovo pa ne v svetopisemskem. 

Kralj kraljev (The King of Kings) - 1961

• svetopisemska drama 
• režija: Nicholas Ray 
• igrajo: Jeffrey Hunter, Siobhan McKenna, Hurd Hatfield 

(D195, 60)