Koliko točk si pa ti vreden?

Dijaki četrtih letnikov opravljajo maturo, spomladanski rok traja do 23. junija. Letos maturo opravlja 6.694 kandidatov iz 80 šol. Poteka tudi poklicna matura, ki jo opravlja 9.768 kandidatov iz 142 srednjih šol in drugih izobraževalnih organizacij. Več kot 15.000 mladih se torej bori za točke. 

Beseda 'matura' izvorno pomeni zrel, razvit. Tako v fizičnem, duševnem kot v čustvenem smislu. Maturi se je včasih reklo tudi 'zrelostni izpit'. Če zdaj preverimo pomen besede matura, najdemo v Franu zapisano, da to pomeni zaključni izpit na srednji šoli. In da je 'zrelostni izpit' zastarel izraz. 

S tem, da to ni več 'zrelostni izpit', se lahko strinjamo. Kajti glave mladostnikov so po opravljeni maturi polne informacij, formul, definicij. Napolnili smo njihovo kognitivno raven. Kaj pa druga področja? Npr. področje ustvarjalnosti, logičnega sklepanja, sposobnosti načrtovanja in predvidevanja posledic, ločevanja med tem, kar je prav in narobe, motivacije za pridobivanje novega znanja, spoznavanje in razvijanje unikatnih talentov, bralne, informacijske in finančne pismenosti, družbene in politične razgledanosti, odgovornosti, osebnega poguma, čuta za druge, samospoštovanja, občutka smiselnosti?  

Skozi celoten šolski sistem mladim dopovedujemo, da je pomembno pridobivati točke. Ne znanja, veščin in kakovostnega razumevanja temeljnih konceptov – med tem in ocenami (pre)večkrat sploh ni kakšne posebne povezave. Zasuli smo jih s količino, kar jim preprečuje, da bi razvili kakovost. Pridobivanje točk smo pomaknili tudi navzdol po osnovnošolski vertikali. Že v tretjem, šestem in devetem razredu nas zanima, koliko točk so vredni naši otroci – uvedli smo nacionalno preverjanje znanja, da jih lahko na enostaven način primerjamo in vedno bolj ukalupljene izravnamo skozi uravnilovko (neustreznega) izobraževalnega sistema. 

Skozi celoten šolski sistem mladim dopovedujemo, da je pomembno pridobivati točke. Ne znanja, veščin in kakovostnega razumevanja temeljnih konceptov. 

Pri tem pa smo zanemarili, da tako pridobljene točke tistega, kar je v življenju res uporabno in pomembno, sploh ne merijo in izkazujejo. Kdo pa preverja socialno, duševno in duhovno zrelost? To preverja življenje samo. Temu se ni mogoče izogniti. In če poudarjamo in razvijamo zgolj kognitivno raven, bo v drugih dimenzijah nastal primanjkljaj. Temu smo danes priča. Med otroki in mladimi je več depresije, tesnobe, osamljenosti, samomorilnih nagnjenj, motenj hranjenja. 

Zanemarili smo, da tako pridobljene točke tistega, kar je v življenju res uporabno in pomembno, sploh ne merijo in izkazujejo.

Šolski in družbeni sistem smo pripeljali tako daleč, da so duševne motnje med otroki in mladostniki v porastu. Med letoma 2018 in 2022 je za 23 odstotkov več napotitev k otroškim psihiatrom ter 41 odstotkov več nujnih napotitev v urgentne centre.  

Po epidemiji kovida je z vračanjem v šolo poraslo število otrok in mladih s samopoškodovalnim vedenjem in samomorilnimi mislimi.  

V letu 2023 je bilo število nasilnih otrok, ki so bili obravnavani na CSD-jih, za 250 odstotkov višje kot pred 15 leti. V vzgojnih zavodih je ta porast stoodstoten. 

Šola ni edina, ki je odgovorna za te številke. Zagotovo pa ima pri tem velik delež; otroci v njej prebijejo glavni del dneva, vso dobo odraščanja. Zelo pomembno je, ali se tam lahko razvijajo kot celostne osebnosti ali pa je del njihove osebnosti potlačen, nepomemben in se ne razvija. Tam, kjer bivanje v razredu otroku daje občutek varnosti, povezanosti in pripadnosti, kjer učitelj razvija socialne veščine in je pozoren tudi na čustva, je težav manj. Ko pa gre za pritisk zgolj na kognitivno raven, s preveč vsebin v prekratkem času in brez povezovanja v celovit spekter razumevanja, je stres večji. Strokovnjaki opozarjajo, da učenje za ocene in lovljenje točk mnoge mladostnike peha v stisko. Uspeh šol bomo nemara morali začeti meriti drugače – ne po tem, kakšne so dosežene povprečne ocene ali koliko je zlatih maturantov, saj to s kasnejšo uspešnostjo v življenju nima posebne povezave, pač pa, koliko mladih je uspelo zaključiti šolo duševno močnih ter z občutkom smisla, kar pa na kasnejšo uspešnost izjemno vpliva. 

Strokovnjaki, ki predlagajo spremembo šolskega sistema v smeri spodbujanja socialnega, duševnega in duhovnega razvoja, pri vladajočih naletijo na gluha ušesa. Vabljeni so na množico posvetov in razprav, toda rezultat je zgolj vsakič bolj natrpan kurikul. 

Prav je, da je šola razumno zahtevna, da se otroci v njej učijo. Toda to učenje naj bo smiselno in uporabno za življenje, na katero se pripravljajo.

Prav je, da je šola razumno zahtevna, da se otroci v njej učijo. Toda to učenje naj bo smiselno in uporabno za življenje, na katero se pripravljajo. Pomnjenje podatkov, ki med seboj niso povezani, ubija ustvarjalnost, širino, razmišljujočega duha, povečuje pa stres in stisko. Ne samo zato, ker si je obilico podatkov težko zapomniti, ampak ker ni povezav med informacijami, ker takšno učenje preprosto nima smisla. In tega se mladi zavedajo.  

Učinki takšnega sistema so na več ravneh. Ko leta in leta počneš nekaj, v čemer ne vidiš smisla, to lahko vodi v stres, depresijo, tesnobo, duševne motnje in bolezni. Obenem pa mlade s tem, ko jih leta in leta učimo ponavljanja nečesa, kar jim narekujejo učitelji, vzgajamo, da postanejo poslušni ter s tem ugoden 'material' za manipulacijo. Ob koncu izobraževalnega sistema dobimo 'odlične' volivce: vodljive, ranljive za manipulacijo in duševno zlomljene, ki verjamejo vsemu, kar slišijo v medijih, in ki se skrijejo pred realnostjo z mantro, da se jih družbene in politične odločitve ne tičejo. V tem boju za točke se izgubijo kakovost, enkratnost, odgovornost, zagnanost in ustvarjalnost mladih. 

Uspeh šol bomo nemara morali začeti meriti drugače – ne po tem, kakšne so dosežene povprečne ocene ali koliko je zlatih maturantov, saj to s kasnejšo uspešnostjo v življenju nima posebne povezave, pač pa, koliko mladih je uspelo zaključiti šolo duševno močnih ter z občutkom smisla, kar pa na kasnejšo uspešnost izjemno vpliva. 

(D204, 3)