Nemško sodišče tlakuje pot k samomoru s pomočjo

Nemško ustavno sodišče je včeraj odločilo, da samomor s pomočjo ni več kaznivo dejanje,  kar je v javnosti sprožilo burne odzive. Takšna oblika končanja življenja je bila v Nemčiji prepovedana od leta 2015, včerajšnja odločitev pa v ospredje zopet postavlja moralna in etična vprašanja, ki delijo javnost. Tako protestantska skupnost kot Katoliška Cerkev tej odločitvi ostro nasprotujeta.

Sodišče je namreč odločilo, da je 217. člen nemškega kazenskega zakonika v neskladju z ustavo, zato naj preneha veljati. Sporni člen je določal, da je vsak, ki drugi osebi kakorkoli omogoči priložnost ali asistira pri samomoru, podvržen zaporni kazni do treh let ali globi. Kot poroča Deutsche Welle, je bila torej pomoč pri samomoru obravnavana kot zločin, včeraj pa je vrhovno sodišče takšna dejanja dekriminaliziralo.

Z drugimi besedami, pomoč pri samomoru ni več kazniva, kot je to veljalo od leta 2015 dalje, ko je Bundestag sprejel omenjeni člen. Ta je bil uveden z namenom, da se postopek umiranja in sama smrt bolnikov ne bi sprevrgla v donosen posel. Pred tem je bila pomoč pri končanju življenja dovoljena, po prepovedi pa so nemški bolniki iskali smrt večinoma na Nizozemskem in v Švici.

Sodba odpira vrata tako imenovanemu "prostovoljnemu samomoru", kjer bo bolnik lahko zaprosil zdravnika, naj mu priskrbi odmerek smrtonosnega sredstva. To bo moral pacient zaužiti sam; če bi mi zdravnik pri tem pomagal, bo to še vedno obravnavano kot zločin.

Kje je samomor s pomočjo dovoljen?

V mnogih državah po svetu je vprašanje evtanazije, prostovoljne evtanazije in samomora s pomočjo pereča družbena tema. Ponekod, denimo v Kanadi, Belgiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Kolumbiji in Švici je samomor s pomočjo pod določenimi pogoji dovoljen. Samomor se načeloma pogojuje z dejstvom, da ima bolnik smrtonosno bolezen ter da se za smrt odloči prostovoljno in pri polni zavesti.

Medtem, ko je takšno končanje dovoljeno v le nekaterih državah ZDA (Kalifornija, Kolorado, Havaji, Oregon, Vermont in Washington), v Avstraliji pa le v Victoriji, so ponekod po svetu takšne aktivnosti strogo prepovedane, denimo na Irskem, Islandiji, v Franciji, na Danskem ali na Kitajskem, kjer je pomoč pri samomoru obravnavana kot umor. Tudi v Sloveniji sta tako evtanazija in pomoč pri samomoru prepovedani.

Za ali proti - moralna dilema družbe

Družba je bila vedno razdeljena na podpornike in nasprotnike končanja življenja bolnikov. Eden največjih podpornikov je bil nedavno preminuli Nemec dr. Uwe-Christian Arnold, ki je pri samomoru protizakonito asistiral več kot stotim ljudem, za kar so mu tudi sodili.

Zagovorniki ne le samomora, pač pa tudi evtanazije, pogosto zavzemajo stališča, kot so nesmiselnost nadaljevanja življenja, pravica do dostojanstvene smrti, in hkrati poudarjajo tudi dejstvo, da ni potrebe, da bi bolniki bili breme družbi. Svoja stališča utemeljujejo na razsvetljenstvu in prepričanju, da so napredna in družbeno koristna.

V tem duhu so tudi nekateri nemški komentatorji označili odločitev sodišča kot pravilno, saj, tako Wolfgang Putz, strokovnjak za medicinsko etiko, "Nemci živimo v sekularni državi". Hkrati je izrazil neodobravanje prevelikega vpliva protestantske in Katoliške Cerkve na delovanje nemške države.

Takšna miselnost se izraža in udejanja tudi v nevladnih organizacijah, ki pri samomoru tudi dejansko pomagajo: švicarski dignitas, škotski Exit ali britanski Dignity in Dying. Nekatere organizacije pomoč pri samomoru vodijo kot del paliativne nege oziroma kot njen zaključek.

Ne le vera, tudi stroka ima pomisleke

Končanju življenja po nenaravni poti strogo nasprotujejo krščanske verske ustanove na celotnem spektru, od protestantov, preko katolikov do pravoslavcev. Takšne dejavnosti niso v skladu s krščanskim prepričanem, da je življenje sveto in nedotakljivo, niti z Božjo zapovedjo o prepovedi ubijanja.

Pri celotni problematiki nenaravnega končanja življenja prihaja tudi do etičnih pomislekov zdravnikov: če je pomoč pri samomoru zakonsko dovoljena, ali to pomeni, za je zdravnik prisiljen ubijati, čeprav je to proti njegovemu osebnemu prepričanju in proti splošno sprejeti zdravniški etiki?

Mnogi opozarjajo tudi na morebitne zlorabe. Z vzvodi, ki vodijo v smrt bolnika, bi se tako lahko "reševalo" socialne in premoženjske probleme, kar navkljub zagotovilom podpornikov o učinkovitih varovalkah sistema in prostovoljnosti odločitve bolnika še vedno ostane civilizacijsko nesprejemljivo.