Jastrebov let nad otrpnjeno Evropo

Sivina deževno-meglenega bruseljskega vsakdana morda prvič v zgodovini sovpada z vzdušjem za skrbno varovanimi vrati Evropskega parlamenta in drugih institucij Evropske unije.

Optimizem in zanos, ki je po bruseljskih hodnikih vel še ne tako dolgo nazaj, je zamenjalo prav turobno vzdušje, ki se ga da verjetno še najbolj plastično opisati z mladinskim slengovskim besednjakom. Evroposlanci in evrobirokrati odkrito furajo safr.

Večina razprav, sestankov, konferenc, naključnih srečanj na hodniku ... se je minuli teden začenjala z neprikritim jadikovanjem: ojojoj, zmagal je Trump.

Dajmo se pogovarjati o digitalni agendi! Ojojoj, zmagal je Trump. Recimo kakšno o geostrateških izzivih politike EU! Ojojoj, zmagal je Trump. Kaj pa odnosi s Turčijo? Ojojoj, zmagal je Trump. Boš za kosilo ribo ali jagenjčka? Ojojoj, zmagal je Trump ...

Eden redkih, ki ob tem na videz ostaja neprizadet, je Lojze Peterle. Ta se raje ukvarja z volilno aritmetiko, ki bi ga ob trenutnih kaotičnih prerivanjih za predsedniško mesto morda lahko pripeljala na čelo Evropskega parlamenta.

Evropejec sem, ne jamram, iščem rešitve!

Ta kolektivna psihoza, ki jo je povzročil Trumpov uspeh, na podlago brexita, migrantske krize in drugih problemov, ki razkrivajo vso operativno nesposobnost EU, je po eni strani utemeljena, po drugi pa povsem neproduktivna.

Edina sreča za evroposlance je, da se dogaja v sivem Bruslju, daleč od oči njihovih volivcev, saj bi takšen kup nesrečnežev odgnal še tiste redke evropske državljane, ki še niso povsem izgubili upanja v demokratični proces EU.

Evropska unija ta čas spominja na kokoš, ki je ob pogledu na jastreba visoko na nebu otrpnila in paralizirana ni zmožna storiti niti koraka v smeri lastne rešitve.

Ti bi namreč od izvoljenih in imenovanih voditeljev EU pričakovali, da se problemov in pasti sicer zavedajo, a nad njimi nikakor ne obupujejo na obroke, temveč se ukvarjajo z iskanjem strateških rešitev.

A vizij učinkovitega odgovora na vzpenjajoči se populistični evroskepticizem v evropskem hramu demokracije ni zaslediti. Evropska unija ta čas spominja na kokoš, ki je ob pogledu na jastreba visoko na nebu otrpnila in paralizirana ni zmožna storiti niti koraka v smeri lastne rešitve.

Morda za okrevanje od šoka potrebujejo še kakšen mesec ali dva, ampak dejstvo je, da na vseevropski ravni na obzorju ni nikakršne celovite ideje, kako se boriti proti vzpenjajočemu se populizmu, kako državljane Evrope ponovno prepričati, da je Evropska zveza njihov  garant blaginje in miru v nestabilnem ter konfliktnem globalnem svetu.

Če želijo evropsko idejo rešiti pred vzpenjajočim se nacionalizmom, bodo kaj kmalu morali preseči obstoječe miselne okvirje. Prvo pomembno glasovanje v Italiji je že decembra, sledijo predsedniške volitve v Franciji, kjer je zmaga Le Penove povsem verjetna, in potem še Nemčija, kjer bo Merklova volivce v podporo skušala prepričati kljub temu, da je v Evropo mimo vseh pravil povabila skoraj dva milijona bližnjevzhodnih in afriških migrantov.

Trump ni grožnja, ampak …

Nevarnost je realna in ne grozi od predsednika Trumpa samega po sebi. Ključen problem je signal triumfa anti-establišment politike, ki lahko za seboj potegne plaz uspeha populistov z obeh koncev palice evropskega političnega spektra. Te pa združuje evroskepticizem, državni protekcionizem, proruski sentiment in naperjenost proti strateškem povezovanju akterjev znotraj Zahodne civilizacije.

Združitev teh substanc v prevladujočem razmerju znotraj evropskega političnega koktajla bi Evropsko unijo lahko razstrelila na več nerazpoznavnih razbitin. Tovrstna implozija pa bi drastično vplivala na življenjski komfort, kakršnega smo bili minula leta v nedrjih matere Evrope vajeni in ga jemali za vse preveč samoumevnega.