Jan Zobec: Oprostilna sodba Janše pomeni, da sodnica ni klonila pod pritiski

Intervju: Jan Zobec, nekdanji vrhovni in ustavni sodnik

Kar je mene pri tej zgodbi z anonimko zmotilo oziroma kar mi je dalo misliti, je osnutek sodbe in dikcija, ki je uporabljena v tem osnutku, ki ni značilna za izrek zaporne kazni. – Če bi šlo samo za en datum, če bi se ujemala datum naroka in rojstni dan, bi rekel, da se takšno naključje zgodi, ampak ko se ujema še neki drug datum, neki drug osebni praznik, tedaj je naključje manj verjetno. – Tudi zastaranje v zadevi Trenta je seveda možno, a mora sodišče storiti vse, da do tega ne bi prišlo, predvsem zato, ker gre za eminentnega politika in voditelja zelo močne politične stranke, opozicijske stranke.

Petkova sodba v zadevi Trenta je marsikoga presenetila. Janez Janša je bil skupaj s prvoobtoženim Brankom Kastelicem oproščen. Ste vi pričakovali obsodilno sodbo?

Moram priznati, da sem pričakoval obsodilno sodbo, ne sicer zaporno, ampak pogojno. To pričakovanje pa temelji bolj na načinu, kako je bil postopek voden, in na odnosu do obdolženca, na vsem, kar se je dogajalo z njim v zvezi s tem postopkom, in celotnem kontekstu. V ta kontekst sodijo tudi drugi postopki zoper njega. Bil je, tako rekoč, serijski poraženec v sodnih postopkih. Ne vem, ali je s katerim od sodnih postopkov sploh uspel, zoper njega je bila uvedena cela vrsta postopkov. Tudi v tistih, kjer je nastopal kot tožnik, je ponavadi propadel. Po tem zakonu verjetnosti, ki nima nič s pravom, ampak samo glede na kontekst, sem pričakoval poraz. Moram reči, da me je ta oprostilna sodba presenetila, celo prijetno presenetila.

Ali ste bili presenečeni nad tem, kaj se je dogajalo v dneh pred sodbo? Ta anonimka, ki je prišla v javnost, češ da bo Janez Janša dobil dveletno zaporno kazen, se je zdela zelo realistična. Zdaj pa že kroži cela vrsta teorij, od kod je anonimka prišla, ena celo o tem, da je prišla s strani obrambe, da bi pritisnili na sodišče …

Res je, ko se pojavi takšna anonimka, v tako napeti situaciji, kot je bila ta, in se potem zgodi en takšen preobrat, kakršen se je, je tudi mene presenetilo. Kar se tiče številnih špekulacij, teorij zarote, ne vem, ali držijo ali ne. Kar je mene pri tej zgodbi zmotilo oziroma kar mi je dalo misliti, je osnutek sodbe. In dikcija, ki je uporabljena v tem osnutku, ki ni značilna za izrek zaporne kazni. Zaporna kazen se namreč ne določi, ampak se izreče. V tem osnutku je pa pisalo, da se določi zaporna kazen. Zaporna kazen se določi, če je izrečena pogojna obsodba. V pogojni sodbi se potem določi kazen. Zato se mi je zdelo, da osnutek ni povsem avtentičen. Ne more biti avtentičen ravno zaradi te dikcije.

Na celjskem sodišču so zadevo zelo hitro zanikali, rekoč, da gre za ponaredek. Še nekaj smo se pogovarjali pred oddajo: da vas je presenetilo, glede na dolgotrajnost tega postopka, da je bila zadnja obravnava razpisana za torek, izrek pa šele v petek. Zakaj?

Sodnik, ki vodi postopek, zlasti v primeru, če traja, če je sestavljen iz toliko narokov, ima vso zadevo že dolgo v glavi. Ko zaključi obravnavo, ve, kakšna sodba bo. Ko si senat po zaključku vzame nekaj časa, je to samo zato, da se posvetuje med seboj in da člani napišejo posvetovalni zapisnik, sicer ima pa sodnik vso sodbo in razloge zanjo že v glavi. Sicer postopka niti voditi ne more, če ni osredotočen na zadevo do te mere, da ve, za kaj gre in kako se bo končala. Res ima tri dni časa. Tri dni ima časa predvsem zaradi zahtevnejših zadev – tako pač pravi zakon o kazenskem postopku – da si lahko vzame do tri dni za razmislek in posvetovanje. V tem primeru pa je bila, kot smo slišali, zadeva pravzaprav dokaj jasna. Cenitev, cena in tistih 20.000 evrov, kot je ocenila gospa cenilka Imosa, ki ni bila znana direktorju Imosa. Če on ni storil kaznivega dejanja, potem seveda tudi soobtoženi Janša, ki naj bi bil pomočnik v zadevi, ne more biti odgovoren.

Janez Janša je med tem sodnim postopkom opozarjal na nenavadne datume, na katere so razpisali obravnave. Govoril je, da je moral priti na sodišče na svoj rojstni dan, pa na obletnico poroke z ženo Urško Bačovnik Janša, pa ta razsodba na veliki petek. Bi sodniki res načrtno izbirali takšne datume?

No, kar se zadnjega tiče, velikega petka, mislim, da ne. Obravnava je bila v torek, potem prištejmo tri dni in pridemo na petek, veliki petek. Tukaj, kar se tega tiče, mislim, da gre za naključje.

Ampak razglasitev sodbe skoraj ob treh popoldne, v času, ko so križali Jezusa. Tudi okrog tega se ljudje pritožujejo (smeh).

Mislim, da so to spet pretirane špekulacije in teorije zarot. Slišal sem, da so odvetniki prosili, da je bila prvotna razglasitev sodbe mišljena ob dvanajstih, pa so odvetniki prosili, ali lahko nekoliko kasneje, ker so imeli neke druge obravnave ali nekaj podobnega. Tako da tu jaz ne bi videl zarote. Ampak ljudje radi diskutirajo oziroma imajo radi teorije zarote. Kar se tiče drugih dveh datumov – če to drži, jaz nisem preverjal, ali se ti datumi pokrivajo ali ne – pa bi rekel takole. Če bi šlo samo za en datum, če bi se ujemala datum naroka in rojstni dan, bi rekel, da se takšno naključje zgodi, ampak ko se ujema še neki drug datum, neki drug osebni praznik, tedaj je naključje manj verjetno. Potem se verjetnost razpolovi, da je večja verjetnost, da ne gre za naključje.

Na sodbo moramo še počakati, da jo javnost dobi v roke. Tožilec Valenčič je že napovedal pritožbo na višje sodišče, rekoč, da argumentacija sodnice ni prepričljiva. Ali se zadeva še lahko zaplete?

Lahko, seveda, pritožba lahko uspe. Temu je tudi namenjena pritožba ene in druge stranke, da lahko uspeta na drugi stopnji. Tukaj je poraženka država, torej tožilec, in ima odprto pot na pritožbeno sodišče. Kaj se bo tam zgodilo, ne vem. Lahko je pritožba zavrnjena, potrjena prvostopenjska sodba, lahko pa je razveljavljena in vrnjena na prvo stopnjo, lahko je spremenjena. Višje sodišče lahko razpiše obravnavo in spremeni sodbo. Potem se zadeva nadaljuje na vrhovnem sodišču s pritožbo. Možni so različni scenariji. Kakorkoli, zadeva, postopek še traja, ni pravnomočno končan, gre samo za etapno zmago. Kakšen pa bo končni razplet, ne moremo vedeti.

Postopek še traja, ni pravnomočno končan, gre samo za etapno zmago. Kakšen bo končni razplet, ne moremo vedeti.

Marsikdo se namreč sprašuje, kako dolgo ta zadeva še lahko traja. Ali bi se lahko teoretično zgodilo, da bi tudi ta zadeva na koncu zastarala?

Lahko zastara in žal pred slovenskimi sodišči vse preveč zadev zastara. Spomnimo se samo zadeve Patria. To je seveda možno, a sodišče mora storiti vse, da do tega ne bi prišlo. Predvsem zato, ker gre za eminentnega politika. Voditelja zelo močne politične stranke, opozicijske stranke. Nedopustno je, da se postopki vodijo tako dolgo. Da traja kazenski postopek, lepo vas prosim, več kot deset let, in to v zadevi, ki ni tako kompleksna, kjer gre pravzaprav samo za eno ali dve transakciji, ki naj bi bili sporni. To je nepojmljivo, to je ne dopustno, to je nerazumno in pritožbeno sodišče bo moralo to zadevo, takoj ko bo pritožba vložena, vzeti v obravnavo in intenzivno delati na njej, da bo postopek čim krajši.

Nedopustno je, da se postopki vodijo tako dolgo. Da traja kazenski postopek, lepo vas prosim, več kot deset let, in to v zadevi, ki ni tako kompleksna, kjer gre pravzaprav samo za eno ali dve transakciji, ki naj bi bili sporni.

Tožilec sicer ves čas ponavlja, da Janši ne očita, da je parcelo dražje prodal kot kupil, ampak da je Imos plačal več, v ta znesek pa naj bi bilo zapakirano darilo za Janšo, drugi obrok nakupa njegovega stanovanja na Komenskega ulici, ki je bilo od Imosa …

Mislim, da tu ni šlo za parcelo, ampak je šlo kar za celo posestvo. Janez Janša se je branil (tudi v zaključni besedi je povedal, to le citiram), da sta bila tako nakup kot prodaja opravljena pod tržnimi pogoji, kar lahko preveri vsak, ki zna poiskati nekaj preprostih podatkov na spletu, ki ni prespal vstopa Slovenije v Evropsko unijo.

Tukaj se nekako krši tudi načelo svobodnega tržnega gospodarstva.

Seveda, če se inkriminira razlika v ceni, potem nimamo več nepremičninskega trga. Če to posplošimo, potem je potencialni storilec podobnega kaznivega dejanja vsak, ki nepremičnino, ki jo je kupil, proda za višjo ceno. Če nisi na zgubi, si torej že potencialni storilec kaznivega dejanja. Upam, da ljudje tega ne bodo tako razumeli in da bo v Sloveniji nepremičninski trg ohranil svojo integriteto. To je absurdno.

Če to posplošimo, potem je potencialni storilec podobnega kaznivega dejanja vsak, ki nepremičnino, ki jo je kupil, proda za višjo ceno.

Janez Janša je po razglasitvi sodbe takoj stopil med svoje podpornike in dejal, da brez njih ne bi uspelo. Ali vi verjamete, da so ljudje res pritisnili na sodišče, da je sodilo v korist Janše?

To je pač izjava, dana v nekem emocionalno nabitem trenutku množici z močnimi čustvi, z močnimi sentimenti. Mislim, da je to treba gledati v tem kontekstu. Kot pač na politika, ki je nastopil pred množico; razumljivo je, da je izkoristil ta močna čustva množice, in v tem kontekstu je treba to gledati.

Je petkova sodba po vašem mnenju dokaz, da imamo še pravosodje, da ni takšnega krivosodja, kot želijo to prikazati v SDS?

Pravosodje imamo, ne glede na to, ali je dobro ali je slabo, pravosodje imamo. Vprašanje je samo, koliko je to pravosodje samostojno, avtonomno; to je pa drugo vprašanje. Ta oprostitev kaže na to, da je sodnica zdržala pritiske, če so bili izvajani nanjo, da je sodila skupaj z ostalima porotnikoma in korektno presojala zadevo. Prepričan sem, da ona v to oprostilno sodbo verjame, in samo upamo lahko, da niso bili kakšni drugačni pritiski, da ni imela že pripravljene kakšne obsodilne sodbe, pa je potem zaradi teh in onih razlogov spremenila sodbo, ampak se ne bom spuščal v teorije zarote. Teorijam zarote ne verjamem, nisem jim naklonjen.

Gospod Zobec, vseeno pa obstajajo indici, ki mečejo senco dvoma na pravičnost tega postopka. Ne glede na sodbo – že sama dolgotrajnost tega postopka, več kot desetletje.

To je nedopustno. Več kot desetletje trajajoč postopek, zoper kogarkoli, je nedopusten in bistveno presega vse standarde pravice, dosojene v razumnem roku. Če je pa v tem postopku še eminenten politik, pa toliko bolj.

Po sodbi je Branko Kastelic, prvoobtoženi, novinarje vprašal, kdo mu bo zdaj vrnil 12, 13 let življenja, zdravja in živcev?

Ja. Dobro vprašanje. Pripada mu odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki pa seveda te škode ne povrne, ne krije. To je standardizirana, več ali manj standardizirana odškodnina. V Sloveniji ne poznamo tega, tako kot npr. v ZDA, kjer imajo institut malicioznega pregona. Malicious prosecution. To je poseben institut, ki je posebna oblika oziroma ožji segment odškodninskega prava in predvideva odškodnino za tovrstno maltretiranje. Ampak je težko, zelo težko dokazati vse predpostavke. Že sam začetek mora biti za tožilca jasen, da ne gre za probable cause. Se pravi, da gre že od samega začetka za neutemeljeno obtožbo. In takih zadev je v ZDA letno zanemarljivo število, ne vodijo statistike, ampak če se ekstrapolirajo podatki iz posameznih sodišč in držav, na celotni zvezni ravni je tega od 1.000 do 2.000 zadev, pri čemer je večina teh zadev že na samem začetku zavrnjenih kot neutemeljenih. Tako da je tudi tam to zelo težko dokazovati.

Dotakniva se primera Patria. Rekli ste, da je bila ta sodba ustavnega sodišča takrat prelomna.

Ja, ta sodba je bila prelomna zato, ker je bila razkrinkana zarota; tukaj lahko rečem zarota, zloraba, zloraba sodstva v politične namene in za odstranitev neljubega, nevšečnega politika. To je bilo več kot očitno, posebej še, ko zaokrožite celotno zgodbo, kamor sodi tudi vloga takratnega predsednika vrhovnega sodišča, ki se je inštaliral v senat, kar je bila po mojem kršitev naravnega, zakonitega sodnika.

Govoriva o Branku Masleši.

Tako je. Pa ta široka paleta, zlasti vrhovnih sodnikov, ki so sedeli v prvih vrstah. To je bilo tako očitno, da tu ne gre za pošten postopek, gre za zlorabo sodstva. In tako očitna kršitev načela zakonitosti, neopredeljenosti dejanja že v samem izreku obtožbe. To, kar me v tej zadevi moti glede ustavnega sodišča, je to, da ni uporabilo 60. člena, pooblastila iz 60. člena zakona o ustavnem sodišču, in samo izdalo oprostilne sodbe. To je pomenilo, da je primer na koncu zastaral. To se ne bi smelo zgoditi. Vedeli so, da zadeva traja predolgo, vedeli so, da bo zastarala. Celo predsednik sodišča je pri pritrdilnem ločenem mnenju to poudaril. Navedel je, da bi moral sodnik že ob samem začetku oziroma že ko je dobil zadevo na mizo in po pregledu obtožbe zadevo zavrniti.

Kako drugače bi to odmevalo v javnosti, če bi bil politik kova Janša, vodja opozicije, oproščen, kot pa da je zadeva zastarala in da lahko politični nasprotniki tudi danes govorijo, da saj v bistvu nikoli ni bil oproščen, zadeva je samo zastarala.

Res je. To pomeni perpetuacijo njegove krivde. Že to, da je bila spisana obtožnica zoper njega oziroma je bil začet sam postopek, pomeni, da je utemeljeno verjetno, da je utemeljeno sumljiv. Vsi ti, ki so njegovi nasprotniki, mu s tem lahko ves čas očitajo, da je utemeljeno sumljiv zaradi korupcije. In tu je ustavno sodišče ravnalo zelo narobe.

(D197: 42-45)