Mišja utopija – so miši napovedale končno usodo človeštva?

Kako izgleda utopija za miši? Po besedah raziskovalca, ki je večino svojega dela opravil v letih od 1950 do 1970, lahko vključuje neomejeno hrano, več nivojev in ločena individualna stanovanja za glodavce. Toda kar je bilo sprva videti kot mišji raji, se je hitro spremenilo v nenadzorovano prenatrpanost, na videz zlovešče vedenjske vzorce in na koncu propad populacije. 

Se morda nekaj podobnega dogaja s sodobnim človekom? 

Med letoma 1968 in 1970 je ameriški etolog John B. Calhoun izvedel vedenjsko študijo miši v ujetništvu. V ograjenem prostoru, znanem kot Vesolje 25, je več parov miši vzredilo populacijo, ki je nazadnje narasla na 2200. Sčasoma so miši vzpostavile družbene strukture, ki so ustvarile notranje in zunanje frakcije, in kmalu je parjenje popolnoma prenehalo. 

Študija je potrdila njegovo mračno hipotezo, ki temelji na prejšnjih študijah norveške podgane v majhnih okoljih. V svoji teoriji je predlagal, da prenaseljenost povzroči zlom družbenih funkcij. To pa neizogibno vodi v izumrtje. 

Čeprav je bila Calhounova teorija, ko je bila prvič objavljena, izjemno kontroverzna, je v sledečih letih vzbujala zaskrbljenost, da bi lahko družbeni zlom Vesolja 25 nazadnje služil kot metafora za pot človeške rase. 

Have you heard of the Mouse Utopia Experiment? pic.twitter.com/vYO2FtTNrK

— Freyja™ (@FreyjaTarte) May 14, 2024

Postopen propad 

Ob razširitvi svojih prejšnjih študij je Calhoun zasnoval svoj končni raziskovalni eksperiment. V Vesolju 25 bi populacija miši rasla v 2,7 kvadratnih metrov veliki ogradi, sestavljeni iz štirih boksov, 256 bivalnih predelkov in 16 rovov, ki so vodili do zalog hrane in vode. Z okoljem brez kuge, obilico udobja, pomanjkanjem plenjenja in neomejeno zalogo potrošnega materiala bi miši uživale vse razkošje, ki je enakovredno sodobnemu človeškemu življenju. 

Kljub obilici prostora v celotni ogradi – v vsakem predelu je lahko bilo do 15 osebkov, celotna ograda pa je bila zgrajena za kapaciteto 3000 – se je večina miši gnetla na izbranih območjih in jedla iz istih virov hrane. Vse to stiskanje pa je povzročilo upad parjenja in rodnost je kmalu padla na tretjino prejšnje ravni. Tudi med mišmi je prišlo do socialnega neravnovesja: 

• Ena tretjina se jih je pojavila kot družbeno dominantna. 
• Drugi dve tretjini sta se izkazali za manj družbeno spretne kot njihovi predniki. 
• Ko so se sposobnosti povezovanja med mišmi zmanjšale, je Vesolje 25 počasi, a nepovratno propadalo. 

Do 315. dne so razlike v vedenju med samci z visokim in nizkim statusom postale bolj izrazite. Tiste na dnu družbenega reda so samice zavračale in so se posledično popolnoma umaknili od parjenja. Ker niso imeli vloge, ki bi jo morali izpolniti v družbi miši, so ti izobčeni samci tavali ločeno od večjih skupin, da bi jedli in spali sami – in se včasih borili med seboj. 

Nasprotno pa so alfa samci postali bolj agresivni in bojeviti, pogosto so postali nasilni brez jasne provokacije ali motiva. Včasih so se ti samci sprehajali naokoli in nediskriminatorno posiljevali druge miši, ne glede na spol. Medtem so beta samci – tisti, ki so bili uvrščeni med agresivne alfe in izobčene omege – postali plašni in inertni ter pogosto pasivni prejemniki nasilja. V več primerih se je prelivanje krvi končalo s kanibalsko pojedino za zmagovalce. 

Ko so mišji samci opustili svoje tradicionalne vloge v Vesolju 25, so bile samice prepuščene skrbi za svoja gnezda. Posledično so mnoge samice sprejele bolj agresivne oblike vedenja, ki so se včasih prelevile v nasilje nad njihovimi mladiči. Druge so se popolnoma vzdržale materinskih dolžnosti, pregnale svoja nevzgojena legla in se umaknile iz nadaljnjega parjenja. 

Do 560. dne je naraščanje prebivalstva popolnoma prenehalo, saj je stopnja umrljivosti znašala 100 odstotkov. Sredi nasilja, sovražnosti in pomanjkanja parjenja je mlajša generacija miši dosegla zrelost, ne da bi bila izpostavljena primerom normalnih, zdravih odnosov. Brez koncepta parjenja, starševstva ali označevanja ozemlja je ta generacija miši vse svoje budne ure jedla, pila in se negovala. 

Glede na njihov dovršen videz je Calhoun te miši poimenoval »prelepe« (The Beautiful Ones). Ker so živele ločeno od drugih miši, so jim bili prihranjeni nasilje in konflikti, ki so se odvijali v natrpanih območjih, vendar niso prispevale k družbi. 

Postopoma so miši, ki se niso hotele pariti ali sodelovati v družbi, presegle število tistih, ki so ustanovile tolpe, posiljevale in plenile ter se hranile s svojimi. Zadnje znano spočetje v Vesolju 25 se je zgodilo na 920. dan. Za miši je bila še vedno na voljo neskončna zaloga hrane, vode in drugih virov, a to ni bilo pomembno. Kmalu v ogradi ni bilo niti ene žive miši. 

Se nam obeta enaka usoda? 

Kljub mračnim prispodobam, predstavljenim v Calhounovih opazovanjih, ni poskušal namigovati, da bo človeštvo šlo po podobni poti proti izumrtju. Čeprav je vsekakor videl vzporednice med propadom Vesolja 25 in nekaterimi družbenimi težavami, je poudaril, da imajo ljudje – kot bolj sofisticirana vrsta – dovolj modrosti in iznajdljivosti, da obrnejo takšne trende. Poudaril je tudi, da Vesolje 25 ni bilo naravni habitat, saj je bilo preskrbljeno z obilico hrane in razkošja ter zaščiteno pred plenilci in boleznimi. 

Kot za Science History piše Sam Kean, so prvi, ki so bili zaskrbljeni zaradi Vesolja 25, okoljevarstveniki. Istega leta, ko se je študija začela, je biolog Paul Ehrlich objavil Populacijsko bombo, alarmantno knjigo, ki napoveduje neizbežno lakoto in padce prebivalstva zaradi prenaseljenosti na Zemlji. 

Nedavno so znanstveniki opazili podobnosti z industrijsko revolucijo in vzponom sodobne urbane družbe. V 19. in 20. stoletju je po vsem svetu prišlo do velikega porasta prebivalstva, predvsem zaradi padca umrljivosti dojenčkov – podobno kot so doživele miši. V zadnjem času pa je stopnja rodnosti v mnogih razvitih državah močno padla – pogosto pod ravnjo nadomestitve – in mladi v teh krajih naj bi izgubili zanimanje za spolnost. 

Na podlagi Calhounovega dela nekateri politični agitatorji opozarjajo, da se bo človeštvo soočilo s podobnim zatonom. Ženske domnevno padajo v Calhounov »behavioral sink« z učenjem »neprilagojenega vedenja«, kot je odločitev, da ne bodo imele otrok, kar »uničuje njihove genetske interese«. Drugi kritiki se mučijo zaradi izgube tradicionalnih spolnih vlog, kar ima za posledico oslabljene moške in hiperagresivne ženske, ali pa obžalujejo spodkopavanje religij in njihovih imperativov, da »bodite plodni in se množite«. V tandemu naj bi takšne spremembe privedle do zatona Zahoda. 

Obviously we are an aliens version of mouse utopiahttps://t.co/uXaeyYfG8t

— Sean (@vergeoverride) April 25, 2024

Spet drugi so propad Vesolja 25 predstavili kot prispodobo, ki ponazarja nevarnosti socialističnih držav blaginje, ki, kot trdijo, zagotavljajo materialne dobrine, a iz življenj ljudi odstranjujejo zdrave izzive, izzive, ki gradijo značaj in spodbujajo osebno rast. Druga šola mišljenja je na Vesolje 25 gledala kot na opozorilo o »mestu [kot] perverziji narave«.

Večina kritikov, ki se je vznemirjala zaradi Calhounovega eksperimenta, se je nahajala na konservativnem koncu političnega spektra, vendar so se oglašali tudi samozvani naprednjaki. Zagovorniki kontracepcije so se večkrat sklicevali na Calhounove miši kot opozorilo o tem, kako nenadna rast prebivalstva uničuje družinsko življenje. Novejše interpretacije vidijo propad miši v smislu najbogatejšega »enega odstotka« in neenakosti premoženja; za socialno disfunkcijo krivijo nekaj agresivnih moških, ki kopičijo dragocene vire (npr. zaželena stanovanja). V tem pogledu je eden od kritikov rekel: »Vesolje 25 je imelo predvsem problem poštene distribucije.« 

Calhounov glavni zaključek je poudarjal pomen statusa. Samci, ki so izgubili boje za prevlado, niso mogli oditi in začeti znova drugje. Obtičali so v patetičnih, ponižujočih vlogah in niso imeli pomembnega mesta v družbi. Enako je veljalo za samice, ko niso mogle pravilno dojiti ali vzgajati mladičev. Obe skupini sta postali depresivni in jezni ter se začeli medsebojno udrihati.  

Z drugimi besedami, ker so miši družabne živali, potrebujejo pomembne družbene vloge, da se počutijo izpolnjene. Tudi ljudje smo družabne živali in brez pomembne vloge lahko tudi mi postanemo sovražni in tarnamo, zaključi Kean.