Ko ustavno sodišče govori brez soglasja – in ko dr. Jaklič to javno pove

V času, ko bi se od najvišjega sodišča v državi pričakovalo največjo mero preudarnosti, transparentnosti in zadržanosti, se dogaja prav nasprotno. Zadeva okrog ustavnega sodnika Mateja Accetta in evropske komisarke Věre Jourove je razgalila nekaj, kar presega vprašanje enega srečanja. Gre za vprašanje delovanja institucije, ki bi morala biti hrbtenica pravne države, pa se v zadnjih dneh kaže kot hiša, v kateri ni jasno, kdo govori v njenem imenu.

Ustavno sodišče: »Na srečanju ni bilo govora o RTV«

V uradni izjavi je Ustavno sodišče zapisalo, da sta se sodnik Matej Accetto in podpredsednica Evropske komisije Věra Jourová srečala marca 2023, na njeno pobudo, in da je bil Accetto na sestanku prisoten kot predsednik sodišča.

Najbolj izpostavljen del izjave pravi: »Na sestanku nista govorila o nobeni odprti zadevi, ki jo je v tistem času ali jo še danes obravnava Ustavno sodišče Republike Slovenije.«

Sodišče je poudarilo, da ni bilo seznanjeno z notranjim opomnikom Evropske komisije, v katerem je bilo zapisano, naj Jourová med obiskom preveri stališča predsednika ustavnega sodišča glede zakona o RTV Slovenija. Prav ta zapis iz Bruslja je sprožil val ogorčenja v javnosti in političnih vrstah, saj naj bi kazal, da je Evropska komisija želela pridobiti vpogled v notranje stališče slovenskega ustavnega sodišča – torej neposreden vpliv na odločanje o zadevi, ki še ni bila zaključena.

Sodišče je v svoji izjavi zanikalo, da bi do česa takega prišlo, in opozorilo, da bi bilo kakršnokoli vmešavanje zunanjih institucij v delo ustavnega sodišča »nedopustno« in »v nasprotju z načelom neodvisnosti sodstva«.

Na prvi pogled bi lahko rekli, da je s tem zadeva zaključena. Toda v resnici se je tu odprlo novo, morda še bolj pomembno vprašanje: kdo je sploh pripravil in objavil to izjavo – in ali je bilo to storjeno z vednostjo vseh sodnikov?

V resnici se je odprlo novo, morda še bolj pomembno vprašanje: kdo je sploh pripravil in objavil to izjavo – in ali je bilo to storjeno z vednostjo vseh sodnikov?

Jaklič: »To ni bilo usklajeno – to je soliranje«

Samo dan po objavi izjave ustavnega sodišča je v oddaji Spoznanje več, predsodek manj na Radiu Ognjišče gostoval ustavni sodnik dr. Klemen Jaklič, ki je z besedami, kot jih doslej še ni uporabil, postavil stvari na svoje mesto.

Jaklič je jasno povedal, da ta izjava ni bila predmet odločanja kolegija ustavnih sodnikov, temveč je bila pripravljena in objavljena samoiniciativno – torej brez vednosti ali soglasja drugih sodnikov.

»Če nekdo sam od sebe izda izjavo v imenu ustavnega sodišča, ne da bi bili o tem obveščeni ali da bi o tem odločali tudi drugi sodniki, potem to ni več delo kolegija. To je soliranje, ki spodkopava zaupanje v institucijo,« je dejal Jaklič v oddaji.

Ob tem je poudaril, da ustavno sodišče niso posamezniki, pa naj gre za predsednika ali kogarkoli drugega, ampak gre za »skupno telo, ki odloča kolegialno in po pravilih«. Če se začne ustvarjati vtis, da lahko posameznik govori v imenu vseh, to pomeni, da se institucija od znotraj razkraja.

Jaklič je opozoril, da se podobni primeri »soliranja« pojavljajo tudi drugod – pri objavi odločb, pri komunikaciji z javnostjo in celo pri razporejanju notranjih nalog. Po njegovih besedah so to znaki, da v instituciji izginja kultura dialoga, ki je nujna za verodostojnost najvišjega sodišča.

»Ločeno mnenje ni razhajanje, ampak dokaz, da institucija diha. Če pa nekdo govori v imenu vseh, ne da bi jih sploh vprašal, potem se institucija spreminja v oder posameznikovih interesov,« je dodal.

Kaj je pravzaprav sporno?

Če sodišče sámo potrdi, da drugi sodniki niso bili vključeni v pripravo uradne izjave, to pomeni, da je bila komunikacija, ki zadeva celotno institucijo, vodena mimo osnovnega načela kolegialnosti. To je po mnenju pravnih strokovnjakov izjemno problematično. Ustavno sodišče ni zasebna organizacija, temveč del ustavne strukture države, ki mora delovati po načelu transparentnosti, enakosti sodnikov in notranje odgovornosti.

Tako postane vprašanje, o čem sta se Accetto in Jourová pogovarjala, skoraj sekundarnega pomena. Pravo vprašanje je, kako ustavno sodišče kot institucija ravna, ko se znajde v središču takšnega primera. Ali se zapre vase in poskuša utišati dvome – ali pa jih razjasni, tudi če to pomeni neprijetna vprašanja za posameznike.

Jaklič je v oddaji na to odgovoril jasno: »Neodvisnost ne pomeni, da lahko delaš, kar hočeš. Pomeni, da deluješ po pravilih, ki ščitijo verodostojnost institucije.«

Ta zgodba ni samo vprašanje etike ali protokola, ampak vprašanje zaupanja v pravno državo. Če sodnik, ki je predsednik ustavnega sodišča, vodi pogovor z visoko predstavnico Evropske komisije o temah, povezanih z odprto zadevo – pa naj bo to samo v percepciji javnosti – to poruši zaupanje, da so odločitve sodišča povsem neodvisne.

Če pa nato isti sodnik sam objavi uradno izjavo v imenu institucije, brez vednosti svojih kolegov, potem se to zaupanje dokončno omaje. Neodvisnost institucije ni samo v tem, da ni podrejena politiki, ampak tudi v tem, da znotraj nje ne vlada osebna samovolja.

Jakličevo opozorilo kot klic k spremembi

Zato je včerajšnji nastop dr. Klemena Jakliča več kot osebno mnenje – je klic po spremembi. Gre za sporočilo, da je čas, da se ustavno sodišče vrne k svojemu bistvu: dialogu, pluralnosti in enakopravnosti sodnikov. Če se bo institucija še naprej zapirala vase in dopuščala samostojne poteze, se bo javnost začela spraševati, komu sploh še lahko zaupa.

Jaklič je v pogovoru opozoril, da takšne situacije niso naključne, ampak rezultat dolgotrajnega zanemarjanja notranjih pravil. »Če institucija ne zna sama urediti svojih notranjih odnosov, bo prej ali slej izgubila ugled navzven. In ko izgubiš ugled, ne pomaga nobena izjava več,« je dejal.

Kdo nosi odgovornost

Ustavno sodišče se je znašlo v položaju, ko ni več sporno le, kaj je bilo rečeno, ampak tudi, kdo je govoril in v čigavem imenu. S tem pa pridemo do vprašanja odgovornosti. V demokraciji se odgovornost ne konča pri razlagi, da »ni bilo nič narobe«. Politične institucije nosijo politično odgovornost. In enako bi moralo veljati za najvišje sodne predstavnike.

V demokraciji se odgovornost ne konča pri razlagi, da »ni bilo nič narobe«.

V tem primeru jo nosita oba: Matej Accetto, ker je z načinom ravnanja – srečanjem brez jasnega mandata in nato izdajo samostojne izjave – povzročil škodo ugledu sodišča, ter Věra Jourová, ker se je kot visoka predstavnica Evropske komisije odločila za srečanje, ki je po vsebini in času ustvarjalo vtis političnega pritiska na slovensko sodno vejo oblasti.

Oba bi morala nositi politične posledice – ne kot kazen, ampak kot znak, da v demokratični družbi nihče ni nad odgovornostjo. Če se bo to spet pometlo pod preprogo, bomo kot država le še enkrat dokazali, da imamo visoke institucije, a prenizke standarde.

Ne gre več za en sestanek, za en stavek ali za enega sodnika. Gre za vprašanje, ali še imamo institucije, ki delujejo po pravilih, ali pa smo jih prepustili samovolji posameznikov, ki govorijo v imenu vseh. Če ne bomo zahtevali odgovornosti zdaj, bomo naslednjič poslušali iste razlage – in do takrat bo škoda za zaupanje v pravno državo že nepopravljiva.