Kaj se dogaja v glavi otroka, ki muči mačko?

V okolici Sežane je pred dnevi moški na dvorišču našel pogrešano mačko obglavljeno. Policija obravnava sum storitve kaznivega dejanja mučenja živali.

Storilca niso našli, je pa Slovenijo nedavno pretresel incident, ko so otroci v Livadah pri Izoli s palico pretepli povoženo mačko, ki je nato poginila. Kaj se dogaja v glavah mučiteljev živali? Dr. Mateja Hudoklin, strokovnjakinja za otroško duševnost in klinična psihologinja, razlaga, da so lahko razlogi, zakaj otroci to počnejo, različni ter da v vseh primerih ni mogoče govoriti o psihičnih motnjah, ki bi zahtevale klinično obravnavo.

Raziskave sicer ugotavljajo, da lahko dejavnike tveganja za krutost do živali v otroštvu v grobem razdelimo na dve vrsti: okoljske in psihološke.

Prvi vključujejo izkušnje, kot so zloraba, zanemarjanje, pričanje krutosti do živali, medvrstniško nasilje in podobno.

Druga vrsta dejavnikov pa  so psihološke težave kot take, na primer vedenjske motnje, določene osebnostne lastnosti, povezane s čustvovanjem ter nizka empatija.

Ti dve vrsti dejavnikov sta seveda povezani: lahko se na primer zgodi, da je slab čustveni nadzor posledica zlorabe in podobno.

Otroci v splošnem ne želijo škodovati živalim

Želja škodovati živalim naj bi bila le redko motiv otrok, ki so do živali kruti. Tako vsaj ugotavlja raziskava, ki je preučevala, kako takšni otroci razumejo svoje vedenje in dejavnike, povezane z nasiljem do živali.

Poleg tega, da se je dejavnik okolja oziroma izkušenj izkazal za zelo pomembnega, naj bi otroci »potencialno interpretirali živali kot manj ogrožajoče, morebiti 'varnejše' tarče za vajo dejanj, ki bi jih sicer inhibirali«.

Zanimivo je, da večina teh otrok ni smatrala živali za drugačne od ljudi; živali so pogosto videli pozitivno. Pogosti motivaciji za krutost do živali sta bili kazen za slabo vedenje in nenadzorovana jeza, ne pa škodovanje živalim kot tako.

Otrokom, udeleženim v raziskavi, je bilo pogosto tudi težko priznati, da so storili kruto dejanje.

Pogosto sami priče ali žrtve zlorab

Na to, ali gre za vpliv vrstnikov ali staršev ali morebiti za psihične motnje, ni enoznačnega odgovora. »Strokovnjaki ugotavljajo, da so otroci, ki mučijo živali, pogosto bili sami priča zlorabam ali pa so bili sami žrtve zlorab,« pojasnjuje Hudoklinova. Nekatere študije kažejo, da je približno tretjina otrok, ki so bili žrtve oz. priče domačega nasilja, podobno nasilna do domačih ljubljenčkov.

»So pa razlogi, ki so v ozadju mučenja živali s strani otrok, zelo različni – od radovednosti in raziskovanja, pritiska vrstnikov, izboljševanja lastnega razpoloženja (da se bolje počutijo pri sproščanju napetosti),« pravi Hudoklinova.

Poleg tega lahko razlog tiči tudi v identifikaciji z nekom, ki otroka zlorablja, v fobijah pred živalmi ali celo v navezanosti na žival (na primer ko s tem preprečijo mučenje živali s strani nekoga drugega). Lahko pa gre celo za vrsto »posttravmatske igre, v kateri otroci lahko preigravajo določeno dogajanje, v katerega so bili vključeni sami – kot žrtve ali kot priče, maščevanja in podobno,« dodaja Hudoklinova.

Kako otroci, ki mučijo živali, navadno razumejo svoja dejanja?

Kot pravi Hudoklinova, je razumevanje otrok najprej odvisno od starosti otroka in razvojne stopnje otroka, predvsem v povezavi z morebitnimi razvojnimi zaostanki in odstopanji: »V predšolskem obdobju se mučenje živali pojavlja običajno pri otrocih, ki niso razvili razumevanja, da so živali živa bitja z občutki in niso igrače.«

V prvi polovici osnovne šole pa takšno ravnanje z živalmi predstavlja klic na pomoč: »Običajno otroci pri tej starosti razumejo, da živali ne smemo mučiti in je možno, da predstavlja takšno ravnanje znak globljih psihičnih težav oziroma stisk. Pri teh otrocih je večja verjetnost, da so žrtev družinskega nasilja oziroma zlorab.«

Spet drugače pa je pri otrocih, starejših od 12 let. Pri tej starosti je mučenje živali zelo verjetno povezano z vedenjsko motnjo, ki jo pogosto spremljajo tudi druge težave in motnje, na primer zloraba drog, delikventnost in podobno.

Pri ponavljanju dejanj gre za klic na pomoč

Mučenje živali je lahko enkraten incident; zgodi pa se tudi, da se takšna dejanja ponavljajo.

Ko žival mučijo mlajši otroci, gre pogosteje za enkratno dejanje. To pomeni, da je običajno dovolj, da se otroka poduči o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ne. »Kadar je otrok žrtev nasilja in zlorab, se bo tovrstno ravnanje lahko pojavljalo večkrat – vse dokler se ne bo otroku zagotovila ustrezna pomoč,« izpostavlja Hudoklinova.

Pri starejših otrocih pa se, drugače, dejanja lahko ponavljajo. Zaradi tega je potrebno poiskati ustrezno strokovno pomoč, ki bo sposobna raziskati vzroke za nasilje do živali in okoliščine vedenja ter na podlagi tega ustrezno ukrepati.